Jedro

Za ugotavljanje, ali je delavec po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ostal na delu (zaradi česar se njegova pogodba o zaposlitvi transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas), je bistveno ravnanje obeh pogodbenih strank, delavec mora delo opravljati nepretrgoma naprej, delodajalec pa mora takšno delo sprejeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu zahtevka, da se ugotovi, da sta tožnica in tožena stranka dne 14. 3. 2002 sklenili pogodbo o zaposlitvi št. ... za nedoločen čas oziroma podrejeno zavrglo tožbo v delu zahtevka, da se ugotovi, da sta tožnica in tožena stranka dne 10. 3. 2005 sklenili pogodbo o zaposlitvi št. ... za nedoločen čas, oziroma zavrglo tožbo v delu zahtevka, da se ugotovi, da sta tožnica in tožena stranka dne 30. 9. 2006 sklenili pogodbo o zaposlitvi št. ... za nedoločen čas; zavrglo je tožbo glede zahtevka, da mora tožena stranka za obdobje od 1. 10. 2007 do vključno 14. 10. 2007 priznati tožnici vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter tožnico za isto obdobje prijaviti v obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje; zavrglo je tožbo glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v skladu z določbo 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (v nadaljevanju KP dejavnosti) v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe obračunati in izplačati odškodnino v višini 5 izplačanih povprečnih plač pri toženi stranki, s tem da se za obračun odškodnine upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo sodbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnici dne 31. 12. 2008 nezakonito prenehalo delovno razmerje; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 1. 2009 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter jo prijaviti v obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 10. 2007 do vključno 14. 10. 2007 in od 1. 1. 2009 dalje do ponovnega nastopa dela na podlagi poziva na delo obračunati bruto plačo, ki bi ji pripadala, če bi v navedenem obdobju delala in sicer za obdobje od 1. 1. 2009 do 27. 3. 2009 z upoštevanjem 36. plačnega razreda in pripadajočih dodatkov ter za obdobje od 28. 3. 2009 dalje z upoštevanjem 40. plačnega razreda in pripadajočih dodatkov, vse v skladu s predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev, od navedenega zneska bruto plače obračunati in na ustrezne račune plačati vse davke in prispevke za socialno varnost, tožnici izplačati neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska plače, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila, obračunati in na ustrezen račun plačati premije kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence v skladu s predpisi, obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto višini 672,00 EUR ter od navedenega zneska obračunati in na ustrezni račun plačati akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2009 dalje do dneva plačila ter priznati in izplačati tudi vse druge pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sklep in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnih sodiščem. Navaja, da sodišče njenih navedb, ki so razvidne in dokazljive z listinami, sploh ni upoštevalo in se do njih ni izrecno opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavilo, da v zvezi s pogodbama o zaposlitvah z dne 30. 9. 2006 in 15. 10. 2007 ni bil presežen časovni okvir sklepanja navedenih pogodb. V sporu je ves čas zatrjevala, da je tožena stranka z njo zaporedoma nezakonito sklepala za isto delo več pogodb o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar je s tem presegla časovni okvir dopustnega sklepanja takšnih pogodb, do česar se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da mora biti v pisni pogodbi konkretiziran razlog sklenitve pogodbe za določen čas. Navaja konkretne sodbe Vrhovnega sodišča RS. Nobena od posameznih pogodb o zaposlitvi do dne 30. 6. 2006 ni bila sklenjena za določen čas iz razloga, ki bi bil v skladu z 10. alineo 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Sklicuje se na zmotno navajanje razlogov sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas v posameznih pogodbah. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo obstoja okoliščin zaposlovanja zaradi začasno povečanega obsega dela in okoliščin zaradi priprave oziroma izvedbe dela, ki je projektno organizirano. Tožena stranka je imela na seznamu več možnih raziskovalcev in jih je na projektu delalo vsakič največ pet. V tej zvezi navaja, da ni bila aktivno vključena v projekt. Delodajalec je dolžan dokazovati obstoj razloga, ki je naveden v posamezni pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Dejansko je bila več let zaporedoma zaposlena kot asistentka stažistka, ki ni delala na projektu iz drugih razlogov, pri čemer je tožena stranka razlog zaposlitve za določen čas dejansko opredelila zgolj v prvih dveh pogodbah o zaposlitvi. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da prekinitev zaposlitve za 14 dni med potekom časa po pogodbi z dne 30. 9. 2006 in novo pogodbo z dne 15. 10. 