Jedro

Za pridobitev lastninske pravice je potreben pridobitni način - vpis v javno (zemljiško) knjigo, tudi za pridobitev stvarne služnosti na podlagi pravnega posla se zahteva isti pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vznemirjanje, ki ga izvaja z vožnjo z vsemi motornimi vozili, vključno z osebnimi vozili, kombiji in kamioni po parceli št. 1540/1 v naravi dvorišče vl. št. 290 k.o. P., last tožeče stranke ter se toženi stranki prepoveduje tako vznemirjanje, v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna toženi stranki povrniti 179.954,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka in navaja, da se pritožuje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb ZPP. Po oceni pritožnice je sodišče prezrlo vsebino določbe 5.6 prodajne pogodbe z dne 31.12.1997 s katero se tožeča stranka zavezuje toženi stranki kot kupcu zagotoviti prost dostop po dostavnem koridorju-prehodu/podhodu za dostavo in dostop v skladišče in pomožne prostore kot služnostno pravico. Sporni prehod je tudi edini dostop za dostavo v pomožne prostore lokala tožene stranke. Trdi, da ima tožena stranka služnost za dostavo glede na vsebino prodajne pogodbe in zaradi tega tožba ni bila sklepčna in ni utemeljena. Tožeča stranka ne zanika veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 31.12.1997 in okoliščine, da je tožena stranka prevzela v posest kupljeni lokal. Zanika le, da bi bila tožena stranka solastnica parcele št. 1540/1 k.o. P., po kateri tožena stranka vrši dostavo. Po tedaj veljavnem določilu 12. člena SZ je funkcionalno zemljišče v solasti vseh etažnih lastnikov in je tožena stranka že po zakonu pridobila solastništvo. Ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe je bila le parcela št. 1540 k.o. P., ta je bila šele devet mesecev po sklenitvi kupoprodajne pogodbe razdeljena po nalogu tožeče stranke v parcelo 1540/1 in 1540/2, funkcionalno zemljišče, kar izhaja iz podatkov pogodbe in podatkov zemljiške knjige in katastra. Ne zdrži stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pridobila solastninske pravice, ker še ni vpisana v zemljiški knjigi. Tožena stranka je prevzela v posest etažni del stavbe in uživanje parcele 1540 k.o. P.. S prodajo je tožeča stranka že razpolagala z nepremičnino in s tem izvrševala lastninsko pravico v smislu 1. odstavka 3. člena ZTLR. Pomembno je, da je šlo za dejansko in pravno razpolaganje, prodajalec je s prodajo izgubil lastninsko pravico in izključno posest zemljišča, zato vknjižbi, kot zakonsko predvidenem pridobitnem načinu (33. člen ZTLR) ni moč pripisovati absolutnega pomena. Tožeča stranka je namreč toženi stranki izročila v posest nepremičnino - lokal in soposest na zemljišču parcele 1540, ki jo je v spornem delu glede prehoda celo oblikovala kot služnost (očitno ob slabem poznavanju pravne problematike s tega področja) in je to tožena stranka tudi tedaj dalje začela uživati. Ta dejstva pomenijo, da ima tožena stranka proti tožeči stranki najprej ugovor prodane in izročene stvari in obenem stvarnopravno varstvo proti prodajalcu, če ta vloži lastninsko tožbo proti kupcu, tožena stranka pa ima tudi zahtevek za izstavitev listine za vpis lastništva. V nasprotnem primeru bi imela tožeča stranka pravico početi mimo zakona kar se ji zljubi. Stališče sodišča prve stopnje ni argumentirano in ga ni mogoče preizkusiti. Razlogi pravne varnosti in tudi govorijo v prid stališču, da je tožena stranka, kljub temu, da ni vknjižena v zemljiški knjigi, že pridobila pravice, ki preprečujejo tožeči stranki, da jo skuša izigrati v njenih zakonitih pravicah, izvirajočih iz veljavne kupoprodajne pogodbe in dejstva posesti lokala in zemljišča, tako, da jo toži zaradi posega v lastnino. S prodajo je tožeča stranka izgubila lastninsko oziroma solastninsko pravico in ji zato ne gredo lastninski zahtevki proti toženi stranki. Po oceni pritožnika je očitno, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, razlogi sodbe so nejasni in nezmožni preizkusa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna glede na določbo 42. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR (ki se v predmetni zadevi uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika - SZ). Na podlagi izvedenih dokazov ter nespornega dejstva, da tožena stranka uporablja sporni dostop po delu parcele 1540/1 za vožnjo z motornimi vozili, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča imelo dovolj podlage za ugoditev tožbenem zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka ni izkazala, da bi imela pravno podlago za vožnjo z motornimi vozili po navedeni nepremičnini, zato je tožeča stranka, ki je dokazala, da je izključna lastnica te nepremičnine, utemeljeno zahtevala pravno varstvo s prepovedjo poseganje v njeno lastninsko pravico.

