Jedro

Pri presoji, ali je začetek teka zastaralnega roka pogojen z obstojem pravnomočne odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, je potrebno zavzeti enako stališče bodisi da se denarna terjatev uveljavlja kot reparacija bodisi da se uveljavlja kot odškodnina.

Vložitev tožbe za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja predpostavlja, da je bila od dneva prenehanja delovnega razmerja tožeča stranka tudi materialno prikrajšana zaradi neizplačevanja prejemkov iz delovnega razmerja. Njihovo plačilo bi zato lahko od tožene stranke zahtevala že od dneva nastanka vsakokratnega materialnega prikrajšanja, t. j. od dneva zapadlosti plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi ji bili sicer izplačani, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja.

Pogodbena kazen oziroma pavšalna odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predstavlja terjatev iz delovnega razmerja, za katero velja petletni zastaralni rok iz 206. člena ZDR.

S pravnomočnostjo sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja (9. 5. 2002) je odpadla pravna podlaga za odpravnino, ki je bila izplačana tožeči stranki dne 17. 9. 1996. Ker ji je bila odpravnina izplačana kot trajnemu presežku, ni mogoče trditi, da jo je pridobila na nepošten način. Sodišče je pravilno presodilo, da je bila tožeča stranka v smislu določila 193. člena OZ dobroverna vse do dne 21. 12. 2002, ko je bil podan pobotni ugovor za plačilo odpravnine, in utemeljeno odločilo, da obresti od v pobot uveljavljane terjatve tečejo šele od tega dne dalje.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrnejo tožbeni zahtevki za: - priznanje vseh pravic iz dela in do dela, vključno s priznanjem delovne dobe, za čas od 21. 8. 1996 do 10. 11. 1997 (1. alineja prvega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje), - obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od avgusta 1996 do vključno septembra 1997 z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. alineja prvega odstavka in drugi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 1. - 14. alinejo II/2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), - plačilo regresa za letni dopust za leto 1997 z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. alineja prvega odstavka in drugi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 1. alinejo II/3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), - plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so se od prisojenih glavnic natekle do 10. 11. 1999 (2., 4., 6., 7. alineja prvega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s II/2. in II/3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje), - plačilo zakonskih zamudnih obresti glede plače za november 2001 in glede nagrade za 50 let dela v G., ki presegajo višino prisojenih glavnic (3. alineja prvega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 64. alinejo II/2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, in drugi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z 19. alinejo II/3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna pisno pozvati tožečo stranko nazaj na delo, jo razporediti na ustrezno delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ji priznati vse pravice iz dela od 21. 8. 1996 dalje in ji od tega datuma dalje vpisati v delovno knjižico ter v druge uradne listine delovno dobo in pokojninsko osnovo (1. točka izreka). Ugotovilo je obstoj naslednjih terjatev tožeče stranke do tožene stranke: za čas od 21. 8. 1996 do 31. 12. 2006 obračun in izplačilo nadomestila plače za delovno mesto vodja kadrovskih in splošnih zadev po sklepu o sklenitvi delovnega razmerja z dne 9. 11. 1992, od 1. 2. 2007 do vrnitve na delo pa v višini vsakokratnega izračuna bruto plač po kolektivni pogodbi tožene stranke (posamični mesečni bruto zneski razvidni iz izreka sodbe), oziroma v neto zneskih, po obračunu in plačilu prispevkov in dohodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (II/2. točka izreka); plačilo regresa za letni dopust za obdobje od 1997 do 2006 (v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka, oziroma v neto zneskih po obračunu in plačilu dohodnine), jubilejne nagrade za 20 let, nagrade za 50 let G. in novoletne nagrade za obdobje od 2003 do 2005 (vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila) ter tovrstnih prejemkov po 1. 1. 2007, ki izhajajo iz delovnega razmerja (regresi, nagrade, božičnica, dodatki, ipd.) in niso del plače, v vsakokratnem znesku in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/3. točka izreka); odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 5.178,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 dalje (II/4. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova odpravnine v znesku 7.350,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 dalje do plačila (III. točka izreka). V II. in III. točki izreka ugotovljene terjatve je medsebojno pobotalo do višine 7.350,74 EUR tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko med vsoto neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugotovljenimi v točki II., zmanjšane za znesek 7.350,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 dalje iz točke III (IV/1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 30 dneh po izplačilu plač predložiti tožeči stranki kot dokaz o izpolnjevanju obveznosti verodostojno listino, iz katere bo razvidno, da je plačala prispevek za pokojninsko zavarovanje in spremembo sporočila pristojni enoti ZPIZ z obrazcem M4/M6 (IV/2. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (V. točka izreka).

