Jedro

Tožnica in tožena stranka sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da ima tožnica po prenehanju mandata direktorice tožene stranke pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter pravico do razporeditve v plačni razred v skladu s podzakonskimi akti. Po prenehanju mandata direktorice je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za sicer neustrezno delovno mesto računovodje, ki pa je tožnica ni sprejela. Ni pa ji bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za sistemizirano, a nikoli zasedeno delovno mesto pomočnika direktorja. Citirane določbe v pogodbi o zaposlitvi namreč ni mogoče interpretirati na način, za katerega se zavzema pritožba, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi ni obstajala možnost, da tožnici preneha delovno razmerje, in da je bila dolžnost tožene stranke, da tožnici po prenehanju mandata direktorice v vsakem primeru zagotovi zaposlitev na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, četudi takšnega delovnega mesta ni oz. ni potrebe po njegovi zasedbi. Tožena stranka je dokazala, da v delovnem procesu dejanske potrebne po delovnem mestu pomočnika direktorja niso obstajale. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tč. I/3. izreka spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške zahteve za varstvo pravic z dne 25. 9. 2013 v znesku 255,59 EUR, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek (I. točka izreka): za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 8. 8. 2013 nezakonita (I/1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico v 8 dneh pozvati nazaj na delo, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti s pravico do razporeditve v ustrezni plačni razred in pravico do uveljavljanja pravice iz naslova strokovnega naziva, jo od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti nazaj v zavarovanja in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati mesečne plače, kot če bi delala, ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji po plačilu dajatev izplačati pripadajoči regres za letni dopust z zamudnimi obrestmi ter ji priznati delovno dobo (I/2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnici v 8 dneh povrniti stroške zahteve za varstvo pravic z dne 25. 9. 2013 v znesku 511,18 EUR in stroške tega postopka, povečane za 22 % DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, sicer pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da med vodilne delavce sodijo tudi poslovodne osebe. Po njenem mnenju je napačno stališče sodišča prve stopnje, da za poslovodne osebe ni mogoče uporabiti določbe 74. člena ZDR-1, ki ureja položaj vodilnih delavcev. Ne obstaja razumljiva in logična razlaga, da bi imel v primeru enakih dejanskih in pravnih okoliščin (pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, delovno mesto za čas mandata) vodilni delavec drugačen oz. boljši položaj v primeru prenehanja mandata kot poslovodni organ. Navedeno bi namreč predstavljalo neenako obravnavanje brez razumnih razlogov in s tem kršitev pravice do enakosti po 14. členu Ustave RS in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Direktorju, ki mu je prenehal mandat, ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj okoliščina, da je direktorju potekel mandat, ni vsebovana v razlogu nesposobnosti, kot je ta opisan v 2. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR-1. Tovrstna sodna praksa se je izoblikovala zaradi pravne praznine v zakonu, saj zakon ni določal, kako se lahko odpove pogodba o zaposlitvi direktorju, ki ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, po prenehanju mandata. Zaradi spremembe zakonodaje (nov 74. člen ZDR-1), ki sedaj določa, da takemu delavcu pripadajo pravice na podlagi določb ZDR-1, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga, ne pride več v poštev sodna praksa, ki se je izoblikovala zaradi zapolnitve praznine v starem zakonu in v skladu s katero so se direktorjem ob prenehanju mandata odpovedale pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Iz navedenih razlogov torej tožena stranka ni izbrala pravilnega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi lahko tožnici, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, po poteku mandata pa ni bila ponovno imenovana, pogodbo o zaposlitvi odpovedala le skladno s 3. odstavkom 74. člena ZDR-1, torej iz poslovnega razloga z vsemi pravicami, ki delavcem pripadajo na podlagi določb ZDR-1, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko se je sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, prezrlo, da je v navedenih sodnih odločbah izrecno zapisano „če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno“. ZDR-1 pa v 73. členu določa, da je mogoče v pogodbi o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi in vodilnimi delavci drugače urediti pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da stranki z 12. členom pogodbe o zaposlitvi, ki je določal, da ima tožnica po prenehanju mandata pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, nista obstoja delovnega razmerja vezali le na funkcijo direktorice, ampak sta izrecno predvideli, da bo tožnica po prenehanju mandata še vedno zaposlena pri toženi stranki, da bo torej ohranila zaposlitev, ne glede na potek mandata. V pogodbi o zaposlitvi po njenem mnenju sploh ni določena možnost prenehanja zaposlitve tožnice pri toženi stranki. Tožena stranka je bila torej tožnici dolžna ponuditi zaposlitev na drugem, v skladu z 12. členom pogodbe o zaposlitvi ustreznem delovnem mestu. Ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pa je možna le hkrati z odpovedjo, skladno z določbo 91. člena ZDR-1. Delodajalec pa ni izpolnil svoje obveznosti delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če mu ponuja spremembo pogodbe o zaposlitvi v smislu 49. člena ZDR-1, namesto v smislu določbe 91. člena ZDR-1. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi sicer navedlo, da ni obstajala dolžnost tožene stranke tožnici hkrati z odpovedjo ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, vendar pa svojega stališča ni obrazložilo in sodba v tem delu nima razlogov, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v primeru, da je imelo prvostopenjsko sodišče prav, ko je potrdilo pravilnost vrste odpovedi (iz razloga nesposobnosti), ta odpoved ni zakonita, ker tožena stranka tožnici ni hkrati z odpovedjo ponudila nove zaposlitve po določbah 91. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku materialnopravno zmotno ugotovilo, da bi bila v smislu 90. člena ZDR oz. 91. člena ZDR-1 ustrezna zaposlitev na delovnem mestu računovodja VI. Poudarja, da je bila ponudba delovnega mesta računovodja VI absolutno neustrezna. Tudi, če bi bila ustrezna glede stopnje izobrazbe, pa je bila neustrezna glede smeri izobrazbe, saj se po 57. členu ZSV v zvezi z 69. členom v primeru višje strokovne izobrazbe zahteva višja strokovna izobrazba psihološke smeri, pedagoške smeri, upravne, pravne, sociološke, zdravstvene smeri - smer delovne terapije in teleološke smeri z ustrezno specializacijo, ne pa ekonomske smeri. Zmotna je tudi ugotovitev, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi zaposlitve na delovnem mestu pomočnik direktorja zato, ker ni potrebe po zasedbi tega delovnega mesta. Iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja pravica tožnice in s tem obveznost tožene stranke tožnici ponuditi ustrezno zaposlitev, pri čemer ta pravica oz. obveznost ni bila vezana na to, ali bo tožena stranka imela potrebo po zaposlitvi. Tudi sicer pa poudarja, da je imela tožena stranka potrebo po zaposlitvi delavca na delovnem mestu pomočnik direktorja. Tožena stranka je predvidela zaposlitev delavca na delovnem mestu pomočnik direktorja v letu 2013, kar izhaja iz Programa dela in finančnega načrta za leto 2013. Poudarja, da je direktor dolžan izvrševati sprejete plane in sklepe sveta zavoda. Tožnica je izpovedala, da je bilo delovno mesto pomočnika direktorja sistemizirano še pred nastopom njenega mandata v letu 2008. V