Jedro

Pri presoji višine nadomestila ni pomembno, ali sporni prostori izpolnjujejo formalne pogoje za opravljanje poslovne dejavnosti, temveč kakšno dejansko korist bi lahko dosegel prizadeti upravičenec, če bi lahko razpolagal z njimi v spornem obdobju.

Vpliv davčnih obveznosti na utemeljenost višine tožbenega zahtevka ni pomemben. Pritožničino stališče, da bi morali biti ugotovljeni zneski davčnih obveznosti za posamezna obdobja in ti zneski odšteti od prisojenega zneska, pomeni zavzemanje za to, da bi se znesek nadomestila dejansko zmanjšal na račun davčnih obveznosti – najprej virtualno v pravdnem postopku in nato še v davčnem postopku po prejemu prisojenega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sklepa zavrglo pobotni ugovor tožene stranke v znesku 26.107,49 EUR. Z izpodbijanim delom sodbe pa je ugotovilo obstoj terjatve tožnika N.V.L. do tožene stranke v višini 79.865,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in terjatev tožnika V.V. do tožene stranke v znesku 79.865,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnikov v znesku 11.140,45 EUR. Toženi stranki je naložilo, da plača tožnikoma znesek 159.731,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in sicer vsakemu do ene polovice navedenega zneska. Toženi stranki je še naložilo, da plača prvemu tožniku 7.279,54 EUR pravdnih stroškov, drugemu tožniku pa 8.215,17 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in slednjemu vrne zadevo v novo odločanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko edini podal mnenje, kakšne in kolikšne davščine bi bremenile tožečo stranko. Sodba o tem nima razlogov. Materialno pravo, predvsem Zakon o dohodnini, je napačno uporabljeno. Tudi višje sodišče je že dalo napotilo, da naj prvostopno sodišče v ponovljenem postopku postavi izvedenca finančne stroke. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Za izvedenca je bila imenovana oseba, ki sploh ni bila imenovana za izvedenca v smislu določb Zakona o sodiščih in Pravilnika, oziroma je bila že razrešena. Izvedenec tudi sicer ne obvlada svojega dela v celoti in ne izpolnjuje pogoja iz 243. člena ZPP. Brskati po internetu znamo vsi in zato še nismo izvedenci. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ostale dokazne predloge, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je kršeno načelo kontradiktornosti in pravica do izjave. Dejansko stanje je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi glede dejstva, kakšno najemnino bi mogla tožeča stranka pobirati v sporni nepremičnini. Napačno in pritispisno je razlogovanje sodišča, da ne dvomi, da bi mogla tožeča stranka pobirati najemnino za oddajanje poslovnih prostorov v najem. Potrebno bi bilo upoštevati tudi določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, pa tudi Zakon o trgovini, Zakon o gostinstvu in Zakon o graditvi objektov, ki zato, da je določen prostor sploh možno oddati v najem, predpisuje celo vrsto pogojev, od gradbenega dovoljenja do uporabnega dovoljenja, pa tudi obratovalno dovoljenje. Vseh teh dejstev tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, pa tudi sodišče ni navedlo nobenih relevantnih dejstev o tem. Zato v tem pogledu sodbe ni mogoče preizkusiti. Niso navedeni razlogi, kakšen trg poslovnih pisarniških prostorov je obstajal v Cerknici. Tudi ni pojasnjeno, zakaj sodišče ni ugodilo zahtevku za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ko ni navedeno, da se ne odbija nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Nepravilno so tudi priznani stroški za zadnji dve vlogi tožeče stranke, saj se v njih le ponavljajo predhodne navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje odgovarja na pritožbene očitke po vrstnem redu, kot so nanizani v pritožbi: Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Na 7. strani sodbe je navedlo, da gre za pravna vprašanja, torej ne za strokovna vprašanja, ki bi terjala postavitev izvedenca finančne stroke, in zato izvedenca te stroke ni postavilo. Enaka pritožbena presoja velja za pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke (glej razloge na 6. strani sodbe, kjer prvostopno sodišče ocenjuje izvedensko mnenje izvedenca V. kot prepričljivo in popolno, kar odstranjuje potrebo po postavitvi novega izvedenca). Torej ne obstoji bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odtegnitev možnosti obravnavanja pred sodiščem oz. tudi kršitev pravice do izjave) oz. iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP (pomanjkanje obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe), ki ju vsebinsko očita pritožnica.