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je dne 9. 5. 2002 postala pravnomočna sodba (Pd 138/2000) o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke. Ker se je s tem vzpostavilo stanje, kot da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo, je sodišče ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, ki sta predmet tega spora. Vsi tožbeni zahtevki so bili podani znotraj petletnega zastaralnega roka, ki je pričel teči dne 9. 5. 2002(1) z vročitvijo pravnomočne sodbe Pd 138/2000 tožeči stranki. Ugotovljene denarne terjatve tožeče stranke je sodišče pobotalo s terjatvijo tožene stranke za vrnitev izplačane odpravnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani (ugodilni) del sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka iz 1. točke izreka, s katerim je bila toženi stranki naložena dolžnost razporediti tožečo stranko na ustrezno delovno mesto ter vpisati pokojninske osnove v uradne listine. II/2. točko izreka je spremenilo tako, da je v zvezi z nadomestilom plač za čas od 21. 8. 1996 do 31. 9. 1998 prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do 1. 1. 2002, glede nadomestila plač za čas od 1. 10. 1998 do 28. 2. 2002 pa obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže posamezne glavnice. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Bruto znesek nadomestila plače za november 2001 je znižalo na 486,20 EUR, bruto in neto nadomestilo plače za čas od 1. 1. 2007 dalje pa za obračunane in plačane zneske nadomestila plač po začasni odredbi, ter višji tožbeni zahtevek za plačilo glavnic zavrnilo. II/3. točko izreka je spremenilo tako, da je glede regresov za letni dopust za leti 1997 in 1998 prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti do 1. 1. 2002, glede regresov za obdobje od 1999 do 2001 pa od zapadlosti mesečnih zneskov do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže posamezne glavnice, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. Zaradi posega v obrestni del zahtevka je posledično spremenilo odločitev o pobotu tako, da je v II. in III. točki izreka ugotovljene terjatve pobotalo do višine 7.350,74 EUR in toženi stranki naložilo plačilo razlike med vsoto neto zneskov nadomestil plače, regresov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zneskom 7.350,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 dalje do plačila, kar je zahtevala tožeča stranka več, pa je zavrnilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Revizije glede odločitve o zavrnitvi višjega obrestnega zahtevka ni dopustilo (31. in 32. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kršena je 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek in obrazložitev o obrestnem delu denarnih zahtevkov sta nerazumljiva in v medsebojnem neskladju, datumi pa niso v povezavi z veljavnostjo materialnih določb o obrestovanju. Rok za vložitev reintegracijskega in reparacijskega zahtevka je določen v prvem odstavku 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nadaljnji, ki se je v RS uporabljal kot republiški predpis) in ne začne teči šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Ta rok je prekluzivne narave, zato je sodišče pri presoji pravočasnosti vložitve tožbe napačno uporabilo zastaralne roke (tudi če bi bilo stališče o upoštevanju zastaralnega roka pravilno, je ta do vložitve tožbe dne 11. 11. 2002 že potekel, ker je zastaranje začelo teči v letu 1996). Terjatev za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je zastarala. Po svoji naravi predstavlja odškodnino, zato velja zanjo triletni zastaralni rok in ne petletni, ki ga je uporabilo sodišče. Glede plačila jubilejne nagrade in nagrade ob 50. letnici G. bi sodišče moralo prisoditi obresti le do višine glavnice. Ni pravilna odločitev, da tožeča stranka dolguje zamudne obresti od v pobot uveljavljane odpravnine šele od dneva postavitve zahtevka za vračilo. Tožeča stranka je bila v slabi veri od dneva, ko je prejela odpravnino, saj je takrat že tekel postopek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Izrek o pobotu ni materialnopravno pravilen, saj se sodišče ni opredelilo do tega, kdaj je nastal pobot. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (v obravnavani zadevi je to ugodilni del sodbe), in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Neutemeljen je očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga revizija uvodoma uveljavlja le pavšalno, s podajanjem zakonske definicije te kršitve, v nadaljevanju pa ga vsebinsko konkretizira le glede odločitve o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj ta vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih tako glede odločitve o glavnih terjatvah kot tudi o stranski terjatvi. Izreku in obrazložitvi obrestnega dela odločitve tožena stranka neutemeljeno očita nerazumljivost in medsebojno neskladje, saj iz revizijskih navedb izhaja, da s sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka dejansko izpodbija materialnopravne razloge sodbe o teku zakonskih zamudnih obresti.

