Jedro

Pravna podlaga zahtevkov tožeče in tožene stranke sta gradnja na tujem zemljišču in kupna pogodba z dne 18.2.1964, s katero so stranke uredile vprašanje povrnitve vrednosti zemljišča in hkrati zemljiškoknjižne ureditve lastninske pravice.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi nastopata kot tožnika F.D. in J.S. in kot toženec F.F.. V pravdi po nasprotni tožbi je tožnik F.F., toženca pa sta F.D. in J.S.. Zaradi jasnosti bosta v nadaljevanju kot tožnika oziroma tožeča stranka mišljena F.D. in J.S., kot toženec pa F.F.. Prvostopno sodišče je izdalo vmesno sodbo v smislu 330. člena ZPP/77 in je torej odločilo samo o podlagi tožbenih zahtevkov. Razsodilo je, da sta po temelju utemeljena tako zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine kot tudi zahtevek za plačilo kupnine. Tako je torej utemeljen zahtevek tožnikov za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 613/1 - travnik v zmeri 704 m2 in parc. št. 1266 - stavbišče v izmeri 98 m2, ki sta bili doslej vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku št. 78 k.o. T. in sicer v korist obeh tožnikov, za vsakega do 1/2. Po temelju je utemeljen tudi zahtevek po nasprotni tožbi in sicer obstoji terjatev F.F. do F.D. in J.S. za plačilo kupnine za navedene nepremičnine. Proti sodbi se pritožuje tožnik F.D., uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in izpodbija tč. 2. prvostopne sodbe. V pritožbi navaja, da je sodišče sporno razmerje med strankami presojalo po pravilih gradnje na tujem svetu. F.F. je zahtevek za izstavitev listine za parcelo 613/1 v sedanji izmeri 704 m2 pripoznal. Zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo kupnine pa je sodišče presojalo po določilih kupne pogodbe iz leta 1964 in ugotovilo, da zahtevek ni zastaran. Ker sta zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe v medsebojni povezavi, tožnik meni, da spornega razmerja ni mogoče presojati ločeno. Pravila za gradnjo na tujem svetu je treba upoštevati tudi v zvezi z uveljavljanjem nadomestila vrednosti zemljišča. F.D. je predložil v spis nepodpisano pogodbo z dne 14.1.1992, s katero je J.N. pravni prednici tožnikov Š.D. izročil 500 m2 zemljišča na parceli št. 613 na račun njenega dednega deleža. Ob upoštevanju pričevanja Š.F., da je njegova mati podarila zemljišče svoji sestri Š.D. v izmeri, kot ga tožnika uporabljata danes, ni nobenega dvoma, da je med predniki pravdnih strank obstajal pravni temelj za prenos lastništva, ki zaradi pomanjkljive obličnosti ni bil nikoli zemljiškoknjižo urejen. Š.F.je povedal, da so D.-ji zemljišče, ki jim ga je odkazala Š.D., odslužili z delom. Razviden je namen pravnih prednikov, da D.-ji pridobijo v last in posest zemljišče na parceli št. 613 k.o. T. Pogodba je bila realizirana. Nesporno je, da so D.-ji v letu 1950 zgradili na parceli št. 613 k.o. T. hišo in zemljišče na navedeni parceli uživali v dobri veri, da je njihovo glede na sklenjeni ustni dogovor. Sodišče je zato prezrlo, da je obstoj dogovora in posest zemljišča v obdobju daljšem kot 20 let pomembno za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodišče se je pri presoji zahtevka za plačilo kupnine oprlo izključno na kupno pogodbo iz leta 1964, ki pravi, da se kupnina v višini 40,00 din plača v roku enega leta, ko bo zemljišče v izmeri 800 m2 odmerjeno po geodetu. Sodišče je presojalo dopis odvetnika M. z dne 25.1.1979, ko je pozival F.F. na ureditev zemljiškoknjižnega stanja in pri tem prezrlo poziv, da je zadeva geometersko odmerjena in je potreben dodatek h kupni pogodbi glede katastrskih podatkov in dokončno določene kupnine. Če je bila geometerska odmera opravljena v letu 1979, kar izhaja tudi iz napnih kopij iz tistega časa, je zahtevek po plačilu zastaran tudi po določilih kupne pogodbe iz leta 1964. F.F. je zato zamudil še roke za uveljavljanje zahtevka za plačilo