Jedro

Izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je bil izdan na podlagi 246. člena ZUJF. Glede te določbe pa je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Tožnica je enake pogoje, kot so veljali za moške zavarovance izpolnila šele 30. 1. 2014, zato bi ji lahko pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala šele z navedenim datumom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta 2. točka izreka sklepa direktorja tožene stranke z dne 1. 8. 2012 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnice z dnem dokončnosti sklepa ter drugi odstavek izreka sklepa Sveta zavoda tožene stranke z dne 30. 8. 2012 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnice z dnem izteka rednega letnega dopusta dne 14. 9. 2014, nezakonita (I. točka izreka). Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 14. 9. 2012, temveč je trajalo še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi do vključno 30. 1. 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 14. 9. 2012 do prenehanja delovnega razmerja 30. 1. 2014 priznati neprekinjeno delovno dobo, pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ter ji obračunati nadomestilo plač v višini 1.691,05 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske s pripadki, vse v roku 8 dni pod izvršbo (III. in IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 985,15 EUR, v 8 dneh od izdaje odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe zmotno uporabilo določbo ZDSS-1 (41. člen). Kasneje postavljeni tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče ugodilo, ni temeljil le v tožbi navedenih dejstvih, ampak na novih in dodatnih, gre torej za novo tožbo, ki je bila vložena po preteku vseh v veljavni zakonodaji določenih rokov. Tudi določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 omogoča le spremembo zahtevka, ne pa tudi njegove dejanske podlage. V obravnavani zadevi je bilo sodno varstvo tožnice ob dejstvu, da je obenem z novim tožbenim zahtevkom dopolnila in spremenila tudi trditveno podlago, zahtevano prepozno, zato bi moralo sodišče naknadno postavljeni zahtevek zavrniti. V primeru, da bo tudi pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje pa tožena stranka še navaja: Tožnica s prvotno tožbo nezakonitosti določbe 246. člena ZUJF in prenehanja delovnega razmerja na tej podlagi ni zatrjevala, niti ni izpodbijala veljavnosti izpodbijanih sklepov tožene stranke na tej podlagi. Tožbo je spremenila šele na prvem naroku 16. 4. 2014, skoraj štiri mesece po objavi ustavne odločbe. Tožena stranka meni, da v tej zadevi ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, pač pa le to, da tožena stranka tožnici pred prenehanjem ni omogočila odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno ugotovilo, da je „tožnica na prvem naroku vložila spremembo tožbe, ki je v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZDSS-1 in na katero privolitev tožene stranke niti ni potrebna“ in ker se ni opredelilo do trditev tožene stranke je zagrešilo bistveno kršitev določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se je tožnica 16. 9. 2012 upokojila, je s tem izgubila pravico zahtevati, da jo tožena stranka sprejme nazaj na delo, zato bi moralo sodišče, namesto, da ji prizna delovno dobo do 30. 1. 2014 odločiti o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem upokojitve. Ob dejstvu, da je tožnica spremenila tožbeni zahtevek šele aprila 2014, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici prizna delovno razmerje do januarja 2014, v nasprotju z načelom pravičnosti. Napačna je tudi odločitev sodišča o zapadlosti posameznih zneskov nadomestil plač in teku zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov nadomestil plač. Ker je tožnica tožbeni zahtevek dokončno spremenila šele 16. 4. 2014, so po mnenju tožene stranke tudi neizplačane plače zapadle šele na ta dan, posledično tudi zakonske zamudne obresti od posameznega neto zneska nadomestil plače lahko začnejo teči šele od naslednjega dne po spremembi tožbe. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožnica v sporu v celoti uspela, v skladu z določbami ZPP bi bila lahko odločitev sodišča o stroških postopka le, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo napačno vrednost spora.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Opozarja, da je tožnica v tč. IV tožbe navedla, da poleg primarnega zahtevka postavlja tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je predlagala, da se odpravita odločba sveta tožene stranke z dne 30. 8. 2012 in sklep direktorja tožene stranke z dne 1. 8. 2012. V izogib postavljanju podrednega zahtevka je tožnica modificirala že postavljeni tožbeni zahtevek pred koncem glavne obravnave v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZDSS-1. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo le pavšalno uveljavlja tožena stranka.

7. Tožnici je bil sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 izdan na podlagi 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), ki v prvem odstavku določa, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), pogodba o zaposlitvi preneha veljati.

8. Tožnica je vložila zoper toženo stranko tožbo, v kateri je zahtevala, da se ugotovi, da ji delovno razmerje ni prenehalo 14. 9. 2012, temveč da ji je trajalo do 28. 12. 2012 z vsemi pravicami, vključno s plačo. V tožbi je postavila tudi podredni zahtevek, sicer ne v izreku, na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 1. 8. 2012 in 30. 8. 2012. Tožnica je na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo modificirala tožbeni zahtevek tako, da je uveljavljala nezakonitost sklepov tožene stranke ter vse pravice iz delovnega razmerja do 30. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo. Postavilo se je na stališče, da gre v sporni zadevi za spor o obstoju delovnega razmerja, zato je tožnica v skladu z določbo četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) lahko spremenila tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica tekom postopka spremenila in dopolnila trditveno podlago, ki je v tožbi ni zatrjevala. Tožnica z modifikacijo tožbe ni zamudila roka za vložitev tožbe, saj gre v obravnavani zadevi za spor o obstoju delovnega razmerja, kljub temu, da je bila tožba vložena zaradi priznanja odpovednega roka v trajanju 120 dni. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je odločalo o zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev, da sta sklepa tožene stranke nezakonita in da se tožnici prizna delovno razmerje do 30. 1. 2014. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS štelo, da je bil sklep tožene stranke o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonit v delu, ki je določal, da tožnici pogodba preneha že z dnem, ko je sicer že izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so bili določeni za ženske, ni pa izpolnjevala enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot so veljali za moške zavarovance. Izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je bil izdan na podlagi 246. člena ZUJF. Glede te določbe pa je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Tožnica je enake pogoje kot so veljali za moške zavarovance izpolnila šele 30. 1. 2014, zato bi ji lahko pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala šele z navedenim datumom.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku na razveljavitev sklepov tožene stranke ter tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja do 30. 1. 2014. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem upokojitve tožnice. Tožnica ni zahtevala reintegracije, temveč le obstoj delovnega razmerja do 30. 1. 2014 ter plačilo nadomestila za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitve. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z načelom pravičnosti. Res je, da tožena stranka ni ravnala protipravno, res pa je tudi da se tožnica ni odločila sama za upokojitev, kot to zatrjuje pritožba, temveč ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pravilna je tudi odločitev o zapadlosti posameznih zneskov nadomestil plač in teku zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov nadomestil plač. Ob ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je odločitev da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja materialnopravno pravilen, ne glede na to, da je tožnica tožbeni zahtevek spremenila šele 16. 4. 2014. 11. Ker je tožnica v sporu v celoti uspela, je odločitev sodišča prve stopnje, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v skladu z določbo 154. člena ZPP in ob upoštevanju vrednosti spora na podlagi drugega odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji).

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih stranki krijeta sami (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).