Jedro

Zakon določa pogoje, ki morajo biti podani, da se na račun varnosti pacienta in drugih, ki bi jih utegnil ogrožati, lahko poseže v njegove druge temeljne pravice, zlasti do osebne svobode oz. do svobode gibanja. Ali so ti pogoji dejansko podani v vsakem konkreten primeru, pa je primarno strokovno vprašanje (ali ima pacient moteno presojo realnosti in kontrole svojega ravnanja, ali ima duševne motnje), ki ne more biti regulirano z nekakšnimi pravnimi smernicami, za katere se zavzema pritožba.

Da bi bil tožnik ob premestitvi tako močno blodnjav in vznemirjen, da bi bila ustreznejša njegova oskrba na zaprtem oddelku, ni potrdila nobena priča, niti to ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije ali poročila komisije za izredni nadzor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), da ji je tožena stranka (toženka) dolžna povrniti nepremoženjsko škodo v višini 16.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2016 dalje (I. točka izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da jih v celoti nosi tožnik (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. V bistvenem navaja, kot sledi.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so zaslišane priče zaposlene pri toženki. Tožnikova mati je izpovedala, da je tožnika želela peljati k zobozdravniku, vendar ga takratna zdravnica ni izpustila z obrazložitvijo, da tožnik tega ni sposoben. Priča A. A. je izpovedal, da pri tožniku ni šlo za zdrs s skale, ampak poskus samomora. Jasno je tudi izpovedal, da je bil tožnik prehitro premeščen iz zaprtega na odprti oddelek, kljub floridni simptomatiki. Tožnik je bil torej v akutni fazi. Mirnost tožnika je pripisati jemanju zdravil. Prav zaradi premestitve se je stanje tožnika spremenilo, ker ni bil več pod polnim nadzorom in je nezavedno poskušal storiti samomor, kar bi bilo preprečeno, če bi ostal na zaprtem oddelku. Na zaprtem oddelku tožniku vžigalnik ne bi bil dostopen, ker je tam vedno kontrola.

Tožnik je bil napoten na zaprti oddelek zaradi predhodnega poskusa samomora. Tudi iz izpovedbe priče B. B. izhaja, da bi tožnik moral biti še naprej obravnavan na zaprtem oddelku, in da psihotični ljudje simptome prikrivajo, vendar ne v smislu laži. Napačen je zato zaključek izvedenca, da je bil tožnik manipulativen. Izvedenec prihaja sam s seboj v nasprotje, ko na eni strani navaja, da je toženka ravnala skrbno, strokovno in pravilno, v dopolnitvi izvedenskega mnenja pa, da je bila za tožnika bolj primerna začasna terapija na zaprtem oddelku. Izpovedal je, da ni jasnih smernic za presojo, kdaj se pacienta premesti, kar pomeni, da ne more biti jasno, kdaj zdravnik ravna ustrezno in kakšna pravila mora dejansko upoštevati, da zaščiti interese pacienta.

Izvedenec je nadalje potrdil, da je bil ukrep zdravljenja na zaprtem oddelku pri tožniku ustrezen. Zaradi ogrožanja sebe in drugih je moral biti tožnik hospitaliziran. To se je tudi kasneje potrdilo, ko je bil ob samovžigu poškodovan tožnik in medicinska sestra. Priča A. A. je potrdil, da je bil tožnik ob sprejemu akuten in zdravljen z zdravili. Pogoje za sprejem na zaprti oddelek določa 74. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Izvedenec je izpovedal, da smernic za obravnavo takih pacientov ni.

Pri zagotavljanju pacientovih pravic iz 3. čl. Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) je potrebna tudi presoja varnosti pacienta, kdaj bi popolno uresničevanje pacientovih pravic ogrožalo pacienta. Sodišče prve stopnje bi moralo ob upoštevanju pravice do svobode gibanja, pravice do osebnega dostojanstva in zasebnosti, do svobode izražanja in varnosti, napraviti test kolizije in sorazmernosti. Med formalno prirejenimi subjekti ne sme priti do prekomernega posega ene izmed nasprotujočih si pravic. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine posameznih človekovih pravic. Ni upoštevalo, da v psihiatrični stroki ni smernic, kako postopati in presojati simptome pacientov s shizofrenijo ter ločevati med njihovimi vzgibi. Zaradi sive cone, ko vsak zdravnik sam odloča o pacientu, bi moralo sodišče prve stopnje protipravnost toženke presojati ravno z vidika tehtanja pravic. Lečeči zdravnik bi moral postopati skrbneje, predvsem, ker ne obstajajo smernice in navodila. Toženka pa ni dolžno skrbno ravnala, ker nima internih navodil za take primere.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ni podana protipravnost in posledično napačno ni ugotavljalo višine pravične denarne odškodnine po 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Ni upoštevalo, da je bil tožnik vseskozi pod vplivom pomirjeval. Ni presojalo ravnanja zaposlenih pri toženki kot strokovnjakov s področja psihiatrije. Sodba ima pomanjkljivosti in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pristransko sledilo izpovedbi priče C. C. in neutemeljeno zaključilo, da bi lahko imel tožnik vžigalnik tudi na zaprtem oddelku. S tem odgovornost prenaša na tožnika, čeprav toženka samoprispevka tožnika kot oškodovanca ni navajala.

