Jedro

Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da mu je potrebno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ, v katerem je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki II. izreka za besedo „dalje“ doda besedilo „do 30. 4. 2011“.

Doda se nova III. točka izreka, ki glasi: „ O višini nadomestila bo odločila tožena stranka s posebno odločbo.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 7. 2011 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 3. 2011 (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da ima tožnik, invalid II. kategorije invalidnosti, pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 10. 2. 2011 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je tožniku dolžna izplačati še neizplačana ali premalo izplačana nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 151. in 132. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) oziroma je s tem v zvezi tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je bil tožnik na dan nastanka invalidnosti pokojninsko in invalidsko zavarovan po 12. členu ZPIZ oziroma drugem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). S tem pa je bila utemeljena odločitev, razvidna iz izpodbijanih odločb glede odmere nadomestila po določbi 132. člena ZPIZ, ne pa po določbi 131. člena ZPIZ, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje. Glede navedb o pravnomočni odločbi z dne 22. 4. 2003 pa tožena stranka navaja, da je šlo za postopek v zvezi z drugo zahtevo in drugim obdobjem uživanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, o sami lastnosti zavarovanca, ki je odločilno dejstvo, pa ni bilo pravnomočno odločeno. Res je, da je tožnik ohranil pravice v okviru razvrstitve v III. kategorijo invalidnost (pravilno: II. kategorija invalidnosti), o pravici do nadomestila pa je bilo odločeno glede na novo dejstvo nastopa zaposlitve s skrajšanim delovnim časom v novem obdobju. Tožena stranka še pripominja, da je aktualna sodna praksa drugačna, kot pa je o vprašanju odločilo sodišče, kot npr. opr. št. VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj svoje odločitve ni sprejelo v obsegu izpodbijane odločbe in je širilo „časovni obseg“ navedene odločbe. Taka odločitev je tudi v nasprotju z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). V danem primeru je socialni spor dopusten zgolj za obdobje, ki ga opredeljujeta izpodbijani odločbi, to pa je čas od 10. 2. 2011 do 30. 4. 2011, kar je razvidno iz izreka prvostopenjske odločbe. O kasnejšem obdobju od 1. 5. 2011 dalje pa je bilo odločeno z novejšimi odločbami izdanimi v kasnejših postopkih, ki so tudi predmet socialnega spora v drugih zadevah in sicer opr. št. VIII Ps 3139/2011 ter VIII Ps 855/2013. Tožena stranka opozarja tudi na prepoved litispendence. Sodba se tako ne bi smela nanašati na obdobje po 30. 4. 2011. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da so neupoštevne navedbe tožene stranke o zmotnem opiranju sodbe na določbo 131. člena ZPIZ, saj pritožba z nobeno konkretno trditvijo ne izkazuje zmote, razen pavšalnega sklicevanja na predlagane dokaze. Neresnična je tudi trditev, da se odločba z dnem 22. 4. 2003 sklicuje na neko drugo zadevo in drugo časovno obdobje. Navajanje nove zaposlitve in nove sodne prakse je pritožbena novota. Po mnenju tožnika tudi časovni okvir ni prekoračen, kajti odločba bo v vsakem primeru veljala do izdaje nove ali prenehanje zadevne odločbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, na katere opozarja tožena stranka in sicer določbo prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ter prvi odstavek 82. člena ZDSS-1. Gre za kršitev, ki je vplivala na samo odločitev o zadevi (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 7. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 3. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik, delovni invalid II. kategorije invalidnosti, pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v znesku 245,48 EUR na mesec od 10. 2. 2011 do 30. 4. 2011. Nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom se izplačuje za dneve dela ter za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače v mesečnem znesku za nazaj.

