Jedro

Ker je ključna ugotovitev o koristi, ki bi jo tožnika imela, ne more biti odločilno, da je toženka prostore oddajal po neprofitni najemnini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstojita terjatvi tožnikov, vsakega v višini 79.865,50 EUR do toženke, da ne obstoji terjatev toženke do tožnikov v znesku 11.140,45 EUR in odločilo, da je toženka dolžna vsakemu od tožnikov plačati 79.865,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prostore opredelilo kot poslovne prostore. Pri tem namreč ni upoštevalo določila 2. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih

(v nadaljevanju ZPSPP), ki opredeljuje poslovni prostor in poslovno stavbo. Opozarja, da postopek spremembe namembnosti iz stanovanjske v poslovno stavbo nikoli ni bil opravljen, zato bi moralo sodišče prostore obravnavati kot stanovanjske. Sodišče ni ugotavljalo, ali sporni prostori predstavljajo gradbeno celoto in ali imajo poseben glavni vhod. Ker je toženka oddajala prostore po neprofitni najemnini, ni dopusten sklep, da bi jih lahko oddala tudi po profitni najemnini. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj po eni strani upošteva stanje stavbe po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), po drugi strani pa šteje za relevantni trenutek čas njegove uveljavitve, to je 7. 12. 1991. Pri upoštevanju slednjega bi moralo sodišče slediti navedbam toženke o vlaganjih. Zmotno je stališče sodišča glede nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Gre za dajatev, ki bi bremenila tožnika, zato bi morala biti prisojena terjatev za ta znesek znižana. Ali je toženka ta znesek plačevala ali ne, ni pomembno, saj odmena po drugem odstavku 72. člena ZDen ni obogatitvene narave. Obrazložitev sodišča druge stopnje o tem vprašanju je povsem pavšalna. Po mnenju revidentke je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi nasprotja v izreku. V prvi točki izreka se namreč ugotavlja obstoj terjatve vsakega od tožnikov, v tretji točki izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je toženki naloženo v plačilo 159.731 EUR in ni več ločevanja med terjatvama posameznega tožnika.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Iz tretje točke izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka dolžna plačati znesek 159.731 EUR, in sicer vsakemu od tožnikov polovico. To pomeni, da med prvo točko izreka, kjer je bilo ugotovljeno, da obstojita terjatvi vsakega od tožnikov v višini 79.865,50 EUR, kar je polovica zneska 159.731 EUR, in 3. točko izreka te sodbe, ni nasprotij in da sodišče dosledno razlikuje med terjatvami posameznega tožnika.

7. O vprašanju narave zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen obstaja obsežna in utrjena sodna praksa.(1) Vrhovno sodišče je v podobnih zadevah že večkrat zavzelo stališče, da je za presojo o višini zahtevka odločilna korist, ki bi jo mogel upravičenec imeti od uporabe nepremičnine, v nekaterih primerih pa še dodalo, da je tožnik upravičenec do povrnitve nadomestila na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen tudi v primeru, če bi toženec prostore oddajal zastonj.(2) Revizijsko zavzemanje, da bi bilo treba sporne prostore opredeliti kot stanovanjske, nima opore v dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Ugotovljeno je namreč bilo, da so se prostori uporabljali in so primerni za pisarniško poslovno dejavnost. Uporabo hiše za stanovanjske namene izključuje dejstvo, da ne vsebuje tehničnih prostorov, potrebnih za funkcionalno trajno bivanje. Morebitna potreba po izvedbi postopka namembnosti ne more biti odločilna. Glede na ugotovitev, da je trg poslovnih pisarniških prostorov v Cerknici v spornem obdobju obstajal, je pravilen zaključek sodišč, da bi tožnika prostore lahko oddala po tržni najemnini. Ker je torej ključna ugotovitev o koristi, ki bi jo tožnika imela, ne more biti odločilno, da je toženka prostore oddajal po neprofitni najemnini. Trditve, da sodišče ni ugotavljalo, ali so sporni prostori gradbena celota in imajo poseben glavni vhod, pa je toženka podala šele v reviziji, kar je prepozno.

8. Sodišče je trenutek uveljavitve ZDen štelo kot odločilnega zgolj pri presoji stanja stavbe glede toženkinega zahtevka iz naslova povrnitve stroškov vzdrževanja nepremičnine. Neutemeljeno je zavzemanje revizije za odbitje stroškov iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Ne le, da toženka nikoli ni konkretizirala višine tega zneska, obveznost plačila tega zneska tudi ni stvar razmerja med pravdnimi strankami, temveč zadeva razmerje posamezne stranke – tožnikov do države,(3) zato ne more biti upoštevno. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje glede navedenega vprašanja ni pavšalna; sodišče druge stopnje je na strani pet navedlo, da strošek nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča utemeljeno ni bil odštet, saj toženka njegove višine ni dokazala.

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani,(4) jo je sodišče zavrnilo.

10. Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998, II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 603/2004 z dne 15. 6. 2006, II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008 in druge.

Op. št. (2): Prim. sodbi II Ips 330/2000 z dne 1. 2. 2001 in II Ips 10/2008 z dne 8. 4. 2010. Op. št. (3): Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002. Op. št. (4): Prim. prvi odstavek 371. člena ZPP.