Jedro

Če iz vsebine tožbe izhaja, da delavec izpodbija prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, je ne glede na to, kako je bil oblikovan zahtevek, zadoščeno pogojem za uveljavljanje sodnega varstva.

Posledica pravila iz četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 (oziroma tudi prvega odstavka 184. člena ZPP o spremembi tožbe) je, da lahko tožeča stranka ob spremembi tožbe navaja nova dejstva, s katerimi utemeljuje spremenjeno tožbo.

Tako, kot če bi se tožnica po nezakonitem prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zaposlila pri drugem delodajalcu, ji tudi v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj dveh statusov hkrati ne more imeti.

Glede na to, da je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in bi tožnica, če z upokojitvijo ne bi reševala položaja, v katerem se je znašla zaradi tega, ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki do 30. 1. 2014, pa brez odmene za čas po 16. 9. 2012 ne more ostati. Takšni situaciji je namenjen institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka, ki se nanaša na II., III., IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v tem delu (II., III. IV. in V. točka izreka) razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost sklepov direktorja tožene stranke z dne 1. 8. 2012 in sveta tožene stranke z dne 30. 8. 2012 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar tožnici delovno razmerje ni prenehalo 14. 9. 2012, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi do vključno 30. 1. 2014. Toženi stranki je naložilo, da tožnici prizna delovno dobo in vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi do tega datuma, ne glede na to, da se je že 16. 9. 2012 upokojila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je odločitvi, da je glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 tožnici delovno razmerje zaradi upokojitve na podlagi 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS št. 40/2012) trajalo do 30. 1. 2014, ne glede na to, da se je tožnica upokojila 16. 9. 2012, torej takoj, potem ko ji je tožena stranka izdala nezakonit sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 14. 9. 2012. 3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe odgovorilo preveč pavšalno ali pa sploh ne. Meni, da ni pravilno uporabilo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) o spremembi tožbe oziroma 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Tožnica je najprej s tožbo zahtevala le 120 dnevni odpovedni rok, šele kasneje pa je nezakonitost sklepov tožene stranke utemeljevala z diskriminatornim 246. členom ZUJF. V tožbi ni bilo trditev v zvezi s tem, zato naj bi bila tožnica prekludirana z navedbami, ki so se nanašale na spremenjeni zahtevek, tožba po spremenjenem zahtevku pa je vložena prepozno. Meni tudi, da je napačno odločeno o pravicah iz delovnega razmerja, ki so tožnici priznane do 30. 1. 2014, čeprav se je upokojila že 16. 9. 2012. Sama se je odločila za upokojitev (lahko se tudi ne bi in bi prijavljena na zavodu za zaposlovanje počakala na izid tega spora), zato za čas od tedaj dalje ne more uveljavljati pravic iz delovnega razmerja. Sodišče bi moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati s tem datumom. Če pa so ji že priznane pravice iz delovnega razmerja, zamudne obresti od posameznih prejemkov ne morejo teči od zapadlosti, ampak šele od spremenjenega zahtevka dalje.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Sodišču druge stopnje očita, da ni presodilo vseh njenih pritožbenih navedb. Da je na pritožbene navedbe odgovorilo le pavšalno oziroma v pretežni meri sploh ne, ne drži. Bistven pritožbeni očitek se je nanašal na spremembo tožbe, ki naj bi jo sodišče prve stopnje neutemeljeno dovolilo oziroma zahtevku ob tem, ko jo je dovolilo, ne bi smelo ugoditi, ker naj bi bila tožba prepozna. Na ta bistveni pritožbeni očitek je sodišče druge stopnje, čeprav skopo, a vendarle s sklicevanjem na 41. člen ZDSS-1 zadovoljivo odgovorilo. Res je sicer, da ni razpravljalo o pravnih stališčih, ki jih je v pritožbi predstavila tožena stranka, vendar pa to ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve. Zadošča pojasnilo, da je bila sprememba tožbe dovoljena v skladu s citirano določbo ZDSS-1, tožba pa pravočasna, ker je trditev o nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnica postavila že v tožbi, s katero je sicer prvotno zahtevala priznanje delovnega razmerja le do 28. 12. 2012, kasneje pa je zahtevek modificirala in zahtevala priznanje delovnega razmerja do 30. 1. 2014. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe tako glede dovoljenosti spremembe tožbe kot tudi glede njene pravočasnosti.

