Jedro

Ugotovitev inšpekcijskega organa, da pasjim mladičem niso bili zagotovljeni predpisani pogoji za bivanje, da ni bila zagotovljena predpisana oskrba za bolne živali, da tožnik nima prijavljene dejavnosti trgovine z živalmi, kakor tudi ne dejavnosti gojitve živali, temelji na vestni in skrbni presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se A.A. odredi začasni odvzem 38 z mikročipi označenih psov (starih tri mesece), ki se jih namesti v zavetišče B. d.o.o., in sicer z dnem 30. 3. 2011 (1. točka izreka), da odvzem, ulov, prevoz, namestitev in oskrbo psov iz 1. točke izreka te odločbe izvrši B. z rokom 30. 3. 2011 (2. točka izreka), da se psi iz 1. točke izreka te odločbe z dnem vročitve te odločbe trajno odvzamejo (3. točka izreka), da se stranki prepoveduje opravljanje dejavnosti trgovine s hišnimi živalmi z dnem vročitve te odločbe (4. točka izreka), da se stranki z dnem vročitve te odločbe prepoveduje opravljanje dejavnosti gojitve psov (5. točka izreka), da bo o stroških izdan poseben sklep (6. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov (7. točka izreka). Kot pravno podlago za izrek citiranih ukrepov je prvostopni organ navajal kršitev določil prvega odstavka 7. člena, prvega in drugega odstavka 8. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) v povezavi z določbami 4., 5., 10., 26., 29., 30., 31. in 32. člena Pravilnika o zaščiti hišnih živali, izrek ustne odločbe pa je utemeljeval s četrtim odstavkom 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (ZVMS). Iz obrazložitve izhaja, da je bil inšpekcijski pregled pri tožniku opravljen dne 30. 3. 2011, ob pregledu pa je bilo ugotovljeno, da so v dveh med seboj povezanih prostorih hiše, ki je zapuščena in v kateri očitno nihče ne prebiva, nahaja 38 psov mladičev različnih pasem, starih tri mesece. Prostor v katerem so nameščeni pasji mladiči je po oceni veterinarja velik okrog 25 m2, v prostoru je po tleh nasuto nekaj žaganja, najti je pasje iztrebke in posodo z vodo ter pasjimi briketi. V prostoru je mrzlo, pasji mladiči pa kažejo očitne znake prezeblosti, nekateri imajo izcedek iz oči, so apatični in kažejo očitne znake obolelosti. Vsi psi so bili čipirani. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da so bile vse psice, z eno izjemo, ob kotitvi mlajše od 14 mesecev, ter da tožnik ob pregledu ni imel v lasti več nobene odrasle psice. Ugotovljeno je bilo tudi, da nobena od psic, ki so sredi decembra skotile mladiče, ni bila cepljena, registrirana in čipirana. Tožnik je tudi izjavil, da je dne 29. 3. 2011 peljal mladiče na cepljenje proti steklini v Celje in je prevoz opravil s kombijem, ki si ga je sposodil od neke osebe, katerega imena pa se ne spomni. Na podlagi poročila o ugotovljenem zdravstvenem stanju odvzetih psov je upravni organ v obrazložitvi, za vsakega posameznega odvzetega pasjega mladiča, zdravstveno stanje podrobneje obrazložil. V pritožbenem postopku je navedeno odločitev potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo odločbo, št. 3449-38/2011/2 z dne 12. 5. 2011. V obrazložitvi je odgovorilo na pritožbene navedbe tožnika v zvezi z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda dne 30. 3. 2011 oziroma v zvezi z izrečenimi inšpekcijskimi ukrepi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da so vsi mladički potomci njegovih sedmih psic in da je vse psičke podaril na Madžarsko, neznanim obdarjencem, je pritožbeni organ ugotovil, da so te navedbe že same po sebi zelo neprepričljive, še posebej zato, ker naj bi imel pse zgolj zaradi tega, ker je ljubitelj psov, vendar pa za svoje trditve ni predložil niti enega samega dokaza, po njegovih navedbah pa nobena od mater mladičkov ni bila registrirana, cepljena proti steklini ali drugim boleznim ter čipirana kar pa vse predstavlja kršitev predpisov. Prav tako pa bi tudi v primeru, da bi držale navedbe pritožnika, da so vsi mladički potomci pritožnikovih psic, to pomenilo, da je kršil predpise o gojitvi psov oziroma hišnih živali. V skladu z 9. točko 5. člena ZVMS je kot gojitev hišnih živali določeno posedovanje več kot pet odraslih hišnih živali iste vrste na stanovanje skupno več kot 30 dni v 12 mesecih. Kolikor so mladički potomci pritožnikovih psic, bi bilo potrebno šteti, da se je ukvarjal z gojitvijo hišnih živali in torej ravnal v nasprotju z določbo 14. člena ZVMS, ki določa pogoje za gojitev hišnih živali in tretjega odstavka 11. člena ZVMS, ki določa obveznost prijave pridobitve, pa tudi odtujitve psa.

