Jedro

Nasprotna stranka se v nadomestitvenem postopku lahko procesno prilagodi na nov položaj. Nova dejstva in dokazi so dovoljeni pod pogojem nekrivde, dodaten pogoj, ki izhaja iz narave položaja je, da z njimi ne sme spreminjati identitete svoje osnovne sodnovarstvene vloge (v konkretnem primeru tožbe). V tak, z zakonom zasnovan procesni položaj revidenta, sta nižji sodišči v konkretnem primeru pravno napačno posegli. Tožniku sta namreč odrekli možnost dokazovanja istega pravno relevantnega dejstva z novimi dokazi, čeprav vse do sklepa o obnovi postopka ni imel razumnega razloga, zaradi katerega bi obstoj terjatve dokazoval še kako drugače kot z notarskim izvršilnim naslovom. Slednji ni zgolj navaden dokaz, ki bi se dokazno izjalovil, marveč javna listina, na katero so se vsi udeleženci smeli zanašati, vse dokler ni bila ugotovljena njena neveljavnost.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Predmet spora in ozadje zadeve**

1. Tožnik zaradi uveljavitve svoje terjatve izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika (actio Pauliana). Toženkin mož je namreč s toženko sklenil darilno pogodbo. Tožnik hkrati trdi, da ima do toženkinega moža terjatev, katere uveljavitev je zaradi izpodbijanega pravnega dejanja (darila) neuresničljiva.

2. Tožbeni predlog se glasi: „Darilna pogodba med zakoncema z dne 18. 10. 2011, sklenjena v obliki notarskega zapisa notarke D. D. iz Ljubljane, opr. št. SV 817/2011 med A. A., ... in B. B., ..., je brez učinka do tožeče stranke C. C., ..., do višine terjatve tožeče stranke do A. A. v višini 50.000 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000 EUR od 1. 9. 2011 dalje do plačila in od zneska 45.000 EUR od 1. 1. 2012 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna dopustiti, da tožeča stranka poplača svojo terjatev iz točke I. iz solastniškega deleža do 1/12 nepremičnine ID znak 0000-000/3-0 in iz solastniškega deleža do ½ nepremičnine ID znak 0000-000/6-0.“

3. Tožnik je obstoj svoje terjatve do dolžnika opiral na zadolžnico, sklenjeno v notarskem zapisu pred notarjem E. E. v Litiji, SV 1052/2009 z dne 6. 10. 2009, in na dogovor z dne 12. 8. 2011. Srž problema v tem revizijskem postopku se nanaša na pravilnost procesnega ravnanja sodišč prve in druge stopnje v nadomestitvenem postopku, izvedenem po dovolitvi obnove postopka. Relevantno vprašanje je, ali sta nižji sodišči ravnali pravilno, ko tožniku v nadomestitvenem postopku nista dopustili dokazovanja obstoja terjatve do dolžnika z novimi dokazi. To procesno pot sta mu zaprli s sklicevanjem na posebno pravilo o prekluziji iz 400. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta v tretjem odstavku med drugim določa, da lahko stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajajo nova dejstva in predložijo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Za kaj gre, bo razvidno iz opisa dosedanjega teka postopka.

**Dosedanji tek postopka**

4. V prvotnem postopku je bilo tožnikovemu zahtevku s pravnomočno sodbo ugodeno.

5. Toženka je kasneje predlagala obnovo postopka. Predlog za obnovo je oprla na obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Novo dejstvo, na katerega se je sklicevala, je obstoj pravnomočne sodbe, s katerim je bilo ugotovljeno, da je notarski zapis SV 1052/2009 z dne 6. 10. 2009 ničen. Ničen je zato, ker dolžnik dne 6. 10. 2009 ni bil sposoben dojeti pravnega pomena svojega ravnanja oziroma se ni zavedal, kaj dela in kakšne so pravne posledice njegovega ravnanja.