Ne drži, da predhodni padec s skal ni mogoče opredeliti kot poskus samomora. Izvedenec ni strokovnjak za področje vbodnih ran, zato tudi nima strokovnega znanja za zaključek, da pri poškodbenem ravnanju ni šlo za poskus samomora, na kar je tožnik opozoril že v pripombah na izvedensko mnenje, pa se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do zahtevka tožnika za izločitev sodnega izvedenca. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je podano nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi in dokaznimi listinami.

Ob zaključku, da je bil dosežen dogovor o premestitvi, čeprav si je tožnik želel domov, je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbo B. B., da so psihotični ljudje nepredvidljivi in lahko tudi prikrivajo simptome zaradi bojazni, da bi prejeli še več zdravil, zato pazijo, kaj bodo rekli. Zaključek je v nasprotju z izpovedbo zaslišanih prič in izvedenca, ki je jasno povedal, da gre pri zanikanju samomorilnih misli za omejeno prikrivanje psihotične simptomatike.

Ni mogoča presoja, ali je toženka ravnala skrbno na podlagi zdravstvenih predpisov. V 54. tč. obrazložitve se sodišče le na kratko opredeli do kršitve človekovih pravic, ne obravnava pa jih posamično. Sodišče prve stopnje je imelo možnost zapolniti pravno praznino zaradi pomanjkljivosti v medicinski stroki in odločiti, katera pravica pretehta v konkretnem primeru. Pojasniti bi moralo, katera pacientova pravica pretehta. Tožniku je bila kršena pravica do enakega varstva pravic po 22., 14. in 2. čl. Ustave RS (URS). Položaj toženke je bil privilegiran. Sodišče prve stopnje se je v 55. tč. opredelilo do neobstoječih navedb z namenom privilegirati toženko. S tem ko je zapisalo, da je zdravstveno osebje toženke storilo vse, kar je lahko v danih okoliščinah zdravstvenega sistema. Tudi sodišče mora pri sojenju ohranjati videz nepristranskosti, česar sodišču prve stopnje ni uspelo.

Sodišče prve stopnje je v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca podalo zaključke, da bi lahko tožnik do vžigalnika dostopal tudi na zaprtem oddelku in da se pacientov na stranišče ne sme spremljati. Stranka lahko dopolni trditve tudi po prejemu izvedenskega mnenja. Tožniku je bila v zvezi s presojo diagnoze, ko sodišče navaja, da gre za nedopustne in prepozne navedbe, kršena pravica do sodnega varstva po 23. čl. URS.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravnopomembna dejstva.

6. V obravnavanem primeru dejanski potek dogodkov ni sporen: tožnik je bil sprejet na oddelek psihiatrične bolnice pod posebnim nadzorom z njegovim soglasjem. Po po sedmih dneh je bil premeščen na odprti oddelek. Prvi dan po premestitvi se je samovžgal v sanitarnih prostorih. Tožnik je bil kadilec in je na odprtem oddelku lahko imel pri sebi cigarete in vžigalnik. Po samovžigu je bil tožnik povsem miren, hodil po hodniku in osebju povedal, da je samo gasil ogenj, ki je prihajal iz straniščne školjke.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila obravnava tožnika primerna, skrbna in strokovna. Pritrditi je treba zaključku, da je bilo ravnanje toženke skladno z določbami ZDZdr, ki predpisuje ravnanje pri takšni obravnavi pacientov. Spoštovana so bila tudi vsa načela in pravice tožnika po ZPacP. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do več relevantnih zakonskih predpisov, kot najpomembnejšo pravno podlago pa pravilno izpostavilo ZDZdr. Zmotna je zato pritožbena navedba, da konkretnega primera ni presojalo skladno z relevantnimi materialnimi predpisi.