kupnine, zato prvi tožnik predlaga razveljavitev sodbe pod točko 2. Proti sodbi se pritožuje druga tožeča stranka J.S., uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter izpodbija 2. točko sodbe. V pritožbi navaja, da toženec ni upravičen zahtevati plačila kupnine, ker je rok za plačilo že potekel. V zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice je mogoče nesporno zatrditi, da sta bila pravna prednika toženca dobroverna in zakonita posestnika zemljišča, ki jima je bilo s strani pravnih prednikov toženca odkazano in dodeljeno za gradnjo hiše v letu 1950. Hišo sta zgradila v letih od 1950 do 1953. Ni mogoče govoriti o nedobrovernosti posesti, kajti zemljišče je bilo izročeno v posest prav z namenom gradnje hiše. Temelj zakonitosti je dopustitev gradnje na tujem zemljišču. Po 28. členu ZTLR pridobi dobroverni in zakoniti posestnik nepremiične stvari lastninsko pravico na njej po preteku 10 let. Potemtakem sta pravna prednika zemljišče priposestvovala že leta 1960. Problem je nastal, ko je posestvo, med njim sporno zemljišče, prevzel toženec, ki ni hotel slišati o dogovorih med pravnimi predniki strank. Hotel je plačilo za zemljišče, zato sta starša tožeče stranke v letu 1964 pristala na plačilo kupnine. Tudi po sklenitvi te pogodbe toženec ni pokazal vneme za sodelovanje pri prepisu zemljišča. Toženec pa ni več upravičen zahtevati kupnino oziroma nadomestilo vrednosti zemljišča, saj je potekel 3-letni rok, odkar je toženec zvedel za končano gradnjo. Gradnja je končana že v letu 1953. Potekel je absolutni 10-letni rok za zahtevek plačila kupnine. Sodišče je zmotno presodilo izjave druge tožnice z dne 12.10.1995. Ni res, da bi v listini drugotožnica pripoznala tožbeni zahtevek. Pripravljena je bila spor rešiti s poravnavo, vendar se je o tem šele pogovarjala. Spor pa je mogoče rešiti le z učinkom za vse pravdne stranke, kajti tožnika sta enotna sospornika. Končno druga tožnica še meni, da parcelacija sploh še ni bila izvedena, toženčev zahtevek za kupnino pa je prepozen. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka F.F. in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da sta zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi dajatvena zahtevka, ki narekujeta sočasno izpolnitev. Tožena stranka ni dolžna izpolniti obveznosti za izstavitev listine, ne da bi tožeča stranka plačala zemljišče. Iz vmesne sodbe ni razvidno, da obstaja vzajemna obveznost izpolnitve pravdnih strank. Ugotovitev sodišča, da sta toženca po nasprotni tožbi dolžna plačati kupnino in ne odškodnine, je zmotna. Tožbeni zahtevek glasi na plačilo zneska 1.130.820,00 SIT, kar predstavlja odškodnino za odvzeto zemljišče zaradi gradnje. Kupna pogodba je bila sklenjena 18.2.1964, kupnina ni bila plačana in iz tega razloga je bila pogodba razdrta po samem zakonu. Obveznost v pogodbi, da se plača kupnina, je nastopila šele takrat, ko se parcela odmeri. Predmetna parcela je bila odmerjena v letu 1994. Od leta 1964 do danes je preteklo 35 let, nastopile so spremenjene okoliščine glede nepremičnin, tako da ni mogoče več govoriti o kupnini, temveč o odškodnini v višini tržen cene odvzetega zemljišča. Pri tem ni jasno, ali je imelo sodišče v mislih kupnino po pogodbi iz leta 1964 ali kupnino v višini sedanje povprečne cene enakovrstnega in enakovrednega zemljišča. Vmesna sodba je v tem delu nejasna. Sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec ves čas priznava zahtevek na izstavitev listine, seveda ob pogoju, da tožeča stranka zemljišče plača. Kršitev pravdnega postopka je podana pod točko 2, ker je ugotovitveni del nedoločen in v nasprotju z zahtevkom stranke. Pritožbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in materialopravno odločitev, izraženo v 1. in 2. točki izpodbijane sodbe, kot odločitev o podlagi oziroma temelju tožbenih zahtevkov. Prav tako pritožbeno