8. Jedro spora je vprašanje, ali mora tožeča stranka reintegracijski in reparacijski zahtevek uveljavljati v roku iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR in istočasno z vložitvijo tožbe za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ali pa ju lahko uveljavlja tudi kot samostojna zahtevka. V predmetnem sporu je o tem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (razveljavitveni sklep VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006), ki ga je pri sprejemu izpodbijane sodbe v celoti upoštevalo tudi drugostopenjsko sodišče. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da delavec ni dolžan postaviti tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo v roku, ki ga določa prvi odstavek 83. člena ZTPDR. V citiranem členu je določen le prekluzivni rok, v katerem mora delavec izpodbijati dokončno odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Za izpolnitev obveznosti vrnitve na delo in denarnih obveznosti poseben rok v ZTPDR ni predviden, sicer pa ga je šteti za zastaralni rok, ki lahko teče šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja (t. j. v obravnavani zadevi od dne 9. 5. 2002). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bila tožba za reintegracijo in reparacijo vložena dne 11. 11. 2002 (oziroma tožbeni zahtevek razširjen dne 18. 12. 2006 in 8. 5. 2007), torej znotraj petletnega roka, ki velja za zastaranje terjatev iz delovnega razmerja (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji, oziroma 206. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Ker pravnomočna razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja terja vzpostavitev stanja, ki je obstajalo pred izdajo te delodajalčeve odločbe in zagotovitev takšnega pravnega položaja delavcu, kot da nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja ni bilo, je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

9. Vrhovno sodišče ocenjuje, da stališče, ki ga je zavzelo v zadevi VIII Ips 322/2005, glede teka zastaralnega roka za reparacijski zahtevek ob upoštevanju kasnejše sodne prakse ni utemeljeno. V zadevi VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008, v kateri je tožnik zahteval plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je Vrhovno sodišče obrazložilo, da ZOR (376. člen) veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek škode (objektivni zastaralni rok), ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju (nezakonito prenehanje delovnega razmerja). V obravnavani zadevi denarne terjatve iz delovnega razmerja sicer niso uveljavljane kot odškodninska terjatev, temveč kot reparacijska terjatev, ki pa je bila tožeči stranki prav tako prisojena v posledici pravnomočne odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Pri presoji, ali je začetek teka zastaralnega roka pogojen z obstojem pravnomočne odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, je potrebno zavzeti enako stališče bodisi da se denarna terjatev uveljavlja kot reparacija bodisi da se uveljavlja kot odškodnina.

Na podlagi prvega odstavka 361. člena ZOR zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Ključno vprašanje je, kdaj najprej je tožeča stranka imela pravico zahtevati od tožene stranke plačilo plač in drugih terjatev iz delovnega razmerja, ki jih vtožuje za čas od avgusta 1996 dalje. Vložitev tožbe za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja (Pd 138/2000), ki jo je vložila dne 5. 3. 1996, predpostavlja, da je bila od dneva prenehanja delovnega razmerja tožeča stranka tudi materialno prikrajšana zaradi neizplačevanja prejemkov iz delovnega razmerja. Njihovo plačilo bi zato lahko od tožene stranke zahtevala že od dneva nastanka vsakokratnega materialnega prikrajšanja, t. j. od dneva zapadlosti plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi ji bili sicer izplačani, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Stališče iz zadeve VIII Ips 286/2007, da se zapadlost odškodninske terjatve ne veže na pravnomočnost odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, velja tako tudi za reparacijsko terjatev. Vrhovno sodišče je zato glede uveljavljanih denarnih terjatev tožeče stranke upoštevalo, da so zapadle v plačilo na dan, ko bi ji bile sicer izplačane, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Tožba je bila vložena dne 11. 11. 2002, kar pomeni, da so ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice (371. člen ZOR) in triletnega zastaralnega roka za zakonske zamudne obresti (372. člen ZOR) zastarale vse glavnice, ki so dospele v plačilo do 10. 11. 1997 in obresti, ki so se od utemeljeno prisojenih glavnic natekle do 10. 11. 1999. Vrhovno sodišče je zato reviziji delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke za priznanje vseh pravic iz dela in do dela (vključno s priznanjem delovne dobe) za čas od 21. 8. 1996 do 10. 11. 1997, obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od avgusta 1996 do vključno septembra 1997 z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo regresa za letni dopust za leto 1997 z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so se od prisojenih glavnic natekle do 10. 11. 1999. 10. Navedeno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče glede zastaranja reparacijskega zahtevka zavzelo v 9. točki te odločbe, pa v ničemer ne vpliva na drugačno stališče o reintegracijskem zahtevku, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v odločbah VIII Ips 112/2000 z dne 5. 12. 2000, VIII Ips 256/2004 z dne 22. 3. 2005 in VIII Ips 106/2005 z dne 25. 10. 2005, na katere se sklicuje razveljavitveni sklep VIII Ips 322/2005. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da reintegracijski zahtevek ni zastaral, je zato pravilna.