2007, predstavlja dve zaporedni pogodbi o zaposlitvi za določen čas po 3. odstavku 53. člena ZDR v zvezi z 10. alineo 1. odstavka 52. člena ZDR. Glede tega poudarja, da obdobje dela brez pogodbe o zaposlitvi ne more predstavljati zakonitega podaljšanja veljavnosti predhodno sklenjene pogodbe brez posledice transformacije, kakor nepravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Zmotna je ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da glede pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2002 ni izkoristila notranjega varstva, da je bil v zvezi s pogodbama o zaposlitvi z dne 10. 3. 2005 in 30. 9. 2006 vložen zahtevek prepozno, zaradi česar je ugotovitev, da je zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe, napačen. Rok za sodno varstvo lahko teče od zadnjega sklenjenega delovnega razmerja, glede tega navaja stališča iz konkretnih sodnih odločb. Sodišče prve stopnje se v ničemer ni opredelilo do dejstev in dokazov, katerim tožena stranka ni nasprotovala, da je bila v treh različnih obdobjih na delu pri toženi stranki brez pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba in sklep sta pomanjkljiva, zaradi česar ju ni mogoče preizkusiti in ne vsebujeta razlogov v odločilnih dejstvih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in sodbo tako, da njenih zahtevkom v celoti ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje o tožničinih zahtevkih pravilno odločilo. Tožnica je imela pri njej od vsega začetka, to je od 1. 1. 1999 dalje pravilno sklenjene pogodbe o zaposlitvah za določen čas. Razlog sklepanja takšnih pogodb je bil v vsakokratni pogodbi konkretno opredeljen. Tožnica je bila vedno seznanjena s prenehanjem pogodb o zaposlitvah za določen čas in tega dejstva ne zanika. V kolikor se je v spornem obdobju od 1. 10. 2007 do 14. 10. 2007 občasno nahajala na fakulteti, je bilo njeno ravnanje samovoljno, saj je bila seznanjena s potekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v celoti potrdi izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijani sklep in sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom in sodbo ni storilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep in sodba ne vsebujeta nobenih nasprotij med listinami in izpovedbami, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku, kot to zmotno opozarja pritožba. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijanem sklepu in sodbi na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov v prvostopenjskem postopku je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki po več zaporednih pogodbah o zaposlitvi za določen čas s polno delovno obveznostjo od 1. 11. 1999 do 30. 9. 2007 ter nadalje v obdobju od 15. 10. 2007 do 31. 12. 2008, ko ji je prenehalo delovno razmerje. Tožnica je bila v času od 1. 11. 1999 do 30. 4. 2002 zaposlena pri toženi stranki iz razloga usposabljanja in izpopolnjevanja za delo na delovnem mestu asistenta in je v tem času pridobila naziv magister. Nato je za čas od 1. 5. 2002 do 30. 6. 2006 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 3. 2002 za delovno mesto asistentka stažistka na podlagi pogodbe o financiranju takšnega profila delavcev, pri čemer je bila v nadaljevanju podaljšana navedena pogodba do 30. 9. 2002. Potem je tožnica od 1. 10. 2002 do 31. 3. 2005 po pogodbi o zaposlitvi za določen čas iz enakih razlogov opravljala delo pri toženi stranki na delovnem mestu asistentka stažistka (priloga A7). Dne 10. 3. 2005 je s toženo stranko sklenila pogodbo za določen čas od 1. 4. 2005 do 31. 10. 2005 iz razlogov, da se delovno razmerje podaljša zaradi dokončanja doktorskega študija (priloga A8), pri čemer ji je bilo takšno delovno razmerje na podlagi dveh aneksov k pogodbi podaljšano do 30. 6. 2006. Tožnica je v času od 1. 7. 2006 do 30. 9. 2006 opravljala delo raziskovalke na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 6. 2006, v pogodbi pa je naveden razlog za sklenitev takšnega delovnega razmerja zaradi povečanega obsega dela na raziskovalnem programu številka P-... - ... (priloga A13). Tožnica je dne 30. 9. 2006 s toženo stranko ponovno sklenila pogodbo za določen čas od 1. 10. 2006 do 30. 9. 2007 iz enakih razlogov in na enakem delovnem mestu kot v prejšnji pogodbi (priloga A16). Iz obvestila tožene stranke z dne 27. 9. 2007 (tožnica ga je prejela dne 3. 10. 2007) izhaja navedba, da ji z iztekom pogodbe za določen čas dne 30. 9. 2007 preneha delovno razmerje, s poukom glede pravic iz naslova zavarovanje za primer brezposelnosti. Tožnica je bila v času od 1. 10. 2007 do 14. 10. 2007 odjavljena iz zavarovanja. Potem je za čas od 15. 10. 2007 do 31. 12. 2008 sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz enakih razlogov kot v prejšnjih dveh pogodbah, vendar z drugačnim nazivom delovnega mesta – raziskovalka z doktoratom in z delno spremenjenim opisom del in nalog. Tožnica je dne 29. 1. 2009 uveljavila varstvo pravic pri sodišču prve stopnje, ko je vložila tožbo zoper toženo stranko, v kateri je zahtevala transformacijo delovnega razmerja za nedoločen čas po pogodbah o zaposlitvi, začenši s pogodbo z dne 14. 3. 2002 dalje, nadalje ugotovitev, da ji je dne 31. 12. 2008 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, poleg tega je uveljavljala pripadajoče dajatvene zahtevke in vrnitev nazaj na delo.

