Jedro

S katerim namenom je obdolženka sklenila (oziroma podpisala) pogodbo o zaposlitvi za obravnavano kaznivo dejanje ni pomembno. Obdolženki se ne očita sostorilstva, kot zmotno navaja pritožnik, saj je iz izreka izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju goljufije, ki ga je storila obdolženka na način kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Da je obdolženka vedela, da bo z listinami, v katere je vnesla lažne podatke, pridobila posojilo pri družbi S. d.o.o., ne more biti dvoma.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženke je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženo J.H. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, v zvezi z 38. členom KZ-1 ter je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je, na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP je odločilo, da je obdolženka dolžna oškodovani družbi S. d.o.o. povrniti priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 3.746,14 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 12,00 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženkin zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz razloga absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, zaradi odločbe o kazenski sankciji ter zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku po 4. točki 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 1669/2015 z dne 9.7.2015. 4. Obdolženkin zagovornik je predlagal, da se njega in obdolženko obvesti o seji senata, ki bo odločal o pritožbi, vendar pritožbeno sodišče temu ni sledilo, saj obrazložil, zakaj bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, ravno tako predsednik senata in senat nista spoznala, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedene kršitve ni zagrešilo, pritožnik pa, ko utemeljuje ta pritožbeni razlog, dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Pri preizkusu pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo očitanih kršitev določb kazenskega postopka. Izvedene dokaze je skrbno ocenilo (v skladu z načelom proste presoje dokazov – prvi odstavek 18. člena ZKP) in v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih za vsako posamezno točko sodbe (šesti in sedmi odstavek 364. člena ZKP) ter tistih dejstvih in okoliščinah, ki predstavljajo kontrolne okoliščine za pravno relevantna dejstva. Natančno je analiziralo obdolženkin zagovor ter izpovedbe zaslišanih prič, v dokazno oceno pravilno umestilo listinske dokaze ter na podlagi presoje vseh dokazov skupaj sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbene navedbe ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ki niso kontradiktorni kot zmotno meni pritožnik, ne morejo izpodbiti, ker izhaja iz okoliščin, ki za obravnavano zadevo niso pravno relevantne. S katerim namenom je J.S. sklenila (oziroma podpisala) pogodbo o zaposlitvi (to je, ali zato, da bi pridobila kredit od družbe S. d.o.o. ali zaradi plačevanja najemnine obdolženki) za obravnavano kaznivo dejanje ni pomembno kot nasprotno trdi pritožnik v pritožbi. Obdolženki se ne očita sostorilstva, kot zmotno navaja pritožnik, saj je iz izreka izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju goljufije, ki ga je storila J.S. na način kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Da je obdolženka vedela, da bo z listinami, v katere je vnesla lažne podatke, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, J.S. pridobila posojilo pri družbi S. d.o.o. ne more biti dvoma, saj navedeno izhaja že iz odstopne izjave in upravno izplačilne prepovedi z dne 27.6.2012 ter iz potrdila o zaposlitvi in osebnem dohodku z dne 27.6.2012. Nasprotna trditev pritožnika je zato neutemeljena. Ne drži navedba v pritožbi, da bi pri obdolženki morala obstajati zavest (direktni naklep že pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi), da družba D. d.o.o. sklepa pogodbo o zaposlitvi s J.S. zgolj z namenom, da bi J.S. kasneje preslepila posojilodajalca družbo S. d.o.o. Direktni naklep obdolženke je moral obstajati in je obstajal v času, ko je v korist J.S. v potrdilo o zaposlitvi in osebnem dohodku družbe D. d.o.o. in v odstopno izjavo in upravno izplačilno prepoved družbe vnesla podatke, da je J.S. pri tej družbi zaposlena za nedoločen čas od 1.2.2012, čeprav v navedeni družbi v tem času ni bila zaposlena. To je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Tudi okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da J.S. posojila ni porabila za poravnavo obveznosti iz najemnega razmerja z obdolženko, ni pravno relevantna. Nasprotni zaključki v izpodbijani sodbi od tistih, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi ne pomenijo absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP.

8. Ravno tako ni nasprotja med razlogi sodbe in njenim izrekom, ko je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da J.S. v družbi D. d.o.o. dejansko ni bila nikoli zaposlena. Okoliščine: da je podpisala pogodbo o zaposlitvi, da je prejemala denar (kot plačo) na svoj osebni račun (kar je, kot je prepričljivo pojasnila J.S., še isti dan dvignila z računa in izročila obdolženki), da je (šele) po več kot enem letu obdolženka v imenu družbe D. d.o.o. za J.S. poravnala druge obveznosti iz naslova pogodbe o zaposlitvi, ne izključujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da J.S. dejansko v družbi ni bila nikoli zaposlena. Pritožnik ne pojasni, zakaj bi J.S. imela interes pričati tako kot je pričala, pritožbeno sodišče se nasprotno strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je izpovedba J.S. verodostojna, to je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi.

9. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov v prepričanje sodišča prve stopnje o krivdi obdolženke (drugi odstavek 3. člena ZKP).

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je v zadostni meri upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obdolženki izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere določilo primerno zaporno kazen ter primerno preizkusno dobo. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje obdolženki določilo predolgo preizkusno dobo, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je preizkusna doba primerna okoliščinam, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in to v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. 11. Pritožnik tudi nima prav, ko izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Okoliščina, da obdolženka od danega posojila družbe S. d.o.o. ni imela nobene koristi, za obravnavano zadevo ni odločilno. Dejstvo je, da je družbi S. d.o.o. zato, ker J.S. ni vrnila posojila, nastala škoda v ugotovljeni višini, zato jo je obdolženka dolžna povrniti. Podlaga za odgovornost je v 131. člen Obligacijskega zakonika ter še posebej 186. člen Obligacijskega zakonika, ki je med drugim tudi pravna podlaga za povračilo škode pomagača. 12. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člen ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Ker obdolženka s pritožbo svojega zagovornika ni uspela, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim nalogom.