6. Sodišče je s sklepom dovolilo obnovo postopka. Ni pa dopustilo - in to je problem, ki je srž tega revizijskega postopka - da bi tožnik obstoj terjatve do dolžnika sedaj, ko je vzporedna pravda z ugotovitvijo ničnosti zadolžnice spodnesla procesno zaslombo obstoju terjatve (kot enemu izmed nujnih stebrov paulijanske tožbe), dokazoval še z dvema drugima, predhodnima notarskima zapisoma dveh zadolžnic: SV 687/08 z dne 20. 6. 2008 ter SV 653/09 z dne 29. 6. 2009. Ta dva zapisa je tožnik predložil k odgovoru na predlog za obnovo. Tožnik je namreč trdil, da z ničnim notarskim zapisom v resnici ni bila ustanovljena terjatev do dolžnika. Sam dolg naj bi izviral že iz predhodnih notarskih zapisov, notarski zapis, ki je bil sodno razglašen kot ničen, je zgolj zadolžnica s povzetkom stanja dolga v višini 50.000 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je v nadomestitvenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek po paulijanski tožbi. Razlog zavrnitve zahtevka je prav to, da naj bi tožnik ne dokazal obstoja terjatve, katere uveljavitev naj bi bila zaradi izpodbijanega pravnega dejanja ogrožena. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo.

**Sklep o dopustitvi revizije**

8. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 410/2022 z dne 7. 12. 2022 dopustilo tožnikovo revizijo glede vprašanja: „Ali ima ter če ima, v kakšnem obsegu, nasprotna stranka v nadomestitvenem postopku po obnovi postopka, dovoljeni na podlagi 10. točke 394. člena ZPP, možnost v odgovor na s strani predlagatelja obnove postopka podane navedbe in predlagane dokaze, podajati nove navedbe in predlagati izvedbo novih dokazov ter ali je tožeča stranka v obravnavani zadevi glede na stališče sodišč prve in druge stopnje tako možnost imela.“ **Navedbe strank v revizijskem postopku** _Revizijske navedbe tožnika_

9. Revident že v uvodnem delu opozarja in pojasnjuje, da sta notarska zapisa SV 653/2009 z dne 29. 6. 2009 ter SV 697/08 nastala v okviru iste dejanske podlage (to je istega posojilnega razmerja med tožnikom in dolžnikom in ne predstavljata povsem nove dejanske podlage za odločanje). Z njima ni spremenjena identiteta tožbenega zahtevka. V prvotnem postopku tožnik ni imel razloga, da bi se na navedeni listini skliceval. Povsem zadoščalo je, da se je opiral na zadolžnico iz zadnjega notarskega zapisa. Potreba, da tožnik razširi svojo trditveno in dokazno ponudbo, je nastala šele tedaj, ko je toženka v drugem pravdnem postopku dosegla ugotovitev ničnosti notarskega zapisa SV 1052/09 in na tej podlagi nato tudi predlagala obnovo postopka. Tožnik ni bil dolžan pričakovati, da bo ta notarski zapis ugotovljen za ničnega. Ta notarski zapis je povsem zadoščal in dokaz tega je tudi pravnomočna sodba, s katero je bilo v prvotnem postopku ugodeno njegovemu zahtevku. Tožnik je torej v prvotnem postopku navedel vsa dejstva in predlagal izvedbo vseh dokazov, ki so bili potrebni za pravnomočno ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku. Da bo kasneje nastopil obnovitveni razlog ter da bo zaradi tega postopek obnovljen, pa ni mogel in ni bil dolžan pričakovati. Po stališču nižjih sodišč bi obnovljeni postopek sploh ne bil potreben, marveč bi zadoščal že sklep o obnovi postopka. Če se postopek namreč obnovi na podlagi novega dejstva in mora biti to dejstvo takšno, da lahko spremeni prvotno odločitev, hkrati pa nasprotna stranka ne sme podati novih dejanskih trditev in dokaznih predlogov, je na dlani, da že vsakršna odločitev o dovolitvi obnove, hkrati pomeni tudi meritorno odločitev o zadevi, in sicer tako, da se spremeni odločitev iz prvotnega postopka. Takšno stališče je po prepričanju revidenta nevzdržno, nižjimi sodiščema pa očita, da sta določbo tretjega odstavka 400. člena ZPP uporabili napačno.