K sklepu: Sodišče prve stopnje je v delu tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas po pogodbah o zaposlitvi z dne 14. 3. 2002, 10. 3. 2005 in 30. 9. 2006, nadalje glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 10. 2007 do 14. 10. 2007 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter potem še glede zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine v višini 5 povprečnih plač v skladu z določbo 75. člena KP dejavnosti, zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za obravnavanje zahtevkov po vsebini. Procesne predpostavke predstavljajo okoliščine, lastnosti in stanja, od katerih je odvisna dopustnost meritorne sodbe. Če procesne predpostavke manjkajo, je to ovira za nadaljnji postopek, ki se nanaša na utemeljenost zahtevka. Procesna predpostavka je torej pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je dovoljena odločitev o stvari sami.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijanem sklepu, da je tožnica prepozno uveljavljala sodno varstvo glede tožbenih zahtevkov iz naslova transformacije po navedenih pogodbah o zaposlitvah za določen čas, sklenjenih za delovno razmerje do 30. 9. 2007. Poleg tega bi moral imeti zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine podlago v pravnomočni sodbi o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Ker to ni bilo izpolnjeno, takšen zahtevek ni dopusten. Tožnica bi morala glede pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2002 uveljavljati pravico do sodnega varstva v predpisanih rokih v skladu s takrat veljavnima delovnopravnima predpisoma, to je na podlagi določbe 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 in spremembe) ter 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in spremembe, ki je veljal kot republiški predpis). Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge v izpodbijanem sklepu, da sta bili pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 3. 2005 in 30. 9. 2006 sklenjeni v času veljavnosti ZDR. Zato bi morala tožnica v zvezi z navedenima pogodbama uveljavljati sodno varstvo v predpisanem roku iz določbe 3. odstavka 204. člena ZDR. Tožnica je bila seznanjena o prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi, oziroma da ji delovno razmerje ne bo več podaljšano, z obvestilom tožene stranke dne 3. 10. 2007. Ker je tako zahtevke iz naslova navedenih pogodb (za ugotovitev, da sta bili sklenjeni za nedoločen čas), kot zahtevek o obstoju delovnega razmerja za obdobje od 1. 10. 2007 do 14. 10. 2007, uveljavljala šele v tožbi, ki jo je vložila dne 29. 1. 2009, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo prepozno uveljavljanje takšnega sodnega varstva, zaradi česar je zaradi pomanjkanja procesne predpostavke glede teh zahtevkov tožbo zavrglo. Sodišče prve stopnje je razloge takšne odločitve pravilno obrazložilo tako z vidika pravne kot dejanske podlage. Zato kakršnokoli pritožbeno uveljavljanje tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati zahtevke po vsebini ter ji priznati transformacijo delovnega razmerja po navedenih pogodbah in v zahtevanem obdobju iz določenega v nedoločen čas, ne more biti sprejemljivo.