Glede pritožbene navedbe, da ne ve, zakaj mu je bil izrečen ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti trgovine s hišnimi živalmi, saj naj bi imel vseh 38 mladičkov brez njihovih mater le za sebe, pritožbeni organ navaja, da že samo število mladičkov dokazuje, da tej pritožnikovi izjavi ni mogoče verjeti. Ljudje imajo namreč za sebe, zaradi veselja in druženja z živalmi, praviloma enega ali dva psa, v nobenem primeru pa ne 38 psov in to mladičkov starih tri mesece. Tudi ni mogoče verjeti pritožnikovi izjavi, da je hotel vseh 38 mladičkov obdržati zase kot hišne ljubljenčke, saj vseh odraslih psičk, ki so bile stare šele okrog leta dni ne bi oddal neznanim ljudem, česar pravi ljubitelj živali nikoli ne bi mogel storiti. Da se pritožnik ukvarja z nedovoljeno trgovino s psi pa ne izhaja le iz zgoraj navedenih dejstev, pač pa tudi iz navedb inšpektorjev, ki so opravljali inšpekcijski pregled, da je tožnik ob prihodu inšpektorjev povedal, da je bil ravnokar namenjen na urad po papirje za pse za v Italijo. To potrjuje tudi iz k pritožbi priložena lista živali za prevoz, na kateri je navedenih vseh 38 psov in kjer je kot kraj država prevoza oziroma dostave naveden točno določen naslov v Italiji, ki pa je pravzaprav naslov trgovine, ki se ukvarja s prodajo mladičev psov različnih pasem. Da je pritožnik imel mladičke za komercialne namene, pa izhaja tudi iz uradnega zaznamka inšpektorice z dne 31. 3. 2011, ko jo je po telefonu poklicala oseba, ki se je predstavila kot lastnik trgovine s hišnimi živalmi in vprašala, kdaj lahko pričakuje vrnitev pritožnikovih mladičev in končno odpremo na namembni kraj h kupcu.

Glede pritožbene navedbe, da so bili nezakonito izrečeni ukrepi v 1., 2. in 3. točki izreka izpodbijane odločbe, torej da inšpektorica ni navedla nobenih meritev, pritožbeni organ ugotavlja, da iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu sicer res izhaja, da ni bila izmerjena površina prostorov oziroma temperatura zraka, vendar pa pritožbeni organ pojasnjuje, da sta ogled opravila dva inšpektorja, ki pa mladičkov nista odvzela le zaradi neprimernih bivalnih prostorov, temveč predvsem zaradi njihovega slabega zdravstvenega stanja, kar pa sta bila oba sposobna strokovno oceniti glede na to, da sta po izobrazbi diplomirana veterinarja. Tožnik je v pritožbi sam navedel, da je bila skupna površina prostorov, v katerih so se nahajali mladički, 37 m2. Ta površina je sicer res večja od tiste, ki sta jo ocenila inšpektorja v inšpekcijskem pregledu, vendar pa kljub temu ne zadošča minimalnim velikostim pesjaka, ki so predpisana v prilogi 3 Pravilnika o zaščiti hišnih živali (Pravilnik). Tako je kot minimalna velikost pesjaka v katerem prebiva 10 psov teže 16 kg določena površina vsaj 23 m2. Glede na to, da je bilo v prostoru 38 psov, bi morala biti celotna površina torej 3 x po 23 m2 in za nadaljnjih osem psov še 19,5 m2, torej skupaj 88,5 m2 in ne le 37 m2. Iz Pravilnika namreč izhajajo določene minimalne površine pesjaka, ki veljajo za vse pse, ne glede na njihovo starost, torej tudi za mladičke. V primerih, ko se posamezne določbe Pravilnika nanašajo na mladičke je namreč to posebej določeno (npr. 25., 27., 30. člen). V zvezi s pritožbeno navedbo, da v prostoru ni bila izmerjena temperatura in da tudi ni bila izmerjena telesna temperatura psov, je tožena stranka navedla, da so te trditve pritožnika neutemeljene. Prvostopenjski organ je ob vročitvi pritožbe in prvostopnega spisa pritožbenemu organu poslal spise iz podatkov javno dostopnega arhiva državne meteorološke službe RS, iz teh pa je razvidno, da je bila dne 30. 3. 