Jedro

Za odločitev o premoženjsko pravnemu zahtevku zoper pomagača ni odločilno ali si je pridobil korist pomagač, odločilno je, da si jo je pridobil storilec kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 150,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 44266/2013 z 8. 1. 2015 obsojeno J. H. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1 ter ji je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna oškodovani družbi S., d. o. o., povrniti priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 3.746,14 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 12,00 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 44266/2013 z 8. 10. 2015 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo v plačilo stroškov pritožbenega postopka - sodne takse za pritožbo.

3. Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da so razlogi prvostopenjske sodbe v precejšnji meri med seboj v nasprotju (sodišče hkrati navaja, da namen, zaradi katerega je S. sklenila pogodbo o zaposlitvi ni pomemben, po drugi strani pa obsojenki očita sklenitev pogodbe o zaposlitvi z namenom pridobitve posojila); nadalje uveljavlja nerazumljivost izreka sodbe, ki da nasprotuje razlogom sodbe (dokazni postopek ni potrdil hipoteze sodišča, da S. ni bila nikoli zaposlena v gospodarski družbi D., d. o. o.); izpostavlja neutemeljenost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, saj glede na podatke sodnega spisa obsojenka od posojila ni imela nobene koristi ter izpostavlja odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo oziroma z določitvijo preizkusne dobe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojeno oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da zagovornik v celoti ponavlja pritožbene navedbe. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče očitanih kršitev določb kazenskega postopka ni zagrešilo in zagovornik z utemeljevanjem tega pritožbenega razloga dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z ugotovljenim se v celoti strinja, saj sodba vsebuje vse potrebne razloge za utemeljitev dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče, in ti tudi niso v medsebojnem nasprotju. Nestrinjanje z dejanskim stanjem kot ga je ugotovilo sodišče, pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v nasprotju z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče v dokaznem postopku zatrjuje, da naklep obsojenke ni dokazan. Nadalje v nasprotju z višjim sodiščem ocenjuje, da je namen, zaradi katerega je S. sklenila pogodbo o zaposlitvi, za obravnavano kaznivo dejanje pomemben. Sodišče je nasprotno ocenilo, da namen (zato da bi pridobila kredit ali zaradi plačevanja najemnine obdolženki) za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju goljufije ni pomemben. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da ne drži zagovornikova navedba, da bi moral pri obsojenki obstajati direktni naklep že pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Ta je namreč moral obstajati v času, ko je v potrdilo o zaposlitvi in osebnem dohodku družbe D., d. o. o. ter v odstopno izjavo in upravno izplačilno prepoved družbe vnesla podatke, da je S. v tej družbi zaposlena za nedoločen čas od 1. 2. 2012, čeprav takrat v navedeni družbi ni bila zaposlena. To je okrajno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo.

Zagovornik nasprotuje ugotovitvi sodišča, da se pogodba o zaposlitvi ni izvajala in ocenjuje, da izpoved S. in ugotovitve sodišča, da je prišlo do dvigov plače na banki, ne more predstavljati dokaza, da S. ni bila zaposlena pri družbi D., d. o. o.. Po oceni zagovornika namreč ravno sklenjena pogodba o zaposlitvi in prejemanje plače dokazujejo, da je bila S. zaposlena pri družbi D., d. o. o.. Iz navedenega je razvidno, da tudi v tem delu ne vzdržijo trditve zagovornika o nasprotju med odločitvijo sodišča in listinami v spisu ter razlogi sodbe, saj je okrajno sodišče ustrezno obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedbi S., da ni bila zaposlena pri družbi D., d. o. o.. Tudi višje sodišče ugotavlja, da okoliščina, da je S. podpisala pogodbo o zaposlitvi, prejemala denar itd., ne izključuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da v družbi dejansko ni bila nikoli zaposlena in glede tega ni nasprotja med razlogi sodbe in njenim izrekom.

V zvezi z navedbami zagovornika, ki izpodbija odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in kazenski sankciji, pritrjuje stališčem višjega sodišča v 10. in 11. točki izpodbijane sodbe.