Pritožnica v pritožbenem postopku ponavlja trditve, da predstavlja sporna parcela (nepremičnina) funkcionalno zemljišče k poslovni stavbi v kateri se nahaja poslovni prostor, ki ga je tožena stranka kupila od tožeče stranke na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 31.12.1997, zaradi česar naj bi tožena stranka pridobila solastninsko pravico na sporni parceli po samem zakonu, na podlagi 3. odstavka 12. člena tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona. Tožena stranka se je torej trditvam in predloženim dokazom tožeče stranke zoperstavljala s trditvijo, da ni izključna lastnica parcele št. 1540/1 k.o. P., kot izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov, marveč da sporno zemljišče sodi k parceli št. 1540/2, na kateri stoji poslovna stavba, v kateri se nahaja poslovni prostor, ki je predmet kupoprodajne pogodbe z dne 31.12.1997. Pritožnica sicer v pritožbi navaja, da je tožena stranka pridobila solastninsko pravico po samem zakonu (21. člen ZTLR), zaradi česar vpis v zemljiško knjigo, s katerim tožeča stranka dokazuje lastninsko pravico, ni pravno relevanten dokaz, vendar tej navedbi ni mogoče slediti, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje jasno trdila, to je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da ima njena lastninska pravica na poslovnem prostoru, iz katere izpeljuje solastninsko pravico na sporni parceli, podlago v pravnem poslu - kupoprodajni pogodbi z dne 31.12.1997, kar predstavlja pravni naslov iz 33. člena ZTLR, za pridobitev lastninske pravice pa je po prej navedenem določilu potreben pridobitni način - vpis v javno (zemljiško) knjigo, kot je jasno in pravilno navedeno v razlogih izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi se morala tožena stranka trditvam in dokazom tožeče stranke zoperstaviti z jasnimi dejanskimi navedbami in dokazi, ki bi lahko privedli do materialnopravnega zaključka, da tožeča stranka ni izključna lastnica spornega zemljišča. Navedbe tožene stranke tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, kot tudi njene pritožbene navedbe, takšne podlage ne nudijo, poleg tega so si pritožbene navedbe med seboj v nasprotju, ko najprej zatrjuje, da je solastnica sporne parcele, hkrati pa zatrjuje, da ima na sporni parceli služnostno pravico, ki jo je pridobila na podlagi iste pogodbe, točke 5.6 kupoprodajne pogodbe z dne 31.12.1997, kar naj bi po njenih trditvah sodišče prve stopnje očitno prezrlo. Četudi slednja trditev in trditev, da je sporni prehod edini dostop za dostavo v pomožne prostore lokala tožene stranke, predstavlja novo dejstvo, ki ga tožena stranka ni navajala v skladu z 286. členom ZPP, temveč šele v pritožbi, kar pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP), je potrebno opozoriti na 52. člen ZTLR, ki tudi za pridobitev stvarne služnosti na podlagi pravnega posla zahteva isti pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo. Ne glede na to pa opozarjanje tožene stranke na točko 5.6 kupoprodajne pogodbe z dne 31.12.1997 ni utemeljeno niti z vsebinskega vidika, saj je tožeča stranka že v tožbenih navedbah trdila, in temu tožena stranka ni ugovarjala, da se dogovorjena služnostna pravica v navedeni točki kupoprodajne pogodbe nanaša na neoviran in prost prehod za ročno dostavo in eventualno ročni dostavni voziček po dostavnem koridorju, tako imenovanem servisnem hodniku in ne na sporno pot, čeprav toženi stranki nudi enak obseg služnostne pravice tudi na sporni dostopni poti.

Niti pojem funkcionalnega zemljišča ne daje toženi stranki podlage za poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke. Po tedaj veljavni določbi 2. odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor - ZUN, je gradbena parcela stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). Za trditev, da je predstavljalo zemljišče, ki je sedaj parcela št. 1540/1 k.o. P., funkcionalno zemljišče k poslovni stavbi, ki stoji na parceli št. 1540/2 k.o. P., pa tožena stranka tudi sicer ni ponudila pravno relevantnih dokazov. Iz tožbenih trditev tožeče stranke in iz dokazov, ki jih je za te trditve predložila ter jih je sodišče prve stopnje izvedlo, namreč izhaja nasprotno, to je, da obsega parcela št. 1540/2 k.o. P., poleg stavbišča s poslovno stavbo, tudi pripadajoče funkcionalno zemljišče, saj je iz zemljiškoknjižnih podatkov (zemljiškoknjižnega izpiska-A5, sklepa Okrajnega sodišča v P.-A38) ter iz odločbe Območne geodetske uprave K.-A40, razvidno, da je stavbišče poslovne stavbe, ki sedaj stoji na parceli št. 1540/2 v izmeri 537 m2, merilo pred delitvijo parcele št. 1540, k.o. P., 273 m2, kar ne more pomeniti drugega kot to, da je poslovna stavba, z delitvijo parcele št. 1540 k.o. P., pridobila še 264 m2 pripadajočega "funkcionalnega" zemljišča. Ker tožena stranka ni ponudila drugih dokazov, je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno upoštevalo le podatke navedene v javnih evidencah, kjer se vodi vrsta, raba parcel, to je podatke, ki so vpisani v zemljiškem katastru in se povzamejo tudi v zemljiški knjigi.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podan, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (med katere sodi tudi pritožbena graja pritožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se kazala v nejasnih in protislovnih razlogih v obrazložitvi izpodbijane sodbe), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).