_Navedbe toženke v odgovoru na revizijo_

10. Toženka trdi, da je s tem, ko je bil notarski zapis SV 1052/09 razglašen za ničnega, odpadla podlaga tožnikovega zahtevka. Tožnik je namreč tožbeni zahtevek oprl le na notarski zapis, ki se je nato izkazal za ničnega. Dalje trdi, da se naknadno predložena notarska zapisa v odgovoru na predlog za obnovo sploh ne nanašata na isto dejansko podlago kot notarski zapis SV 1052/2009. Po stališču toženke je očitno, da je na podlagi vsakega posameznega notarskega zapisa ob zapadlosti posamezna terjatev prenehala, posojilna pogodba pa se je sklenila na novo. Zato je dejansko aktualna le zadolžnica SV 1052/2009 z dne 6. 10. 2009. Meni, da bi upoštevanje novih dokazov pomenilo, da je skup odločilnih dejstev, na katerih bi temeljila pravnomočna odločitev, nadomeščen z novimi, drugačnimi dejstvi, ki spor zastavljajo na novo. Identiteta zahtevka bi bila spremenjena.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

11. Revizija je utemeljena.

_Splošno glede pravice podajanja novot (dejstev in dokazov) v nadomestitvenem postopku_

12. Relevanten del zakonskega besedila tretjega odstavka 400. člena ZPP se nanaša na nadomestitveni postopek in se glasi: „Na prvem naroku nove glavne obravnave lahko navajajo stranke nova dejstva in predložijo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.“

13. Besedilo je za odtenek strožje kot splošno pravilo o prekluziji iz tretjega odstavka 286. člena ZPP, po katerem lahko stranke poleg nekrivdno zamolčanih trditev in dokaznih predlogov podajajo še novote, katerih obravnava po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Dodatno zaostritev sta nato poustvarili še pravna literatura in sodna praksa ter izhaja iz narave nadomestitvenega postopka, ki ni identična rednemu teku postopka. V rednem postopku si namreč pravo prizadeva med strankama poiskati pravni mir na najbolj ekonomičen možen in pravno še dopusten način. Zato je dopustno ne le, da stranki širita dejansko polje pravnega spopada, marveč tudi, da tožnik spremeni tožbo in da toženec npr. poda ugovora pobota in zastaranja. O razlikah med obema postopkoma najbolj zgovorno priča pravilo iz prvega odstavka 185. člena ZPP, ki sodišče pooblašča, da dovoli spremembo tožbe, čeprav se toženka temu upira. Pogoj je, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Razlog je očiten in ekonomičen: bolj enostavno, ceneje in za pravno varnost učinkovito je, če se življenjski spor med strankama reši v že odprtem postopku, kakor da bi procesni red stranke silil v vlaganje novih tožb. 14. Drugače je, ko je o tožbenem zahtevku enkrat pravnomočno odločeno. Odlika pravnomočnosti je ustavna vrednota: pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Če je že treba poseči v vrednoto pravnomočnosti, to utemeljujejo izjemni, običajno pravni, v postopku obnove pa izjemoma celo dejanski razlogi, povezani s posebnimi in spremenjenimi procesnimi okoliščinami. Takšnemu razlogu pa ne ustreza težnja, da bi se med strankama razrešila vsa odprta sporna vprašanja. Ko se spreminjajo pravnomočno že končana, a zaradi izrednega pravnega sredstva znova odprta razmerja, mora zato identiteta spora ostati enaka. To velja tako glede samega obnovitvenega razloga kot glede novot v nadomestitvenem postopku – ne glede na to, katera stranka jih podaja. Objektivne meje pravnomočnosti nove odločbe torej ne smejo biti v svojem bistvu drugačne kot objektivne meje stare, sprva pravnomočne, a kasneje po predlogu za obnovo razveljavljene odločbe.1 Pravico do sodnega varstva glede ostalih vprašanj morajo stranke uresničevati v novem postopku, z novo tožbo. Merilo je jasno: tisto, kar ne spada pod identiteto osnovnega spora, tisto stranka, upoštevaje pravili o _res iudicata_ oz. _ne bis in idem_, lahko (sme) uveljavlja(ti) z novo tožbo v novi pravdi. Tisto, na čemer pa svojega sodnovarstvenega zahtevka ne sme graditi v novi pravdi, ker bi to nasprotovalo bodisi pravilu o litispendenci bodisi že pravilu _ne bis in idem_ oz. _res iudicata_, tistemu procesnemu gradivu je mesto lahko edino v prvotni pravdi oziroma v nadomestitvenem postopku. Tudi tu pa stranke seveda zavezuje izrecno zakonsko pravilo o prekluziji, ki gradi na zahtevi, da je bila dotedanja pasivnost (procesnoponudbeni molk) nekrivdna. Stranke svoje procesne malomarnosti ne morejo reševati prek instituta _ius novorum._

