Jedro

Določba tretjega odstavka 20. člena Sporazuma je jasna: zavarovalna doba, dopolnjena v drugi pogodbenici, se upošteva le v dejanskem trajanju. Tožniku zato ni mogoče upoštevati zavarovalne dobe v dvojnem trajanju, priznane z odločbo tujega nosilca zavarovanja po predpisih Republike Srbske.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 5. 12. 2011 in za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ugotovilo je, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 20 let 4 mesece in 20 dni pokojninske dobe, v Bosni in Hercegovini pa 21 let 7 mesecev in 9 dni pokojninske dobe, od tega 7 let 3 mesece in 20 dni posebne dobe v dvojnem trajanju za čas služenja v oboroženih silah. Slednjo je bilo mogoče glede na določbo 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/2008 in 71/2008 - Sporazum) upoštevati le v dejanskem trajanju. Tako pa se izkaže, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 36. člena ZPIZ-1. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dejansko stanje, ki se nanaša na zavarovalno dobo in starost tožnika ni sporno. Po njegovem mnenju pa ima ob upoštevanju dejanske zavarovalne dobe pravico do sorazmernega dela pokojnine na podlagi 36. člena ZPIZ-1. Izpolnjuje tako starostne pogoje kot pogoje glede delovne dobe. Sporno je le dejstvo, da tožena stranka in sodišči ne upoštevajo zavarovalne dobe 7 let, 3 mesece in 20 dni, ki je bila tožniku priznana s strani tujega nosilca zavarovanja kot posebna zavarovalna doba s povečanjem. Tožena stranka je upoštevanje te dobe zavrnila zgolj zato, ker ni bila vpisana v obrazcu BIH/SI 25. Ob izdani odločbi (tujega nosilca zavarovanja) z dne 28. 9. 2011 ne more biti razlog za zavrnitev zahteve. Tožena stranka in sodišči so pri tem zmotno razlagali določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ko izločajo posebno zavarovalno dobo, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo tujega nosilca zavarovanja.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Sporno v tej zadevi je le vprašanje upoštevanja zavarovalne dobe, ki je bila tožniku upoštevana pri priznanju sorazmernega dela pokojnine z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske z dne 28. 9. 2011. Gre za zavarovalno dobo za obdobje od 19. 5. 1992 do 12. 1. 1996, ki je bilo z navedeno odločbo upoštevano v dvojnem trajanju 7 let 3 mesece in 20 dni.

7. Po določbah 36. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe ali pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe. Tožnik do dneva prenehanja zavarovanja oziroma do dneva izdaje izpodbijane odločbe ni izpolnil pogojev za (samostojno) priznanje pravice do slovenske starostne pokojnine. Ob sicer dopolnjeni pokojninski dobi preko 20 let v Republiki Sloveniji, še ni bil star 63 let oziroma ob starosti preko 58 let v Republiki Sloveniji ni dopolnil 40 let pokojninske dobe.

8. Lahko pa bi mu ta pravica šla kot pravica do sorazmernega dela pokojnine na podlagi Sporazuma, to je s seštevanjem zavarovalnih dob (20. člen Sporazuma): če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po zakonodaji obeh pogodbenic, se pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje, pri čemer se zavarovalna doba, dopolnjena v drugi pogodbenici, upošteva le v dejanskem trajanju. Na podlagi sporazuma je nosilec zavarovanja v BiH (Republiki Srbski) sporočil zavarovalno dobo za tožnika v skupnem trajanju 14 let 5 mesecev in 18 dni. Ob upoštevanju slovenske zavarovalne dobe (skupaj torej 34 let 10 mesecev in 8 dni) tožnik tudi ob upoštevanju 20. člena Sporazuma pogojev za priznanje starostne pokojnine v Republiki Sloveniji še ni izpolnjeval: ni bil star 63 let in ni imel dopolnjenih 40 let pokojninske dobe.

9. Določba tretjega odstavka 20. člena Sporazuma je jasna: zavarovalna doba, dopolnjena v drugi pogodbenici, se upošteva le v dejanskem trajanju. Tožniku zato ni mogoče upoštevati zavarovalne dobe v dvojnem trajanju, priznane z odločbo tujega nosilca zavarovanja po predpisih Republike Srbske.

10. Res je sicer, da tožena stranka tožniku ni upoštevala obdobja zavarovanja v obdobju od 19. 5. 1992 do 12. 1. 1996 niti v dejanskem trajanju. Pri tem se je sklicevala le na (formalni) razlog, da zavarovanje za to obdobje ni bilo sporočeno v uradnem obrazcu v skladu s Sporazumom. Vendar tudi če bi se upoštevalo navedeno obdobje v dejanskem trajanju, to odločitve ne bi moglo spremeniti. Tožnik še vedno ne bi dosegel zavarovalne dobe 40 let. 11. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).