Glede na navedbe v tožbi je bila sporna zgolj odmera in s tem višina priznanega zneska nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Tožena stranka je namreč nadomestilo odmerila v višini 245,48 EUR, s tem da je svojo odločitev utemeljevala na določbi 132. člena ZPIZ, kjer je bilo določeno, da se delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti - zavarovancu iz 11., 12., 13., 14., 15., 16., 17., 18., 21., 22., 23., in 24. člena tega zakona nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri v odstotku glede na skrajšanje delovnega časa, od pokojninske osnove, od katere bi se mu odmerila invalidska pokojnina ob nastanku invalidnosti. Nadomestilo se usklajuje enako kot se usklajujejo pokojnine. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik ob nastanku invalidnosti zavarovan po 12. členu ZPIZ, kar ustreza določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 s spremembami in da je torej potrebno nadomestilo odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ. V nasprotju s tem pa tožnik navaja, da je bil v času nastanka invalidnosti in tudi kasneje vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja in da je v tem primeru potrebno nadomestilo odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ, kjer je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ZPIZ-1 pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ne pozna. V teh primerih je torej pravice iz invalidskega zavarovanja mogoče priznati le po določbah novega zakona, razen če gre za stanje, ki je urejeno v prehodnih določbah, na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010. Ker pa se je tožena stranka že v predhodnem postopku postavila na stališče, da so izpolnjeni pogoji določeni v prehodnih določbah ZPIZ-1 in da je torej tožnik upravičen do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, kot je bil le-ta urejen v določbah ZPIZ, pritožbeno sodišče vprašanja ali so izpolnjeni pogoji določeni v prehodnih določbah ZPIZ-1 ni preizkušalo, saj očitno med strankama priznanje pravice do nadomestila po določbah ZPIZ ni sporno.

Za odločitev je bila torej bistvena zgolj ugotovitev, ali je tožnik vključen v zavarovanje na podlagi 12. člena ZPIZ oziroma drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik zasebne družbe, ki je poslovodna oseba in ni zavarovana na drugi podlagi, ali pa je v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v odločbi št. ... z dne 22. 4. 2003, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa ugotovila, da je bila podlaga v zavarovanje popravljena in je tožnik zavarovan v skladu s 13. členom ZPIZ, torej na podlagi delovnega razmerja. Tožena stranka je torej v postopku sama ugotovila, da je podlaga za zavarovanje delovno razmerje. Tožnik je torej že dokazal, da je bil v času nastanka invalidnosti zavarovan na podlagi delovnega razmerja. Tožena stranka tekom predmetnega postopka ni predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da so bili po izdaji odločbe z dne 22. 4. 2003 podatki v matični evidenci ponovno popravljeni. V tem primeru ne gre za vprašanje pravnomočnosti odločbe in pa časovnega obsega odločbe z dne 22. 4. 2003, temveč gre za ugotovitev dejstev, bistvenih za odločitev v zadevi. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz izreka prvostopenjske odločbe z dne 14. 3. 2011 izhaja, da je tožena stranka ponovno odločala o priznanju pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ne pa zgolj o njenem izplačevanju. V primeru, ko odloča o sami pravici pa je za odločitev bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času odločanja tožene stranke. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da se je tožnik z 10. 2. 2011 zaposlil pri A. šolskem centru B. in sicer na delovnem mestu tehnični delavec - vzdrževalec učne tehnologije. Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da mu je potrebno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, konkretno določbo 63. člena ZDSS-1, saj v izreku ni določilo, do kdaj je tožnik upravičen do nadomestila. Sodišče je presojalo prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo tožene stranke, kar pomeni, da je bilo za odločitev bistveno, ali je tožnik upravičen do tega nadomestila v času od 10. 2. 2011 do 30. 4. 2011. S tem, ko sodišče v izreku ni določilo datuma, do kdaj je tožnik upravičen do nadomestila, je odločilo mimo časovnih okvirov določenih s prvostopenjsko odločbo tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in poseglo v II. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je določilo, da ima tožnik pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom do 30. 4. 2011. Po omenjenem datumu je namreč tožena stranka že izdala nove odločbe, ki so očitno tudi predmet presoje pred sodiščem. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti odpravilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo tožene stranke, pa čeprav, kot je bilo to že pojasnjeno, sama odločitev o priznanju pravice do nadomestila sploh ni bila sporna. Sodišče bi moralo odločiti zgolj o višini denarnega nadomestila. Kljub temu, da je torej sodišče samo še enkrat odločilo o sami pravici, pa bi moralo skladno z 2. alineo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 toženi stranki istočasno naložiti izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka. Sodišče je zato na to na podlagi 354. člena ZPP poleg določitve datuma, do kdaj je tožnik upravičen do nadomestila, odločilo tudi, da bo o višini nadomestila odločila tožena stranka s posebno odločbo, s tem, da bo pri odločanju morala upoštevati drugi odstavek 82. člena ZDSS-1. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče o stroških ni odločalo, ker jih tožnik v odgovoru na pritožbo ni specificiral.