Jedro

Za poslovodne osebe ne veljajo določbe ZDR-1, ki se nanašajo na vodilne delavce.

Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar na način, da je bilo delovno mesto, za katero sklepa pogodbo o zaposlitvi, opredeljeno le za čas trajanja mandata. Po taki pogodbi po poteku mandata in po tem, ko ni bila ponovno imenovana, pogodbenih obveznosti ni mogla več izpolnjevati. Kljub obstoju odpovednega razloga pa pogodbe o zaposlitvi ni mogla zakonito odpovedati, če ji ni hkrati ponudila sklenitve druge pogodbe na delovnem mestu.

Tudi za pogodbo o zaposlitvi velja za stranki dolžnost izpolnitve obveznosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v II. in III. točki izreka v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožničini pritožbi ugodi in se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 8. 2013, toženi stranki pa naloži, da tožnico vrne na delo, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, jo razvrsti v ustrezen plačni razred in ji prizna pravice, ki izhajajo iz strokovnega naziva, jo prijavi v zavarovanja in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, vključno s plačo, ki bi jo prejela, če bi delala in regresom za letni dopust, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov po plačilu dajatev in prispevkov, od vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka mora v 8. dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 4.242,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, svoje stroške revizijskega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 8. 8. 2013, za vrnitev tožnice na delo ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da se je tožnici na funkciji direktorice tožene stranke mandat iztekel 30. 6. 2013 in ponovno ni bila imenovana. Po prenehanju mandata ji je v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu računovodja VI, vendar tožnica ponudbe ni sprejela, češ da ne gre za ustrezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožnica po prenehanju mandata ni več izpolnjevala pogojev za delo po pogodbi o zaposlitvi, drugega delovnega mesta, ki bi ga tožnici lahko ponudila in bi ga bila ta pripravljena sprejeti, pa ni imela. Na sicer sistemiziranem delovnem mestu pomočnik direktorja je ni bila dolžna zaposliti, ker ni bilo potrebe po zasedbi tega delovnega mesta. Zato je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 8. 8. 2013 zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje in sodbo v pretežnem delu potrdilo (spremenilo je le del o stroških predsodne zahteve za varstvo pravic, ki pa ni predmet revizije). Poudarilo je, da tožnica pri toženi stranki ni imela statusa vodilnega delavca, kot ga opredeljuje 74. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), pač pa je imela v skladu s prvim odstavkom 31. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in naslednji) položaj poslovodne osebe. Zato zanjo ne pride v poštev določba tretjega odstavka 74. člena ZDR-1, ki vodilnemu delavcu po prenehanju mandata zagotavlja pravice, kot bi mu šle v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno interpretiralo določbo 74. člena ZDR-1 in da tudi poslovodna oseba sodi med vodilne delavce. Navaja, da prenehanje mandata ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in da sodna praksa, ki se je izoblikovala v zvezi s tem, pomeni le zapolnitev pravne praznine, ki je obstajala v času veljave prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 42/2002 in naslednji), ta pa je bila z določbo tretjega odstavka 74. člena ZDR-1 odpravljena. Tudi, če bi razlog nesposobnosti obstajal, pa bi bila odpoved podana zakonito le, če bi tožena stranka hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ponudila v podpis novo pogodbo (za delovno mesto, ki ustreza tožničini strokovni izobrazbi in usposobljenosti) v skladu z 91. členom ZDR-1. Ne strinja se tudi s stališčem, da ji je bila dolžna tožena stranka novo pogodbo o zaposlitvi ponuditi le za delovno mesto, na katerem je izkazovala potrebo po zaposlitvi. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo po prenehanju mandata tožena stranka tožnica ponudila novo zaposlitev. Ta pravica ni bila vezana na to, ali bo tožena stranka takrat imela potrebo po zaposlitvi. Zato ne gre za klasičen primer iz sodne prakse, po kateri delavcu ni treba zagotoviti drugega dela, če ga delodajalec nima. Stranki ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi 1. 7. 2008 obstoja delovnega razmerja nista vezali le na funkcijo direktorice, ampak sta izrecno predvideli, da bo tožnica po prenehanju mandata ostala v delovnem razmerju. Na voljo je imela delovno mesto pomočnik direktorja in je potrebo po delu na tem delovnem mestu imela. Reševala jo je s povečanim obsegom dela določenih zaposlenih, z nadurnim delom, zunanjimi sodelavci in zaposlitvijo novih delavcev na nezasedenih delovnih mestih (npr. vodja kadrovske službe). Nasprotuje tudi temu, da sta sodišči oprli oceno o potrebi po zasedbi delovnega mesta pomočnik direktorja na pomanjkljivo zapisano izpoved direktorice A. A. Meni, da s tem, ko ni bilo v celoti zapisano, kar je izpovedala, ni bila zagotovljena enakopravnost obeh strank v postopku. Ker je sodišče zaslišalo le direktorico, drugih dokazov pa ni izvedlo, tožnica zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Hkrati meni, da takšno ravnanje sodišča predstavlja kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge in prve stopnje z ugoditvijo zahtevku.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično kršitev ustavnih pravic (14. in 22. člen Ustave RS) ni utemeljen. Na ta očitek je že sodišče druge stopnje izčrpno odgovorilo v 14. točki obrazložitve, ki se ji pridružuje tudi revizijsko sodišče. Če sodišče prve stopnje tožnici ni dovolilo podrobnejših vprašanj glede tega, kdo od zaposlenih opravlja naloge, ki sodijo v opis delovnega mesta pomočnik direktorja, njene pravice do sodelovanja v postopku ni kršilo. Ob nespornem dejstvu, da delovno mesto ni zasedeno in da naloge delovnega mesta opravijo drugi zaposleni, podrobnejše ugotavljanje, kdo od zaposlenih jih opravi, ni bilo potrebno in vprašanja, ki jih je tožnica želela postaviti zaslišani direktorici, za ugotovitev odločilnih dejstev niso bila pomembna. Nadaljnji očitek kršitve, ki naj bi jo zagrešilo sodišče z neizvedbo predlaganih dokazov, pa je pavšalen, saj v reviziji ni navedeno, katerih dokazov sodišče ni izvedlo in katerega odločilnega dejstva tožnica zato ni mogla dokazati oziroma je ostalo neugotovljeno. Pavšalno tožnica zatrjuje tudi obstoj bistvenih kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ne navaja, v zvezi s katero določbo ZPP naj bi bile storjene.