11. Revizija zmotno navaja, da je terjatev za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po svoji naravi odškodnina in da je zaradi poteka 3-letnega roka iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zastarala. Pogodbena kazen oziroma pavšalna odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predstavlja institut delovnega prava „sui generis“(2). Ne gre za odškodnino kot eno od tipičnih oblik škode v smislu določb ZOR (oziroma OZ), temveč predstavlja posebno odškodninsko sankcijo za nezakonita ravnanja delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delavca, za katero so se dogovorile stranke kolektivne pogodbe(3). Izpodbijana sodba zato pravilno ugotavlja, da gre za terjatev iz delovnega razmerja, za katero velja petletni zastaralni rok iz 206. člena ZDR. Terjatev je zapadla v plačilo s pravnomočnostjo sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, t. j. dne 9. 5. 2002. Tožbeni zahtevek za plačilo te terjatve je bil zato dne 19. 12. 2006 uveljavljan znotraj petletnega zastaralnega roka.

12. Revizija očita, da materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih glavnic v izpodbijani sodbi ni bilo pravilno uporabljeno. Drugostopenjsko sodišče je pri odločanju o obrestnem delu zahtevka pravilno upoštevalo zakonodajo, kot je veljala za posamezna obdobja, na katera se razteza reparacijski zahtevek. ZOR teka zamudnih obresti ni omejeval (277. člen). Glede na določilo 376. člena OZ, ki je pričel veljati 1. 1. 2002, obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico (prepoved ultra alterum tantum). Citirano določilo OZ se glede na odločbo Ustavnega sodišča(4) uporablja tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1. 1. 2002, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Z novelo OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/2007; začetek veljavnosti 22. 5. 2007) je bil 376. člen OZ črtan, tako da prepoved ultra alterum tantum velja le še za pogodbene obresti, za zakonske zamudne obresti pa ne več. Ob upoštevanju navedene pravne podlage je sodišče druge stopnje glede glavnic, ki so zapadle v času veljavnosti ZOR, pravilno prisodilo obresti le do 1. 1. 2002, oziroma do tistega kasnejšega datuma, ko so obresti dosegle višino glavnic. Pravilno je tudi odločilo, da zakonske zamudne obresti od glavnic, ki so zapadle v plačilo v času veljavnosti OZ, prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, če jo dosežejo do 22. 5. 2007(5). Le obresti od glavnic, zapadlih v plačilo v času veljavnosti OZ, ki do 22. 5. 2007 ne dosežejo glavnic, tečejo vse do plačila.

13. Revizija zmotno očita, da so obresti od jubilejne nagrade, ki je zapadla v plačilo 1. 1. 1997, do 1. 1. 2002 že presegle glavnico. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je jubilejna nagrada zapadla v plačilo šele 26. 11. 2002 in ne že 1. 1. 1997, kot to trdi revizija. Ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč iz 10. točke te odločbe je sodišče pravilno odločilo, da obresti od navedene glavnice tečejo od dneva zapadlosti do plačila.

14. Utemeljen je revizijski očitek o nepravilno prisojenih obrestih v zvezi s plačilom nagrade za 50 let G.. Obresti od te glavnice, ki je zapadla v plačilo 20. 11. 2000, so do 10. 5. 2007 presegle višino glavnice. Tožeči stranki zato obresti ne pripadajo vse do plačila, temveč je upravičena le do obresti v višini glavnice. Revizijsko sodišče je pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava, na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je napačna tudi odločitev o obrestih glede plačila plače za november 2001(6). Ker je ta glavnica zapadla v plačilo 17. 12. 2001, so tudi v tem primeru obresti do 10. 5. 2007 presegle višino glavnice. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu plače za november 2001 (3. alineja prvega odstavka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 64. alinejo II/2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) in plačilo nagrade za 50 let dela v G. (drugi odstavek sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z 19. alinejo II/3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenih glavnic tečejo od dneva zapadlosti pa do dne, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo.