letu 2008 pa je bila predvidena zaposlitev pomočnika direktorja za nekdanjo direktorico A.A.. Prvostopenjsko sodišče je nekritično sledilo izpovedi direktorice B.B., saj ni upoštevalo, da gre za stranko z interesom. Tožnica je predlagala različne dokaze, iz katerih bi sodišče prve stopnje lahko objektivno ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajala potreba po zaposlitvi pomočnika direktorja. Ker jih sodišče ni izvedlo, je kršilo načelo kontradiktornosti in tožnici odvzelo možnost pravdanja. Z neizvedbo predlaganih dokazov in s prepovedjo postavljanja bistvenih vprašanj je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do enakosti po 14. členu Ustave RS in kršitev do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo, da predlaganih dokazov ni izvedlo, ker naj bi bila direktorica prepričljiva v izpovedi, da tožena stranka ni rabila pomočnika direktorja. Iz enakih razlogov pooblaščenki tožnice tudi ni dopustilo vprašanj o tem, kdo opravlja dela in naloge, ki sodijo v opis delovnega mesta. Prezrlo je tudi odgovor direktorice B.B. na vprašanje, ali je komu ponujala zaposlitev na delovnem mestu pomočnik direktorja. Odgovorila je, da je, in sicer vodji računovodstva C.C., ker ni želela tožnice na tem delovnem mestu, kar predstavlja diskriminatorno ravnanje. Sodišče pa je ta odgovor v zapisnik zapisalo v zelo omiljeni obliki. Tudi iz nadaljnje izpovedi direktorice izhaja, da je obstajala potreba po zaposlitvi pomočnika direktorja, saj je tožena stranka v letu 2014 opustila projekt kakovosti, ker ni imela delavca, ki bi zagotavljal spremljanje tega projekta. Enako velja tudi za investicije, pri čemer je bila investicija toplotne fasade v znesku 130.000,00 EUR le del investicij. Poudarja, da v opis dela nalog pomočnika direktorja ne sodi zgolj delo na projektih in investicijah, ampak tudi ostale naloge, za katere pa sodišče prve stopnje ni dovolilo vprašanj, kdo jih pri toženi stranki opravlja. Iz izpovedi direktorice nadalje izhaja, da se je tožena stranka odpovedala svojemu razvoju, za katerega bi sicer skrbel tudi pomočnik direktorja, in to iz razloga, da ji ne bi bilo treba zaposliti tožnice. Navaja tudi, da so pristojnosti direktorja v javnem zavodu drugačne od pristojnosti direktorja v gospodarski družbi in da je v javnem zavodu direktorju prepuščeno le izvrševanje, ne pa odločanje. Glede povrnitve stroškov zahteve za varstvo pravic z dne 25. 9. 2013 v znesku 511,18 EUR navaja, da se je sodišče prve stopnje najprej postavilo na stališče, da ji tudi v primeru, da bi uspela z zahtevkom ne bi priznalo te nagrade, hkrati pa je zavzelo stališče, da ji nagrada ne pripada zato, ker je bil zavrnjen njen zahtevek glede glavne stvari, saj je zahteva za varstvo pravic vsebinsko povezana z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavlja vsebinsko celoto. Meni, da je ta del stroškovnega zahtevka neodvisen od odločitve o glavni stvari, tj. zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi če tožnica ne bi izpodbijala same odpovedi, je dejstvo, da ji je tožena stranka zaključila delovno razmerje dne 17. 9. 2013 v nasprotju z določbo 3. odstavka 116. člena ZDR-1. Odpovedni rok po izpodbijani odpovedi se je iztekel 17. 9. 2013. Tožnica je z dopisom z dne 13. 9. 2013 obvestila toženo stranko, da je od 13. 9. 2013 dalje v bolniškem staležu. Tožena stranka je tožnico kljub določbi 116. člena ZDR-1 odjavila iz zavarovanja z dnem 17. 9. 2013. Tožnica je zato z dopisom z dne 25. 9. 2013 zahtevala varstvo pravic, ki mu je predložila tudi zdravniško potrdilo z dne 24. 9. 2013. Šele na podlagi tega dopisa (zahtevka) je tožena stranka tožnico prijavila nazaj v zavarovanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Je pa prvostopenjsko sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je zahtevek tožnice za povračilo stroškov zahteve za varstvo pravic z dne 25. 9. 2013 v znesku 511,18 EUR, zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba se da preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi.

