Jedro

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova zadržanih kupnin s strani končnih kupcev, preuranjen. Zgolj dejstvo, da končni kupci, na katere se nanaša tožnikov zahtevek, utemeljeno zadržujejo kupnine, ni dovolj. Tožnik nima prav, da že samo zadržanje kupnin s strani kupcev predstavlja znižanje kupnine v izvensodnem postopku, saj gre za dve različni stvari. Ker tožnik v obravnavani zadevi ni trdil in ni dokazal, da so ti končni kupci bodisi že s tožbo dosegli odpravo napak ali znižanje kupnine, bodisi se je tožnik o tem z njimi sam dogovoril, je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je njegov tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

Nepravilen je zaključek nižjih sodišč, da je tožnik zamudil enoletni prekluzivni rok po 480. členu OZ. Sodišči sta za začetek teka roka namreč zmotno šteli dan, ko sta končna kupca v letu 2007 vložila tožbo, saj tožnik takrat še ni mogel vedeti, ali je bil njun odklon prevzema stanovanja upravičen in mu posledično še ni bila znana škoda. Zato je enoletni prekluzivni rok začel teči šele, ko je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 23. 3. 2011 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje oziroma ko je bila ta sodba vročena tožniku. Glede na to, da je tožnik v obravnavani zadevi tožbo vložil 23. 9. 2011 (torej v manj kot leto dni po izdaji sodbe sodišča druge stopnje), jo je vložil pravočasno.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako: − da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se poleg terjatve iz I. točke izreka ugotovi še obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke za plačilo glavnice v višini 20.779,85 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.779,85 EUR od 9. 5. 2011 do 2. 4. 2012 v višini 1.710,62 EUR, ter da je tožena stranka poleg zneska iz II. točke izreka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 12.144,85 EUR do 11. 12. 2016, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 12. 12. 2016 dalje do plačila; − da se odločitev o stroških v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.114,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.; − da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 148,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 2.761,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo, da na dan 16. 4. 2012 obstoji tožnikova terjatev do toženca za plačilo glavnice 19.737,62 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.544,43 EUR od 16. 7. 2010 do 2. 4. 2012 v višini 1.018,01 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.193,19 EUR od 30. 6. 2011 do 2. 4. 2012 v višni 221,92 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.000 EUR od 26. 4. 2011 do 2. 4. 2012 v višini 855,26 EUR. V II. točki izreka in I. točki izreka dopolnilne sodbe je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 11.789,72 EUR do 11. 12. 2016, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 12. 12. 2016 dalje do plačila. V III. točki izreka je v preostalem delu (182.528,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2011; 20.779,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2011; 2.692,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2010) tožbeni zahtevek zavrnilo in v IV. točki izreka odločilo, da je tožnik dolžan plačati tožencu 2.694,67 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Povzetek revizijskih navedb**