8. Tožnik je v pripravljalni vlogi (pripombe na izvedensko mnenje z dne 28. 9. 2021) predlagal, da se zasliši izvedenca, le podredno, da se ugodi zahtevi za njegovo izločitev. Sodišče prve stopnje je izvedenca zaslišalo, zato pravilno ni upoštevalo podredne tožnikove zahteve, ki po zaslišanju tudi ni več predlagal izločitve. Navedeno je obrazložilo v 24. tč. izpodbijane sodbe. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj s tem ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in samimi listinami. Tožnik ne konkretizira, da bi kaj drugačne sploh izhajalo iz vsebine listin. Tudi iz zapisnika o zaključku glavne obravnave z dne 11. 4. 2022, ne izhaja nasprotno.

9. Pritožnik zmotno povzema, da iz izvedenskega mnenja in izpovedbe prič izhaja, da posebnih "smernic in strokovnih standardov" pri obravnavi tovrstnih pacientov ni. Predpis, ki določa, kdaj in na kakšen način se sme zadržati osebo na varovanem oddelku, in kdaj so izpolnjeni pogoji za premestitev osebe na odprti oddelek, je ZDZdr. To je tudi izvedenec večkrat jasno izpostavil. Izvedenec in priče pa so prepričljivo in razumljivo izpovedale, da psihiatrična veda ni eksaktna znanost, da je psihiater tisti, ki zbira podatke in postavlja diagnozo ter da gre za proces, ki ni povsem objektiviziran. Navedenega ne gre razumeti tako, da v psihiatrični stroki ni strokovnih usmeritev, kdaj se osebo lahko premesti iz posebno varovanega oddelka. V vsakem konkretnem primeru gre za strokovno zdravniško presojo, ki mora biti ustrezna oz. skladna z uveljavljenimi strokovnimi standardi, torej medicinsko doktrino, in pravnimi predpisi. Zato pritožba zmotno izpostavlja, da ker formalnih smernic za obravnavo takih pacientov ni, bi in jih bi morala napolniti pravna stroka.

10. Postopek sprejema in zadržanja na zaprtem oddelku pod posebnim nadzorom je zakonsko jasno določen, ker gre za izjemno obravnavo pacienta, ki posega v njegove temeljne človekove pravice. Že zakon je torej določil pogoje, ki morajo biti podani, da se na račun varnosti pacienta in drugih, ki bi jih utegnil ogrožati, poseže v njegove druge temeljne pravice, zlasti do osebne svobode oz. do svobode gibanja. Ali so ti pogoji dejansko podani v vsakem konkreten primeru, pa je primarno strokovno vprašanje (ali ima pacient moteno presojo realnosti in kontrole svojega ravnanja, ali ima duševne motnje), ki ne more biti regulirani z nekakšnimi pravnimi smernicami, za katere se zavzema pritožba.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja prepričljivo ugotovilo, da blodnje in slušne halucinacije pri tožniku niso bile izražene do takšne mere, da bi to utemeljevalo zadržanje na zaprtem oddelku. Tožnik je bil umirjen, sodelujoč, higiensko urejen, mirno spal, ni kazal nobenih znakov, ki bi kazali na samomorilne ali samopoškodbene tendence, in le-te tudi izrecno zanikal. Vsak dan je navedel, da si ne bo ničesar storil (antisuicidalni pakt). Ravno zaradi tožnikovega predhodnega poizkusa samomora in določene stopnje nezaupanja zdravstvenega osebja navedbam psihotičnega bolnika, je bil nad tožnikom odrejen diskreten nadzor. Izvedenec in sodišče prve stopnje sta tako pri presoji skrbnosti ravnanja toženke upoštevala, da je tožnik predhodno že poizkusil storiti samomor, da so psihotični ljudje nepredvidljivi in lahko tudi prikrivajo, kaj bodo rekli ("dozirali"). Toženkina potrebna skrbnost je bila v tem delu izpolnjena z odrejenim diskretnim nadzorom.