15. O zahtevi, da novo procesno gradivo ostaja v mejah identitete prvotnega spora, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče. V sklepu II Ips 1178/2008 z dne 26. 3. 2009 je presodilo, da smejo stranke navajati le takšna nova dejstva in dokaze, ki so z obnovitvenim razlogom povezana ter namenjena podkrepitvi ali zavračanju trditve, da novo dejstvo ali dokaz terja drugačno odločitev. Zveza z identiteto prvotnega spora je še bolj nazorno izrečena v razlogih sklepa II Ips 277/2007 z dne 9. 7. 2008. Nedopustne so novote, ki „z v postopku do pravnomočnosti ugotovljeno dejansko podlago niso v neposredni zvezi in ki dejansko podlago toženega zahtevka zastavljajo povsem na novo.“ To so dejstva, ki „na novo zastavljajo torišče spora in za razsojo v zadevi terjajo uporabo drugačnih materialnih norm.“. Kot je to zgoščeno v evidenčnem stavku sklepa II Ips 284/2010 z dne 19. 4. 2012: „Polje obnove postopka v nobenem primeru ne more presegati polja odločanja v postopku, glede katerega je bila dovoljena obnova.“

16. Glede drugega, izrecnega zakonskega pogoja, torej pogoja nekrivde, sta značilni ter za primerjavo z obravnavano zadevo relevantni dve stališči predhodnih odločb Vrhovnega sodišča. „Pogoj nekrivde iz 286. člena ZPP zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze sicer že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantni“ (sklep VIII Ips 201/2016 z dne 22. 11. 2016). „Stranka (…) ne more predlaganja nekaterih dokazov, za katere je vedela že prej, zadržati za primer, če pravočasno predlagani dokazi ne bi zadoščali za dokazovanje njenih trditev“ (sodba II Ips 347/2010 z dne 30. 1. 2014).

_Konkretno o novem procesnem gradivu ter identiteti spora_

17. Identiteta konkretne paulijanske tožbe se presoja po zakonskih prvinah, ki so njen _conditio sine qua non_. To je subjektivni vidik izpodbijanja, ki ga normativno razčlenjuje 256. člen Obligacijskega Zakonika (v nadaljevanju OZ), ter trije objektivni pogoji iz 255. člena OZ: a) neplačevitost dolžnika, b) pravno dejanje dolžnika, ki je dolžnikovo plačevitost ogrozilo oz. (so)povzročilo, ter c) obstoj zapadle terjatve upnika.

18. Slednji vidik (obstoj terjatve) je bil v zvezi z novo ponujenimi dokazi v razlogovalni igri nižjih sodišč postavljen pod vprašaj. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obstoj tožnikove terjatve do dolžnika navezalo na notarski zapis SV 1052/2009 z dne 6. 10. 2009, zlasti zato, ker je na podlagi tega notarskega zapisa tožnik tudi sprožil izvršbo.2 Po presoji sodišča prve stopnje (točka 16 obrazložitve) je tako podlaga za vodenje izvršilnega postopka odpadla. Prav iz tega razloga naj bi bile „neupoštevne trditve tožnika, da je bilo posojilno razmerje sklenjeno že pred tem.“ Sklep sodišča prve stopnje je bil, da je tožnik novo listno, ki naj bi bila prav tako izvršilni naslov za konkretno terjatev, vložil prepozno. V razlogih sodišča prve stopnje se torej prepletata dva ločena razloga za nedopustitev novih dokazov. Po eni strani naj bi bili ti prepozni ter je tožnik glede njih prekludiran, po drugi strani pa naj bi z njimi tožnik „dejansko podlago tožbenega zahtevka zastavljal povsem na novo“ (točka 18 obrazložitve).