Tudi ni utemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, prav tako smiselno uveljavljan, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 243. člena ZPP (ugotavljanje strokovnih dejstev brez izvedenca). Pritožbeno sodišče enako, kot tudi že prvostopno sodišče, zaključuje, da bi bila postavitev izvedenca finančne stroke nepotrebna, saj je bilo že na podlagi presoje tretjega odstavka 75. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) kot tudi pojasnila DURS, z dne 17.1.2006 ugotovljeno, da bosta morala tožnika plačati davek od z izpodbijano sodbo prisojenega nadomestila zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine, višina tega zneska pa je bila s sodbo izračunana v višini, kakršno so najemniki plačevali najemodajalcem na območju tožene stranke za istovrstne prostore (glej razloge v izpodbijani sodbi). Ali še drugače povedano: tožnika bi v primeru, če bi lahko oddajala prostore v najem, prejela znesek, ki jima je bil tudi prisojen (oziroma celo še višji znesek - glej razloge v nadaljevanju te pritožbene odločbe), od tega zneska pa bi morala plačati še davek, katerega bosta morala plačati tudi od prisojenega nadomestila. To pa pomeni, da v konkretnem primeru vpliv davščin na utemeljenost višine tožbenega zahtevka tudi ni pomemben. Stališče, za kakršnega se zavzema pritožnica (da bi torej morali biti natančno ugotovljeni zneski davščin za posamezna obdobja in ti zneski odšteti od prisojenega zneska), pa pomeni zavzemanje za to, da bi se prisojeni znesek dejansko dvakrat zmanjšal na račun davčnih obveznosti – najprej virtualno ob odštetju v tem pravdnem postopku in nato še v davčnem postopku po prejemu zneska. Tožnika pa sta celo zahtevala manj od povprečnega zneska tržne najemnine, kar pomeni, da sta se odpovedala znesku ali pa vsej delu tega zneska, ki pa ga bosta morala plačati davčnemu organu od prisojenega zneska. Ob povedanem ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitek o pomanjkanju pravno odločilnih razlogov v sodbi, ki bi onemogočili njen preizkus), niti ni storjena nadalje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP (neupoštevanje navodil pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe), kot končno tudi nista utemeljena očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba ima v zvezi z izpostavljenim vprašanjem vse potrebne razloge, pravno odločilne okoliščine so ugotovljene na pravno pravilen način v potrebnem obsegu in pravilni vsebini (brez izvedenca finančne stroke) in na podlagi ustreznega zakonskega predpisa.

Izvedenca gradbene stroke V. je sodišče prve stopnje postavilo iz vrst sodnih izvedencev. Okoliščina, da je bil imenovani na svojo željo z odločbo ministra za pravosodje razrešen že v času, ko je podajal dopolnilno izvedensko mnenje, na pravilnost oz. zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva, in torej sodba zato ni obremenjena s kakšno procesno kršitvijo (s čimer sicer soglaša tudi sama pritožnica) (1). Kasnejša razrešitev postavljenega sodnega izvedenca ne izkazuje pritožbenega očitka, da je bilo zato dejansko stanje glede strokovnih vprašanj (predvsem višine povprečne tržne najemnine) napačno ugotovljeno oziroma da bi bilo lahko posledično celo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Nekorekten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo druge dokazne predloge. V tem delu pritožbeno sodišče pritožnico napotuje na tretji odstavek na 4. strani prvostopne sodbe, kjer sodišče obširno obrazlaga, zakaj so bili posamezni dokazni predlogi zavrnjeni. Procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena (in ne iz 14. točke, kot zmotno citira pritožnica v pritožbi) torej tudi v tem delu ne obstoji.

Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je „s svojimi vlaganji spremenila stanovanjski objekt v poslovni objekt“ (glej njene navedbe v pripravljalni vlogi z dne 16.3.2004), ter navajala, da je prostore tudi oddajala v najem različnim najemnikom za njihove poslovne namene. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih izpodbijane sodbe še ugotovilo, da so sporni prostori uporabni oz. primerni za pisarniško dejavnost, pri čemer se je oprlo na strokovne ugotovitve postavljenega izvedenca (glej razloge na 6. strani sodbe). V skladu s temi zaključki je ocenilo tudi primerno višino terjanega nadomestila, pri čemer je odločalo v okviru tožbenih trditev in uveljavljanega tožbenega zahtevka. Zato so pritožbeni očitki, ki se lahko strnejo v pritožničino stališče, da ni izkazano, da gre za poslovne prostore, ki bi dopuščali oz. omogočali pridobivanje ustrezne tovrstne najemnine, neutemeljeni, in v zvezi s tem očitani kršitvi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava torej ne obstajata. Pritožbene trditve, da sporni prostori nimajo uporabnega dovoljenja in drugih potrebnih dovoljenj za opravljanje poslovne dejavnosti, pa celo predstavljajo pritožbeno novoto in ker pritožnica niti ne pojasni, zakaj teh trditev ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, se s temi pritožbenimi trditvami sodišče druge stopnje že zgolj iz tega razloga ni ukvarjalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato tudi v tem delu ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih). Po stališču pritožbenega sodišča pa sicer ni pomembno ali prostori izpolnjujejo formalne pogoje za opravljanje poslovne dejavnosti. Odločilno je vprašanje, kakšno dejansko korist bi lahko dosegla tožnika, če bi s prostori v spornem obdobju razpolagala (2. odstavek 72. člena ZDen). Ta je bila v tej pravdi pravilno ugotovljena na podlagi izvedenčevega izračuna.

V nasprotju z vsebino razlogov izpodbijane sodbe je tudi pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni dovolj jasno obrazložilo, kakšen trg poslovnih prostorov je obstajal v Cerknici, zaradi česar naj ne bi bil mogoč pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe glede te okoliščine. Sodišče prve stopnje je upoštevaje izvedenčeve ugotovitve dovolj jasno navedlo, da se je trg v Cerknici, ki sicer ni bil evidentiran v uradnem registru, začel odpirati v letu 1992, podatki o povprečni tržni ceni najema poslovnih prostorov na tem območju pa so bili objavljeni na spletni strani – slonep. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka 14. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP tako tudi v tem delu ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega sodišča, ki stroškov nadomestila zaradi uporabe stavbnega zemljišča ni odštelo od prisojenega zneska, ker plačil tega stroška tožena stranka ni dokazno izkazala z ustreznimi listinami ali kakšnim drugim ustreznim dokazom. Pritožbeno sklicevanje na zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi bil vsak lastnik stavbnega zemljišča dolžan plačevati takšno nadomestilo, je ob tej prvostopni ugotovitvi pravno neupoštevno.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sta bili potrebni tudi zadnji dve pripravljalni vlogi tožnikov in sicer vloga drugotožnice z dne 17.7.2008 in vloga prvotožnika z dne 3.9.2008. V prvo navedeni vlogi drugotožnica na poziv sodišča podaja pripombe na izvedensko mnenje, v drugo navedeni vlogi pa prvotožnik argumentirano in obširno odgovarja na vsebinske navedbe tožene stranke iz njene vloge z dne 3.3.2006. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijana sklep in sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP). Namreč tudi ni ugotovilo kakšne druge po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja.

(1) Glej o tem vprašanju tudi v teoriji: Dr. Lojze Ude: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151. - 305. člen ZPP)“, Založba Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 482; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec - „Drugi odstavek 245. člena ZPP je zgolj instrukcijski. Sodišče lahko namreč postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Seznam sodnih izvedencev je torej le priporočilo, sugestija, sredstvo, ki olajšuje iskanje (in izbiro) izvedencev.“