12. Izvedenec je glede poskusa samomora še navedel, da so bile izjave tožnika o zdrsu s skal in vbodov z nožem v sprednji del telesa, nasprotujoče, da glede na pretekla tožnikova manipulativna dejanja v obliki izsiljevanja in sam način poskusa, sploh dvomi, da je tožnik želel storiti samomor, da so svojci izrecno zanikali, da bi imel tožnik samomorilne misli ter je takšne misli tožnik tudi sam ves čas zanikal. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v kontekstu, da pri tožniku ob premestitvi utemeljeno ni bila prepoznana tako visoka stopnja samomorilnih misli, da bi moral biti obravnavan strožje. Izvedenec je prepričljivo podrobneje tudi pojasnil, zakaj pri vbodu z nožem ni šlo za poskus samomora. Z nožem bi se lahko tožnik bistveno bolj poškodoval oziroma bi lahko uspešno izvedel samomor, če bi bil to njegov resnični namen. Ni potrebno, da bi bil izvedenec strokovnjak za vbodne rane. Izvedenec je strokovnjak iz področja psihiatrije in je povsem kompetenten, da poda mnenje, ali določena ravnanja pacienta izkazujejo znake suicidalnosti.

13. Tožnik napačno povzema izvedensko mnenje in obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik manipulativen pri zanikanju samomorilnih misli v času bivanja na zaprtem oddelku. Iz izvedenskega mnenje, ki mu je utemeljeno sledilo sodišče prve stopnje, povsem jasno izhaja, da je tožnik v predhodnih obravnavah izkazoval zelo manipulativen odnos, da pa so bile kljub temu njegove izjave o samomorilnosti ustrezno obravnavane. Iz obrazložitve torej jasno izhaja, da je izvedenec govoril o tožnikovem manipulativnem odnosu v predhodnih obravnavah (pred zadnjo hospitalizacijo), kjer je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da je tožnik v preteklosti samomorilne misli izražal kvečjemu v kontekstu, da bi pridobil neko korist (v obliki izsiljevanja).

14. Izvedensko mnenje je strokovno, temeljito in jasno ter brez notranjih protislovji, zato se je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo. V dopolnitvi mnenja je izvedenec na vprašanje, ali bi bila za tožnika bolj primerna začasna terapija in zdravljenje na zaprtem oddelku odgovoril; vsekakor, zato je bil tožnik začasno sprejet na zaprti oddelek. Iz drugih izvedenčevih odgovorov nadalje notranje skladno izhaja, da ni bilo nobenih dejstev, ki bi zahtevala daljše bivanje tožnika na zaprtem oddelku. Tožnik v pritožbi selektivno povzema le del odgovora sodnega izvedenca in neuspešno poskuša prikazati notranja nasprotja.

15. Ne drži pritožbena navedba, da je hospitalni zdravnik tožnika priča A. A. izpovedal, da je bil tožnik prehitro odpuščen iz varovanega na odprti oddelek. Iz celotne njegove izpovedbe izhaja, da je po dogodku napravil zapis, da je bil tožnik premeščen na odprti oddelek kljub floridni simptomatiki, ker je bil takrat osebno prizadet, ker se je pri tožnikovem samovžigu poškodovala tudi ena izmed bolnišničnih sester, ki jo je osebno poznal. Izpovedal je, da je lahko sicer presoja posameznih psihiatrov včasih različna, a da zaupa presoji kolegov, ki so tožnika premestili. Čeprav je bilo v njegovem zapisu po dogodku razbrati določene dvome oz. pomisleke, pa iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi zapisane dvome tudi kasneje potrdil, da torej podal svojo strokovno oceno, da so tožnika prehitro premestili (in s tem naredili strokovno napako). Da bi bil tožnik ob premestitvi tako močno blodnjav in vznemirjen, da bi bila ustreznejša njegova oskrba na zaprtem oddelku, tako ni potrdila nobena priča, niti to ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije ali poročila komisije za izredni nadzor. Izvedenec je v zvezi s tem prepričljivo pojasnil, da bi osebje na odprtem oddelku, ki je tožnika prevzelo, gotovo izrazilo pomisleke o premestitvi v svojo lastno zaščito, če bi bil tožnik še v stanju, ki bi utemeljevalo zadržanje na zaprtem oddelku.

16. Nejasna je pritožbena navedba, da je bil tožnik na zaprtem oddelku miren in prespal večino noči, ker je bil pod vplivom zdravil in pomirjeval. Sodišče prve stopnje je na več mestih ugotovilo, da je tožnik na odprtem oddelku še naprej prejemal v bistvenem enaka zdravila, pomirjevala Lorsilan in Boomis, z dodanim Rivotrilom. Tožnik niti ni trdil, da bi drugačna vrsta zdravil na odprtem oddelku spremenila počutje ali psihotično stanje tožnika.