19. Pritožbeno sodišče je s stališčem o „zavrnitvi uveljavljanja novih dokazov izven okvirov dovoljene obnove postopka“ soglašalo (točka 10 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), nato pa kot nosilni razlog za zavrnitev podalo stališče o prepozno navedenih trditvah (dokazih): „Trditev o tem poslu in njegovi realizaciji tožnik ni podal in dokazov ni predložil, ampak se je omejil izključno na zadnje stanje dolžnikove obveznosti. Pomanjkljivost njegovih trditev in dokazov se je izkazala po tem, ko se je izjalovil eden od dokazov (ničnost notarskega zapisa SV 1052/2009). S pritožbeno trditvijo, da tožnik izjalovitve dokaza ni mogel pričakovati in da se je šele v nadomestitvenem postopku pokazala potreba po dokazovanju z notarskima zapisoma SV 697/08 in SV 653/09, ni mogoče opravičevati skopih navedb o obstoju in realizaciji posojilnega razmerja“ (točka 11 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

20. Nujni pogoj paulijanske tožbe je, da se tožnik sklicuje na obstoj konkretnih terjatev (ene ali več), ki jih ima zoper dolžnika. Le na možnost uveljavitve teh konkretnih terjatev se bo nato tudi raztezal učinek izpodbijanja (260. člen OZ). Po sodni odločitvi, izdani na podlagi paulijanske tožbe, bo izpodbijano pravno dejanje izgubilo učinek ne le proti konkretnemu tožniku, marveč tudi le glede uveljavljanja tistih njegovih terjatev, na katere se sklicuje izrek sodbe. To pa morajo biti iste (identične) terjatve, na katere se opira tudi sam tožbeni zahtevek. Če bi torej tožnik med pravdo, ko bi se med dokaznim postopkom izkazalo, da dokazovanju obstoja njegove terjatev ne kaže dobro, premislil, in zahtevek po paulijanski sodbi oprl na neko drugo terjatev, ki naj bi jo imel zoper istega dolžnika, bi to pomenilo spremembo identitete zahtevka.

21. V obravnavani zadevi tožnik takšne procesne prekretnice ni zasnoval, saj se še vedno sklicuje na isto terjatev, le listini, s katerima jo skuša dokazovati, sta sedaj drugi, procesno novi. Drug dokaz, s katerim se dokazuje isto (identično) dejstvo, ne spreminja identitete zahtevka. Ali bo tožnik z navedenima listinama tudi uspel dokazati obstoj _iste_ terjatve, na kateri vseskozi sloni njegova paulijanska tožba, ali pa se ti listini nemara nanašata na neko drugo obligacijsko razmerje in drugo terjatev, je vprašanje zase. Z vidika (ne)dopustitve predlaganega dokaza je pomembno le to, da tožnik _zatrjuje_ zveznost med dokazom in trditvijo o isti terjatvi, ali še drugače, da sta listini predlagani kot dokaz v zvezi s pravno relevantnim dejstvom, ki je ves čas enako. To dejstvo je terjatev, ki je ubesedena tudi v samem tožbenem predlogu.

22. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče nižjih sodišč, da skuša tožnik s procesnima novotama pravdo zasnovati „v novih okvirih“ v smislu, da je s tem spremenjena identiteta zahtevka, materialnopravno napačno. Pravno relevantna dejstva, na katera se navezuje pravilo iz 255. člena OZ, namreč ostajajo ne le enaka, marveč ista.

_Presoja (ne)krivde glede predhodne predložitve procesnega gradiva_

23. Pravilo o nekrivdi, ki je sestavni del pravila o prekluziji, tako po splošnem pravilu 286. člena ZPP kot po posebnem pravilu 400. člena ZPP, ki velja za nadomestitveni postopek po uspešno predlagani obnovi, je tesno povezano z načeloma skrbnosti in ekonomičnosti postopka. Na obe načeli se zakonodajalec sklicuje v 11. členu ZPP. Čeprav se obe načeli prepletata in pogosto sovpadata, ni nujno, da vselej kažeta v isto smer. Stranka, ki na zalogo ponudi raznovrstno trditveno podlago ter zanjo tudi ponudi široko dokazno paleto, kamor spadajo tudi dokazi, predlagani za vsak slučaj ali ki so celo že protinapad zoper vnaprej domnevano, pa sploh še ne podano procesno obrambo nasprotne stranke, ravna z vidika pravočasnega zbiranja procesnega gradiva skrbno. Ni pa takšno ravnanje nujno ekonomično, saj nesorazmerno (brez izzvane potrebe) obremenjuje sodišče in postopek pred njim. Takšno obremenjevanje lahko vodi v informacijsko zasičenost, ki dela procesno gradivo nepregledno, ga oddaljuje od bistva spora, postopek pa podaljšuje, draži in, slednjič, izpostavlja nevarnosti, da se bo spoznavni proces bodisi izjalovil bodisi izmaknil fokusu pravno relevantne razprave.