15. Revizija neutemeljeno zatrjuje, da sodišče ni pravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obrestih od odpravnine, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot. S pravnomočnostjo sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja (9. 5. 2002) je odpadla pravna podlaga za odpravnino, ki je bila izplačana tožeči stranki dne 17. 9. 1996. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena OZ). Na podlagi 193. člena OZ (določilo 214. člena ZOR, na katerega se je oprlo sodišče druge stopnje, je vsebinsko enako) je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Iz citiranega določila OZ ne izhaja, da bi bil začetek teka zakonskih zamudnih obresti vezan na datum, ko je odpadla pravna podlaga glede izplačane odpravnine (t. j. 9. 5. 2002), za kar se zavzema revizija. Ker je bila tožeči stranki odpravnina izplačana kot trajnemu presežku, ni mogoče trditi, da jo je pridobila na nepošten način, zato je neutemeljeno tudi zavzemanje tožene stranke, da bi od v pobot uveljavljane terjatve obresti pričele teči že z dnem pridobitve odpravnine. Sodišče je tako pravilno presodilo, da je bila tožeča stranka v smislu določila 193. člena OZ dobroverna vse do dne 21. 12. 2002, ko je bil podan pobotni ugovor za plačilo odpravnine, in utemeljeno odločilo, da obresti od v pobot uveljavljane terjatve tečejo šele od tega dne dalje.

16. Zmoten je revizijski očitek, da je izrek o pobotu materialnopravno napačen, ker se sodišče ni opredelilo do vprašanja, kdaj je pobot nastal. V skladu z drugim odstavkom 312. člena OZ pobot nastane, kadar so se stekli pogoji, ki so zanj predpisani v 311. členu OZ. Izpodbijana sodba izrecno ugotavlja, da je pobot nastal na dan zapadlosti terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot (t. j. dne 21. 12. 2002). Iz izreka pobota je sicer razvidno, da je sodišče terjatvi strank pobotalo tako, da je v pobot uveljavljano terjatev (4.265,81 EUR) kapitaliziralo na dan opravljene glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (10. 5. 2007) in tako dobljeni glavnici (7.350,74 EUR) pripisalo še zakonske zamudne obresti od 10. 5. 2007 dalje do plačila. S tem je toženi stranki priznalo v pobot uveljavljano terjatev v višjem znesku, do katerega je bila tožena stranka sicer upravičena na dan nastanka pobota (4.265,81 EUR). Ker pa je bilo s tem odločeno v korist tožene stranke, Vrhovno sodišče v izrek o pobotu ni smelo poseči (359. člen v zvezi z 383. členom ZPP).

17. Pri procesnem pobotanju nastane pobot s sodbo, vendar skladno z drugim odstavkom 312. člena OZ posledice pobota učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. To je takrat, ko sta se terjatvi strank srečali, kar praviloma pomeni dan zapadlosti kasnejše obveznosti (21. 12. 2002). Sodišče druge stopnje učinka pobota pri oblikovanju izreka sicer ni dosledno upoštevalo, saj teka obresti od pobotanih terjatev strank na dan 21. 12. 2002 ni ustavilo, vendar pa s tem ni prišlo do dejanskih materialnopravnih posledic v škodo strank. Rezultat odločitve je namreč enak (terjatve obeh strank so obravnavane enakopravno) tako v primeru odločitve, da od v pobot uveljavljanih terjatev tožeče in tožene stranke še vedno tečejo obresti vse do plačila (razen kolikor je bilo tek obresti od terjatev tožeče stranke potrebno ustaviti zaradi razlogov iz 12. točke te odločbe), kot v primeru, če bi sodišče sicer formalno pravilno odločilo, da od pobotanih terjatev ne tečejo nobene obresti, temveč te tečejo le še od razlike.

18. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe. V preostalem je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, saj v sporih o obstoju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

Op. št. (1): Iz podatkov spisa izhaja, da je bila pravnomočna odločba tožeči stranki vročena dne 22. 5. 2002, kar pa ne vpliva na sprejem drugačne odločitve, niti ni tožena stranka v zvezi z datumom vročitve v pritožbi uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Op. št. (2): Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 236/1998 z dne 2. 3. 1999. Op. št. (3): Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 84/2004 z dne 23. 11. 2004. Op. št. (4): U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006. Op. št. (5): Predmet preizkusa pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje, ki je opravilo glavno obravnavo dne 10. 5. 2007. Pritožbeno sodišče bi zato moralo ugotavljati, ali so obresti dosegle glavnico do dne 10. 5. 2007 in ne do 22. 5. 2007. Navedena kršitev, ki je revizija sicer ne uveljavlja, pa ne vpliva na drugačno odločitev, saj so obresti, ki so dosegle glavnico do dne 22. 5. 2007, le-to dosegle oziroma presegle tudi že na dan 10. 5. 2007. Op. št. (6): Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je pritožbeno sodišče znižalo na prvi stopnji prisojeni znesek plače za mesec november 2002, in ne za november 2001, kakor to izhaja iz izreka drugostopenjske sodbe, vendar takšnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo revizija ne uveljavlja.