17. Ravno zaradi dejstva, da psihotični bolniki večkrat prikrivajo in kontrolirajo, kaj bodo povedali, kar lahko utemeljuje tudi zanikanje samomorilnih misli, je bil ob premestitvi izvajan diskreten nadzor nad tožnikom.

18. Zgolj dejstvo, da je bil tožniku na odprtem oddelku dostopen vžigalnik, ne more pripeljati do drugačne zaključka o ustreznosti toženkine odločitve. Drži, da vžigalnik na zaprtem oddelku ni dovoljen in kadilci lahko cigarete prižgejo pri bolnišničnem osebju. Priča C. C. je sicer izpovedala, da se lahko zgodi tudi na zaprtem oddelku, da pacienti preko svojcev na obisku ali drugih pacientov nezakonito dobijo vžigalnik. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnik prišel do vžigalnika tudi na zaprtem oddelku, zato ni napačna. S tem tudi ni odločalo o samoprispevku tožnika kot oškodovanca. Ni pa pravilno predpostavljati, da bi bil vžigalnik tožniku v vsakem primeru dostopen na obeh oddelkih. Vendar slednje ne vpliva na pravilnost in strokovnost toženkine odločitve o premestitvi. Zdravniku, ki odloča o premestitvi je nedvomno znano, da režim odprtega oddelka omogoča precej več svobode. Pri odločitvi ga zavezujejo zakonski pogoji. Odločitev pogojuje zdravstveno stanje pacienta. To je glavni kriterij odločanja. Neizogibna posledica premestitve pa je večja svoboda pacienta. Bistveno je, da je bilo tekom postopka ugotovljeno, da je tožnikovo zdravstveno stanje na dan 26. 6. 2014, premestitev tudi utemeljevalo.

19. Pritožba neutemeljeno navaja, da je imel tožnik ob premestitvi še vedno tako močne halucinacije in blodnje, da bi moral biti zadržan na zaprtem oddelku. Če tekom zdravljenja na zaprtem oddelku tožnik ni sposoben iti k zobozdravniku, to ne izkazuje njegovega zdravstvenega stanja ob kasnejši premestitvi na odprti oddelek. Logično je, da pacient, ki izpolnjuje pogoje za zdravljenje na zaprtem oddelku, ni sposoben opravljati vsakodnevnih opravkov, saj takšen pacient ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in navedenih vzrokov ter pacientovega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot zdravljenjem na zaprtem oddelku (1. odst. 74. čl. ZDZdr). Na podlagi izpovedb prič se je sodišče prve stopnje ustrezno prepričalo, da se zdravstveno stanje preverja vsakodnevno in se na podlagi tega odloča o načinu zdravljenja, ukrep pa mora biti vedno nujno potreben in se izvajati v najmanjšem potrebnem obsegu. Vsak dan znova se je opravila presoja izpolnjenosti pogojev za zadržanje na zaprtem oddelku.

20. Po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje ni bilo napačno ugotovljeno, posledično je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in v 54. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da so bile tožniku pri njegovi zdravstveni obravnavi spoštovane pravice do osebnega dostojanstva, do telesne in duševne celovitost ter varnosti. Kot že obrazloženo zgoraj, ne gre za "sivo cono", kjer bi zdravnik sam arbitrarno odločal o usodi pacienta. Pogoje za sprejem na oddelek pod posebnim nadzorom natančno določa ZDZdr, temeljijo pa na strokovni presoji, in kadar ni pacientovega soglasja, na odločbi sodišča v nujnem postopku. A tudi v tistega je obvezno pritegnjen izvedenec psihiatrične stroke, ki sodišču pomaga s svojim strokovnim znanjem.

21. Ni jasno, zakaj bi moralo sodišče opraviti tehtanje med tožnikovo pravico do zasebnosti in pravico do varnosti. Pritožbena navedba, da se opustitev toženkine dolžne skrbnosti kaže tudi v tem, da nima internih navodil ali pravil, kako ravnati v takšnih primerih, je tudi nedopustna pritožbena novota (1. odst. 337. čl. ZPP), na katero pa je bilo že zgoraj vsebinsko odgovorjeno.

