Jedro

Pravni predniki toženca so iz hvaležnosti za pomoč pravnim prednikom tožnikov leta 1950 dovolili gradnjo hiše na svojem zemljišču in jim dali okrog 800 m2 zemljišča v posest. Leta 1950 dano dovoljenje predstavlja dogovor pravnih prednikov obeh pravdnih strank, ki so ga podrobneje dorekli in opredelili s kupno pogodbo z dne 18.02.1964. Zaradi obstoja tega dogovora je nepotrebno sklicevanje na pravna pravila o gradnji na tujem svetu. Odločilna dejanska ugotovitev obeh sodišč je bila, da pravni predniki tožnikov niso bili v dobri veri, da gradijo na svojem zemljišču in so zato kasneje tudi sklenili kupno pogodbo. Nedobroverna sta bila tudi oba tožnika. Nedobroverni posestnik niti po določbah ZTLR niti po pravnih pravilih ODZ ni mogel uveljavljati priposestvovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o podlagi tožbenega in nasprotnega tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da je po temelju utemeljen tožbeni zahtevek obeh tožnikov za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za prenos lastninske pravice na parc. št. 613/1 travnik v izmeri 704 m2 in parc. št. 1266 stavbišče v izmeri 98 m2, ki sta vpisani v vložni št. 78 k.o..., last toženca, v novo vložno št. iste k.o. in vpis lastninske pravice na ime tožnikov, za vsakega do 1/2 (izrek pod točko 1). Ugotovilo je tudi, da obstaja toženčeva terjatev do tožnikov, da plačata kupnino (izrek pod točko 2).

Sodišče druge stopnje je pritožbe vseh treh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvotožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija odločitev o obstoju toženčeve terjatve, uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev izpodbijanega dela sodb obeh sodišč in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremembo obeh sodb. Oba tožbena zahtevka sta v medsebojni povezavi, zato spornega razmerja po mnenju revidenta ni mogoče presojati ločeno. Če se tožbeni zahtevek presoja po pravilih gradnje na tujem svetu, potem je nelogično, da se ta pravila ne upoštevajo pri nasprotnem tožbenem zahtevku za plačilo zemljišča. Vse roke za uveljavljanje nadomestila pa so pravni predniki toženca oziroma toženec sam zamudili. Obe sodišči sta odločili preko nasprotnega tožbenega zahtevka. Revident graja razloge sodišča druge stopnje glede zavrnitve pravne podlage priposestvovanja za tožbeni zahtevek, češ da ni poteklo 30 oziroma 40 let in zatrjuje, da bi moralo sodišče uporabiti pravo, veljavno v času vložitve tožbe, ko je še trajalo sporno razmerje. Na koncu revizije ponovno trdi, da je toženec zamudil vse roke za zahtevano plačilo odškodnine za zemljišče. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še naprej uporabljati glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega zakona in glede na datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje).

Revizija ni utemeljena.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da so pravni predniki toženca dali pravnim prednikom tožnikov travnik za gradnjo hiše, ki sta jo starša obeh tožnikov zgradila v obdobju od 1950 do 1953. Nato so pravni predniki obeh pravnih strank pred sodnikom 18.02.1964 sklenili kupno pogodbo za prepuščeno zemljišče, vendar hkrati v njej ugotovili, da meje prodane parcele med pogodbeniki niso dokončno ugotovljene, da sta kupca, ki sta na parceli zgradila hišo in si uredila vrt, verjetno prekoračila izmero prvotne parcele in da prodajalec dovoljuje, da znaša površina prodane parcelne št. 613 le do 800 m2. Zato sta se kupca zavezala plačati kupnino v enem letu, ko bo parcelo odmeril pooblaščeni geometer. Geodetska odmera v skladu s to pogodbo je bila po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč izvedena šele 14.02.1992. Pri taki dejanski podlagi sta sodišči kot pravno podlago temelja tožbenega zahtevka opredelili pravna pravila bivšega Občnega državljanskega zakonika o gradnji na tujem svetu skupaj s kupno pogodbo z dne 18.02.1964, zavrnili pa sta uveljavljano priposestvovanje in tudi ugovor zastaranja toženčeve terjatve iz nasprotne tožbe.