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo vseh stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma da sodbo nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede s strani končnih kupcev zadržane kupnine navaja, da glede na 2. in 3. točko drugega odstavka 20. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES) zahtevka kupcev za znižanje kupnine ni nujno uveljavljati s tožbo (po sodni poti), ampak se ta zahtevek lahko z enakim učinkom uveljavlja tudi izvensodno. Prav takšno izvensodno uveljavljanje zahtevkov kupcev pa sta pravdni stranki izrecno predvideli tudi v Zapisniku o končnem obračunu (v nadaljevanju Zapisnik). Tožnik je ves čas navajal, da končni kupci zaradi obstoja napak, ki jih toženec ni odpravil, utemeljeno zadržujejo kupnino. Zato tožnikova terjatev do kupcev materialnopravno ne obstaja. Ne drži stališče sodišč, da je mogoče o obstoju ali neobstoju terjatve govoriti šele od trenutka, ko je o njenem (ne)obstoju odločeno s pravnomočno odločbo. Ni res, da se šteje, da je kupnina znižana šele s pravnomočno ugoditvijo zahtevku (ali ugovoru) na znižanje kupnine, ampak lahko kupec to pravico uveljavi tudi zunaj sodno ali predsodno. Pritožbeno sodišče je tudi nepravilno štelo kot nedopustne pritožbene novote njegove navedbe, da je bila dejanska volja pravdnih strank ob podpisu Zapisnika takšna, da Izjava v zvezi z zahtevki končnih kupcev nepremičnin v stanovanjsko poslovnem kompleksu “B.” z dne 7. 12. 2007 (v nadaljevanju Izjava) pokriva tudi odgovornost toženca za zadržane zneske kupnin, in se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. Tožnik je te navedbe namreč pravočasno navedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje (v XIII. točki druge vloge z dne 13. 2. 2012, v VII. točki prve vloge z dne 8. 12. 2011). Glede končnih kupcev J. J. in T. T. navaja, da je bila njuna notifikacija napak pravilna, saj je bil zaradi napak zavrnjen prevzem stanovanja glede na četrti odstavek 19. člena ZVSKES. Njun zahtevek je tudi bil uveljavljan pravočasno, toženec niti ni ugovarjal, da je bil uveljavljan po izteku prekluzivnega roka. Sodišči sta nepravilno uporabili določbe 461., 462., 464. in 468. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede končnih kupcev V. V. in C. C. uveljavalja, da sta slednja stvarno napako manjše kvadrature stanovanja pravilno grajala v skladu z določili ZVSKES. Dejstvo, da sta pravdni stranki v Zapisniku napravili obračun odstopanj površine, pa nima zveze s tem, da sta končna kupca od tožnika zahtevala odpravo stvarne napake, saj sta obračun opravili na podlagi 2/4. člena pogodbe v smislu ustrezne uskladitve končne pogodbene cene in ne v smislu poravnave zahtevkov končnih kupcev.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženec predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne, revidentu pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da dejstvo, da kupci del plačila zadržujejo, še ne pomeni, da uveljavljajo znižanje kupnine kot enega jamčevalnih zahtevkov po določbah ZVKSES. Do znižanja kupnine lahko pride s sporazumom strank, sicer pa morajo kupci to sodno uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom. Končni kupci pa znižanja kupnine niso uveljavljali niti sodno niti izvensodno. Glede končnih kupcev J. J. in T. T. navaja, da Izjava ne vključuje plačanih pogodbenih kazni in drugih škodljivih posledic morebitne zamude z izpolnitvijo. Zamuda z izpolnitvijo ni stvarna napaka in pogodbena kazen zaradi zamude ni sankcija za stvarno napako. Glede končnih kupcev A. C.in B. C. pa še dodaja, da sta pravdni stranki glede te stvarne napake med seboj že napravili obračun, zato od toženca ne more zahtevati ničesar več. Tožnik je torej stvarno napako zaradi manjših kvadratur že uveljavljal z znižanjem kupnine, na kar je toženec pristal in je bila kupnina sporazumno znižana.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano): − Tožnik kot kupec je s tožencem (oziroma njegovim pravnim prednikom) kot prodajalcem sklenil Prodajno pogodbo .. z dne 26. 8. 2003 (v nadaljevanju Prodajna pogodba) in tri dodatke (Dodatek k Prodajni pogodbi z dne 29. 10. 2003, Dodatek št. 2 k Prodajni pogodbi z dne 19. 1. 2004 in Dodatek št. 3 k Prodajni pogodbi z dne 14. 7. 2004). Na tej podlagi je tožnik kupil od toženca stanovanjske enote v stanovanjskem kompleksu B. in jih je nato dalje prodajal posameznim končnim kupcem (potrošnikom po ZVKSES).

− Med strankama ni bilo sporno, da končni kupci zaradi neodpravljenih napak zadržujejo del kupnine.

− Tožnik in toženec sta dne 18. 12. 2007 podpisala Zapisnik in toženec je v zvezi z Zapisnikom podal Izjavo z dne 7. 12. 2007. Pravdni stranki sta se s tem (17. točka Zapisnika2 in Izjava) dogovorili, da se je toženec med drugim zavezal k pokritju denarnih zahtevkov v zvezi z odpravo napak le v tistih primerih, kjer bodo upravnik ali končni kupci uspeli v predsodnem oziroma sodnem postopku zoper tožnika kot vmesnega kupca. V 16. točki Zapisnika pa sta pravdni stranki poračunali odstopanja, ki presegajo tolerančni prag, ob primerjavi dejanskih stanovanjskih površin in parkirnih mest s pogodbenimi.

− Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da znesek 20.779,85 EUR (glede zahtevka, ki se nanaša na končna kupca J. J. in T. T.) predstavlja glavnico, zamudne obresti in stroške postopka, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. P 1110/2007-II in Višjim sodiščem v Ljubljani opr. št. II Cp 3878/2010 ter na tej podlagi plačane pogodbene kazni tožnika končnima kupcema zaradi zamude pri izročitvi stanovanja, ker sta končna kupca upravičeno odklonila prevzem stanovanja.

**Presoja utemeljenosti revizije**

6. Revizija je v delu, ki se nanaša na zahtevek glede končnih kupcev J. J. in T. T., utemeljena, sicer pa je neutemeljena.

_Glede zadržanih kupnin s strani končnih kupcev_

7. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova zadržanih kupnin s strani končnih kupcev3, preuranjen. Zgolj dejstvo, da končni kupci, na katere se nanaša tožnikov zahtevek, utemeljeno zadržujejo kupnine, ni dovolj. Tožnik nima prav, da že samo zadržanje kupnin s strani kupcev predstavlja znižanje kupnine v izvensodnem postopku, saj gre za dve različni stvari. Po drugem odstavku 15. člena ZVKSES ima namreč kupec, če se ob prevzemu nepremičnine (19. člen) ugotovijo napake, do odprave napak, ki so bile reklamirane ob prevzemu nepremičnine, pravico zadržati plačilo petih odstotkov kupnine. Po prvem odstavku 20. člena ZVKSES mora prodajalec napake, katerih odpravo je kupec ob prevzemu nepremičnine zahteval, odpraviti najkasneje v enem mesecu. Po drugem odstavku 20. člena ZVKSES lahko kupec, če prodajalec v roku iz prejšnjega odstavka ne odpravi napak, 1. bodisi vztraja pri zahtevku za odpravo napak, 2. bodisi sam odpravi te napake na stroške prodajalca, 3. bodisi zahteva znižanje kupnine. Po tretjem odstavku 20. člena ZVKSES kupec, če uveljavi pravico iz 2. oziroma 3. točke prejšnjega člena, ni dolžan plačati dela kupnine, ki ga je zadržal po drugem odstavku 15. člena tega zakona, dokler ni dokončno ugotovljena višina stroškov, potrebnih za odpravo napak, oziroma dokler se pogodbeni stranki ne dogovorita za višino znižanja kupnine zaradi neodpravljenih napak. Tudi dogovor, sklenjen med tožnikom in tožencem, sledi citiranim zakonskim določbam, saj sta se med drugim dogovorila, da bo toženec kril denarne zahtevke v zvezi z odpravo napak le v tistih primerih, kjer bodo upravnik ali končni kupci uspeli v predsodnem oziroma sodnem postopku zoper tožnika kot vmesnega kupca. Kot je tožniku že pojasnilo pritožbeno sodišče, je torej tožnik kot prodajalec pridobil pravico zahtevati plačilo kupnine z izročitvijo prodane nepremičnine kupcu, le izpolnitev te njegove terjatve glede tistega dela kupnine, ki ga je kupec zadržal (po 15. členu ZVKSES), je odložena, dokler ni dokončno ugotovljena višina stroškov, potrebnih za odpravo napak oziroma dokler se pogodbeni stranki ne dogovorita za višino znižanja kupnine zaradi neopravljenih napak (po 20. členu ZVKSES). Ker tožnik v obravnavani zadevi ni trdil in ni dokazal, da so ti končni kupci bodisi že s tožbo dosegli odpravo napak ali znižanje kupnine, bodisi se je tožnik o tem z njimi sam dogovoril, je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je njegov tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen. Tudi ni res (kar trdi tožnik v reviziji), da sta sodišči zavzeli stališče, da bi kupci kupnino lahko znižali zgolj v sodnem postopku, ampak sta sodišči tožniku pojasnili, da bi končni kupci lahko znižanje kupnine dosegli tudi z izvensodnim dogovorom, vendar tožnik slednjega ni niti zatrjeval niti dokazal. 8. Uveljavljana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 337. členom ZPP ni podana. Tožnik ima sicer prav, da je pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da tožnikove pritožbene navedbe o odgovornosti toženca za zadržane zneske kupnin predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto, saj je tožnik navedbe o dejanski volji pravdnih strank ob podpisu Zapisnika (da Izjava pokriva tudi odgovornost toženca za zadržane zneske kupnin) pravočasno podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je v zvezi s tem pravočasno predlagal tudi zaslišanje dveh prič. Sodišče prve stopnje je zaslišanje predlaganih prič zavrnilo in obrazložilo, da je vsebino določb Zapisnika mogoče ugotoviti že z njegovim vpogledom, glede na materialno pravno podlago (stališče o preuranjenosti zahtevka) pa presodilo njuno zaslišanje kot nerelevantno. Tožnik je pritožbeno uveljavljal, da bi priči potrdili, da je bila dejanska volja podpisnikov, da Izjava toženca pokriva tudi njegovo odgovornost za zadržane zneske kupnin. Pritožbeno sodišče tega ni upoštevalo, ker je nepravilno štelo, da predstavlja nedopustno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP. Vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpdbijane sodbe, ker glede na določbe ZVKSES in določbe Zapisnika oziroma Izjave zgolj zadržanje kupnine še ne pomeni jamčevalne sankcije (znižanja kupnine), ampak je ta možnost kupcem kot potrošnikom dana zgolj zaradi njihovega varstva z namenom olajšati njihov položaj v primerih obstoja napak.

