Jedro

Zavarovalna doba, dopolnjena v Bosni in Hercegovine, se upošteva le v dejanskem trajanju, zato se tožniku posebne dobe v dvojem trajanju (7 let in 3 meseci) ne upošteva pri dopolnjeni zavarovalni dobi za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožnik s skupno (slovensko in bosansko) dejansko zavarovalno dobo 34 let in 10 mesecev ne izpolnjuje pogojev iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine in s tem do njenega sorazmernega dela, saj ni dopolnil 63 let starosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 5. 12. 2011 in priznanje pravice do starostne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sporno, da je ob vložitvi zahteve za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine dopolnil več kot 60 let starosti ter skupne zavarovalne dobe 42 let, 1 mesec in 28 dni. Prav tako ni sporno, da je v Sloveniji dopolnil 20 let, 4 mesece in 20 dni ter da je bil nazadnje zaposlen na območju Slovenije in da je tudi pri slovenskem nosilcu zavarovanja zahteval sorazmerni del pokojnine. Glede na dejansko zavarovalno dobo ima pravico do starostne pokojnine na podlagi 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ker izpolnjuje pogoje ne le glede delovne dobe, temveč tudi glede starosti. V obravnavani zadevi je sporno zgolj dejstvo, da toženec in sodišče prve stopnje ne upoštevata zavarovalne dobe 7 let, 3 mesece in 20 dni, ki je tožniku priznana s strani tujega nosilca zavarovanja, kot posebna zavarovalna doba. Toženec je zavrnil zahtevo za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine zato, ker nesporno ugotovljena zavarovalna doba v dvojnem trajanju, ni bila vpisana v obrazcu BiH SI 25. Ta okoliščina ne more biti razlog za zavrnitev zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine za zavarovalno dobo prebito na območju Republike Slovenije. Po mnenju tožnika, prvostopenjsko sodišče, pred tem pa tudi toženec, brez pravne podlage izloča zavarovalno dobo 7 let, 3 mesece in 20 dni, saj je ta zavarovalna doba priznana skladno z zakonodajo tujega nosilca zavarovanja. Podatki iz obrazca BiH/SI 25 predstavljajo dokaz o pravno pomembnih dejstvih, vendar pravno pomembna dejstva je mogoče dokazati tudi z drugimi dokazili, kot je pravnomočna odločba tujega nosilca zavarovanja. Ob dejstvu, da je nosilec tujega zavarovanja izdal odločbo z dne 28. 9. 2011, v kateri je ugotovil, da ima tožnik 42 let, 1 mesec in 28 dni skupne zavarovalne dobe, ni nujno, da se v dokaznem postopku sploh dostavljajo podatki na obrazcu BiH/SI 25, ker je navedena odločba postala formalno in materialno pravnomočna. Po mnenju tožnika sodišče prve stopnje in toženec zmotno razlagata določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe, št. 10/2008 in 71/2008, v nadaljevanju: mednarodni sporazum), ko ne upoštevata zavarovalne dobe v dvojnem trajanju. Sklicuje se na 3. točko 1. člena, na 2. člen in 20. člen mednarodnega sporazuma in vztraja, da je tožniku na podlagi 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Republike Srbske priznana posebna zavarovalna doba v dvojnem trajanju od 19. 5. 1992 do 12. 1. 1996, kar znaša 7 let, 3 mesece in 20 dni, kar v smislu mednarodnega sporazuma predstavlja zakonodajo Republike Srbske oziroma BiH. Predpis, ki je bil podlaga za ugotavljanje zavarovalne dobe na območju Republike Srbske oziroma BiH, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ne izključuje, tega predpisa pa ne izključuje niti sporazum. Tudi v Sloveniji obstajajo primeri, ko se zavarovalna doba v dvojnem trajanju upošteva. Zato prvostopenjsko sodišče po mnenju tožnika napačno razlaga določbe mednarodnega sporazuma, ko izloča posebno zavarovalno dobo, ki je tožniku priznana s pravnomočno odločbo nosilca zavarovanja v Republiki Srbski oziroma BiH. Tožnikova zavarovalna doba v dvojnem trajanju v času državljanske vojne v BiH, je dejansko zavarovalna in ne fiktivna doba in je kot taka opredeljena v določbi 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Republike Srbske. Pravica do pokojnine je osebna pravica in ekonomska kategorija, ki jo ne moreta utesniti ali izničiti niti državi s svojim medsebojnim dogovarjanjem. Odrekanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je v direktnem nasprotju z določbo 50. člena Ustave Republike Slovenije, hkrati pa posega v pravice iz 14. in 33. člena Ustave Republike Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št.... z dne 5. 12. 2011, s katero je z 2. točko izreka zavrnilo tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Med strankama ni sporno, da ima tožnik skupno dopolnjenih več kot 40 let pokojninske dobe. Tudi ni sporno, da ima od tega v Republiki Sloveniji dopolnjenih 20 let, 4 mesece in 20 dni ter 21 let, 7 mesecev in 9 dni pokojninske dobe dopolnjene v BiH, od tega ima 7 let, 3 mesece in 20 dni posebne dobe v dvojnem trajanju.

