Jedro

Nezaklenjen hišni predalčnik v času vročanja tožbe oziroma sodbe ni ovira za to, da se v takem nabiralniku ne bi pustilo obvestilo o prevzemu pošiljke.

Fikcija vročitve izhaja iz prepričanja, da je naslovniku dejansko ali vsaj v veliki meri omogočeno, da se je s pisanjem seznanil. Po mnenju sodne prakse je mogoče izpodbijati fikcijo vročitve. Stališče sodišča prve stopnje, ki ni presojalo, ali je bila tožena stranka dejansko na dneve, ko se je opravljala vročitev tožbe in zamudne sodbe odsotna ali preseljena na naslov v Nemčiji, je prestrogo in je nesorazmerno poseglo v toženčevo pravico do enakega varstva pravic in možnosti sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Toženec ima pravico uveljavljati, da ob vsej potrebni skrbnosti glede na način vročitve ni bil v Sloveniji, temveč da je prebival na naslovu v Nemčiji, kar naj bi predstavljalo naslov njegovega dejanskega prebivališča in ni imel možnosti, da bi se seznanil s pisanjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožene stranke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti in vročitev tožbe toženi stranki v odgovor, vložen dne 7. 9. 2017. 2. Zoper navedeni sklep vlaga tožena stranka pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka (verjetno pravilno: razveljavi klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti). Izpostavlja, da na naslovu A. ulica 16b, B. že dlje časa dejansko ne biva več, kar naj bi bilo razvidno iz obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ks 17595/2010 z dne 26. 5. 2017, in sicer, da je bilo Okrožno sodišče v Ljubljani s strani policijske uprave po opravljenih poizvedbah 6. 3. 2017 obveščeno, da toženec prebiva na naslovu v Republiki Nemčiji, kar predstavlja tudi naslov njegovega dejanskega prebivališča in je tudi razviden iz uradnih evidenc. Te navedbe naj bi sodišče zavrnilo povsem pavšalno, da očitno toženec ni ravnal v skladu z zakonskimi predpisi in svoje selitve v tujino ni prijavil. Meni, da ne gre zanemariti, da je toženec predložil sodno odločbo, iz katere je razvidno, da je bilo dejansko prebivališče toženca ugotovljeno, prav tako pa predlagal vpogled v uradne evidence. Zatrjuje, da sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo in ni ustrezno presodilo, v posledici česar zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ima vpliv na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Podredno izpostavlja, da mu pisanje tudi dejansko ni bilo vročeno in se sklicuje na 141. člen ZPP. Pojasnjuje, da je na naslovu A. ulica 16b, B. sicer nameščen hišni predalčnik, ki pa ni zaklenjen, vsled česar se, skladno z določbo 44. člena Zakona o poštnih storitvah, šteje za neuporabnega. Zatrjuje, da v kolikor bi poštni uslužbenec spoštoval določbo 141. člena ZPP, bi bil dolžan pustiti obvestilo o vročitvi na vratih, da bi se toženec (ali kdo drug, ki sprejema pošto) o tem lahko tudi seznanil. Zatrjuje, da ni bilo puščeno obvestilo ne na vratih ne kje drugje, zato vročitev ni bila opravljena pravilno, posledično pa tudi ne more biti podana fikcija vročitve tožbe in kasneje zamudne sodbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti s sklepom zavrnilo. Glede očitka tožeči stranki, da je v tožbi nepravilno navedla naslov tožene stranke A. ulica 16 B, B., ker naj na tem naslovu toženec že dlje časa ne bi prebival (temveč naj bi živel na naslovu v Nemčiji) je sodišče ugotovilo: - da iz izpisa iz Centralnega registra prebivalstva izhaja kot naslov stalnega prebivališča tožene stranke naslov A. ulica 16 b, B., ki je hkrati določen tudi kot naslov za vročanje; - da tožena stranka ni izkazala, da je njen naslov dejanskega prebivališča v Nemčiji razviden iz uradnih evidenc, kakor tudi ne, da bi ob selitvi v tujino izpolnila svojo obveznost prijave oziroma odjave (skladno z Zakonom o prijavi prebivališča); - da je tožena stranka v dokaz svojih navedb, da ne biva več na naslovu A. ulica 16 b, B., predložila sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks17595/2007 z dne 26. 5. 2017, iz katere izhaja, da je bilo sodišče po opravljenih poizvedbah na PU C. 6. 3. 2017 s strani Generalne policijske uprave obveščeno, da tožena stranka kot obsojeni prebiva v Nemčiji.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da vprašanje brezhibnosti hišnega nabiralnika toženca (ki ni bil zaklenjen), ni pravno pomembno. ZPP v 142. členu določa, da se tožba vroči osebno stranki, če pa takšna vročitev ni možna, se skladno s tretjim odstavkom 142. člena ZPP osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec, če gre za vročitev po pošti, izroči pisanje pošti v kraju naslovnikovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Vročitev se po četrtem odstavku 142. člena ZPP šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. V primeru, da naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v omenjenem obvestilu opozoriti. Ker je bil hišni predalčnik tožene stranke odprt tako pri poskusu vročitve tožbe kakor tudi zamudne sodbe (kot to izhaja iz obeh povratnic) sta bili pisanji vrnjeni sodišču. Nepravilno je zato zatrjevanje tožene stranke, da bi moral poštni uslužbenec zaradi odprtega poštnega predalčnika pustiti obvestilo na vratih. Nezaklenjen hišni predalčnik v času vročanja tožbe oziroma sodbe namreč ni ovira za to, da se v takem nabiralniku ne bi pustilo obvestilo o prevzemu pošiljke, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

7. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju z dne 14. 1. 2015 ob poenotenju sodne prakse glede fikcije vročitve (po določbah ZPP, ZUP in drugih postopkih) pojasnilo, da je namen ureditve instituta fikcije vročitve zagotoviti učinkovito varstvo pravic udeležencev postopkov ter preprečiti, da bi s svojo neaktivnostjo ali izigravanjem zakona neupravičeno zavlačevali postopke. Ključno je bilo s fikcijo vročitve določiti trenutek začetka teka roka tudi v primeru, če stranka pisanja ne prevzame. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016 še dodatno pojasnilo, da je namen določb o nadomestnem vročanju v tem, da zagotavlja razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Izjemna dopustitev fikcije vročitve temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno in nevestno ravnanje. Na ta način fikcija vročitve načeloma izhaja iz prepričanja, da je naslovniku dejansko in v veliki meri omogočeno in zagotovljeno, da se s sodnim pisanjem seznani. Tudi življenjska izkušnja je, da se človek z vlogami, ki so njegovem nabiralniku, seznani.1

8. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009 pojasnilo, da je namen vročitve dosežen le, če je zagotovljeno, da bo pisanje dejansko prispelo do naslovnika. Za vsako izjemo od vročitve pisanja neposredno naslovniku (tudi za fikcijo vročitve) mora obstajati legitimen razlog, drugače se nesorazmerno poseže v naslovnikovo pravico do obrambe (22. člen Ustave RS).

9. Fikcija vročitve izhaja iz prepričanja, da je naslovniku dejansko ali vsaj v veliki meri omogočeno, da se je s pisanjem seznanil. Po mnenju sodne prakse je mogoče izpodbijati fikcijo vročitve.2 Stališče sodišča prve stopnje, ki ni presojalo, ali je bila tožena stranka dejansko na dneve, ko se je opravljala vročitev tožbe in zamudne sodbe odsotna ali preseljena na naslov v Nemčiji, je prestrogo in je nesorazmerno poseglo v toženčevo pravico do enakega varstva pravic in možnosti sodnega varstva. (22. in 23. člen Ustave RS). Toženec ima pravico uveljavljati, da ob vsej potrebni skrbnosti glede na način vročitve ni bil v Sloveniji, temveč da je prebival na naslovu D. ulica 35, E., Republika Nemčija, kar naj bi predstavljalo naslov njegovega dejanskega prebivališča in ni imel možnosti, da bi se seznanil s pisanjem.

10. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo omogočiti tožencu izpodbijanje domnevne vročitve in nasprotno dokazovanje, da v času vročanja tožbe (v mesecu aprilu 2017) in sodbe (v mesecu juliju 2017) ni bival na naslovu A. ulica 16 b in ali je obstajala realna možnost, da se je z obvestilom o sodnem pisanju, ki je vsebovalo tožbo in zamudno sodbo, seznanil ter nato ponovno odločiti o zahtevi toženca.

11. Izrek o stroških postopka je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil. PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Galič A. (2005) Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Založba Uradni list in GV založba stran 564. 2 Ki jo npr. določata tudi 141. in 142. člen ZPP.