Jedro

Toženka pravne podlage za opravljanje voženj po sporni parceli ni dokazala. Če ni postala lastnica kupljenega lokala, tudi ni mogla postati solastnica pripadajočega funkcionalnega zemljišča. Poleg tega sporna parcela ne sodi v sklop funkcionalnega zemljišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora opustiti vznemirjanje z vožnjo z vsemi motornimi vozili po parc. št. 1540/1 dvorišče vl. št. ... k.o. ..., last tožnice in ji tako vznemirjanje tudi prepovedalo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Opozarja, da je bila v času sklepanja prodajne pogodbe parc. št. 1540 k.o. ... enovita parcela in tudi, da je predstavljala funkcionalno zemljišče k na njej stoječi poslovni stavbi. Tako takrat veljavni Stanovanjski zakon (SZ) kot sodna praksa pa sta priznavala etažno lastnino kot podlago za solastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču. Funkcionalno zemljišče po sili zakona deli usodo pravnega prometa s stavbo. Kasnejša delitev parcele statusa funkcionalnega zemljišča ni spremenila. Zato je toženka s sklenitvijo in izpolnitvijo kupne pogodbe oziroma njeno realizacijo postala tudi solastnica celotne parcele št. 1540 k.o. ... in kasneje tudi iz nje nastale parcele št. 1540/1 k.o. ... Zato je neutemeljen tožbeni zahtevek za opustitev posegov v parcelo, ki je v solasti toženke. Je pa toženka sporno parcelo od sklenitve pogodbe uporabljala za vožnjo z motornimi vozili.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma zavrnitvijo toženkine pritožbe materialnopravno pravilno odločili. Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je v 42. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, ki so v tej zadevi uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika), po katerem lahko lastnik s tožbo zahteva, da tisti, ki ga neutemeljeno vznemirja, z vznemirjanjem preneha. Toženka pravne podlage za opravljanje voženj z motornimi vozili po sporni parceli ni dokazala. Njeno stališče, da ji po določbah SZ pripada solastnina na spornem zemljišču kot funkcionalnem zemljišču, je zmotno najprej in predvsem iz razloga, ker sklenitev kupne pogodbe glede na 33. člen ZTLR ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice, saj se ta pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. To sta toženki pojasnili že obe nižji sodišči, pa tudi revizijsko sodišče v prejšnji lastninski pravdi med istima strankama v odločbi II Ips 495/2002. Sklicevanje toženke na realizacijo pravnega posla je zmotno zato, ker izpolnitev pogodbe ozdravi le napako v predpisani obliki (primerjaj 73. člen takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih), ne povzroči pa pridobitve lastninske pravice. Če toženka ni postala (etažna) lastnica kupljenega lokala, tudi ni mogla postati solastnica funkcionalnega zemljišča. Poleg tega tisti del prejšnje parcelne številke 1540 k.o. ..., ki sedaj tvori parc. št. 1540/1 iste k.o., po dejanskih ugotovitvah pritožbenega sodišča v času sklepanja pogodbe ni bil del funkcionalnega zemljišča. Če toženkina na koncu revizije navržena trditev o dejanski uporabi sporne parcele za vožnjo z motornimi vozili meri na priposestvovanje služnosti, je taka trditev neupoštevna že zato, ker tega razloga za sporno uporabo doslej ni uveljavljala (prepoved iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pa glede na v letu 1997 sklenjeno kupno pogodbo in v letu 2002 vloženo tožbo tudi že na prvi pogled neutemeljena.

Toženka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila. Zato te trditve revizijsko sodišče ni obravnavalo, saj lahko izpodbijano sodbo preizkuša le v mejah razlogov, ki so v reviziji obrazloženo navedeni, uradni preizkus pa je omejen le na pravilno uporabo materialnega prava (primerjaj 371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je toženkino neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).