7. Predmet obravnavanega individualnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice iz razloga nesposobnosti. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (A1) za delovno mesto direktorice, njen mandat pa je trajal 5 let in pričel teči 1. 7. 2008. Tožnici je mandat prenehal dne 30. 6. 2013 in ni bila ponovno imenovana na ta položaj. Skladno z določbo 12. člena pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da ima po prenehanju mandata pravico zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, ji je bila dne 22. 7. 2013 ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto računovodje VI. Tožnica ponudbe ni sprejela in pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, saj je menila, da delo na ponujenem delovnem mestu ni ustrezno. Tožena stranka ji je dne 8. 8. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (A2). V postopku pred sodiščem prve stopnje je zatrjevala, da bi ji tožena stranka morala ponuditi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika direktorja.

8. Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič odločalo. Pred tem je s sklepom opr. št. Pdp 372/2014 z dne 20. 8. 2014 razveljavilo prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov zahteve za varstvo pravic z dne 25. 9. 2013, nima razlogov. Sodišču prve stopnje je naložilo tudi, da dopolni dokazni postopek glede vprašanja potrebnosti zaposlitve pomočnika direktorja pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče preuranjeno zaključilo, da tožena stranka zaposlitve na delovnem mestu pomočnika direktorja ni potrebovala in poudarilo, da zgolj dejstvo, da tožnici to delovno mesto ni bilo ponujeno, še ne pomeni nujno tudi, da takšno delo za toženo stranko ni bilo potrebno.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je imela pri toženi stranki status vodilnega delavca, kot ga opredeljuje 74. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013).(1) Pritožbeno sodišče je že, ko je prvič odločalo o predmetni zadevi, v sklepu z dne 20. 8. 2014 zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, in da je neutemeljeno navajanje, da bi bilo potrebno za pravilno rešitev konkretnega spora uporabiti določbo 74. člena ZDR-1, ki se nanaša na vodilne delavce. Vodilni delavci so namreč posebna skupina delavcev, ki se od drugih delavcev razlikujejo po tem, da imajo določene pristojnosti v zvezi z vodenjem poslov in zastopanjem družbe (tudi proti drugim delavcem), po čemer se sicer približujejo poslovodnim osebam, vendar pa jih z njimi ni mogoče enačiti. Tožnica je imela v skladu prvim odstavkom 31. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 s sprem.), ki določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, položaj poslovodne osebe. Ker je tožnica torej imela status poslovodne osebe, zanjo ni mogoče uporabiti nove določbe 74. člena ZDR-1, ki ureja položaj vodilnih delavcev. Posledično tožnica tudi nima pravic, določenih v tretjem odstavku omenjenega člena, to je pravic, ki delavcem pripadajo na podlagi določb ZDR-1, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da ni bil izbran pravilen postopek odpovedi, in da bi tožena stranka tožnici morala pogodbo o zaposlitvi odpovedati iz poslovnega razloga. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka pravilno postopala, ko je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pri čemer se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 187/2009, VIII Ips, 460/2006, VIII Ips 350/2009 in VIII Ips 474/2009). Prav tako ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da se je z navedeno sodno prakso zgolj zapolnjevala pravna praznina, ki je z novim 74. členom ZDR-1 ni več, saj 74. člen ZDR-1, kot že omenjeno, ureja le položaj vodilnih delavcev in ne poslovodnih oseb.

10. Prej veljavni 72. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) in sedaj veljavni 73. člen ZDR-1 za poslovodne osebe predvidevata možnost drugačne ureditve pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru sta stranki to storili, v 12. členu pogodbe o zaposlitvi sta se namreč dogovorili, da ima tožnica po prenehanju mandata pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter pravico do razporeditve v plačni razred v skladu s podzakonskimi akti. Ker sta torej stranki pravico do zaposlitve po prenehanju mandata uredili v pogodbi o zaposlitvi, se zakonska ureditev ne uporabi. Na podlagi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo 91. člena ZDR-1, ki ureja institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove.

11. Tožena stranka je tožnici ponudila, v skladu z 12. členom pogodbe o zaposlitvi, sicer neustrezno delovno mesto računovodje VI, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je nato ukvarjalo ali je bila tožena stranka dolžna tožnici ponuditi sicer sistemizirano, a nikoli zasedeno delovno mesto pomočnika direktorja. Določbe 12. člena pogodbe o zaposlitvi ni mogoče interpretirati na način, za katerega se zavzema pritožba, in sicer da v skladu s pogodbo o zaposlitvi sploh ni obstajala možnost, da tožnici preneha delovno razmerje, in da je bila dolžnost tožene stranke, da tožnici po prenehanju mandata direktorice v vsakem primeru zagotovi zaposlitev na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, četudi takšnega delovnega mesta ni oz. ni potrebe po njegovi zasedbi.

