Jedro

Po določbi 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Šteje se, da je po svoji krivdi ali volji postal brezposeln starejši delavec, ki mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, pa je dal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma če delavec zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.

Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Zato kot starejši delavec ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu 1. alinee 2. odstavka 114. člena ZDR. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, ni izpolnjen dejanski stan iz 8. in 9. alinee 2. odstavka 63. člena ZUTD. Zato ni podlage, da se tožniku iz tega razloga ne prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 9. 6. 2011 in odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 29. 3. 2011 in odločilo, da ima tožnik pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti od 28. 12. 2010 do 22. 12. 2012. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan z novo odločbo tožniku odmeriti nadomestilo za čas brezposelnosti v roku 30 dni in ga v istem roku izplačati ter mu povrniti stroške postopka v višini 475,41 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da med strankama ni sporno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 27. 12. 2010. Med strankama pa je sporno, ali tožniku zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi pripada pravica do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti, vse do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, ali ne. Tožnik je bil ob nastopu brezposelnosti oseba starejša od 55 let, z zavarovalno dobo več kot 25 let. Zato bi bil skladno s 60. členom Zakona o urejanju trga upravičen do denarnega nadomestila v trajanju 25 mesecev. Vendar pa pravice do denarnega nadomestila ne morejo pridobiti osebe, ki so brezposelne postale po svoji krivdi ali volji. Šteje se, da je oseba postala brezposelna po svoji volji ali krivdi tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih, ki določa posebno varstvo delavca pred odpovedjo, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Citira 114. člen Zakona o delovnih razmerjih, po katerem delodajalec starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kar pa ne velja, če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila z odpovedjo zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Glede na starost tožnika ob prenehanju delovnega razmerja, bi mu lahko pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga glede na 114. člen Zakona o delovnih razmerjih zakonito prenehala le ob njegovem pisnem soglasju, ali če bi mu bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost, do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Nadalje navaja, da ni sporno, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila posledica pisnega soglasja tožnika. Toženec je podatke o izpolnjevanju pogojev za upokojitev tožnika ugotovil iz vpisa in pisne informacije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 24. 3. 2011, kjer je bilo izrecno navedeno, da tožnik izpolni pogoje za upokojitev dne 23. 12. 2017, upoštevaje pokojninsko dobo brez dodane dobe. Navaja, da minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine določa 36. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), v nadaljevanju ZPIZ-1. Starejši delavec, ki je izpolnil navedene minimalne pogoje ne uživa več posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih. Vztraja, da pri uporabi 114. člena Zakona o delovnih razmerjih v izračun minimalnih upokojitvenih pogojev ni mogoče šteti vseh tistih obdobij, ki znižujejo starostno mejo za pridobitev pravice do starostne pokojnine ter dodano in prišteto dobo, saj gre za okoliščine oziroma obdobja, za katere se zavarovanec sam odloči, ali jih bo uveljavljal za izpolnitev upokojitvenih pogojev. Delodajalec brez izrecne delavčeve privolitve dodane dobe ne sme upoštevati pri odločitvi za odpoved pogodbe o zaposlitvi starejšemu delavcu. Če pa je tožnik soglašal, da mu je delodajalec pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov upošteval dodano dobo, to pomeni njegovo voljo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Dodana doba se tako upošteva zgolj na podlagi soglasja zavarovanca, saj le-ta vpliva na odmero pokojnine in neposredno na manj ugodno pridobitev pravic. Meni, da glede na dejstvo, da se dodana doba ne všteva pri izračunu minimalnih upokojitvenih pogojev, tožnik ne bi izpolnjeval minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. To pa pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, tožnik pa ni zahteval arbitražne odločbe ali sodnega varstva.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Poudarja, da so v obravnavani zadevi pomembna dejstva, da je tožniku dne 27. 12. 2010 prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, da je ob prenehanju delovnega razmerja imel dopolnjenih 38 let, 11 mesecev in 26 dni pokojninske dobe, da je bil star 56 let in da v skladu s 6. alineo 60. člena Zakona o urejanju trga dela lahko uveljavlja nadomestilo v trajanju 25 mesecev ter da v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 moški pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe. Ta pogoj pa je tožnik izpolnil 23. 12. 2012. Toženec pri ugotavljanju pogojev za upokojitev tožnika ni upošteval ne prejšnje (z dne 22. 9. 2008) in ne kasnejših (z dne 16. 3. 2011 in 18. 4. 2011) predhodnih pisnih informacij, ki jih je pridobil in iz katerih izhaja, da bo pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine predvidoma izpolnil 23. 12. 2012. Pravnomočna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 7. 1. 2013 dokazuje, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot edini pristojen za ugotavljanje pogoja za upokojitev potrdil, da se je tožnik upokojil v manj kot 24 mesecih po prenehanju delovnega razmerja. Posledično pa mu na podlagi 6. alinee 60. člena Zakona o urejanju trga pripada pravica do denarnega nadomestila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 6. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo Zavoda RS za zaposlovanje ... z dne 29. 3. 2011, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je ugotovil, da je delodajalec tožniku kot starejšemu delavcu, ki je užival posebno varstvo, odpovedal pogodbo o zaposlitvi v nasprotju z določbami 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR), zoper nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa v zavarovanje pravic iz delovnega razmerja ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva in je zato podan izključitveni razlog za priznanje pravice do denarnega nadomestila iz 63. člena Zakona o trgu dela (Ur. l. RS, št. 80/2010, v nadaljevanju ZUTD).

