Jedro

Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.

V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 9. 2012, posledično pa je zavrnilo tudi njen reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži tudi povračilo pritožbenih stroškov tožnice, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z nezakonitim vročanjem sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti prezrlo drugi odstavek 87. člena ZDR, ki kot specialni zakon jasno predpisuje osebno vročitev odpovedi in to praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. Šele z vročitvijo odpovedne izjave nasprotni stranki odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko začne učinkovati. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na četrti odstavek (pravilno: šesti odstavek) 139. člena ZPP. Šele s pravilno vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi tožnici začel teči odpovedni rok, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi nepravilne vročitve. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa presežnih delavcev v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZDR, je v nasprotju s sklepom VDSS opr. št. Pdp 838/2013, na katerega se sodišče prve stopnje samo sklicuje. V tem sklepu je VDSS povzelo enotno sodno prakso, da ni izpolnjen zakonski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR edino v primeru, če delodajalec poda odpovedi takšnemu številu delavcev, ki ne dosega števila delavcev iz člena 96/1 ZDR, če jih poda naenkrat in nato z odpuščanjem v treh mesecih ne nadaljuje. Tožena stranka pa svojim delavcem odpovedi ni podala naenkrat, temveč postopoma. 3. 9. 2012 je dala eno odpoved, 10. 9. 2012 prav tako eno odpoved, 28. 9. 2012 19 odpovedi, 1. 10. 2012 eno odpoved, 2. 10. 2012 eno odpoved in 3. 10. 2012 dve odpovedi, torej skupaj 25 odpovedi. To pa pomeni, da bi morala glede na zgoraj navedeno tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev po drugem odstavku 96. člena ZDR, saj teh odpovedi ni podala naenkrat, temveč postopoma. Ker tega ni storila, je izpodbijana odpoved nezakonita, prvostopenjska odločitev pa napačna. Sicer pa bi morala tožena stranka izdelati program razreševanja trajno presežnih delavcev že po prvem odstavku 96. člena ZDR, saj je s sedmimi delavci v obdobju treh mesecev pred in po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici sklenila nove pogodbe oziroma anekse k pogodbam. Iz njih izhaja, da se je tožena stranka odločila, da je možno obdržati določeno število delavcev pod spremenjenimi pogoji dela (sprememba pogodbe o zaposlitvi). Takšna dikcija pa odkazuje na 2. alinejo prvega odstavka 99. člena ZDR, ki opredeljuje ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev in na uporabo 48. člena ZDR, ki napotuje na 90. člen ZDR. S tem je tožena stranka zaobšla kogentne določbe zakona, saj bi morala tem delavcem izdati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ravnanje delodajalca je potrebno presojati po namenu in vsebini, ne pa po naslovu. Sodišče prve stopnje se je v večjem delu sodbe ukvarjalo z dokazovanjem in utemeljevanjem utemeljenega razloga za odpoved, kateremu tožnica ni ugovarjala. Sodišče je v obrazložitvi ugotovilo, da so priče izpovedale, da jim tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, temveč da so sklenile anekse k obstoječim pogodbam o zaposlitvi zaradi premestitve. Takšna trditev sodišča pa je v direktnem nasprotju z drugim odstavkom 47. člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti (tožnica bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno), ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2012 (A3), ki jo je tožena stranka podala tožnici iz poslovnega razloga. Tožena stranka je v tej odpovedi ugotovila, da je postalo tožničino delo zaradi ekonomskih razlogov (upad proizvodnje, ukinjanje oziroma zmanjševanje večizmenskega dela, zmanjševanje realizacije in naročil) pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil odpovedni razlog podan in da toženi stranki pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev v skladu z 96. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je bil v veljavi v spornem obdobju. Poleg tega je ugotovilo tudi, da pri odločanju tožene stranke glede tega, katerim od delavcem bo podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ni bilo nepravilnosti in da je tožena stranka pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala tudi določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je ugotovila, da nima možnosti, da bi tožnico zaposlila pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, da bi jo bilo mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma jo prekvalificirati za drugo delo (zato ji ni bila dolžna podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da je tožena stranka pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala tudi svoje obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR in preverila, če bi bilo mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma če bi jo bilo mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Ker teh možnosti tožena stranka ni imela, je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo tudi, da je bila tožnici izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz šestega odstavka 88. člena ZDR in da je bila ta odpoved zakonita tudi glede na napake pri vročanju odpovedi, ki jih je zatrjevala tožnica.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj navedenimi in podrobno obrazloženimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, do katerih je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je pravilno dokazno ocenilo. Ugotovilo je vsa odločilna dejstva in utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, posledično pa tudi njen reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnice.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno zaključilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zaradi napak pri vročanju obvestila o nameravani odpovedi in pri vročanju same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Po stališču pritožbenega sodišča tudi (zatrjevano) nepravilno vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi pomenilo njene nezakonitosti, saj je pravilno vročanje te odpovedi pomembno le za pričetek teka odpovednega roka (člen 93 ZDR) oziroma roka za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (člen 204/3 ZDR). Glede na to, da je v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno določeno, da prične odpovedni rok tožnici teči naslednji dan po vročitvi odpovedi delavki (in ne določa npr. datuma pričetka teka odpovednega roka), redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita.

9. Iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da je bilo tožnici že 19. 9. 2012 odrejeno čakanje na delo, da se je z izpodbijano odpovedjo seznanila in jo prebrala (potem, ko ji je vročevalka to odpoved dne 28. 9. 2012 pustila v rožah pred tožničino hišo, ker te odpovedi ob tožničini odsotnosti njen mož ni želel prevzeti). Postopanje vročevalke ni bilo pravilno, vendar pa zaradi tega, kot je bilo že ugotovljeno, sama redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s katero je tožnica razpolagala že v času vložitve tožbe (saj jo je priložila tožbi), iz tega razloga ni nezakonita. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica sicer v postopku ni zahtevala ugotovitve morebitnega drugega datuma prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, niti ugotovitve, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki z določenim dnem nezakonito prenehalo.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker tožena stranka ni izdelala programa razreševanja presežnih delavcev po 96. členu ZDR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo pri toženi stranki zaposlenih več kot 300 delavcev, zato bi morala na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev v primeru, če bi ugotovila, da bo v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo najmanj 30 delavcev. Ker iz dokaznega postopka izhaja, da je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno manj kot 30 delavcev (že iz tožničinih pritožbenih navedb izhaja, da je v tem obdobju tožena stranka podala redne odpovedi pogodb o zaposlitvi petindvajsetim delavcem), tožena stranka na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V zvezi s tem je zmoten zaključek tožnice, da bi morala tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev zato, ker je svojim 25 delavcem podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi postopoma (v obdobju enega meseca) in ne naenkrat (istega dne). Ker prvi odstavek 96. člena ZDR določa 30 dnevno obdobje za ugotovitev nepotrebnosti dela delavcev in ne zavezuje delodajalca, da bi moral podati delavcem redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov naenkrat, toženi stranki ni bilo treba izdelati omenjenega programa razreševanja presežnih delavcev. Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 838/2013, na katerega se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe samo sklicuje. V citiranem sklepu pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, da bi bilo treba delodajalcu izdelati program razreševanja presežnih delavcev tudi v primeru, če bi sicer manjšemu številu delavcev od števila, ki ga opredeljuje prvi odstavek 96. člena ZDR, podal redno odpoved v obdobju 30 dni (in ne le naenkrat).

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje pri številu delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov, upoštevati tudi sedem delavcev, ki so s toženo stranko sklenili nove pogodbe o zaposlitvi oziroma anekse k pogodbam o zaposlitvi. V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se namreč štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 192/2012 z dne 2. 9. 2013, opr. št. VIII Ips 242/2010 z dne 6. 3. 2012, VIII Ips 70/2010 z dne 21. 6. 2011), oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi. Posledično so nebistvene obširne pritožbene navedbe tožnice, v katerih se sklicuje na to, da je tožena stranka pri teh pogodbah o zaposlitvi oziroma aneksih uporabila dikcijo iz drugega odstavka 99. člena ZDR, pri čemer naj bi takšna opredelitev odkazovala na uporabo 47. člena ZDR, 48. člena ZDR oziroma na 90. člen ZDR.

12. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni bilo treba izdelati programa razreševanja presežnih delavcev niti na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih predvideva omenjena določba. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje (kateri tožnica v pritožbi niti ne nasprotuje), da je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavki A.A. prišlo v novembru 2012 izključno na njeno željo (in ne zato, ker bi postalo njeno delo nepotrebno zaradi poslovnih razlogov), tudi po zaključku pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za izdelavo programa presežnih delavcev po drugem odstavku 96. člena ZDR. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da pride po uveljavljeni sodni praksi navedena določba v poštev le takrat, če obveznost izdelave programa ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Takšna razlaga 96. člena ZDR je v skladu z Direktivo sveta 98/59/ES z dne 20. 7. 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (tako npr. tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 57/2011 z dne 8. 5. 2012).

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, ki se nanaša na nepotrebnost ugotavljanja utemeljenosti razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 82. člena ZDR določa, da je v primeru, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, dokazno breme na njegovi strani. Ker je torej dolžan delodajalec dokazati utemeljen odpovedni razlog, je moralo sodišče prve stopnje v okviru presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotoviti tudi, če je bil za to odpoved podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil ta razlog dejansko podan, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, s katerimi očita sodišču prve stopnje nepotrebno izvajanje dokazov. Dejstvo, ali je bil za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan utemeljen razlog, je odločilno dejstvo, od katerega je odvisna tudi presoja zakonitosti te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).