sodišče sprejema večino razlogov prvostopnega sodišča, ki so materialnopravne narave, razen nekaterih zaključkov, ki pa niso pravno odločilni in zato niso vplivali na pravilnost izpodbijane sodbe. Prav tako ugotavlja, da prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo v pritožbi zatrjuje tožena stranka. Po njenem naj bi bila točka 2 vmesne sodbe nedoločena in v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Ne eno in ne drugo ne drži, ker gre za vmesno sodbo (330. člen ZPP/77) in je torej odločeno le o podlagi, torej o utemeljenosti zahtevka. Manjka torej znesek oziroma njegova višina, o čemer bo odločeno v končni sodbi. Ni sporno, da sta pravna prednika tožnikov F.D. in Š.D. na zemljišču pravnih prednikov toženca in z njihovim dovoljenjem v letih od 1950 do 1953 zgradila hišo in uredila vrt. V posesti prednikov in sedaj tožnikov so torej od leta 1950 dalje nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je toženec, obsegajo pa površino, ki ustreza sedanji parceli št. 613/1, to je travnik v izmeri 704 m2 in parceli št. 1266, to je stavbišče v izmeri 98 m2, kar vse je vpisano v zemljiškoknjižnem vložku št. 78 k.o. T. Nadalje ni sporno, da je bila pred sodnikom dne 18.2.1964 sklenjena kupna pogodba med pravdnimi predniki tožnikov in tožencem (A4) za navedene nepremičnine, ki je navajala, da gre za prodajo še neodmerjenega dela tedanje parcele št. 613 v površini do 800 m2 za kupnino 40,00 din za m2. V pogodbi je ugotovljena posest in uživanje predmetnega zemljišča (z zgrajeno stanovanjsko hišo) od leta 1950 dalje, predvideno pa je plačilo kupnine najkasneje v enem letu potem, ko bo parcelo odmeri pooblaščeni geometer. V pravdi za toženca ni bila sporna izstavitev listine v korist tožnika, vztrajal pa je pri plačilu ustreznega zneska za sporno zemljišče, ker po toženčevih trditvah tožnika oziroma njuni pravni predniki niso plačali ničesar. Tožnika sta ugovarjala zastaranje zahtevka za plačilo, kot podlago za svoj zahtevek pa sta uveljavljala gradnjo na tujem zemljišču, kupno pogodbo in priposestvovanje. Po presoji pritožbenega sodišča so pravilni razlogi izpodbijane sodbe, da je pravna podlaga zahtevka tožeče stranke gradnja na tujem zemljišču, skupaj s kupno pogodbo. Omenjala se je sicer tudi darilna pogodba, ki pa v pravilni pismeni obliki ni izkazana in katere obstoj oziroma pomen negira kupna pogodba z dne 18.2.1964. Pravni predniki toženca so prednikom tožnikov leta 1950 iz hvaležnosti za pomoč dovolili gradnjo hiše na svojem zemljišču in jim zemljišče okrog 800 m2 dali v posest, ki se je ohranila do danes. Glede na leto gradnje ne pride sicer v poštev 25. člen ZTLR, ki ga navaja prvostopno sodišče, temveč pravno pravilo par. 418 ODZ, ki določa, da sme lastnik zemljišča, ki gradnje poštenemu graditelju ni prepovedal, terjati graditelja za povrnitev vrednosti zemljišča. Lastniki zemljišča so gradnjo na svojem zemljišču dovolili, tako da so tožnikove prednike očitno šteli za poštene graditelje. Leta 1964 so s kupno pogodbo uredili vprašanje povrnitve vrednosti zemljišča in hkrati zemljiškoknjižne ureditve lastninske pravice. Pritrditi je torej prvostopnemu sodišču, da sta tako pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču in kupna pogodba z dne 18.2.1964 podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka tožnikov in hkrati tudi zahtevka toženca. Prvi tožnik v pritožbi navaja nepodpisano pogodbo z dne 14.1.1952, ki pa za obravnavano zadevo ni pomebna, ker ni podpisana in ker govori le o zemljišču v izmeri 500 m2. Prva tožeča in druga tožeča stranka sta zatrjevali priposestvovanje spornega zemljišča, kar ponavljata tudi v njunih pritožbah, vendar neutemeljeno. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da ni bilo dobrovernosti posestnikov v smislu, da niso vedeli ali da niso mogli vedeti, da nepremičnina, ki jo imajo v poseti ni njihova in sicer za dovolj dolgo obdobje, da bi lahko prišlo do priposestvovanja. Razlogi sodbe o tem so pravilni, pri čemer je bilo posestnikom lastniško stanje docela jasno vsaj v času sklenitve kupne pogodbe dne 18.2.1964 in pa kasneje, ko je bilo lastništvo neprestano neurejeno oziroma sporno. V času od leta 1950 do 1964 pa do priposestvovanja ni moglo priti že zaradi prekratke dobe. Druga tožnica se sklicuje na 10-letno priposestvovalno dobo iz 2. odst. 28. člena ZTLR, vendar prezre, da v času od 1950 do 1964 navedeni zakon še ni veljal. V tistem času so se uporabljala pravna pravila ODZ, ki je za priposestvovanje nepremičnin predvideval 30-letno in 40-letno priposestvovalno dobo, sodna praksa pa tedaj krajših dob še ni uvedla. Sklicevanje tožnikov na priposestvovanje torej ni utemeljeno. V zvezi s plačilom določenega zneska tožencu (točka 2. sodbe) se tožnika ne strinjata z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da ni prišlo do zastaranja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve v obeh pritožbah zmotne. V kupni pogodbi z dne 18.2.1964 je določeno plačilo za zemljišče v enem letu potem, ko bo parcela odmerjena po pooblaščenem geometru. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je do odmere zemljišč prišlo leta 1994 in zato zahtevek F.F. za plačilo, ki je bil postavljen v nasprotni tožbi dne 21.10.1992, ni zastaran. Prvi tožnik zatrjuje geometersko odmero v letu 1979, ki ni z ničemer izkazana in tudi dopis odvetnika M. ne dokazuje, da bi do odmere prišlo. Dejansko je bila parcelacija opravljena leta 1966 in sestavljen naznanilni list št. 9/67, ko so iz parcel 610/1, 613 in 612/2 nastale nove parcele 610/1, 613, 1266, 612/2 in 612/4. Navedena parcelacija pa še ni bila ustrezna, saj še ni odmerila parcele v obsegu okrog 800 m2, kot je bilo dogovorjeno v kupni pogodbi. Naslednja parcelacija oziroma odmera parcel je bila v letu 1994 (C1, C2, C3), ko sta iz parcele 613 nastali parceli 613/1 (704 m2) in 613/2 (183 m2). Ta zadnja parcelacija je šele točno določila obseg zemljišča, ki so ga od leta 1950 dalje imeli v posesti tožnika in njuni pravni predniki. Šele leta 1994 je bila odmerjena parcela št. 613/1 (travnik, 704 m2, kot dopolnilo parceli št. 1266 (hiša, 98m2). Navedeno stanje je namreč ustrezalo leta 1950 nastali spremembi, saj je končno bila narejena prava odmera v skupni površini 802 m2, kar je pravilno za vse pravdne stranke, tako za tožnika, ki sta med pravdo tej odmeri prilagodila svoj zahtevek, kot za toženca, ki se je s tem zahtevkom strinjal. Ker je torej obveznost plačila nastopila šele po geometerski odmeri, do zastaranja ni moglo priti. Nasprotne pritožbene trditve druge tožeče strake, ki navaja 3-letni rok od konca gradnje in 10-letni absolutni rok za plačilo kupnine, so zato zmotne in neupoštevne. Neutemeljene so zato pritožbene trditve obeh tožnikov, da je prvi toženec zamudil roke za uveljavljanje zathevka za plačilo. Dodati je še potrebno, da je zmotno stališče pritožbe tožene stranke, da je bila kupna pogodba razdrta po samem zakonu, ker kupnina ni bila plačana. Za tak zaključek ni podlage v nobenem predpisu niti v sami pogodbi. Prav tako ni utemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi narekujeta sočasno izpolnitev. Za tako ugotovitev ni podlage niti v zakonu niti v kupni pogodbi, ki dejansko vsebuje prav nasprotno rešitev. Kar pa se tiče višine zneska plačila, bo o tem odločilo prvostopno sodišče v končni sodbi in je zato zatrjevanje pritožbe o nejasnosti sodbe neutemeljeno. Iz opisanega je torej mogoče zaključiti, da so trditve v vseh treh pritožbah neutemeljene in da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljajo pritožbe, prav tako pa ni razlogov za ukrepanje pritožbenega sodišča po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP). opomba: II Ips 246/2001 revizija se zavrne