Obsojenkin zagovornik v izjavi podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Obsojenkin zagovornik uvodoma uveljavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v precejšnji meri s seboj v nasprotju oziroma so kontradiktorni ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar utemeljuje z navajanji, da sodišče samo po eni strani trdi, da razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi s S. (to je, ali je S. sklenila oziroma podpisala pogodbo, da bi si pridobila kredit od družbe S., d. o. o. ali zaradi plačevanja najemnine obsojenki) za obravnavano kaznivo dejanje ni pomemben (čemur pritrjuje tudi višje sodišče pod točko 7 obrazložitve drugostopenjske sodbe), po drugi strani pa samo izpostavlja namen sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ko trdi, da je bila pogodba sklenjena z namenom, da S. pridobi kredit. 6. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kontradiktornost razlogov je podana samo, če se nanaša na razloge o odločilnih dejstvih; vsako nasprotje v razlogih sodbe še ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev. V obravnavanem primeru je pritrditi stališčema nižjih sodišč, da za obravnavano kaznivo dejanje ni pomembno, s katerim namenom je S. sklenila (oziroma podpisala) pogodbo o zaposlitvi, ali zato, da si bo pridobila posojilo od družbe S., d. o. o. ali zaradi plačevanja najemnine obsojenki. Obsojenka je bila namreč spoznano za krivo kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju goljufije, ki ga je storila J. S. na način, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe. Da je obsojenka vedela, da bo z listinami, v katere je vnesla lažne podatke S. pridobila posojilo pri družbi S., d. o. o., izhaja že iz odstopne izjave in upravne izplačilne prepovedi s 27. 6. 2012 ter iz potrdila o zaposlitvi in osebnem dohodku s 27. 6. 2012. Nasprotna trditev obsojenkinega zagovornika je zato neutemeljena. Nasprotni zaključki v izpodbijani sodbi od tistih, ki jih izpostavlja obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zato ne pomenijo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, temveč gre za nestrinjanje z dejanskim zaključki nižjih sodišč. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče, pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot izhaja iz pravnomočne sodbe.

7. Ne drži navedba obsojenkinega zagovornika, da bi moral pri obsojenki obstajati direktni naklep že pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, torej, da družba D., d. o. o., sklepa pogodbo o zaposlitvi s S. zgolj z namenom, da bi S. kasneje preslepila posojilodajalca družbo S., d. o. o. Direktni naklep obsojenke je namreč, kot pravilno navaja višje sodišče pod točko 7 obrazložitve ob preizkusu pritožbenih navedb, v zvezi z zatrjevanim zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, moral obstajati in je obstajal v času, ko je obsojenka v potrdilo o zaposlitvi in osebnem dohodku družbe D., d. o. o. ter v odstopno izjavo in upravno izplačilno prepoved družbe vnesla podatke, da je S. v tej družbi zaposlena za nedoločen čas od 1. 2. 2012, čeprav takrat v družbi ni bila zaposlena. To pa je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe prepričljivo obrazložilo. Tudi okoliščina, da S. posojila ni porabila za poravnavo obveznosti iz najemnega razmerja za obsojenko, za obravnavano zadevo ni pravno relevantna. Nasprotni zaključki v izpodbijani sodbi od tistih, ki jih izpostavlja obsojenkin zagovornik, po presoji Vrhovnega sodišča ne pomenijo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Obsojenkin zagovornik uveljavlja tudi nerazumljivost izreka, ki nasprotuje razlogom sodbe ter s tem ponovno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ki jo utemeljuje z nestrinjanjem z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da S. v gospodarski družbi D., d. o. o., nikoli ni bila zaposlena. Z navajanji, da je bila pogodba o zaposlitvi podpisana ter se je tudi izvajala, saj je družba D., d. o. o., obveznosti iz naslova delovnega razmerja, ki gredo v breme delodajalca in v korist zaposlenega poravnala ter da je S. prejemala mesečno plačo na svoj račun, obsojenkin zagovornik po presoji Vrhovnega sodišča ne utemeljuje zatrjevane nerazumljivosti izreka oziroma njegovega nasprotovanja razlogom izpodbijane sodbe, temveč nasprotuje dejanskim zaključkom nižjih sodišč, da S. kljub navedenim okoliščinam v družbi D., d. o. o., nikoli ni bila zaposlena oziroma se pogodba o zaposlitvi ni izvajala. Z nasprotovanjem ugotovitvi sodišča, da S. v družbi D., d. o. o. dejansko nikoli ni bila zaposlena, kar je sodišče prve stopnje sicer prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi, obramba ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka kot jo uvodoma zatrjuje, temveč izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

9. Vložnik nima prav, ko izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, kar sta pojasnili že nižji sodišči. Okoliščina, da obsojenka od danega posojila družbe S., d. o. o. ni imela koristi, za zadevo ni odločilno. Podlaga za odgovornost obsojenke je v 131. členu v zvezi s 186. členom Obligacijskega zakonika, ki je med drugim pravna podlaga za povračilo škode pomagača. 10. Z navajanji, da je sodišče v okviru sankcije opominjevalne narave obsojenki določilo nesorazmerno dolgo preizkusno dobo dveh let, glede na to, da je od očitanega dejanja minilo že skoraj tri leta, obsojenka pa v tem času ni storila nobenega kaznivega dejanja, obsojenkin zagovornik ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno.

12. Odločitev o plačilo sodne takse temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi s tarifnimi številkami 7111, 71113 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.