Jedro

Revident, ki priznava nadaljevanje pravice po starem predpisu ZPIZ/92 v času veljavnosti nove zakonodaje, ki te pravice ne pozna več, ne more uspeti z revizijskimi navedbami o drugačnem dejanskem stanju, ki naj bi bilo podlaga za priznanje pravice do nadomestila po določbi 132. člena ZPIZ/92 tožniku kot samozaposlenemu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 14. 3. 2011 in 15. 7. 2011. Razsodilo je, da ima tožnik, invalid II. kategorije, pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 10. 2. 2011 dalje in da mu mora tožena stranka za to obdobje izplačati nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 18. 12. 2002 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s polovico delovnega časa od 16. 12. 2002 dalje. Z odločbo tožene stranke z dne 22. 4. 2003 pa je bilo odločeno, da ima pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 20. 1. 2003 dalje na podlagi 131. člena ZPIZ/92 (Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji). Tožena stranka mu je nato z odločbo z dne 28. 10. 2010 priznala nadomestilo za čakanje na ustrezno zaposlitev od 8. 10. 2010 dalje. Tožnik se je 10. 2. 2011 ponovno zaposlil in tožena stranka mu je z izpodbijanima odločbama priznala nadomestilo plače v skladu s 132. členom ZPIZ/92. Po mnenju sodišča zgolj vmesna izguba zaposlitve ne more vplivati na že pridobljeno pravico ob nespremenjeni invalidnosti na podlagi 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Tožena stranka bi morala upoštevati, da je bila tožniku v odločbi z dne 22. 4. 2003 pravica do nadomestila priznana kot delavcu in ne kot lastniku podjetja.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom do 30. 4. 2011. Poleg tega je dodalo, da bo morala tožena stranka o višini nadomestila odločiti s posebno odločbo. Obrazložilo je, da je priznanje nadomestila dopustno le za obdobje od 10. 2. 2011 do 30. 4. 2011, kot je vsebovano v izpodbijanih odločbah. O kasnejšem obdobju je bilo odločeno z novejšimi odločbami, ki so predmet drugih socialnih sporov.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi se moralo nadomestilo odmeriti v skladu s 132. členom ZPIZ/92, ker je pri priznanju pravice pomemben zavarovančev status v času nastanka invalidnosti in ne morebitne kasnejše spremembe statusa. Naložitev plačila nadomestila toženi stranki je v nasprotju s 139. členom ZPIZ/92, saj je primarni zavezanec delodajalec.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrženje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Med strankama je v tem revizijskem postopku sporna višina nadomestila glede na pravilnost uporabe 131. oziroma 132. člena ZPIZ/92. 8. Revident je v svoji odločbi z dne 22. 4. 2003, ki je pravnomočno priznala tožniku pravico do nadomestila in katera med strankama nesporno daje pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom tudi na podlagi v tej obravnavani zadevi izpodbijanih odločb revidenta z dne 14. 3. 2011 in 15. 7. 2011, tožniku priznal pravico do nadomestila na podlagi zavarovanja iz delovnega razmerja in za to kot pravno podlago za priznanje pravice navedel 131. člen ZPIZ/92. Ker gre za pravnomočno odločbo, se šteje tako ugotovljeno dejansko stanje za resnično, pravna podlaga (131. člen ZPIZ/92) pa kot pravilna. Zato revident, ki priznava nadaljevanje pravice po starem predpisu ZPIZ/92 v času veljavnosti nove zakonodaje, ki te pravice ne pozna več, ne more uspeti z revizijskimi navedbami o drugačnem dejanskem stanju, ki naj bi bilo podlaga za priznanje pravice do nadomestila po določbi 132. člena ZPIZ/92 tožniku kot samozaposlenemu.

9. Revident se je v izpodbijanih odločbah skliceval na 143., 190. in 191. člen ZPIZ/92 v zvezi z izplačevanjem nadomestila tožniku. Iz odločb izhaja, da revident izplačuje nadomestilo mesečno za nazaj. Zato je neupoštevno prvič šele v reviziji zavzeto materialnopravno izhodišče, da bi moral delodajalec izplačevati nadomestilo po določbi 139. člena ZPIZ/92. Ta določba je zgolj tehnične narave in ureja le izplačevanje, medtem ko je zagotavljanje denarnih sredstev za izplačilo dolžnost zavoda (142. člen ZPIZ/92).

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.