K sodbi: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke, ki se nanašajo na ugotovitev, da je tožnici dne 31. 12. 2008 nezakonito prenehalo delovno razmerje; zavrnilo je zahtevek za reintegracijo tožnice; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 1. 2009 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 10. 2007 do 14. 10. 2007 in od 1. 1. 2009 dalje do ponovnega nastopa na delo obračunati in izplačati pripadajočo plačo z dodatki, odvesti predpisane davke in prispevke, ji izplačati neto plačo, regres za letni dopust za leto 2009, obračunati in izplačati na ustrezen račun premije kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence ter priznati vse druge pravice za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse dajatvene zahtevke tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je v tožbi utemeljevala, da je šlo pri sklepanju pogodb za določen čas za veriženje takšnih pogodb, s katerimi je bila presežena dovoljena doba dveh let, vse pa v zvezi z zatrjevanjem, da je po poteku sklenjene predzadnje pogodbe za določen čas, ki se je iztekla 30. 9. 2007, tudi v obdobju od 1. 10. 2007 do 14. 10. 2007 opravljala delo pri toženi stranki, zaradi česar je ta pogodba prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas predstavlja izjemo od pravila, določenega v 1. odstavku 10. člena ZDR, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas. Da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjemne narave, izhaja tudi iz 6. točke splošnih ugotovitev priloge Direktive 1999/70/EEC. Pogodbo o zaposlitvi za določen čas je mogoče skleniti izključno iz razlogov, predvidenih v določbi 52. člena ZDR. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa za katerega je sklenil takšno pogodbo, se po določbi 54. člena ZDR šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede tega je potrebno poudariti, da je za presojo dejstva, da je delavec ostal na delu po izteku dogovorjenega časa iz pogodbe o zaposlitvi, bistveno ravnanje obeh pogodbenih strank, da delavec opravlja delo nepretrgoma naprej tudi po izteku pogodbe, delodajalec pa mora sprejeti takšno delo.

Po določbi 10. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali zaradi usposabljanja delavcev. V konkretnem primeru sta bili med tožnico in toženo stranko v skladu z navedenim razlogom: delo na raziskovalnem programu št. P - ... – ..., sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas (30. 9. 2006 in 15. 10. 2007), pri čemer je tožnici z iztekom zadnje pogodbe dne 31. 12. 2008 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Do tega datuma pa se je iztekla tudi pogodba med pristojnim ministrstvom in toženo stranko glede izvedbe navedenega raziskovalnega programa.

V skladu z določbo 3. odstavka 53. člena ZDR se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za daljše obdobje od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. V tožničinem primeru so glede zadnjih dveh pogodb za določen čas izkazani takšni razlogi za sklenitev delovnega razmerja v času, ko je bila dogovorjena izvedba navedenega projekta. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo odločitev, da je tožnici zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 31. 12. 2008 ter v tej zvezi pravilno utemeljilo tudi razloge glede zavrnitve zahtevka za trajanje delovnega razmerja tožnice v obdobju od 1. 10. 2007 do 14. 10. 2007. V tej zvezi je za presojo pomembno, da je bila v tem obdobju ustrezno odjavljena iz delovnega razmerja in z njim povezanih zavarovanj iz naslova socialne varnosti. Poleg tega je potrebno opozoriti, da je sicer tožnica po zadnjih dveh pogodbah sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za določen čas zaradi potreb iz naslova projektnega dela, vendar očitno na različnih delovnih mestih, po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2006 na delovnem mestu raziskovalke, po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2007 pa na delovnem mestu raziskovalke z doktoratom, ki vsebuje drugačen opis del in nalog (med ostalim tudi sodelovanje pri pedagoškem procesu). Različnost naziva navedenih delovnih mest in izvajanja delovnih zadolžitev utemeljuje razlog, da pri obeh pogodbah o zaposlitvi za določen čas ne gre za identični pogodbi.

Tožena stranka je v sporu z izpovedbo predstojnika oddelka za ... M.V. dokazala razloge sklenitev zadnjih pogodb za določen čas ter vezanost izvedbe programa na vsakokratna letna proračunska sredstva. Navedeni predstojnik je poudaril, da tožnici v spornem obdobju od 1. 10. 2007 do 14. 10. 2007 ni nihče pri toženi stranki odredil dela, nadalje ji tudi nosilec predmeta, ki je pristojen za izvedbo vaj in dodelitev delovnih nalog, ni ničesar naročil, naj v tem času opravlja vaje (l. št. 85). Tudi sicer je imelo tožničino opravljanje vaj naravo dopolnilnega dela šele po pogodbi o delu za čas od 1. 4. 2008 do 31. 12. 2008 (l. št. 20), kar tožnica ne zanika. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako ugotovljena dejstva ne izkazujejo nobenega interesa in volje tožene stranke za nadaljevanje delovnega razmerja tožnice tudi po datumu 30. 9. 2007 dalje. Glede tega je za presojo odločilno, da je tožnica je v spornem času vedela, da ni več v delovnem razmerju, pri čemer je z dnem 15. 10. 2007 sklenila s toženo stranko novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot je že obrazloženo, z drugačnim nazivom delovnega mesta in opisom del in nalog. Zato kakršnokoli navajanje pritožbe, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem sklepu in sodbi. Pritožbeno sodišče se je v razlogih tega sklepa in sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).