Jedro

Brez pridobitve posesti ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Ker že osnovni pogoj glede priposestovanja ni bil izpolnjen, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z dodatnimi elementi (dobrovernost, zakonitost posesti).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o podrednem tožbenem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi uveljavljala več tožbenih zahtevkov. S primarnim je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 679 k.o. ..., s podrejenim pa je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo tožničine lastninske pravice na isti nepremičnini. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tožničino pritožbo.

2. Tožnica je zoper navedeno odločitev vložila revizijo. Trdi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnica nima pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice niti dobroverne posesti. Sklicuje se na določbe Občega državljanskega zakonika. Tožničina posest je bila pristna, saj je imela kupno pogodbo, ki jo je sklenil njen pravni prednik. Ni bistveno, da tožnica ni izkazala veljavnega pravnega posla, na podlagi katerega bi lahko zahtevala vpis lastninske pravice, ker bi v tem primeru priposestvovala v daljšem, dvajsetletnem roku. Dovolj je bila dobroverna posest. Tožnica ni mogla vedeti, da ni lastnica. Ni vedela za prave parcelne številke, ker so se menjale. Dobrovernost se ne more nanašati na katastrske podatke, ampak na nepremičnino v naravi. Tožnica je podpisala darilno in nekaj kupnih pogodb, ker je verjela strokovnim službam druge toženke, da bodo na ta način uredili zemljiškoknjižno stanje. Zmotna je presoja, da sklepanje navideznih pogodb ni pomembno. Sklenitev teh pogodb kaže na tožničino dobro vero, da gre le za ureditev zemljiškoknjižnega stanja in ne za prenos lastninske pravice. Dobrovernost posesti se domneva in ker nobena od toženk dobrovernosti ni ugovarjala, se sodišče v presojo ne bi smelo spuščati. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba nima odločilnih razlogov, v kolikor pa jih ima, so med seboj v nasprotju.

3. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija delno ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo uveljavljala dva tožbena zahtevka tako, da naj sodišče ugodi drugemu zahtevku, če spozna, da prvi zahtevek ni utemeljen. Trdila je, da je imela nepremičnino v posesti in je bila od 1987 prepričana, da je lastnica, da ji nihče ni preprečeval uživanja niti obdelovanja. S tem (prvim) zahtevkom je uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Drugi, obligacijski zahtevek, je utemeljevala z izvedenim upravnim postopkom komasacije. V zvezi s tem je trdila, da je bila v komasacijski postopek (odločba o komasaciji s 14. 5. 1987) vključena tudi sporna nepremičnina, da zato ni bila priglašena v zapuščinskem postopku po materi, ker je bil komasacijski postopek uveden prej (sklep o dedovanju s 25. 11. 1987). Nadalje je trdila, da skupščina občine K. ni izdala odločb o komasaciji. Komasacijski udeleženci so sklepali navidezne prodajne in darilne pogodbe. Sama je navidezno prodala svojo drugo njivo komasacijskemu udeležencu, kupnine pa ni prejela, ker ji je bilo rečeno, da bo pridobila v last sporno nepremičnino, nadomestnega zemljišča pa ni nikoli prejela. Na podlagi takšnih tožbenih navedb revizijsko sodišče ugotavlja, da tožbena zahtevka nimata iste dejanske in pravne podlage, tožnica pa je v tožbi navedla zgolj eno vrednost spornega predmeta. Po presoji revizijskega sodišča se takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta s stališča dovoljenosti revizije lahko nanaša le na glavni zahtevek, medtem ko tožnica ni navedla vrednosti spornega predmeta za podredni zahtevek(1). Ker se pri objektivni kumulaciji dovoljenost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej, tožnica zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta nima pravice do revizije zoper tisti del sodbe, s katerim je odločeno o podrednem zahtevku.

6. Tožnica pritožbenemu sodišču očita, da »sodba nima odločilnih razlogov, v kolikor pa jih ima, so med seboj v nasprotju«. S tem ne more uspeti. Revizijsko sodišče namreč ne pazi na bistvene kršitve postopka po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 73/2007 - ZPP), zaradi česar je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka obrazložiti in konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ne more preizkusiti, mora revident jasno, razločno in konkretno povedati, kateri razlogi o odločilnih dejstvih naj bi po njegovem mnenju izostali in zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve, da sodba nima razlogov (ne da bi bilo konkretno navedeno, glede katerih odločilnih dejstev), ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga. Na tak način ni mogoče obiti dolžnosti obrazložitve revizijskega razloga bistvene kršitve postopka in na revizijsko sodišče prevaliti breme iskanja pavšalno zatrjevanih kršitev. Tako uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neobrazloženo in zato neupoštevno.

7. Konkretne dejanske okoliščine, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: Sporna nepremičnina parc. št. 679 k.o. ... je kmetijsko zemljišče, ki je nastalo iz prejšnjih zemljišč parc. št. 259 in delno 251, 253, 254, 257, 260, 261 in 264 vse k.o. ... Slednja zemljišča so se v postopku komasacije zložila in ponovno razdelila med prejšnje lastnike. Komasacijski postopek je potekal tako, da je Kmetijska skupnost Občine K. v komasacijski sklad vložila nepremičnine parc. št. 263, 442, 462/1, 529 in 547 k.o. ... ter parc. št. 777, 1074 in 1081 k.o. ..., iz komasacijskega sklada pa je dobila med drugim tudi sporno nepremičnine parc. št. 679 k.o. ... Tožničina pravna prednica, ki je umrla 12. 11. 1985, je v komasacijski sklad vložila med drugim nepremičnine parc. št. 251, 254 in 257 k.o. ..., iz komasacijskega sklada pa je dobila nepremičnine parc. št. 678, 680 in 711 k.o. ..., kar je bilo upoštevano v sklepu o dedovanju po tožničini pravni prednici. Odločba o novi razdelitvi zemljišč je postala pravnomočna 20. 4. 1994. Lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 259, 260 in 261 k.o. ... je imel do tega dne A. S., ki je navedene nepremičnine prav tako vložil v komasacijski sklad. Tožnica ni dokazala, da bi ona oziroma njeni pravni predniki uporabljali nepremičnine v lasti A. S. Kmetijsko zemljiška skupnost je tožnici obljubila, da bo dobila v last sporno nepremičnino iz fonda komasacije, postopek pa ni bil nikoli izpeljan. Tožnica je 30. 8. 2000 prenesla lastninsko pravico na neki svoji drugi nepremičnini na Š., ker je pričakovala, da bo (v zameno) pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini, kupnine za to drugo nepremičnino ni nikoli prejela.

8. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve, da tožnica ni uporabljala nepremičnin, ki so bile v lasti drugih lastnikov, kjer leži sedanja parc. št. 679 k.o. ... Brez pridobitve posesti ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Ker že osnovni pogoj glede priposestovanja ni bil izpolnjen, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z dodatnimi elementi (dobrovernost, zakonitost posesti).

9. Ker uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP), v delu, v katerem ni dovoljena, pa zavreči (377. čl. ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 954/2006.