2011 v Lendavi, ki je od kraja, kjer so bili nastanjeni mladički, oddaljena 4 km, temperatura zraka ob 7. uri 3,8°C, ob 14. uri 18,5 in ob 21. uri 8,7°C, povprečna temperatura za ta dan pa je znašala 9,9°C, kar pomeni, da gre za hladne vremenske razmere. Mladički so bili odvzeti dne 30. 3. 2011 in še istega dne nameščeni v ogrevane prostore zavetišča B. d.o.o. torej je bil vsak od njih veterinarsko pregledan. Glede na to, da prostori v času inšpekcijskega pregleda niso bili ogrevani, glede na zgoraj navedene zunanje temperature in na navedbe tožnika, da so mladički bivali v teh prostorih že nekje od srede februarja, je inšpektorica ob inšpekcijskem pregledu dne 30. 3. 2011 ugotovila, da je precej mladičkov bolnih in prezeblih, kar dodatno dokazuje, da je bila temperatura bivalnih prostorov, prenizka, saj ni dosegla 20°C, kar pa je temperatura bivalnih prostorov, ki je ravno za bolne pse določena v 4. odstavku 29. člena Pravilnika. Pritožbeni organ je kot neutemeljeno zavrnil tudi pritožbeno navedbo, da mladičem ni bila izmerjena telesna temperatura, glede na to so bili vsi mladički takoj po odvzemu klinično pregledani, o tem pa je bilo dne 4. 4. 2011 izdano veterinarsko poročilo z izvidi za vsakega mladička, v katerem pa so razvidne telesne temperature vseh mladičkov, kakor tudi drugi simptomi podhladitve, kot so drgetanje, nasršenost, zbiranje živali v skupine, kar vse je bilo ugotovljeno ob inšpekcijskem pregledu dne 30. 3. 2011. Kasneje sledi prezeblosti še apatičnost, neodzivnost, togost mišic, nizek utrip srca in iz zapisnika z dne 30. 3. 2011 je prav tako razvidno, da so bili mladički tudi že apatični, kar dokazuje, da so trpeli hudo prezeblost. Da je šlo pri mladičkih za podhladitev, dokazujejo tudi posledice pri dveh mladičkih, kjer so bile tako hude, da sta oba poginila in sicer eden že po prevozu v zavetišče na dan odvzema, drugi pa tri dni po odvzemu. Iz navedenega tako izhaja, da so mladički že dalj časa bivali v zanje neprimernih bivalnih pogojih in da je pritožnik opustil oskrbo bolnih živali v skladu z dolžnostjo navedeno v prvem in drugem odstavku 8. člena ZZZiv. Tožena stranka je kot neutemeljene zavrnila tudi pritožbene navedbe, da naj bi navedene klinične simptome kot so dehidracija, povečan abdomen in apatičnost bile posledica stresa, ki naj bi ga povzročila vožnja v Celje in pregled pri veterinarju. Stres je v fiziološkem smislu reakcija organizma na neko nevarnost, v kateri se organizem pripravi na beg ali borbo. V telesu se pojavi več sprememb in sicer dihanje se pospeši, srce utripa hitreje, krvni pritisk naraste, začasno se ustavi delovanje imunskega in prebavnega sistema. Teh znakov stresa ob odvzemu mladičev dne 30. 3. 2011 ni bilo. Pri mladičkih je bila, kot izhaja iz veterinarskega poročila z dne 4. 4. 2011, odkrita dehidracija, kar pomeni pomanjkanje vode v organizmu, kar kaže na to, da mladički verjetno niso dobili primerne količine vode za pitje, apatičnost se pojavlja kot simptom pri mnogih boleznih, povečan abdomen, pa je tipičen znak okuženosti z glistami. Vse navedeno je bilo diagnosticirano v zavetišču, ko so bili mladičkom dani preparati za odpravljanje glistavosti in trakuljavosti in kar je razvidno za vsakega mladička posebej iz navedenega veterinarskega poročila.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je do konjunktivitisa pri mladičih prišlo zaradi žaganja na tleh, tožena stranka poudarja, da pomeni navedena ugotovitev pravzaprav priznavanje kršitve določbe 5. točke 29. člena Pravilnika, ki določa, da v bivalnem prostoru psa ne sme biti snovi ali predmetov, na katerih bi se lahko pes poškodoval ali bi ogrožali njegovo zdravje. Žaganje je nevarno za mladičke in ne- primerno za njihov bivalni prostor, njegova uporaba pa je v nasprotju z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali, kjer je določeno, da morajo biti