Jedro

Tožnica ni izkazala veljavnega pravnega naslova (pogodbe oz. odločbe o komasaciji). Tudi ni dokazala obstoja posesti. Zato je bila neuspešna z uveljavljanjem tožbenih zahtevkov na izstavitev zemljiškoknjižne listine oz. na ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka na podlagi priposestvovanja lastnica parc. štev. 679, njiva, v izmeri 8462 m2, vl. štev. 265 k.o. ... kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta obe toženi stranki dolžni izdati tožeči stranki za zemljiškoknjižno vknjižbo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri parc. štev. 679 vl. štev. 265 k.o. ..., vknjižila lastninska pravica v korist tožnice. Zavrnilo je tudi oba stroškovna zahtevka. Tožeči stranki je naložilo, da plača prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 1.030,00 EUR in drugotoženi stranki 61,20 EUR, obema skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po izdaji sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenim zahtevkom ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da komasacija v delu, ki se je nanašala na zemljišča, ki niso bila predmet odločbe, ni bila izvedena korektno. Pod okriljem Kmetijske zemljiške skupnosti, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov in kmetijske zadruge Sloga so se sklepale navidezne pogodbe. Takšne posle so potrdile vse zaslišane priče, razvidne pa so tudi iz pogodb – darilne pogodbe Š. G., kupoprodajne pogodbe K. Š., pogodbe Š.E. in druge. Pogodbe so bile vknjižene v zemljiško knjigo, pogodbe pa so pripravili in izvedli v zemljiški knjigi delavci institucij, ki so imeli zakonska pooblastila gospodariti s kmetijskimi zemljišči in ki jim je tožnica upravičeno zaupala. Tožničino zaupanje, da bo na ta način dobila sporno parcelo, pa je bilo upravičeno, ker je tožnica lastnica treh parcel, ki mejijo na sporno parcelo in je upravičeno pričakovala, da bo ob komasaciji pridobila še sporno parcelo, ki jo je imela v posesti najmanj 45 let, ki leži sredi njenih parcel in za katera je dobila obljubo, da bo njena tudi v zemljiški knjigi. Tožnica ni mogla vedeti, da je takšen način zaokrožitev nezakonit, saj se je upravičeno zanesla na to, da strokovni delavci pooblaščenih institucij delajo zakonito in pravilno. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je tožnica „odkar pomni“ uživala parcelo, ki ima sedaj parcelno številko 679 k.o. ..., pred njo pa so to parcelo uživali njeni starši. Tožnica je rojena 26.11.1947 in je samo njena posest od njene polnoletnosti dalje trajala najmanj 45 let. Prav posest pa je bistvena okoliščina v tej zadevi, ker je tožnica lastninsko pravico na parceli lahko pridobila le na originarni način s priposestvovanjem. Sodišče ni razčistilo ali je tožnica vedela oziroma bi lahko vedela, da ni upravičena do posesti. Sodišče je dejansko stanje ugotavljalo v napačni smeri. Glede dobrovernosti posesti razen izpovedi tožnice ni nasprotnega dokaza. Zato velja zakonska domneva o dobrovernosti posesti, ki po členu 43/2 SPZ po deset letni priposestvovalni dobi pripelje do originarne pridobitve lastninske pravice. Pri tem je v priposestvovalno dobo potrebno všteti tudi čas od leta 1935 dalje, ko so posest imeli tožničini pravni predniki. Ob pravilni uporabi materialnega prava je edina možna ugotovitev, da je tožnica imela 45 let trajajočo dobroverno posest, ki je nihče ne prereka.

Pritožba ni utemeljena.

Ne obstoji procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili po pavšalnih pritožbenih trditvah „... razlogi glede korektnosti komasacije in v zvezi s tem o navideznih pogodbah med seboj v nasprotju in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti....“. Prvič že zato ne, ker ne gre za pravno odločilne razloge (pravno relevantno vprašanje se namreč nanaša na ugotavljanje ali je tožnica pridobila ustrezen pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini (pogodbo) oz. ali jo je pridobila na podlagi priposestvovanja, in torej ne ali je bila komasacija izvedena v skladu z določbami, ki urejajo to zemljiško operacijo. Drugič pa tudi ne zato, ker takšnih nasprotij v izpodbijani sodbi ni. Sodišče prve stopnje v svojih zaključkih na enajsti strani sodbe zgolj ugotavlja, da je bila komasacija, kolikor se nanaša na parcele v k.o. ..., izvedena na podlagi pravnomočne odločbe v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih in ne omenja obstoj navideznih pogodb.

Ker vprašanje, ali so drugi udeleženci komasacije sklepali navidezne pogodbe, ni pravno relevantno, pritožbeno sodišče na tovrstne sicer obširne pritožbene očitke natančneje ne odgovarja. Tudi če so se sklepale navidezne pogodbe za zemljišča, ki niso predmet tega spora, to v tej pravdi nima nobenega pravnega pomena. Tožnica pa tožbenega zahtevka, s katerim bi zahtevala ugotovitev ničnosti oz. pravne neučinkovitosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene s Š., zaradi njene navideznosti ni uveljavljala. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila ta pogodba navidezna. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotavlja zgolj obstoj veljavne kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere je tožnica Š. prodala svojo parcelo štev. 777. Bistveno je torej, da tožnica ni izkazala veljavnega pravnega naslova (niti pogodbe niti odločbe državnega organa), na podlagi katerega bi lahko terjala izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na sporni parceli na njeno ime oziroma uspela z zahtevkom, da je postala lastnica sporne parcele. Na podlagi osebnega pričakovanja, obljube ali občutka, da je kot mejašica upravičena do sporne parcele, kot še trdi v pritožbi, tudi ni mogla pridobiti lastninske pravice na njej.

Prav tako pritožbeni očitki ne morejo izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni priposestvovala sporne parcele. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sedanja parcela štev. 679 leži na mestu, kjer so bile prej parcele last drugih lastnikov (A. S., M. R. ter vasi B. in O.), in torej ne tožničinih pravnih prednikov, in da tožnica ni zatrjevala, da bi uporabljala te parcele, last drugih. Teh ugotovitev pa pritožnica substancirano niti ne izpodbija, saj predvsem navaja, da ne ve „kako so se menjale parcelne številke sedanje parc. štev. 679 k.o. ...“, ter pavšalno zatrjuje uporabo parcele. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi ona oz. njeni pravni predniki sploh uporabljali zemljišča, last omenjenih fizičnih oz. civilnopravnih oseb, kjer leži sedanja parcela štev. 679. S tem pa je sodišče prve stopnje pravilno izključilo že obstoj prvega elementa za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, to je obstoj posesti v času potrebnem za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Zato se mu ni bilo potrebno ukvarjati z nadaljnjim elementom – dobro vero priposestvovalke, kot zmotno meni pritožnica. Tudi ta očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ne obstoji.

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih drugih napak procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tudi pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).