Prvotožnik revizijsko izpodbija le odločitev o zavrnitvi svoje pritožbe, s katero je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod točko 2 o obstoju toženčeve denarne terjatve. Kljub temu se zaradi povezanosti tožbenega in nasprotnega tožbenega zahtevka ukvarja tudi z vprašanjem materialnopravne podlage svojega tožbenega zahtevka. Vztraja pri priposestvovanju sporne parcele in v povezavi s tem smiselno zatrjuje neobstoj toženčeve denarne terjatve. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je neutemljena njegova graja razlogov sodišča druge stopnje, da ni prišlo do priposestvovanja sporne parcele.

Odločilna dejanska ugotovitev obeh sodišč je bila, da pravni predniki tožnikov niso bili v dobri veri, da gradijo na svojem zemljišču in so zato kasneje tudi sklenili kupno pogodbo. Nedobroverna sta bila tudi oba tožnika. Nedobroverni posestnik niti po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih niti po pravnih pravilih Občnega državljanskega zakonika ni mogel uveljavljati priposestvovanja. Zato ni treba odgovarjati na nadaljnja revidentova izvajanja o dolžini in poteku rokov za priposestvovanje.

Neutemeljena je revizijska trditev o ločeni materialnopravni presoji tožbenega in nasprotnega tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pojasnilo, da so materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka pravna pravila o gradnji na tujem svetu skupaj s kupno pogodbo. Pri tem je poudarilo, da so pravni predniki toženca iz hvaležnosti za pomoč pravnim prednikom tožnikov leta 1950 dovolili gradnjo hiše na svojem zemljišču in jim dali okrog 800 m2 zemljišča v posest. Leta 1950 dano dovoljenje predstavlja dogovor pravnih prednikov obeh pravdnih strank, ki so ga podrobneje dorekli in opredelili s kupno pogodbo z dne 18.02.1964. Zaradi obstoja tega dogovora je nepotrebno sklicevanje na pravna pravila o gradnji na tujem svetu. Ker je sodišče druge stopnje navedlo kot podlago tožbenega zahtevka tudi dogovor oziroma kasneje sklenjeno kupno pogodbo, ta pa je bila podlaga tudi za odločanje o nasprotnem tožbenem zahtevku, ne gre za zatrjevano ločeno obravnavanje obeh zahtevkov.

Revidentovo stališče o zastaranju nasprotnega tožbenega zahtevka je materialnopravno zmotno. Prvo vprašanje, na katero sta morali odgovoriti sodišči pri reševanju tega ugovora, je bilo, od katerega dne je pričelo teči zastaranje. Določba prvega odstavka 2. člena Zakona o zastaranju terjatev (Ur. l. FLRJ, št. 40/53, 57/54) in določba prvega odstavka 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) sta vsebinsko enaki: zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Gre torej za vprašanje dospelosti oziroma zapadlosti terjatve. V kupni pogodbi so se pravni predniki pravdnih strank dogovorili, da mora kupec plačati zemljišče najkasneje v enem letu po geodetski odmeri parcele. Tak pogodbeni dogovor je razumljiv, saj še ni bila znana dokončna površina parcele, cena pa je bila določena za m2. Geodetska odmera je bila po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč izvedena 14.02.1994. Zato je lahko toženec kot upnik terjal plačilo od tožnikov šele prvi dan po 14.02.1995. Takrat je bila že vložena nasprotna tožba in zato ni moglo priti do zastaranja toženčeve denarne terjatve.

Končno prvotožnik neutemeljeno očita obema sodiščema, da sta odločili preko nasprotnega tožbenega zahtevka, ker je toženec uveljavljal plačilo odškodnine, ne pa kupnine, saj je zatrjeval, da je bila kupna pogodba razdrta po samem zakonu. Sodišče druge stopnje je navedlo materialnopravno pravilne razloge, zakaj je zmotno toženčevo stališče, da je prišlo do razdrtja kupne pogodbe. Zatrjevano procesno kršitev bi lahko sodišče druge stopnje glede na tretji odstavek 365. člena ZPP 1977 obravnavalo samo, če bi jo prvotožnik uveljavljal v svoji pritožbi, pa tega ni storil. Po izrecni določbi drugega odstavka 385. člena ZPP 1977 je revizija iz razloga prekoračitve tožbenega zahtevka dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revident le pavšalno in neobrazloženo očita tudi sodišču druge stopnje prekoračitev nasprotnega tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče take kršitve ni ugotovilo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 prvotožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.