Jedro

Odškodnina zaradi hrupa - Gornja Radgona.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da sedaj njen izrek v prvem odstavku v celoti glasi: „Tožena stranka RS je dolžna plačati v roku 15 dni; prvotožeči stranki S.P. znesek 6.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.842,10 EUR od 07.11.2006 do 27.05.2008, od zneska 6.300,00 EUR pa od 28.05.2008 dalje do plačila, drugotožeči stranki L.P. znesek 6.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 6.259,40 EUR od 04.11.2006 do 27.05.2008, od zneska 6.300,00 EUR pa od 28.05.2008 dalje do plačila in jima povrniti pravdne stroške v znesku 2.190,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu izpodbijanega obsodilnega dela potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku in tožnici vsakemu po 6.300,00 EUR odškodnine in sicer tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.11.2006, tožnici pa od 04.11.2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 2.714,49 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno odločitev se je pritožila toženka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Meni, da je sodišče glede na ugotovljeno jakost hrupa, čas izpostavljenosti in upoštevaje izpovedbe tožnikov (slab spanec, težave pri koncentraciji), prisodilo previsoke odškodnine. Tako ni v zadostni meri upoštevalo, da živimo v urbanem okolju, ko se imisije vseh vrst povečujejo, Odredbe o omejitvi prometa na cestah v RS in da je hiša tožnikov od ceste oddaljena 15 metrov. Da sta prisojeni odškodnini previsoki kaže tudi dosedanja sodna praksa. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo stroške postopka, saj sta za uveljavitev tožbenega zahtevka poleg tožbe in prve pripravljalne vloge, bili potrebni le še dve pripravljalni vlogi, v katerih sta se tožnika izjasnila glede izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, vse ostale pripravljalne vloge za pravdo niso bile potrebne. Neupravičeno jima je priznalo 500 točk za zastopanje na prvem naroku glavne obravnave, saj bi jim v skladu s 3. točko tar. št. 20 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) lahko kvečjemu priznalo 25% iz tar. št. 18 OT. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da obema tožnikoma prisojeno odškodnino ustrezno zniža in jima naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijane sodbe tako v mejah pritožbenih razlogov, kot tudi v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP, ter pri tem ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Glede odločitve o glavni stvari je sodišče prve stopnje tudi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, na katerega je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo, je pa deloma napačno odločilo o teku zakonskih zamudnih obrestih in stroških postopka.

6. V skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Čeprav življenje v urbanem okolju od posameznikov terja določeno prilagoditev in toleranco do imisij, pa od posameznika vendarle ni mogoče pričakovati, da bo (brez primerne odškodnine) trpel imisije, ki utegnejo že ob kratkotrajni izpostavljenosti prizadeti njegovo zdravje, kot je bilo ugotovljeno v tem primeru. Izhajajoč iz okoliščin, pomembnih za odmero odškodnine (179. člen OZ), ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in ob upoštevanju načela individualizacije v odškodninskem pravu je sodišče druge stopnje presojalo višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostne pravice tožnic do zdravega življenjskega okolja.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnika bivata v stanovanjski hiši, ki je od cestišča, po katerem se je valil težek tovorni promet, oddaljena 15 metrov. Tovornjaki so vozili mimo neprekinjeno podnevi in ponoči in povzročali hrup. Hrup je bil tako znotraj stanovanja, kakor tudi zunaj. Sodišče prve stopnje je pri prisoji primerne odškodnine pravilno upoštevalo in konkretiziralo težave tožnikov v bivalnih prostorihc (moteno spanje, koncentracija pri delu, živčnost, pogovarjanje na glas). Glede previsoko odmerjene odškodnine v primerjavi z drugimi odškodninami pa sodišče druge stopnje dodaja, da so subjektivne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, pri vsakem posamezniku drugačne, zato ni mogoče v vseh primerih prisoditi enake odškodnine zgolj glede na preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa, kot se za to zavzema toženka. Kot je mogoče ugotoviti ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri, tožnika nista navajala nič manj nevšečnosti, temveč je bilo teh še več. Oba sta namreč bila večino časa doma, saj sta zaposlena v družbi s sedežem na njunem domu. Tako sta bila ves čas izpostavljena neznosnemu hrupu, zaradi česar se nista mogla skoncentrirati pri svojem delu, niti se zaradi dela nista mogla nikamor umakniti. Prisojena odškodnina v znesku 6.300,00 EUR je zato vsekakor primerna in tudi primerljiva z drugimi odškodninami v podobnih primerih. Zlasti na primer z zadevami Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 1814/2009 in I Cp 233/2010, kjer so tožniki prav tako živeli v hiši, kjer so ves čas tudi delali, za podobno časovno obdobje pa jim je bila prisojena odškodnina v znesku 8.000,00 EUR oziroma za 44 mesecev 6.800,00 EUR, kar mesečno znaša od 154,00 do 142,00 EUR, medtem ko pri tožnikih znaša odškodnina mesečno okrog 114,00 EUR, kar je primerno, glede na to, da so bile v predmetni zadevi kritične vrednosti hrupa presežene v manjši meri kot pa v navedenih primerih. Ni pa mogoče primerjati prisojenih odškodnin v danem primeru z odškodninami, kot so bile prisojene v zadevi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 409/2009, saj je tam šlo za krajše časovno obdobje, tožniki so bili tudi več odsotni od doma in niso opravljali svojega dela doma. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi citirano odredbo o prepovedi vožnje čez vikend.