_**Glede zahtevka zaradi znižane vrednosti nepremičnine, ki je bil plačan končnima kupcema V. V. in C. C.**_ Revizijske navedbe, da je zahtevek končnih kupcev, ki sta stvarno napako pravilno grajala, krit z Izjavo, so neutemeljene. Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da sta tožnik in toženec odstopanja, ki presegajo tolerančni prag, ob primerjavi dejanskih stanovanjskih površin in parkirnih mest s pogodbenimi, že poračunala (16. točka Zapisnika) in se je takrat tožnikova obveznost do toženca že ustrezno znižala, tožnik od toženca sedaj ni upravičen terjati ponovnega plačila zaradi napake zaradi manjše kvadrature stanovanja, kot je tožniku že pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče (natančneje glej 6. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), ki je potrdilo zavrnitev tožnikovega zahtevka v zvezi z manjšo kvadraturo prodanih nepremičnin. Pravilna je tudi razlaga pritožbenega sodišča, da Izjava (glede na določbe poznejšega Zapisnika) ne krije napak zaradi manjše kvadrature. Če je tožnik kljub manjši kvadraturi končnim kupcem zaračunal več, kot bi smel, posledic ne more prevaliti na toženca.

_**Glede zahtevka, ki se nanaša na končna kupca J. J. in T. T.**_

9. Utemeljen pa je revizijski očitek, da sta sodišči nepravilno uporabili določbe 461., 462., 464. in 468. člena OZ pri presoji utemeljenosti zahtevka glede končnih kupcev J. J. in T. T. Nižji sodišči sta tožniku sicer pravilno pojasnili, da je šlo v tem primeru za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izročitvi stanovanja (ki ni bila dogovorjena in posledično krita z Zapisnikom in Izjavo), ker pa sta končna kupca upravičeno odklonila prevzem stanovanja, bi tožnik lahko terjal znesek iz naslova škode zaradi zaupanja po drugem odstavku 468. člena OZ. Nepravilen pa je nadaljnji zaključek nižjih sodišč, da je tožnik zamudil enoletni prekluzivni rok po 480. členu OZ (ki ga sicer sodišče pravilno upošteva po uradni dolžnosti in ne šele na toženčev ugovor4). Sodišči sta za začetek teka roka namreč zmotno šteli dan, ko sta končna kupca v letu 2007 vložila tožbo, saj tožnik takrat še ni mogel vedeti, ali je bil njun odklon prevzema stanovanja upravičen in mu posledično še ni bila znana škoda. Zato je enoletni prekluzivni rok začel teči šele, ko je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 23. 3. 2011 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje oziroma ko je bila ta sodba vročena tožniku. Glede na to, da je tožnik v obravnavani zadevi tožbo vložil 23. 9. 2011 (torej v manj kot leto dni po izdaji sodbe sodišča druge stopnje), jo je vložil pravočasno. Ker sta kupca zaradi napake na stanovanju upravičeno odklonila njegov prevzem in jima je zato tožnik zaradi zamude pri izročitvi stanovanja moral plačati znesek 20.779,85 EUR (ki predstavlja glavnico, zamudne obresti in stroške postopka), kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, je tožnikov zahtevek v tem delu (plačilo zneska 20.779,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2011) utemeljen pod pogoji potrjene prisilne poravnave.5 Toženec je tako dolžan plačati tožniku še 12.144,85 EUR do 11. 12. 2016, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 12. 12. 2016 dalje do plačila.

