Jedro

Pri dodelitvi štipendije je treba dati prednost tistim, ki imajo manj sredstev. Zato je po mnenju sodišča razpisni pogoj, da se štipendije dodelijo tistim dijakom in študentom, ki za študijski obisk za namen praktičnega usposabljanja s strani gostujoče države ne prejmejo plačila, v razpisu upravičeno postavljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino vlogo za dodelitev štipendije za študijski obisk za namen praktičnega usposabljanja na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Parizu. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 12. 4. 2011 vložila vlogo na predmetni javni razpis za pridobitev štipendije za študijski obisk v navedeni ustanovi, predvidoma v času od 2. 11. 2010 do 31. 1. 2011, v okviru izobraževalnega programa Pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, v katerega je v študijskem letu 2010/2011 vpisana v absolventski staž. Njena vloga je bila popolna, pravočasna in se je uvrstila v nadaljnji postopek ugotavljanja izpolnjevanja razpisnih pogojev. V nadaljnjem postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz druge alineje drugega odstavka 3. točke javnega razpisa, ki določa, da stranka za študijski obisk za namen praktičnega usposabljanja s strani gostujoče ustanove ne sme prejeti plačila. S poizvedbo na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Parizu je namreč bilo ugotovljeno, da vsi študentje, ki opravljajo prakso v okviru slovenske diplomatske-konzularne mreže, v skladu z zakonodajo, prejmejo mesečno nagrado v višini 106,00 EUR in nadomestilo za prehrano, ki znaša nekaj več kot 3 EUR na dan. Glede na navedeno je bilo treba njeno vlogo zavrniti.

Tožnica v pritožbi navaja, da so pogoji, ki jih določa predmetni javni razpis, v nasprotju s predpisi, ki določajo upravičence do sredstev in pogoje za dodelitev le-teh. Pri tem se sklicuje na Zakon o javnih skladih (ZJS), Akt o preoblikovanju javne ustanove „Ad futura, znanstveno-izobraževalna fundacija RS, javni sklad“ v Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije in na Splošne pogoje poslovanja Javnega sklada RS (SPP), ki štipendije za kratkoročno mednarodno mobilnost za namen izobraževanja in usposabljanja oziroma študijske obiske urejajo v členih od 45 do 57 člena. Na podlagi 45. člena SPP, ki določa, kdo je upravičen do štipendije za študijski obisk, sama izpolnjuje vse pogoje za pridobitev omenjene štipendije. Nobeden od zgoraj navedenih predpisov organu ne daje pooblastila, da z javnim razpisom spreminja oziroma prireja pogoje, ki so določeni za pridobitev štipendije za študijski obisk, kar je storil prvostopenjski organ, saj je poleg pogojev, določenih v 45. členu SPP, predpisal še štiri dodatne pogoje. Prvostopenjski organ je tako odločil v nasprotju s 45. členom SPP, ki (ne)upravičenost do štipendije za študijski obisk veže le na hkratno prejemanje druge štipendije, ne pa tudi drugih prejemkov (nagrada, povračilo stroškov, itd.), pri čemer 3. odstavek navedenega člena celo določa, da vkolikor kandidat že prejema štipendijo, se mu štipendija za študijski obisk podeli največ v višini razlike do štipendije, določene z javnim razpisom, kar predmetni razpis ne določa. Ker je prvostopenjski organ o njeni vlogi odločil v nasprotju z navedenimi pravnimi podlagami in posledično napačno ugotovil dejansko stanje, je izpodbijana odločba nezakonita in jo je treba odpraviti.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz druge alineje drugega odstavka 3. točke javnega razpisa, kar je organ tudi ustrezno obrazložil, pravilna in zakonita. Ker se tožnica pritožuje tudi na vsebino meril in pogojev javnega razpisa, pojasnjuje, da deveti odstavek 11. točke predmetnega javnega razpisa, med drugim, določa, da predmet pritožbe ne morejo biti razmejitvena merila in pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat. Glede na navedeno je bilo treba tožničino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnica v tožbi ponavlja vse pritožbene ugovore in navaja, da se prvo-tožena stranka (Ministrstvo ze delo, družino in socialne zadeve), ki je potrdila nezakonito odločbo drugo-tožene stranke (Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije) ni opredelila do večine pritožbenih navedb in je izpodbijano odločbo presojala le z vidika javnega razpisa, ne pa tudi zgoraj navedenih pravnih podlag. Pritožbe ni vložila zoper razmejitvena merila in pogoje, temveč iz razloga kršitve materialnih predpisov za dodelitev štipendije. Sodišču predlaga, da odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve spremeni tako, da se ji prizna pravica do štipendije za študijski obisk v tujini v navedenem obdobju, v višini 70,00 EUR tedensko, kar skupaj znese 910,00 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe oziroma podrejeno, da se odločba Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica sama ugotavlja, da 45. člen SPP v drugem odstavku določa, da smejo upravičenci štipendijo za kratkoročno mednarodno mobilnost pridobiti le, če hkrati ne prejemajo katere od štipendij za študijske obiske iz drugih virov v Republiki Sloveniji ali iz tujine oziroma smejo tako štipendijo prejemati le, če je tako določeno z javnim razpisom sklada. Navaja, da razpis v 2. točki določa, da se štipendija dodeli v višini 70,00 EUR za vsak dopolnjen teden študijskega obiska oziroma za teden, v katerem udeleženec vsaj 5 dni izvaja obveznosti tega obiska, vendar v najvišji skupni višini 1.750,00 EUR za obisk, ki traja 25 tednov ali dlje. V isti točki razpis določa tudi, da se v primeru, da je štipendist delno oproščen plačila stroškov, povezanih s študijskim obiskom, štipendija dodeli v višini 50,00 EUR za vsak dopolnjeni teden študijskega obiska, vendar v najvišji skupni višini 1.250,00 EUR za obisk, ki traja 25 tednov ali dlje. Med take stroške se vključujejo tudi potni stroški znotraj države študijskega obiska, nastanitev, prehrana, literatura, vpisnina ali drugi stroški programa; v primeru, da je štipendist v celoti upravičen plačila stroškov, povezanih s študijskim obiskom, ni upravičen do štipendije po razpisu. Razpis tako določa, da sme biti štipendist delno opravičen plačila stroškov, medtem ko ne določa, da sme upravičenec prejemati drugo štipendijo. Prejemanje drugih štipendij razpis celo izrecno prepoveduje v šesti alineji 3. točke razpisa, ko določa, da kandidat za študijski obisk, ki je predmet prijave, hkrati ne prejema katere od štipendij oziroma drugih sredstev za študijske obiske iz drugih virov v Republiki Sloveniji ali iz tujine oziroma bi mu taka sredstva pripadala, pa se jim je odpovedal. Ker se tožnica sklicuje na določbo tretjega odstavka 45. člena SPP, da se osebi, ki prejema drugo štipendijo za študijske obiske, štipendija podeli največ v višini razlike do štipendije, določene z javnim razpisom, tožena stranka odgovarja, da tožnica pri tem ne upošteva, da se navedeni odstavek lahko uporabi le, če javni razpis, glede na drugo alinejo drugega odstavka istega člena, določa, da sme oseba hkrati prejemati katero od štipendij za študijske obiske iz drugih virov v Republiki Sloveniji ali iz tujine. Če druge štipendije javni razpis ne dovoljuje, oseba ne izpolnjuje pogojev za pridobitev sredstev. Iz javnega razpisa izhaja, da drugih štipendij ne dovoljuje in to v šesti alineji 3. točke izrecno navaja. Iz tega tudi izhaja, da je v tem delu razpis skladen z določili SPP, ki dovoljujejo morebitne dodatne štipendije, če tako določa javni razpis, pri čemer predmetni javni razpis tega ne določa. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da tako osebi, ki ima drugo štipendijo, glede na to, da prejemanje druge štipendije ni izrecno dovoljeno z razpisom, ne more dodeliti štipendije po tem razpisu in mora vlogo vrniti; posledično tudi ne more odločiti o tem, da bi se stranki štipendija izplačala v razliki do polne štipendije. Glede na navedeno tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2011 navaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti napačno navaja razloge, zaradi katerih je bila njena vloga za štipendijo za študijski obisk v Parizu zavrnjena. Napačno pa trdi tudi, da je bila njena vloga zavrnjena, ker je že prejemala drugo štipendijo. Tako ni jasno, zakaj je bila njena vloga zavrnjena. Drugo-tožena stranka je namreč njeno vlogo zavrnila iz razloga, ker tožnica za študijski obisk ne sme prejemati plačila s strani gostujoče ustanove. S tem v zvezi tožnica poudarja, da vsak prejemek še ni možno šteti za štipendijo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče smiselno štelo, da je tožena stranka Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je namreč toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost, Vlada RS oziroma župan, po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. V obravnavanem primeru je akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, izdalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Predmet presoje v konkretnem primeru je odločitev prvostopenjskega upravnega organa, s katero je le-ta tožničino vlogo na „Javni razpis štipendij za študijske obiske slovenskih dijakov in študentov v tujini v letu 2010 in 2011“ zavrnil. Gre za razpis, izdan na podlagi 6. člena Akta o preoblikovanju javne ustanove Ad futura, znanstveno-izobraževalna fundacija RS, javni sklad v Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije in na podlagi Splošnih pogojev poslovanja (SPP). V skladu s SPP se vloge prijaviteljev, ki izpolnjujejo pogoje javnega razpisa, ocenijo na podlagi meril, ki jih določa razpis. Upravni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje vseh razpisnih pogojev, saj ne izpolnjuje pogoja iz druge alineje drugega odstavka 3. točke razpisa (Pogoji), ker je za študijski obisk v gostujoči ustanovi prejela plačilo. Tožnica v tožbi oporeka, da vsak prejemek še ni plačilo in da je ta razpisni pogoj neskladen z določbami SPP.

Predmet javnega razpisa v konkretnem primeru je bilo štipendiranje za kratkoročne študijske obiske dijakov in študentov v tujini za namen izobraževanja ali praktičnega usposabljanja v neprofitnih organizacijah. Šlo je torej za postopek dodelitve sredstev za obravnavani namen. Pri dodelitvi sredstev za ta namen pa je treba dati prednost tistim, ki imajo manj sredstev. Zato je po mnenju sodišča zgoraj navedeni sporni razpisni pogoj, da se štipendije dodelijo tistim dijakom in študentom, ki za študijski obisk za namen praktičnega usposabljanja s strani gostujoče države, ne prejmejo plačila, v razpisu upravičeno postavljen.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica za študijski obisk za namen praktičnega usposabljanja v gostujoči državi prejela nagrado in nadomestilo za prehrano. Ker sta oba navedena prejemka denarna, je upravni organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da je tožnica za svoje praktično usposabljanje v gostujoči državi prejela plačilo. Posledično je pravilno ugotovil tudi, da tožnica ne izpolnjuje vseh razpisnih pogojev, saj ne izpolnjuje pogoja iz druge alinee drugega odstavka 3. točke razpisa.

Po navedenem je po mnenju sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor drugostopenjskega za njim) pravilna in zakonita. Predmetni javni razpis je bil izpeljan v okviru pogojev, kot jih določajo SPP. Upravni organ ni spreminjal oziroma prirejal pogojev iz SPP, temveč je določil razpisne pogoje, skladno s pogoji, kot jih določajo SPP. Iz navedenih razlogov so neutemeljene navedbe tožnice, da razpisni pogoj iz druge alinee drugega odstavka 3. točke razpisa ni bil usklajen z določbami SPP. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da se tožena stranka ni opredelila do vseh pritožbenih navedb, saj je po mnenju sodišča odgovorila na vse relevantne pritožbene navedbe.

Ker je izpodbijana odločitev po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.