8. Sicer pa toženka pravilno opozarja na dejstvo, da so tožniki svoj tožbeni zahtevek zvišali šele s pripravljalno vlogo z dne 28.05.2008. Tožnik je prvotno zahteval 5.842,10 EUR, tožnica pa 6.259,40 EUR, šele s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 28.05.2008 sta tožbeni zahtevek zvišala in zahtevala vsak po 6.800,00 EUR. Tožnikoma tako pripadajo zakonske zamudne obresti od zvišanih zahtevkov šele od dneva, ko sta takšen zahtevek postavila, saj je od takrat dalje bila glede zvišanega dela toženka v zamudi. Glede na navedeno, v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP, je sodišče druge stopnje v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo in tožniku od prvotno vtoževanega zneska 5.842,10 EUR priznalo zakonske zamudne obresti od 07.11.2006, tožnici pa od prvotnega zahtevka 6.259,49 EUR od 04.11.2006, medtem ko je od prisojenega zneska 6.300,00 EUR obema priznalo zakonske zamudne obresti od 28.05.2008 dalje do plačila.

9. Glede stroškov postopka je po vpogledu v spis ugotoviti, da so za pravdo bile potrebne poleg prve pripravljalne vloge, še druga pripravljalna vloga, s katero sta tožnika odgovarjala na prvo pripravljalno vlogo toženke, v kateri je ta ugovarjala zastaranje, potrebna je bila tudi tretja pripravljalna vloga, saj sta se v njej izjasnila glede izvedenskega mnenja. Pritrditi pa je potrebno pritožbeni graji, da ni bila potrebna četrta pripravljalna vloga (za katero je sodišče priznalo 250 točk), kljub temu da sta tožnika v njej modificirala tožbeni zahtevek, saj bi to lahko storila že s prejšnjo pripravljalno vlogo. V ostalem je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka, saj je za peto in sedmo pripravljalno vlogo priznalo le 20 točk, medtem ko je šesto pripravljalno vlogo štelo kot nepotrebno. Pravilno je sodišče priznalo tožnikom tudi stroške zastopanja na prvem naroku glavne obravnave in sicer 500 točk, saj je v tar. št. 20/1 OT izrecno določeno, da stranki za zastopanje na prvem naroku glavne obravnave, kjer se sprejemajo dokazi in obravnava glavna stvar, pripada 100% po tar. št. 18 OT.

10. Sodišče druge stopnje je tako ob upoštevanju navedenega in ostalih priznanih stroškov s strani sodišča prve stopnje, ki je za vloženi tožbi in prvi pripravljalni vlogi tožnikoma skupno priznalo 500 točk za tožbo in 500 točk za prvo pripravljalno vlogo, za prvi narok glavne obravnave 500 točk, za drugo pripravljalno vlogo 375 točk, za tretjo pripravljalno vlogo 250 točk, 50 točk za prejem in pregled izvedenskega mnenja in 40 točk na račun materialnih stroškov v prvi fazi postopka, ugotovilo, da znašajo stroški postopka v prvi fazi (do zvišanja tožbenega zahtevka) 2.215 točk in ne 3.015 točk, kot jih je napačno seštelo sodišče prve stopnje. Glede na vrednost točke 0,459 predstavlja 2.215 točk znesek 1.016,68 EUR, k temu je prišteti še 101,66 EUR (9. člen OT), 223,66 EUR DDV, 142,74 EUR stroškov sodnih taks in 330,00 EUR za stroške izvedenskega mnenja. Skupaj je tako tožnikoma priznati 1.814,74 EUR. Ker sta v tem delu tožnika v celoti uspela, jima je toženka dolžna v celoti povrniti njune pravdne stroške, medtem ko mora sama kriti svoje stroške.

11. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in glede na navedeno v zvezi s četrto pripravljalno vlogo, je tožnikoma v drugi fazi postopka priznati 2x po 20 točk za peto in sedmo pripravljalno vlogo, 50 točk za sprejem in pregled dopolnitve izvedenskega mnenja, 250 točk za zadnji narok glavne obravnave, 50 točk urnine, 14 točk za materialne stroške in 50 točk za prejem in pregled sodbe, kar znaša 454 točk oziroma glede na vrednost točke 208,38 EUR, k temu je potrebno prišteti še 20,83 EUR (9. člen OT), 45,84 EUR DDV 147,78 EUR stroškov sodne takse za sodbo. Stroški tožnikov torej znašajo v drugi fazi postopka 422,83 EUR. Glede na njun uspeh v tej fazi postopka (93%) bi jima toženka bila dolžna povrniti 393,23 EUR. Tožnikoma bi torej toženka morala povrniti skupaj 2.207,97 EUR, ob pobotanju s toženkinimi stroški v višini 17, 01 EUR, mora torej toženka tožnikoma povrniti 2.190,96 EUR.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke deloma ugodilo in obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari v celoti propadla, uspela je le z delom pritožbe, ki se nanaša na odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Navedeno v konkretnem primeru predstavlja stransko terjatev in v skladu s sodno prakso ne vpliva na ugotavljanje uspeha s pravnim sredstvom, zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi prvega v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora toženka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.