**Odločitev o reviziji**

10. Ker je sodišče druge stopnje glede zahtevka, ki se nanaša na končna kupca J. J. in T. T., ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji v tem delu delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožnikovi pritožbi delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem delu pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

11. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

12. V zvezi s stroški prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče upoštevalo odmero tožnikovih in toženčevih stroškov ter tožnikov 10,6 % in toženčev 89,4 % uspeh v pravdi, zato glede na uspeh tožniku pripada 757,29 EUR, tožencu pa 2.871,97 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotu mora tožnik plačati tožencu 2.114,68 EUR stroškov prvostopenjskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

13. Tožnikove stroške pritožbenega postopka je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZST), toženec pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. Tožnikovi stroški pritožbenega postopka predstavljajo: strošek nagrade za postopek s pritožbo v znesku 2.036,80 EUR (tar. št. 3210 Tarife) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife), oboje povečano za 22 % DDV v znesku 452,47 EUR (tar. št. 6007 Tarife), skupaj torej znesek 2.509,27 EUR, upoštevaje njegov 5,9 % uspeh v pritožbenem postopku pa znesek 148,05 EUR. Tožniku pa ne pripada pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov, ker glede na obseg pritožbe s prilogami niso izpolnjeni pogoji iz tarife (tar. št. 6000). Toženec mora v 15 dneh torej povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 148,05 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Tudi stroške revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odmerila v skladu z določbami ZST. Tožnikovi in toženčevi stroški revizijskega postopka za vsakega od njiju predstavljajo: stroške nagrade za postopek z revizijo v znesku 2.546,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife), oboje povečano za 22 % DDV v znesku 564,52 EUR (tar. št. 6007 Tarife), skupno torej za vsakega od njiju stroške v skupnem znesku 3.130,52 EUR. Glede na tožnikov 5,9 % uspeh v revizijskem postopku predstavljajo njegovi stroški znesek 184,70 EUR, toženčevi pa glede na njegov 94,1 % uspeh pa znesek 2.945,81 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožnik v 15 dneh plačati tožencu 2.761,11 EUR pravdnih stroškov skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 V 17. točki Zapisnika je med drugim določeno, da vmesni kupec uveljavlja za postavke iz točke 15 zahtevke, za katere bo toženec ob sklenitvi tega zapisnika podal izjavo v notarski obliki. Izjava določa obveznost toženca, da pokrije vse denarne zahtevke v tistih primerih, s katerimi bodo upravnik ali končni kupci uspeli v predsodnem oziroma sodnem postopku proti vmesnemu kupcu ali tožencu. 3 Po tretjem odstavku 3. člena ZVKSES je končni kupec oziroma končna kupovalka po tem zakonu oseba, ki od investitorja oziroma vmesnega kupca kupi enostanovanjsko stavbo oziroma posamezen del stavbe z več posameznimi deli, z namenom uporabljati to stavbo oziroma posamezen del stavbe. 4 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 67/2014 z dne 18. 9. 2014. 5 Iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 23. 11. 2012 izhaja, da je bila nad toženo stranko potrjena prisilna poravnava z naslednjo vsebino: delež plačila terjatev upnikov 54 %, rok za plačilo terjatev upnikov: 4 leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, terjatve upnikov v obdobju od 2. 4. 2012 do poteka roka za njihovo plačilo se ne obrestujejo.