12. Sodišče prve stopnje je v novem postopku z izvedbo dodatnih dokazov (zaslišanje tožnice in zakonite zastopnice tožene stranke) razčistilo sporna dejstva v zvezi z vprašanjem potreb po zasedbi delovnega mesta pomočnika direktorja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Ugotovilo je, da je bilo delovno mesto pomočnika direktorja predvideno zgolj v načrtu zaposlitev za leto 2008 in za leto 2013, vmes pa ne. V letu 2008 je bilo predvideno zaradi izteka mandata bivši direktorici A.A., ki pa se je upokojila, v letu 2013 pa zaradi izteka mandata tožnici, kar je izpovedala tožnica sama. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je potreba po zaposlitvi pomočnika direktorja pri toženi stranki obstajala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da po izteku mandata tožnice potrebe po zaposlitvi pomočnika direktorja ni bilo, pri čemer se je oprlo na prepričljivo izpoved direktorice tožene stranke, ki je izpovedala, da potreba po delu pomočnika direktorja ni obstajala niti pred nastopom njenega mandata (tj. pred letom 2013). Direktorica je prepričljivo izpovedala tudi, da potrebe po zasedbi tega delovnega mesta ni bilo v letu 2014 in da tudi ni v planu za leto 2014. Pojasnila je, da je imela v dveh letih in pol skupaj zgolj 20 nadur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi, da sistemizirano delovno mesto pomočnika direktorja pri toženi stranki nikoli ni bilo zasedeno, kar izhaja iz izpovedi tožnice in direktorice tožene stranke. Tudi iz programov dela za leto 2008 do 2013 in objav delovnih mest izhaja, da to delovno mesto vse od leta 2008 dalje dejansko ni bilo zasedeno. Drži sicer, da program dela in finančni načrt za leto 2013 predvideva zasedenost delovnega mesta pomočnika direktorja, vendar pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da ju je pripravila ravno tožnica. Tožnica je očitno navedeno delovno mesto hranila zase. Na vprašanje, zakaj se v svojem mandatu direktorice ni odločila za zaposlitev pomočnika direktorja, je odgovorila, da je računala, da bo razporejena na delovno mesto pomočnika direktorja, če ne bo ponovno imenovana za direktorico. Izpovedala je tudi, da je bilo ugodnejše plačevanje zunanjih izvajalcev, kot pa da bi zaposlili pomočnika direktorja, kar očitno kaže, da v delovnem procesu tožene stranke dejanske potrebe po delovnem mestu pomočnika direktorja pri toženi stranki niso obstajale. Tudi sicer ni obveznost delodajalca, da ima zaposlenih toliko delavcev, kot ima sistemiziranih delovnih mest. 13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi direktorice tožene stranke, in da ni upoštevalo, da je stranka z interesom. Tako tožnica kot tudi tožena stranka imata interes uspeti v sporu. Prvostopenjsko sodišče je dokazno ocenilo tako izpoved tožnice, kot tudi izpoved zakonite zastopnice tožene stranke. Sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP prosto presoja dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Poleg tega se lahko o verodostojnosti izpovedi prepriča tudi z neposrednim vtisom na obravnavi.

14. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi sodišče prve stopnje zagrešilo, če tožnici z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ne bi dalo možnosti obravnave, torej če bi kršilo načelo kontradiktornosti, vsebovano v 5. členu ZPP, ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke oziroma da sme le tedaj, kadar zakon tako določa, odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni dalo možnosti, da se izjavi. Tožnica kršitev uveljavlja v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov in prepovedjo postavljanja določenih vprašanj. Pritožba napačno pojmuje načelo kontradiktornosti kot obvezo sodišča, da ugodi dokaznim predlogom strank. Načelo kontradiktornosti v prvi vrsti izvira iz načela obojestranskega zaslišanja (v tem postopku sta bili obe stranki zaslišani), sicer pa pomeni pravico strank, da ju sodišče posluša in da njuni nasprotujoči si trditvi posreduje nasprotni stranki ter zahteva pojasnila. Postopek postane kontradiktoren, kakor hitro se druga stranka spusti v spor. Načelo kontradiktornosti pomeni tudi, da sodišče vsaki od strank da enako možnost, da navaja dejstva, da predlaga dokaze in da se izjasni o navedbah in dokaznih predlogih druge stranke, ter da je udeležena pri izvajanju dokazov. Vse to je bilo v spornem primeru tožnici zagotovljeno. Katere od predlaganih dokazov bo izvedlo in katerih ne, odloči sodišče v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP po lastni presoji. Sodišče prve stopnje ni štelo za potrebno, da izvede dokaz s pribavo analitičnih podatkov o realizaciji investicijskih vlaganj, nabav osnovnih sredstev, vzdrževalnih del po postavkah v letu 2013 v primerjavi s planom o načrtovanih in doseženih stroških energentov, ter poročila o projektu kakovosti D.. Direktorica tožene stranke je namreč prepričljivo opisala izvedene investicije, opustitev projekta D., majhno število nadur in pritožbeno sodišče se strinja, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Glede na navedeno tudi ni podana kršitev pravice do enakosti iz 14. člena Ustave RS in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

15. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno s tem, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov zahteve za varstvo pravic z dne 25. 9. 2013. Tožnica je navedeno zahtevo vložila, ker jo je tožena stranka napačno odjavila iz zavarovanja že z dnem 17. 9. 2013, kljub temu, da je tožnica pred iztekom odpovednega roka zbolela. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tudi če bi tožnica uspela z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ji sodišče prve stopnje ne bi priznalo nagrade za zahtevo za varstvo pravic, temveč zgolj nagrado za postopek. Obenem pa se je postavilo na stališče, da ji nagrada za postopek (v katero je vključeno tudi predmetno opravilo) ne pripada, ker je v celoti zavrnilo njen zahtevek glede glavne stvari. Postavilo se je na stališče, da je zahteva za varstvo pravic v vsebinski povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanjem delovnega razmerja.

16. ZPP v 151. členu določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. ZPP pa v 155. členu določa, da se stranki povrnejo samo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. V obravnavanem primeru je za pravilno odločitev ključno, da so bili navedeni stroški potrebni, saj je tožena stranka šele na podlagi zahteve za odpravo kršitev z dne 25. 9. 2013 sanirala datum nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je namreč tožnico kljub določbi 116. člena ZDR-1 odjavila iz zavarovanja že z dnem 17. 9. 2013. Tožnica je zato z dopisom z dne 25. 9. 2013 zahtevala varstvo pravic, ki mu je predložila tudi zdravniško potrdilo z dne 24. 9. 2013. Šele na na podlagi tega dopisa (zahtevka) je tožena stranka tožnico prijavila nazaj v zavarovanje. Zahteva z dne 25. 9. 2013 je torej bila potrebna.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnici priznalo delno povrnitev stroškov zahteve za varstvo pravic z dne 25. 9. 2013 v znesku 255,59 EUR (in ne 511,18 EUR), in sicer skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) je tožnici priznalo nagrado po tar. št. 2200, pri določitvi višine pa je upoštevalo vrednost predmeta 22.000,00 EUR (kjer nagrada znaša 419,00 EUR) in količnik 0,5, kar znese 209,5 EUR ter 22 % DDV v višini 46,09 EUR, kar skupaj znese 255,49 EUR.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške zahteve za varstvo pravic z dne 25. 9. 2013 v znesku 255,59 EUR, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

19. V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

20. Glede na delno spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je uspeh strank v sporu le minimalno spremenil, tožnica je namreč uspela le 1,2 %, zato ni bilo potrebno poseči v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

21. Glede na minimalni uspeh pritožbe je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP in tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da krije tožnica svoje stroške pritožbe.

(1) ZDR-1 v 74. členu določa, da je vodilni delavec delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve.