Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v pravni položaj tožnikov. S spornim sklepom je bilo odločeno le o teku postopka, kot je to pravilno presodilo prvostopno sodišče. Poleg tega pa iz določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila prekinitev oziroma odlog izvršbe pravica strank, ki bi bila lahko iztožljiva, saj je organu, pristojnemu za izvršbo, dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku o predlogu stranke za odlog izvršbe, če je zoper izvršilni naslov dana pritožba. To pa pomeni, da se odlog izvršbe lahko dovoli le do pravnomočnosti izvršilnega naslova, kar je v obravnavanem primeru inšpekcijska odločba z dne 27. 11. 2009, ki pa je že pravnomočna.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je temeljni pogoj za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe pravilno vložena tožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo tožnikov zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto z dne 15. 9. 2010, s katerim je bila zavrnjena vloga tožnikov za odlog izvršbe po odločbi istega inšpektorja z dne 2. 2. 2010 (1. točka izreka sklepa). Pritožbo tožnikov zoper zavrnitev odloga izvršbe je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 22. 10. 2010. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje ob zavrženju tožbe zavrglo tudi zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje uvodoma citira določbi 2. člena ZUS-1 in navaja, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Sklep, ki ga tožnika izpodbijata v tem upravnem sporu, se po presoji sodišča prve stopnje nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o uvedbi izvršbe in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov. Tako odločitev je vseboval že izvršilni naslov – inšpekcijska odločba z dne 27. 11. 2009, v kateri je bila tožnikoma naložena odstranitev nelegalno zgrajenega objekta. Zato je bilo treba tožbo zavreči. Ker pa je obstoj dopustne tožbe procesna predpostavka za odločanje o predlagani začasni odredbi, tožba pa je bila zavržena, je bila posledično zavržena tudi zahteva za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Menita, da upravni akt, zoper katerega sta vložila tožbo, vsebuje vsebinsko odločitev o njuni materialnopravni pravici in obveznosti in ni akt, ki pomeni zgolj procesno odločitev. Pa tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe bi moralo sodišče ugoditi, saj je predmet tega postopka edino stanovanje zanju in za njunih pet mladoletnih otrok. Z izvršitvijo sklepa o izvršbi bi jima bila prizadeta nepopravljiva škoda. Prosita tudi za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo, saj ju je sodišče že oprostilo plačila sodnih taks v postopku pred sodiščem prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi določb 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v pravni položaj tožnikov. S sklepi se v upravnem postopku odloča le o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma vprašanjih, ki se kot postranska pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo (226. člen ZUP). S spornim sklepom je bilo odločeno le o teku postopka, kot je to pravilno presodilo prvostopno sodišče. Poleg tega pa iz določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila prekinitev oziroma odlog izvršbe pravica strank, ki bi bila lahko iztožljiva, saj je organu, pristojnemu za izvršbo, dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku o predlogu stranke za odlog izvršbe, če je zoper izvršilni naslov dana pritožba. To pa pomeni, da se odlog izvršbe lahko dovoli le do pravnomočnosti izvršilnega naslova, kar je v obravnavanem primeru inšpekcijska odločba z dne 27. 11. 2009, ki pa je že pravnomočna. Tudi pritožbeni ugovori, da je bilo s sklepom, s katerim njunemu predlogu za odložitev izvršbe ni bilo ugodeno, kakorkoli poseženo v njune pravice, obveznosti ali pravne koristi, ne morejo spremeniti odločitve v tej zadevi.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, posledično pa je pravilno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je temeljni pogoj za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe pravilno vložena tožba. Gre za procesno predpostavko za odločanje o zahtevi, saj je pogoj za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe obstoj upravnega spora, torej uspešno opravljen predhodni preizkus tožbe.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Vrhovno sodišče na koncu še pojasnjuje, da je z oprostitvijo plačila sodnih taks tožnikom bilo odločeno že na prvi stopnji, ta oprostitev plačila sodnih taks pa učinkuje vse do pravnomočnosti odločitve v zadevi v upravnem sporu.