8. Utemeljeno pa tožnica uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

9. Sodišče druge stopnje je glede tožničinega položaja zavzelo pravilno stališče, da za poslovodne osebe ne veljajo določbe ZDR-1, ki se nanašajo na vodilne delavce. Zavzemanje revizije za to, da bi se moral tudi za poslovodne delavce v primeru prenehanja mandata uporabiti tretji odstavek 74. člena ZDR-1, ki naj bi predstavljal „napolnitev pravne praznine“ iz časa veljavnosti prejšnjega ZDR, je neutemeljeno. Zakon izrecno ločuje med poslovodnimi osebami in vodilnimi delavci, kar izhaja že iz primerjave 73. in 74. člena ZDR-1, pa tudi nekaterih drugih zakonskih določb (1). Pojem vodilnega delavca je opredeljen v prvem odstavku 74. člena ZDR-1 in iz zakona ne izhaja, da se določbe, ki veljajo za vodilne delavce, uporabljajo tudi za poslovodne osebe. Določba tretjega odstavka 74. člena ZDR-1 zagotavlja vodilnemu delavcu, ki ima za opravljanje dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (2) v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez njegove volje ali krivde zaradi razrešitve ali neimenovanja v nov mandat pravice, ki delavcem pripadajo v primeru odpovedi iz poslovnega razloga. Za poslovodne osebe zakon tega ne predvideva, ni pa ovire, da se stranki glede na prvi odstavek 73. člena ZDR-1 o tem (ali o drugih pravicah) ne bi dogovorili s pogodbo o zaposlitvi.

10. Tožnica je s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, s tem, da je mandat, ki traja pet let, začel teči 1. 7. 2008 (prvi odstavek 1. člena pogodbe o zaposlitvi). Gre za situacijo, ki je Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), veljaven ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, izrecno ni predvideval (3). Tožnica bi kot poslovodna oseba s toženo stranko lahko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas mandata (5. alineja prvega odstavka 52. člena ZDR). Ker pa jo je sklenila za nedoločen čas (1. člen pogodbe o zaposlitvi), sta se stranki v nadaljevanju pogodbe (12. člen) dogovorili, da ima tožnica po prenehanju mandata med drugim pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi in usposobljenosti.

11. Tožena stranka je tožnici po poteku mandata in pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu računovodja VI, ki je tožnica ni sprejela, ker ni ustrezalo njeni izobrazbi in usposobljenosti. Prosto pa je imela delovno mesto pomočnika direktorja, ki je temu ustrezalo, vendar ga tožnici ni ponudila z razlago (ki jo je sodišče sprejelo), da nima potrebe po zasedbi tega delovnega mesta.

