Jedro

V predlogu je navedeno vprašanje zadostne trditvene podlage in podana trditev, da o tem ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, vendar gre dejansko za vprašanje pravočasnosti navajanja trditev, s čimer pa se predlog ne ukvarja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine 23.519,96 EUR tožnici za premoženjsko škodo, ki jo je 21. 12. 2004 povzročil voznik tovornega avtomobila s priklopnikom s tujo registracijo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je odškodnino znižalo na 23.381,77 EUR, sicer pa je pritožbo zavrnilo.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije glede povrnitve škode za preureditev bivalnih prostorov (sporno 6.329,20 EUR) in glede povrnitve škode za nakup novega vozila z avtomatskim menjalnikom (sporno 13.477,16 EUR). V predlogu trdi, da sodišči nista pravilno uporabili določb 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o trditvenem in dokaznem bremenu. Sodna praksa višjih sodišč je glede trditvenega in dokaznega bremena enotna, v konkretnem primeru pa je višje sodišče odločilo drugače, sodne prakse Vrhovnega sodišča o tem pa še ni.

4. Tožena stranka meni, da gre za vprašanje zadostne trditvene podlage. Po njenem mnenju je tožeča stranka v zvezi s preureditvijo prostorov navedla pomanjkljivo trditveno podlago, saj je navedla samo to, da je zaradi vezanosti na invalidski voziček morala poskrbeti za izgradnjo nove kopalnice, WC in spalnice v pritličju in temu priložila račune. Pojasniti bi morala, kaj je preureditev obsegala in kakšni stroški so s tem nastali. Tožnica je šele z vlogo z dne 2. 3. 2011 pojasnila, katera dela so bila opravljena, to pa ni bilo pravočasno. Glede novega vozila je tožnica v tožbi navajala, da je morala kupiti avtomobil s primerno visokimi sedeži in avtomatskim menjalnikom. Potrebnost tega nakupa naj bi dokazalo izvedensko mnenje. Tožena stranka je temu zahtevku v celoti prerekala, po tem, ko je izvedenec v dopolnitvi mnenja podal mnenje, da je prilagojeno vozilo za tožnico nujno, pa je navedla, da bi tožnica lahko svoj stari avto predelala in dala vanj vgraditi avtomatski menjalnik ali kupila rabljen avtomobil. Višje sodišče je v zvezi s tem navedlo, da je tožena stranka pravočasno le pavšalno zavrnila zahtevek, z očitkom glede upravičenosti do predelave pa je bila prepozna. S tem se tožena stranka ne strinja, saj je bil ugovor tožene stranke pravočasen in zadosti obrazložen. Tožeča stranka bi morala izkazati utemeljenost svojega zahtevka, saj ni na strani tožene stranke, da dokaže, da je tožnica upravičena do nekega nižjega zneska.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Tožena stranka v predlogu navaja sporno pravno vprašanje, to je vprašanje zadostne trditvene podlage, zatrjuje kršitev 7. in 212. člena ZPP, trdi, da je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru to vprašanje rešilo nezakonito in končno, da sodne prakse Vrhovnega sodišča o tem vprašanju ni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da slednje ne drži, saj obstaja o vprašanju trditvenega in dokaznega bremena obširna sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr.: II Ips 583/2009, II Ips 842/2008, II Ips 88/2009, II Ips 730/2008, III Ips 63/2005, II Ips 316/2005, …). Vprašanje zadostne trditvene podlage pa se glede na okoliščine presoja v vsakem postopku posebej. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje zadostne trditvene podlage, temveč za pravočasnost navajanja ustreznih dejstev oziroma za prekluzijo glede navajanja dejstev.

7. V zvezi z vprašanjem odškodnine za preureditev prostorov so v izpodbijani sodbi v 6. točki podani razlogi, da je bila tožbena podlaga zadostna, tožena stranka pa v predlogu tega ne zanika, trdi pa, da tožeča stranka ni pravočasno podala ustreznih navedb, češ da je svoje navedbe dopolnila šele po prvem naroku z vlogo z dne 2. 3. 2011. V zvezi z vprašanjem odškodnine za nakup avtomobila, pa so v izpodbijani sodbi v 8. točki navedeni razlogi, da je tožena stranka pravočasno (do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo) le pavšalno in nesubstancirano ugovarjala zahtevku za plačilo zneska kupnine za osebno vozilo. Kasnejše substancirane navedbe tožene stranke pa so bile prepozne.

8. V obeh primerih gre torej za vprašanje pravočasnosti navajanja trditev (286. člen ZPP), o tem pa tožena stranka v predlogu ne postavlja nobenega pravnega vprašanja, ne navaja nobenega pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno in ne navaja nobenih dejstev, ki bi kazala na širšo pomembnost tega problema. Zato Vrhovno sodišče zaključuje, da niso podani pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP, zaradi česar je bilo treba predlog na podlagi drugega odstavka 367. c člena ZPP zavrniti.