8. Zmotno je stališče revizije, da sodišče spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti oziroma da bi moralo spremenjeni zahtevek zavrniti, ker je bil brez pravočasne trditvene podlage, pa tudi uveljavljen naj bi bil prepozno. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je iz vsebine tožbe izhajalo, da tožnica izpodbija prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem 14. 9. 2012 in odpravo (pravilno: razveljavitev) sklepa direktorja z dne 1. 8. 2012 in odločbe sveta zavoda z dne 30. 8. 2012. Ne glede na to, kako je bil oblikovan zahtevek (1) , je s tem zadostila pogojem za uveljavljanje sodnega varstva, kot so določeni v 25. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji). S tožbo je zahtevala priznanje delovnega razmerja do 28. 12. 2012. 9. Na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 je z vlogo, posredovano sodišču 17. 4. 2014, zahtevek spremenila tako, da ga je pravilno oblikovala, spremenila pa je tudi datum, do katerega je zahtevala priznanje delovnega razmerja. Po četrtem odstavku 41. člena ZDSS-1 namreč lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Tudi po spremenjenem zahtevku je izpodbijala prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem 14. 9. 2012, dodatno pa zahtevala, da je trajala do 30. 1. 2014. 10. Zavzemanje revizije, da sodišče ne bi smelo upoštevati dejstev, ki jih je tožnica navajala naknadno, ko je utemeljevala spremenjeni datum, do katerega naj se ji prizna delovno razmerje, je neutemeljeno. Logična posledica pravila iz četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 (oziroma tudi prvega odstavka 184. člena ZPP o spremembi tožbe) je, da lahko tožeča stranka ob spremembi tožbe navaja nova dejstva, s katerimi utemeljuje spremenjeno tožbo. Z razlago, da tožeča stranka spremenjene tožbe ne more utemeljevati z novimi dejstvi, ampak le s tistimi, ki jih je navedla v tožbi, bi dopustitev spremembe tožbe do konca glavne obravnave izgubila smisel (2).

11. Glede na navedeno je revizija zoper odločitev o nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi neutemeljena (3), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (II. točka izreka).

12. Utemeljeno pa revizija nasprotuje stališču, da je mogoče tožnici kljub upokojitvi z dnem 16. 9. 2012 priznati delovno razmerje z vsemi pravicami do 30. 1. 2014. Tako, kot če bi se tožnica po nezakonitem prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zaposlila pri drugem delodajalcu, ji tudi v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj dveh statusov hkrati ne more imeti. Lastnost zavarovanca za nazaj lahko na podlagi pravnomočne sodbe sodišča pridobi le zavarovanec (torej ne tudi uživalec pokojnine), ki ni vključen v obvezno zavarovanje ali zavarovanec, ki je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje ali je bil obvezno zavarovan kot oseba, upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje (83. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ZMEPIZ-1, Ur. l. RS št. 111/2013 in naslednji). Za uživalce pokojnin, ki so pravico do izplačila pridobili s pravnomočno odločbo zavoda, to ni predvideno. Možen je le ponoven vstop v zavarovanje (116. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2, Ur. l. RS št. 69/2012 in naslednji); v tem primeru bi bila tožnica upravičena kvečjemu do odškodnine v višini morebitne razlike med prejeto pokojnino in plačo, ki bi jo prejela, če bi delala.

13. Glede na to, da je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in bi tožnica, če z upokojitvijo ne bi reševala položaja, v katerem se je znašla zaradi tega, ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki do 30. 1. 2014, pa brez odmene za čas po 16. 9. 2012 ne more ostati. Takšni situaciji je namenjen institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (oziroma prenehanju pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča) po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013). Tožena stranka jo je predlagala že v odgovoru na tožbo. Sodišče po citirani določbi lahko, potem ko ugotovi nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, na predlog strank ugotovi trajanje delovnega razmerja do določenega datuma, odvisnega od okoliščin in interesov strank (najdalj pa do odločitve sodišča) in delavcu prizna ustrezno denarno povračilo. Ena od relevantnih okoliščin za določitev datuma trajanja delovnega razmerja pred datumom odločitve sodišča je npr. tudi upokojitev.

14. Ker niti sodišče druge niti sodišče prve stopnje nista upoštevali te relevantne okoliščine za odločitev o uporabi 118. člena ZDR-1 in sta tožnici priznali delovno razmerje z vsemi pravicami tudi za čas, ko je bila že upokojena, sta zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar vseh dejstev za pravilno in dokončno odločitev (o sodni razvezi in denarnem povračilu) nista ugotavljali. Zato je Vrhovno sodišče reviziji na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo in odločitev sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka, ki se nanaša na II., III., IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče po dopolnitvi postopka odločilo o predlogu tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, upoštevaje zgoraj navedena izhodišča in druge okoliščine, odločilne v smislu določb 118. člena ZDR-1. 15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): K pravilnemu oblikovanju bi jo lahko sodišče pozvalo tudi v okviru materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP.

Op. št. (2): Prim. sodbo VS RS II Ips 152/2013 z dne 13. 11. 2014. Op. št. (3): Pravilnosti uporabe 246. člena ZUJF v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 revizija ne oporeka.