12. Stališče sodišča druge stopnje, da delodajalec ni dolžan zaposliti toliko delavcev, kot ima sistemiziranih delovnih mest, je načeloma sicer pravilno, vendar za odločitev nebistveno. Po 3. alineji prvega odstavka 29. člena ZDR je naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela ena od glavnih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar na način, da je bilo delovno mesto, za katero sklepa pogodbo o zaposlitvi, opredeljeno le za čas trajanja mandata. Po taki pogodbi po poteku mandata in po tem, ko ni bila ponovno imenovana, pogodbenih obveznosti ni mogla več izpolnjevati. Zato je tožena stranka ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, zakonito ugotovila razlog nesposobnosti (4). Kljub obstoju odpovednega razloga pa pogodbe o zaposlitvi ni mogla zakonito odpovedati, če ji ni hkrati ponudila sklenitve druge pogodbe na delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi in usposobljenosti. To dolžnost je namreč imela na podlagi 12. člena pogodbe o zaposlitvi in jo je bila dolžna izpolniti, zlasti ker je takšno prosto delovno mesto imela.

13. Po prvem odstavku 11. člena ZDR (sedaj 13. člena ZDR-1) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Tudi za pogodbo o zaposlitvi velja za stranki dolžnost izpolnitve obveznosti iz 9. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Obveznosti, h kateri se je zavezala v 12. členu pogodbe o zaposlitvi, se tožena stranka ni mogla razbremeniti z izgovorom, da nima potrebe po zaposlitvi na takem delovnem mestu (5) (čeprav je bilo delovno mesto sistemizirano in nezasedeno), saj njena pogodbena obveznost ni bila določena pogojno (6). Na podlagi citirane pogodbene določbe je bila dolžna tožnici ob odpovedi iz razloga nesposobnosti ponuditi v podpis novo pogodbo za delo, ki ustreza njeni izobrazbi in usposobljenosti; šele, če je ne bi sprejela, bi ji delovno razmerje lahko zakonito prenehalo.

14. Glede na navedeno je stališče sodišča druge stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker tožena stranka ni imela potrebe po zaposlitvi tožnice na sicer ustreznem delovnem mestu pomočnik direktorja, materialnopravno zmotno. Zato je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje v II. in III. točki izreka, v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 8. 2013 in tožnici priznalo pravico do vrnitve na delo ter pravice iz delovnega razmerja, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi.

15. Po drugem odstavku 165. člena ZPP sodišče, če spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Tožnica je z zahtevkom uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov, ki za postopek na prvi stopnji znašajo 1.516,30 EUR (nagrada za postopek 544,70 EUR, nagrada za narok 502,80 EUR, potni stroški 174,00 EUR, materialni stroški 64,40 EUR, 22 % DDV na odvetniške storitve 239,40 EUR), za pritožbeni postopek 1.680,50 EUR (po 670,40 EUR za dve redni pravni sredstvi, 22 % DDV na odvetniško storitev - 294,90 EUR in 44,80 EUR za materialne stroške) ter za postopek z revizijo 1.045,60 EUR (838,00 EUR za izredno pravno sredstvo, 22 % DDV na odvetniško storitev - 184,30 EUR, 23,30 EUR za materialne stroške). Stroške odgovora na revizijo krije tožena stranka sama.

Op. št. (1): Tudi npr. v 54. členu ZDR-1 so v 5. in 6. alineji prvega odstavka poslovodne osebe in vodilni delavci obravnavani ločeno.

Op. št. (2): Z vodilnim delavcem se za razliko od poslovodne osebe le izjemoma lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas (prvi odstavek 74. člena ZDR-1).

Op. št. (3): V sedaj veljavnem ZDR-1 je v četrtem odstavku 49. člena ZDR-1 z mirovanjem pravic, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas urejena le situacija, ko delavec, ki ima sicer z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (za neko drugo delovno mesto), sklene novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas kot poslovodna oseba. Določba zagotavlja temu delavcu, da se po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vzpostavi nadaljevanje delovnega razmerja po prvotni pogodbi.

Op. št. (4): Tako odločbe VIII Ips 474/2009 z dne 7. 3. 2011, VIII Ips 187/2009 z dne 24. 5. 2011, VIII Ips 114/2014 z dne 29. 9. 2014 in druge.

Op. št. (5): Tožena stranka bi lahko z okoliščinami, s katerimi je utemeljevala opustitev ponudbe zaposlitve tožnice na delovnem mestu pomočnik direktorja, utemeljila predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR-1), vendar takega predloga ni podala.

Op. št. (6): Stališče, da delodajalca ni mogoče siliti k zaposlitvi delavca na delovnem mestu, če za to ne izkazuje potrebe, je bilo zavzeto v zvezi z uporabo tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki je zaposlitev pod spremenjenimi pogoji izrecno vezal na možnosti delodajalca.