Jedro

Institut spremenjenih okoliščin je namenjen le za situacije, ko ena pogodbena stranka še ni izpolnila svoje obveznosti in je zaradi spremenjenih okoliščin njena izpolnitev otežena oziroma se ne da doseči namena pogodbe. 3. odstavek 112. člena OZ, ki določa, da se stranka, ki zahteva razvezo, ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku izpolnitvenega roka, kaže na to, da zakon ne daje možnosti razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, če so te nastopile po izteku izpolnitvenega roka.

Izrek

Pritožba zoper prvo in drugo točko izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

Pritožba zoper tretjo točko izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbi zoper četrto točko izreka se ugodi in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišče prve stopnje v nov postopek.

Pritožba zoper sklep z dne 11. 10. 2010 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške za pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razvezo pogodbe o prodaji nepremičnine zaradi spremenjenih okoliščin in plačilo 8.222.400,00 EUR s pripadki. Ugodilo je ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju opr.št. VI Pg 1383/2009 z dne 16. 09. 2010 ter je ta sklep v zvezi s sklepom opr.št. VI Pg 1383/2009 z dne 11. 10. 2010 razveljavilo tudi glede začasne odredbe iz 3. točke ter razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške toženih strank.

V pritožbi zoper sodbo in sklep je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter sklep o zavarovanju opr.št. VI Pg 1383/2009 z dne 16. 09. 2010 ohrani v veljavi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, navedeni sklep o zavarovanju pa ohrani v veljavi ali vrne v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje. Zahtevala je povrnitev pravdnih stroškov, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

V pritožbi zoper sklep o omejitvi zavarovanja z dne 11. 10. 2010 je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni. Priglasila je pritožbene stroške. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Dne 08. 04. 2011 je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 669/2011 začet stečajni postopek. Ker je do začetka stečaja in s tem prekinitve postopka po samem zakonu prišlo po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi 207. člena ZPP, ne glede na prekinitev postopka, izdalo odločbo, sprejeto na seji.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tem sporu zahteva, da se razveljavi pogodba o prodaji nepremičnine, s katero je tožeča stranka od tožene kupila dve zemljišči, ki v naravi predstavljati barjanski travnik, izključno za namen gradnje stanovanj, ter da ji tožena stranka vrne kupnino, plačano po izpodbijani pogodbi.

Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišče prve stopnje, da po izpolnitvi pogodbe ni več mogoče s tožbo zahtevati razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ki so nastale znotraj izpolnitvenega roka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, potrebno za pravilno odločitev v zadevi.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je institut spremenjenih okoliščin namenjen le za situacije, ko ena pogodbena stranka še ni izpolnila svoje obveznosti in je zaradi spremenjenih okoliščin njena izpolnitev otežena oziroma se ne da doseči namena pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 3. odst. 112. člena OZ, ki določa, da se stranka, ki zahteva razvezo, ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku izpolnitvenega roka, kaže na to, da zakon ne daje možnosti razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, če so te nastopile po izteku izpolnitvenega roka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da tožena stranka ni v celoti izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Tožeča stranka je res plačala v pogodbi določeno kupnino, vendar ni bil izpolnjen izrecno dogovorjeni namen pogodbe. Tožeča stranka je namreč nepremičnino kupila z namenom gradnje stanovanjske soseske. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zakon izpolnitve namena ne šteje v okvir izpolnitve pogodbene obveznosti in tako ločuje med uresničitvijo namena pogodbe in izpolnitvijo pogodbe. Uresničitev namena pogodbe ne pomeni izpolnitvenega ravnanja, zato ne predstavlja izpolnitve obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s pravočasnim plačilom kupnine v celoti in pravočasno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Zato ne more na podlagi instituta spremenjenih okoliščin zahtevati razveze pogodbe in vračila kupnine.

Če v času med sklenitvijo in izpolnitvijo pogodbe pride z vidika kavze ter z vidika načela enake vrednosti dajatev do takšnih sprememb, da je uresničitev načela enake vrednosti dajatev porušena oziroma onemogočena, izpolnitev pa več ne ustreza kavzi pogodbe, so izpolnjeni pogoji za uporabo klavzule rebus sic stantibus. Namen določbe o spremenjenih okoliščinah pa je le regulacija rizikov, ki nastopijo med sklenitvijo in izpolnitvijo pogodbe in se ne naša na posle, ki so tekoče izpolnjeni. Določilo 112. člena OZ je zato mogoče uporabiti le za primere, v katerih do celotne izpolnitve obveznosti strank še ni prišlo, torej za pogodbe, ki še niso bile v celoti realizirane. Z izpolnitvijo pogodbe, ko so obveznosti obeh strank v celoti izpolnjene, obveznost preneha (270/1 člen OZ), zato ni mogoče od pogodbe niti več odstopiti niti več zahtevati njene razveze. Razvezo pogodbe je mogoče zahtevati zgolj za pogodbe, ki stranke vežejo, torej vsebujejo veljavne obveznosti, ki jih je potrebno izpolniti. Ko pa je pogodba v celoti izpolnjena, strank več ne veže, zato ni več mogoče zahtevati njene razveze.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je tožeča stranka vložila tožbo šele po izpolnitvi svoje obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo, da so zatrjevane spremenjene okoliščine nastale z objavo Uredbe dne 05. 05. 2008, torej znotraj izpolnitvenega roka. Ugotovilo je, da je tožeča stranka pravočasno izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Toženi zahtevek pa je zavrnilo zato, ker je ocenilo, da je mogoče pogodbo zaradi nastopa spremenjenih okoliščin uporabiti le, če pogodba še ni izpolnjena. Glede na to niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nejasno in nezadostno obrazložilo svoje stališče v zvezi s pravočasnostjo tožbe in da se zato sodbe ne da preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Ne gre za vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe, temveč za to, da po izpolnitvi pogodbe ni več mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe (pravna varnost) ne glede na to, kdaj so spremenjene okoliščine nastopile.

Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da dogodek po sklenitvi pogodbe, ko je bila 05. 05. 2008 objavljena Uredba, za posledice katere je tožeča stranka izvedela šele šest mesecev kasneje, predstavlja običajen poslovni riziko pri poslih z nepremičninami, zaradi zmotne uporabe materialnega prava zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka (14. točki 2. odst. 339. člena ZPP), saj so v tem delu razlogi sodbe neobrazloženi oziroma med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje za presojo, ali je zahtevek na podlagi 1. odst. 112. člena OZ utemeljen, ni oprlo na ugotovitev, da spremenjene okoliščine ne izvirajo iz sfere tožene stranke, da zanje ni odgovorna ter da objava Uredbe, na podlagi katere na sporni nepremičnini ni več dovoljena gradnja, predstavlja običajen poslovni riziko pri tovrstnih poslih z nepremičninami. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da zahtevek za razvezo pogodbe zaradi nespremenjenih okoliščin ni utemeljen, presojalo tudi, če je morda utemeljen na kakšni drugi podlagi in je pravilno ugotovilo, da ni. Pri tem pa je treba opozoriti na navedbe tožene stranke, da je imela tožeča stranka po Pogodbi pravico opraviti skrbni pravni pregled sporne nepremičnine, na podlagi katerega bi lahko ugotovila, da spada nepremičnina v varovalno območje Natura 2000. Držijo trditve tožene stranke, da je bila Uredba objavljena v Uradnem listu RS, poslovni riziki spremembe prostorskih aktov, namembnosti zemljišč in izdaja dovoljenj, vezanih na taka zemljišča, pa sodijo v poslovno sfer tveganja kupca in ne prodajalca nepremičnine, zato jih mora kupec ob sklepanju prodajne pogodbe za nepremičnine upoštevati in se ob nastopu spremenjenih okoliščin ne more sklicevati na spremenjene okoliščine.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti, če po izpolnitvi pogodbe ne bi bilo mogoče več zahtevati razveze pogodbe zaradi izjalovljenega namena pogodbe pri prodajnih pogodbah, pri katerih je predmet nepremičnina, namenjena za gradnjo stanovanj, katere uresničitev namena zahteva dolgotrajni postopek. Tožeča stranka je imela pred izpolnitvijo svoje obveznosti po pogodbi možnost opraviti skrbni pregled, glede na takrat veljavne prostorske akte je bilo sicer utemeljeno pričakovati, da bo gradnja na nepremičnini mogoča, vendar je res, da tožena stranka tožeči ni dala nobenih jamstev, da se bo to res zgodilo.

Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da gre pri izpodbijani sodbi za sodbo presenečenja ter očitek neustreznega materialno procesnega vodstva. Tožeča stranka tekom postopka ni grajala nobene procesne napake (286.b člen ZPP), zato njenih trditev v zvezi z kršitvami ZPP ni mogoče upoštevati, njeni očitki v zvezi s prekluzijo pa so pavšalni.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, je v skladu s tem pravilno ugodilo ugovoru tožene stranke in sklep o zavarovanju z začasno odredbo razveljavilo ter hkrati razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja. Zaradi navedenega je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper sklep o omejitvi zavarovanja z dne 11. 10. 2010, tožena pa sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v izreku navedenem delu (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odločitve o stroških navedlo, da njegova odločitev temelji na 1. odst. 154. člena ZPP, stroške pa je odmerilo v skladu o odvetniško in taksno tarifo po specificiranih stroškovnikih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da držijo pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravilne osnove za izračun nagrade, iz obrazložitve in iz stroškovnika (l. št. 279 do 282) pa ni razvidno, ali je sodišče preverilo priglašene stroške ter ali je upoštevalo, kateri stroški so bili potrebni za ta postopek. Prav tako iz obrazložitve in stroškovnika ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožene stranke zastopa več odvetnikov. Odločitve o pravdnih stroških zato ni mogoče preizkusiti. Ker je podana absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 366. člena istega zakona, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano 4. točko izreka odločbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo ob upoštevanju pravilne osnove za izračun nagrade ustrezno utemeljiti svojo odločitev o pravdnih stroških.

Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).