22. Tožnik le pavšalno navaja, da tekom postopka ni bil enako obravnavan in v enakopravnem položaju kot nasprotna stranka. Ne konkretizira, katerih stališč in dokazov ni imel možnosti predstaviti. Kršitev ustavnih procesnih jamstev tako pritožbeno sodišče v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zaznalo.1

23. Pravilen je torej zaključek sodišče prve stopnje, da izvedenec ni potrdil tožbenih trditev o nestrokovnem, nepravilnem ravnanju toženke. Zgolj o zadrževanju tožnika na zaprtem oddelku, ko je ta že izrazil voljo oditi domov, je izrazil dvom, da je bilo postopanje toženke pravilno, kar pa ni relevantno, saj tožnik zatrjuje nasprotno, da bi ga toženka morala še dalj časa zadržati na zaprtem oddelku.

24. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo dejanje ni bilo predvidljivo. Izvedenec je pojasnil, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je tožnik ravnal po trenutnem impulzu, ali je dlje časa načrtoval samovžig. Slednje niti ni bistveno, ampak potrjuje ugotovljeno dejstvo, da iz tožnikovega ravnanja, preteklih dejanj, upoštevanja njegovega zdravstvenega stanja, izjave svojcev in opazovanja s strani zdravstvenega osebja, dejanja ni bilo mogoče vnaprej predvideti.

25. Treba je še omeniti ugotovitev, oprto na navedbo izvedenca, da se takšno dejanje, kot ga je storil tožnik, lahko prepreči le, če se pacienta priveže na posteljo; pogojev za kaj takega nikakor ni bilo, kar niti ni sporno. Slednje in pa ocena sodišča prve stopnje, da bistvene razlike med zaprtim in odprtim oddelkom ni, in bi bil vžigalnik tožniku dostopen na obeh oddelkih, prav tako pa je režim zagotovljene intimnosti na straniščih enak, sodi že v sklop ugotavljanja vzročne zveze med škodnim dogodkom in ravnanjem toženke (njenih zdravnikov). Ker je bilo ugotovljeno, da ni podan že prvi element odškodninske odgovornosti (protipravnost, torej strokovno napačna zdravniška ocena), presoja odsotnosti relevantne vzročne zveze za odločitev niti ni bistvena, čeravno so zgoraj navedeni razlogi prepričljivi.

26. Sodišče prve stopnje z razlogi v 55. tč. obrazložitve toženke ni postavilo v privilegiran položaj. Bistven je dokazni zaključek, da je toženka pri obravnavi tožnika ravnala strokovno korektno in ji napačne presoje ni moč očitati. Dejstva, ki jih sodišče prve stopnje podaja o številu postelj in zdravstvenega osebja v javnem zdravstvenem sistemu v RS, so sicer odveč, a na odločitev to ne vpliva.

27. Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da mu ni bilo dovoljeno, da bi po prejemu izvedenskega mnenja dopolnil trditve. Ob zaslišanju izvedenca na naroku za glavno obravnavo dne 16. 3. 2022 (prepis zvočnega posnetka str. 6 na list. št. spisa 296), sodišče prve stopnje ni dopustilo vprašanj glede na dotedanjo trditveno podlago (o pravilnosti diagnoze). S tem sodišče prve stopnje tožnika ni v ničemer omejevalo, da bi po prejemu izvedenskega mnenja postavil nove trditve.

28. Tožnik v pritožbi ne uspe utemeljiti, zakaj bi bil v konkretnem primeru omajan videz nepristranskosti sojenja. Sodišče prve stopnje toženke ni privilegiralo, ni napravilo pristranske ali pomanjkljive dokazne ocene in ni kršilo tožnikovih procesnih pravic, kot je bilo natančneje pojasnjeno že zgoraj.

29. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. čl. ZPP).

30. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je toženki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, povrniti njene (potrebne) stroške v višini 382,50 EUR (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Ti predstavljajo nagrado v višini 625 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), povračilo materialnih stroškov v višini 12,5 točke (11. čl. OT) in 22 % DDV, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo priglašenega stroška za pregled listin in poročila stranki, ker ne gre za samostojno odvetniško storitev in je strošek že upoštevan v nagradi za sestavo odgovora. Priznane stroške mora tožnik toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Opomniti velja, da pritožbeno sodišče v pravdnem postopku preverja kršitve določb pravdnega postopka (očitane in nekatere po uradni dolžnosti), in ne neposredno kršitve ustave. Res je, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, vendar velja hierarhija pravnih aktov. Glede razlogov, zaradi katerih se sme sodba izpodbijati, in se tičejo bistvenih kršitev postopka, po oceni pritožbenega sodišča ZPP ni v neskladju z ustavo in tudi nima praznine.