Jedro

Pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da razloga za izrek ničnosti odločbe v danem primeru ni. Odločba z dnem 5. 11. 2012 izdana s strani CSD se je izdala po uradni dolžnosti v skladu s četrtim odstavkom 102. člena ZDSP (v primerih, če se ugotovi, da so nastopile drugačne okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice iz tega zakona). Katere so bile te drugačne okoliščine, je sodišče pojasnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki krijeta stroške pritožbe same.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 5. 2016 in izrek odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 5. 11. 2012 za nično; ugotovitev, da je prvi tožeči stranki pripadal dodatek za nego otroka tudi za čas od 1. 8. 2012 do 30. 6. 2015 ter da ji ga je tožena stranka dolžna izplačati tudi za to obdobje, z zapadlostjo 15. v mesecu za pretekli mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dodatka za nego do plačila (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da ni pogojev za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, niti podlage za izrek ničnosti odločbe z dne 5. 11. 2012. 2. Pritožuje se tožeča stranka. Ne strinja z zaključkom sodišča, da je izdaja odločbe po ZPIZ pomenila novo pravno ali dejansko stanje, saj se to lahko razteza le na vsebinsko področje, kakor ga določa ZSDP in ne na karkšnokoli spremembo v pravnem ali dejanskem stanju, ki je izven predmeta urejanja v ZSDP (na primer pridobitev pravice iz invalidnosti enega od tožnikov). Tožnika vztrajata, da razlogov za izdajo odločbe ni bilo in da so bili podani razlogi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, kakor to določa 274. člen ZUP. Tožnika tudi vztrajata, da je odločba CSD A. z dne 5. 11. 2012 nična iz razloga po 4. točki 279. člena ZUP in se ne strinjata z zaključkom sodišča v 8. točki obrazložitve, da so bile podane spremenjene okoliščine, ki bi po 102. členu tedaj veljavnega ZSDP narekovale oficiozno ukrepanje tožene stranke. Enako kot novo pravno dejansko stanje se tudi upoštevne spremenjene okoliščine lahko raztezajo le na vsebinsko področje, kakor ga določa ZSDP in ne na kakršnekoli nove okoliščine. Priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 5. 2016, s katero se je zavrnila zahteva tožečih strank za odpravo odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 5. 11. 2012 o pravici do dodatka za nego otroka in zavrnila zahtevo, da se citirana odločba CSD A. izreče za nično.

6. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je Center za socialno delo A. z odločbo z dne 14. 7. 2008 odločil, da je B.B. upravičena do dodatka za nego otroka C.C. za čas od 1. 8. 2008 do 31. 10. 2030 ob pogoju, da ima po dopolnjenem 18. letu starosti status dijaka/vajenca/študenta. Z odločbo z dne 5. 11. 2012 je isti organ po uradni dolžnosti izdal odločbo v upravni zadevi uveljavitve dodatka za nego otroka, s katero je odločil, da B.B. ni upravičena do dodatka za nego otroka od 1. 8. 2012 dalje za otroka B.B., določenega v odločbi Centra za socialno delo z dne 14. 7. 2008. Odločba je bila izdana po uradni dolžnosti, potem ko je bil Center za socialno delo A. obveščen, da je otrok skladno s Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) pridobil pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Odločitev je bila sprejeta na podlagi prvega in četrtega odstavka 102. člena ZSDP. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po Območni enoti D. dne 2. 10. 2012 izdal odločbo v zadevi C.C., da ima ta pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 290,15 EUR na mesec od 9. 7. 2012 dalje.

7. Center za socialno delo A. je z odločbo z dne 21. 7. 2015 odločil, da je E.E. upravičen do dodatka za nego otroka C.C. za čas od 1. 7. 2015 do 30. 6. 2018, na podlagi vloge E.E. za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka prispele k toženi stranki 17. 6. 2015. 8. Odločbe citirane v prejšnjih dveh točkah so pravnomočne.

9. Tožeči stranki sta dne 27. 1. 2016 toženi stranki podali zahtevo za odpravo odločb CSD A. št. ... z dne 5. 11. 2012 po nadzorstveni pravici oziroma zahtevo za ugotovitev ničnosti odločbe. O zadevi je tožena stranka odločila z odločbo z dne 9. 5. 2016, ki je predmet tega socialnega spora.

10. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi so določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Ta v 274. členu določa odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. V členu 279 pa kdaj se izreče odločba za nično.

11. Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: 1) če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena tega zakona; 2) če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena; 3) če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno; 4) če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ.

Izdano odločbo lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

12. Pravilno razlaga sodišče prve stopnje v katerih primerih je možno, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi in kakšne so pravne posledice odprave ter v katerih primerih lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi in kakšne so pravne posledice razveljavitve. V skladu s 277. členom ZUP se odločba o odpravi po 1. in 2. točki 274. člena tega zakona lahko izda v petih letih, odločba po 3. in 4. točki 274. člena in drugem odstavku 274. člena tega zakona pa v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

13. V predmetni zadevi tožeča stranka zatrjuje, da je podan razlog iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, torej da je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. V zvezi s tem sodišče prve stopnje razloguje, da ne gre za enako dejansko in pravno stanje kot je to bilo v času odločbe o priznanju takšne pravice z dne 14. 7. 2008. Ravno okoliščina, da je bila izdana odločba ZPIZ je namreč razlikovalni element v dejanskem stanju, kakor ga je opredelil organ toženke. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje eventuelno materialnopravno zmotno presodila, da je za odločitev o pravici do dodatka za nego po ZSDP odločilno tudi, da ima mladoletna C.C. priznano pravico na podlagi določb ZPIZ, kar pa ne pomeni, da je dejanski in pravni stan odločbe o priznanju pravice ter o ukinitvi pravice enak.

14. Pritožba v zvezi s tem stoji na stališču, da izdaja odločbe po ZPIZ ne pomeni novega pravnega ali dejanskega stanja, saj se to lahko razteza le na vsebinsko področje, kakor ga določa ZSDP in ne na kakršnokoli spremembo v pravnem ali dejanskem stanje, ki je izven predmeta urejanja v ZSDP.

15. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da je bila izdana odločba ZPIZ z dne 2. 10. 2012 tisti razlikovalni element, na podlagi katerega je, upoštevajoč takrat splošno prakso organov tožene stranke, Center za socialno delo A. izdal sporno odločbo z dne 5. 11. 2012. Ker je štel, da niso več izpolnjeni pogoji do dodatka za nego otroka, ker je otrok pridobil dodatek za pomoč in postrežbo skladno z določbo 142. člena ZPIZ-1, ter v posledici tega menil, da gre za izbiro do dodatka za nego otroka med dodatkom, ki ga določa ZSDP in dodatkom, ki ga določa ZPIZ-1 v 142. členu. V posledici tega je štel, da niso več izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do dodatka za nego otroka in je na podlagi prvega odstavka 102. člena ZSDP v povezavi s četrtim odstavkom 102. člena ZSDP po uradni dolžnosti uvedel postopek za spremembo priznanja pravice. Toženi stranki se tako lahko očita kvečjemu napačno uporabo materialnega prava.

16. ZUP v 279. členu določa, kdaj se lahko izreče za nično odločba. Za nično se izreče odločba:

1. ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku;

2. ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu;

3. ki je sploh ni mogoče izvršiti;

4. ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila;

5. ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja;

6. v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pod pogoji iz prejšnjega odstavka tega člena se lahko izreče za ničnega tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih.

17. Pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da razloga za izrek ničnosti odločbe v danem primeru ni. Odločba z dnem 5. 11. 2012 izdana s strani CSD A. se je izdala po uradni dolžnosti v skladu s četrtim odstavkom 102. člena ZDSP (v primerih, če se ugotovi, da so nastopile drugačne okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice iz tega zakona). Katere so bile te drugačne okoliščine, je sodišče (tudi pritožbeno) pojasnilo v prejšnjih točkah.

18. Četrta točka prvega odstavka 279. člena se nanaša na uvedbo oziroma začetek upravnega postopka po 128. členu in ne po 127. členu. Za ugotovitev ničnosti po 4. točki se postopek torej po eni strani sploh ne bi mogel začeti drugače kakor na zahtevo stranke in drugič, pogoj je tudi, da stranka te zahteve ni dala in tudi pozneje ni izrecno ali molče privolila v izdajo odločbe. Kot je bilo že rečeno, pri izdaji odločbe, ki jo lahko organ izda na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti ali pa samo po uradni dolžnosti, ta ničnostni razlog, ne more biti podan. Odločba z dne 5. 11. 2012 je bila tožeči stranki vročena, ta pa zoper njo ni uveljavljala sodnega varstva.

19. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožeča stranka, ki v pritožbi ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP v zvezi s 1. točko 165. člena ZPP krije stroške pritožbe sama.