Posebne dobe v dvojnem trajanju 7 let, 3 mesece in 20 dni, pa glede na 20. člen mednarodnega sporazuma ni mogoče upoštevati. Določba 20. člena mednarodnega sporazuma namreč izrecno določa, da se zavarovalna doba, dopolnjena v drugi pogodbenici, upošteva le v dejanskem trajanju.

Od skupne dobe 21 let, 7 mesecev in 9 dni, kolikor ima tožnik dopolnjene in priznane dobe v BiH, znaša doba v dejanskem trajanju 14 let, 5 mesecev in 18 dni. Dobo v takšnem trajanju, torej 14 let, 5 mesecev in 18 dni je potrdil na posebnem dvojezičnem obrazcu SI 25 tudi nosilec zavarovanja v BiH ter 20 let, 4 mesece in 20 dni zavarovalne dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Glede na to, da pristojni nosilec zavarovanja, skladno z določbami Administrativnega dogovora (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe, št. 10/2008, v nadaljevanju: administrativni dogovor), ki jih je citiralo že sodišče prve stopnje, pri ugotavljanju pogojev za pokojninsko dajatev, upošteva le zavarovalno dobo, ki jo potrdi nosilec druge pogodbenice na predpisanem dvojezičnem obrazcu BiH/SI 25 in izrecno določbo tretjega odstavka 20. člena mednarodnega sporazuma, slovenski nosilec zavarovanja od dobe dopolnjene v BiH lahko upošteva le 14 let, 5 mesecev in 18 dni ter slovensko dobo v trajanju 20 let, 4 mesece in 20 dni. To pa pomeni, da je tožnik ob prenehanju delovnega razmerja v letu 2010, od upoštevne dobe iz 20. člena mednarodnega sporazuma, dopolnil 34 let, 10 mesecev in 18 dni.

Po prvem odstavku 36. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če dopolni 40 let pokojninske dobe oziroma po drugem odstavku citirane določbe pri starosti 63 let, če ima dopolnjene najmanj 20 let dobe. Tožnik rojen … . … . 1950 je ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, nedvomno tako kot navaja pritožba, dopolnil več kot 60 let. Vendar za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni izpolnjeval pogojev ne po prvem in ne po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-1. Po prvem odstavku 36. člena ZPIZ-1 ni izpolnjeval pogojev, ker ni imel dopolnjenih 40 let pokojninske dobe. Po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-1 pa ni izpolnjeval pogojev, ker ob sicer dopolnjenih 20 let pokojninske dobe, še ni dopolnil 63 let starosti.

Pritožbene navedbe, da je sodišče in pred tem toženec, neutemeljeno izločilo zavarovalno dobo v trajanju 7 let, 3 mesece in 20 dni, da ni potrebno dostavljati podatkov na obrazcu SI 25, da so pravno pomembna dejstva dokazana s pravnomočno odločbo tujega nosilca zavarovanja in posebna zavarovalna doba v dvojnem trajanju 7 let, 3 mesece in 20 dni priznana na podlagi 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Republike Srbske so glede na vse navedeno, neutemeljene.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.