tla v prostorih, kjer so nameščene živali iz neporoznega in nehigroskopičnega materiala oziroma taka, da se jih da enostavno čistiti in razkuževati. Pritožbeni organ še pojasnjuje, da bi ob upoštevanju te določbe, pritožnik tudi lažje zagotavljal higieno v prostoru, kjer so bili mladički, saj je bila njegova obveznost tudi, da bi na ustrezen način poskrbel za higieno v bivalnem prostoru mladičkov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni bila pravilna ugotovitev, da ne bi mogel ustreznih bivalnih prostorov, za pse, ki so mu bili odvzeti, v doglednem času urediti ter da je že v času prejema odločbe dokončal pesjak, v katerem so pogoji za morebitno vzrejo odraslih psov, pritožbeni organ pojasnjuje, da bi bila ta pritožbena navedba utemeljena le v primeru, če bi bil odvzem mladičkov le posledica neprimernih prostorov v katerih so bivali, ne pa tudi slabega zdravstvenega stanja, ki pa je bilo tudi posledica neprimernih bivalnih prostorov. Zdravstveno stanje odvzetih mladičev je bilo tako katastrofalno, da se je pri nekaterih mladičkih končalo celo s smrtjo. Zaradi navedenega so pritožnikove navedbe glede novega pesjaka za ta postopke povsem brezpredmetne.

Pritožnik v pritožbi izpodbija tudi trditev inšpektorice, da nima opravljenega izpita za oskrbnika živali v skladu s 15. členom Pravilnika. V dokaz, da ima navedeni izpit opravljen prilaga kopijo potrdila o usposobljenosti za voznike in oskrbnike z dne 17. 3. 2011, ki ga je izdalo društvo veterinarjev. Pritožbeni organ pojasnjuje, da se posamezna usposabljanja razlikujejo po namenu in vsebini. Tako je v skladu s 15. členom Pravilnika potrebno za oskrbnika hišnih živali, ki opravlja dejavnost oskrbe živali v hotelih in v trgovinah opraviti usposabljanje in preizkus znanja v skladu z določbo 16. člena Pravilnika. Usposabljanje in preizkus znanja oskrbnika po 15. členu se torej nanaša le na hišne živali in obseg usposabljanja o prehrani, negi, vedenju in zdravstvenem varstvu hišnih živali. Iz kopije priloženega potrdila pa je razvidno, da je bilo izdano na podlagi 17/2 Uredbe sveta 1/2005 oziroma Uredbe sveta (ES 1/2005 z dne 22. 12. 2004) o zaščiti živali med prevozom in postopki povezanimi z njimi in o spremembi Direktiv 64/432/EGS in 93/119/ES ter Uredbe (ES 1255/97) iz katerega jasno izhaja, da se ta Uredba nanaša le na zaščito živali med prevozom, ne pa na oskrbo hišnih živali kot je navedeno v 16. členu Pravilnika. Pritožbeni organ je zavrnil tudi pritožbeno navedbo, da izpodbijana prvostopna odločba ni obrazložena in da si dejstva v obrazložitvi izpodbijane odločbe med seboj nasprotujejo in so v nasprotju z dokazi, kar je vse razvidno iz zgoraj navedenega.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev inšpekcijskega organa iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev procesnih pravil. Navaja, da je iz odločbe prvostopenjskega organa kakor tudi iz odločbe drugostopenjskega organa razvidno, da se mnogokrat ugotovitve pojavljajo v pretekliku in prihodnjiku, kar vse kaže, da ukrep veterinarskega inšpektorja ne temelji na neposrednih ugotovitvah, temveč na sklepanjih, kaj se bo dogajajo v prihodnosti. Kako je tožnik prišel do lastništva 38 mladičev ni predmet preiskave veterinarke, saj to ni njena pristojnost, nobenega dvoma pa ni, da bi v primeru, če bi tožnik ob ogledu posedoval psice, ki so skotile navedene mladiče bil podvržen pravilom ZVMS, vendar pa ob pregledu ni posedoval odraslih živali, zato mu teh pogojev ni bilo potrebno izpolnjevati. Nenazadnje pa podaritev psic ni prepovedana. Glede na to inšpektorica ni mogla ugotoviti vseh dejstev in tudi ne bi smela biti navedena dejstva predmet odločbe, vključevanje domnevnih nepravilnosti iz preteklosti pa je zaradi tega