Po določbi 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Šteje se, da je po svoji krivdi ali volji postal brezposeln starejši delavec, ki mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, pa je dal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma če delavec zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.

Bistvenega pomena za odgovor na vprašanje ali je tožnik upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti, in če je podan izključitveni razlog za pridobitev te pravice določen v 63. členu ZUTD, je odgovor na vprašanje, ali je tožniku prenehalo delovno razmerje v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki določa za starejšega delavca posebno varstvo pred odpovedjo. Po 1. alinei 2. odstavka 114. člena ZDR starejši delavec nima posebnega varstva pred odpovedjo, če mu je zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino.

Pritožba pravilno navaja, da med strankama ni sporno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dne 27. 12. 2010. Nadalje tudi ni sporno, da je tožnik na dan prenehanja delovnega razmerja že dopolnil starost 55 let, tako da je šlo za starejšega delavca. Sporno pa je, ali bi bila tožniku pravica do nadomestila za primer brezposelnosti v trajanju 25 mesecev zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, to je do 27. 1. 2013 in ali bi na ta dan oziroma v obdobju 25 mesecev, šteto od 28. 12. 2010 do 27. 1. 2013, izpolnil minimalne pogoje za starostno upokojitev.

Po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če dopolni 40 let pokojninske dobe. ZPIZ-1 pokojninsko dobo opredeljuje v 8. členu kot seštevek zavarovalne in posebne dobe, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. Skladno z 8. členom ZPIZ-1 v posebno dobo spadajo obdobja, ki se v skladu z zakonom štejejo v pokojninsko dobo, ne glede na plačilo prispevkov, med ta obdobja pa se šteje tudi dodana doba, ki je v navedeni določbi opredeljena kot čas zunaj zavarovanja, ki se upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Izpolnitev minimalnih pogojev za starostno upokojitev tožnika izhaja iz predhodnih pisnih informacij Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 22. 9. 2008, 16. 3. 2011 in 18. 4. 2011. V predloženih informacijah je določen datum upokojitve 23. 12. 2012, pri določanju pokojninske dobe pa je upoštevana tudi dodana doba. Razen tega je tožnik predložil tudi odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 7. 1. 2013, iz katere je razvidno, da je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 23. 12. 2012 dalje, ko je tožnik dopolnil starost 58 let in pokojninsko dobo 40 let 1 mesec in 17 dni. Kot izhaja iz pravnomočne odločbe z dne 7. 1. 2013, je bila tožniku pravica do denarnega nadomestila zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev brez dodane dobe, zaradi česar je stališče toženca, da se za izpolnjevanje minimalnih pogojev upošteva le pokojninska doba, ne pa tudi dodana doba, za konkreten primer irelevantno. Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da se dodana doba opredeljena v 8. členu in 193. členu ZPIZ-1 upošteva za izpolnitev minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Glede na navedeno je bila tožniku pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Zato ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu 1. alinee 2. odstavka 114. člena ZDR. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, ni izpolnjen dejanski stan iz 8. in 9. alinee 2. odstavka 63. člena ZUTD. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zato ni podlage, da se tožniku iz tega razloga ne prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim v ničemer ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.