nezakonito. Tožnik je v trenutku inšpekcijskega pregleda posedoval mladičke kot hišne ljubljenčke in nedopustno je ugotavljanje namena tožnika, kam bo mladičke odpeljal. Inšpektorica ni ugotovila, da bi tožnik pse ponujal ali prodajal, navedeni naslov trgovine v Italiji je zgolj indic, na podlagi katerega pa ni mogoče zakonito utemeljiti odločbe. Tožnik je torej izpolnil vse pogoje, ki mu jih nalaga zakon v zvezi s posedovanjem živali, saj je pravočasno odpeljal mladiče na veterinarski pregled in čipiranje, mladiče je registriral, za pot v Celje pa pridobil ustrezen dokument. Dejstvo, da veterinarka nima nobenega materialnega dokaza v zvezi s tem, da bi tožnik kakorkoli posloval z navedeno italijansko firmo, dokaz o domnevni trgovini z živalmi pa tudi ni uradni zaznamek o klicu C.C. iz trgovine D. in njegovo povpraševanje o odločitvi v tej konkretni zadevi, kaže na to, da se je inšpektorica v svojih odločitvah prenaglila, drugostopenjski organ pa je nezakonito potrdil njeno odločitev. Ponavlja pritožbeno trditev, da je že v času prejetja prvostopenjske odločbe imel dokončan pesjak, ki je popolnoma skladen s podpisi, vendar se inšpektorica do tega dejstva v izpodbijani odločbi ni opredelila. Prav tako ne more držati, da je primarni razlog za trajni odvzem mladičev, slabo zdravstveno stanje. Prvo in drugostopenjski organ bi morala mladiče strokovno veterinarsko pregledati, vzeti vse brise in postaviti uradno diagnozo na podlagi preiskave, ne pa zgolj na podlagi vizualnega pregleda. Razen tega noben izmed ugotovljenih in naštetih zdravstvenih težav mladičev ni takšne narave, da bi utemeljevalo trajni odvzem psov. Po uspešnem zdravljenju psov in po ponovnem preverjanju ali tožnik izpolnjuje pogoje glede bivalnih prostorov, bi mu psi morali biti vrnjeni. To je tudi logičen postopek, saj se na tak način pse odda v breme posameznika, katerega pa se naj v nadaljevanju kontrolira ali izpolnjuje pogoje predpisane po zakonu in v primeru da ne, se ga sankcionira. Prav tako ni mogoče trditi, da so bili prostori za mladiče neustrezni in da je bilo 37 km2 premalo za mladiče. Enako velja tudi glede temperature prostorov, saj je smešna navedba, da je bila tisti dan povprečna temperatura zraka v Lendavi 9,9°C. Gre ponovno za poenostavljen podatek iztrgan iz konteksta. Med obiskom inšpektorice je bila temperatura 18,5°C, prostori, v katerih so bili psi, so bili prijetno segreti na 20°C. Tako da tožnik takšnemu ugibanju nasprotuje in ga označuje kot nezakonitega. Hiša tožnika, v kateri so bili psi, je namreč grajena v varianti varčne hiše, izolirana je v tlakih, na stropu, v zidovih od znotraj in od zunaj, tako da je za vsakega strokovnjaka dovolj podatkov glede ugotovitve, da je bila v taki hiši brez dvoma podana primerna temperatura za bivanje psov. Tudi o domnevni podhlajenosti psov in neustrezni telesni temperaturi ni nobenega dokaza, ampak gre zgolj za subjektivno oceno inšpektorice. Odvoz mladičev s strani inšpektorice je bil namreč izveden nestrokovno, saj so bili mladiči „nametani“ v prtljažni del dostavnega vozila in povsem verjetno je, da so se podhladili ob takšnem nestrokovnem odvozu. Zato so simptomi opisani v drugostopenjski odločbi nedvomno lahko posledica ravnanja z mladiči po tistem, ko so bili odpeljani in njihovo stanje nima nobene zveze z okoliščinami pri tožniku. Sicer je celotna odločba nezakonita tudi zaradi pomanjkanja utemeljene obrazložitve. Temelji zgolj na indicih in na prostih odločitvah inšpektorice, ne pa na nedvoumno dokaznih nepravilnostih. Zanimivo je tudi, da ne obstajajo formalne ugotovitve zakaj sta dva mladička poginila, temveč se le domneva, da naj bi poginila zaradi slabih razmer pri tožniku. Na mladičih namreč ni bila opravljena obdukcija, niti uradni klinični pregled na dan pogina oziroma na dan ko so bili mladiči odvzeti. Prav tako so sporne ugotovitve inšpekcije glede zunanjega izgleda psov. Zunanji znaki psov in ugotovitve inšpekcije kažejo na to, da je obnašanje psov lahko posledica cepljenja proti steklini in zaužitju tablet za odpravo notranjih zajedavcev, ki so jo psi prejeli pri pregledu v Celju. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, razveljavi izpodbijano odločbo in odredi vrnitev vseh 38 vzetih psov tožniku, inšpekcijski postopek pa ustavi. Zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, upravna organa prve in druge stopnje pa sta za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju in v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno sklicuje ter iz tega razloga kot neutemeljene zavrača pavšalne tožbene ugovore glede neobrazložitve odločb prve in druge stopnje.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da temelji izpodbijana odločitev izključno na ugibanjih in domnevah. V upravnih stvareh, med katere sodi tudi inšpekcijski postopek, se uporabljajo določbe ZUP. To pomeni, da je inšpekcijski organ, ki odloča v upravnem postopku po ZUP, vezan na načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), kar pomeni, da pri presoji, ali je podano neko dejstvo, ni omejen niti vezan na nobena formalna dokazna pravilna ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano. Tako tudi v obravnavani zadevi ugotovitev inšpekcijskega organa, da pasjim mladičem niso bili zagotovljeni predpisani pogoji za bivanje, da ni bila zagotovljena predpisana oskrba za bolne živali, da nima prijavljene dejavnosti trgovine z živalmi, kakor tudi ne dejavnosti gojitve živali (7. in 8. člen ZZZiv v povezavi s Pravilnikom o zaščiti hišnih živali), temelji na vestni in skrbni presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (torej na podlagi izjave tožnika, neposrednih ugotovitev inšpektorja, poročila zavetišča za živali B. d.o.o. ter drugih listin pridobljenih v samem postopku, kot npr. liste živali za prevoz, zbranih podatkov o temperaturah iz arhiva državne meteorološke službe RS oziroma njihove internetne strani...). Vse navedeno pa po presoji sodišča dokazuje, da je šlo za pravilno uporabo načela proste presoje dokazov in da je bil izveden ugotovitveni postopek, v katerem so bila upoštevana in dokazno ovrednotena vsa prej navedena dokazila. Sodišče zato kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede neupravičenega ugotavljanja nepravilnosti v zvezi s sedmimi odraslimi psicami oziroma nepristojnosti veterinarja glede tega, kako je tožnik prišel do lastništva 38 mladičev. Povsem v nasprotju s ugotovitvami inšpekcijskega postopka so tudi tožbene ugovori o pomanjkanju uradnih ugotovitev vzrokov za pogin psov. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi bilo v postopek potrebno pritegniti izvedenca veterinarske stroke, saj takšno dokazovanje glede na podatke upoštevane pri odločitvi o zadevi, tudi po njegovi presoji ni bilo potrebno.

Ker je torej tožnik v postopku sodeloval s svojimi stališči in pogledi, poleg tega pa so dejanske in pravne okoliščine zadeve po presoji sodišča pravilno in popolno ugotovljene, je sodišče pri odločitvi upoštevalo tudi dejstvo, da gre v zadevi za zaščito javnega interesa izraženega v ZZZiv (pri pripravi katerega so bili upoštevani tudi pravni akti EU za zaščito živali), po katerem nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živalim trpljenja, bolezni ali smrti (3. člen ZZZiv).

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da opravi glavno obravnavo, ker je presodilo, da so v skladu z 59. členom ZUS-1 izpolnjeni pogoji za odločanje na seji.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.