24. Skrbnost, ki se od stranke zahteva, mora biti zato uglašena z načelom ekonomičnosti. Takšna ne bo pretirana, že dlakocepska skrbnost, kjer bodo trditve osvetljevale vsak drobec življenjskega primera ter bodo zanje ponujeni (bolje: nakopičeni) vsi mogoči dokazi, ki jih ponuja svet, marveč bo to _razumna skrbnost_. Razumnost pa je odlika, ki se presoja v vsakem konkretnem primeru.

25. V obravnavanem primeru je tožnik ponudil dokaz za obstoj zapadle terjatve, ki velja za čvrst dokaz. Izvršljiv notarski zapis je namreč dokaz, ki je čvrst do te mere, da je na njegovi podlagi mogoče predlagati in voditi celo izvršbo, torej prisilno izterjavo v njem navedene terjatve. Procesni red torej glede obstoja terjatve izvršljivemu notarskemu zapisu priznava dokazno moč, ki se približuje in v nekaterih prvinah izenačuje z močjo pravnomočne sodbe. Tovrsten dokaz je v dokaznem postopku privilegiran (in to ne zgolj kot javna listina, marveč kot pravno dejstvo samo po sebi) ter ga je v resnici mogoče spodbiti (kot glavno, lahko pa tudi kot predhodno vprašanje, saj je odločba deklaratorne in ne konstitutitvne narave) le tako, da se (sodno) ugotovi njegova neveljavnost. 26. Siliti stranko, da v položaju, ko razpolaga z dokazom takšne odlike, isto dejstvo dokazuje še na druge načine, ni procesno razumno. Tak dokaz, dokler se mu s sodno ugotovitvijo ne spodnese veljavnosti, že _prima facie_ zadošča za dokazni uspeh. Stranki ni treba biti v skrbeh, ali bo dokazno uspela ali ne. Tak uspeh se namreč ne more dokazno izjaloviti zaradi proste dokazne ocene sodišča (8. člen ZPP). Položaj je torej bistveno drugačen kot tedaj, ko se stranka zanese zgolj na del svojega dokaznega orožja, ostalega pa zadrži zase, misleč, da bo že z delom predloženih dokazov dokazno prepričljiva, a se nato izkaže, da ni bila. Ko je tako, za dokazni uspeh ni nikakršne potrebe, da bi stranka obstoj terjatve, ki izhaja iz notarskega zapisa, še nadalje utemeljevala: da bi torej segla v globlje vzroke, zaradi katerih je nastala zadolžnica, ter te vzroke še posebej dokazovala. Tak pristop bi bil neekonomičen in bi brez potrebe obremenjeval sodišče. 27. Tožnik se je z novimi dokazi odzval na nov položaj, to je na položaj, ko je bila osrednji, časovno najbolj ažurni listini spodnesena njena veljava ter je bil šele s tem primoran, da gre od neveljavne zadolžnice po kavzalni poti nazaj v preteklost ter z drugimi sredstvi dokazuje isto terjatev. Odzval se je nemudoma – v odgovoru na predlog za obnovo.

**Odgovor na revizijsko vprašanje**

28. Nasprotna stranka se v nadomestitvenem postopku lahko procesno prilagodi na nov položaj. Nova dejstva in dokazi so dovoljeni pod pogojem nekrivde, dodaten pogoj, ki izhaja iz narave položaja, je, da z njimi ne sme spreminjati identitete svoje osnovne sodnovarstvene vloge (v konkretnem primeru tožbe). V tak, z zakonom zasnovan procesni položaj revidenta, sta nižji sodišči v konkretnem primeru pravno napačno posegli. Tožniku sta namreč odrekli možnost dokazovanja istega pravno relevantnega dejstva z novimi dokazi, čeprav vse do sklepa o obnovi postopka ni imel razumnega razloga, zaradi katerega bi obstoj terjatve dokazoval še kako drugače kot z notarskim izvršilnim naslovom. Slednji ni zgolj navaden dokaz, ki bi se dokazno izjalovil, marveč javna listina, na katero so se vsi udeleženci smeli zanašati, vse dokler ni bila ugotovljena njena neveljavnost. **Odločitev o reviziji**

29. Nižji sodišči sta napačno uporabili merilo za dovoljenost novot v nadomestitvenem postopku, določeno v tretjem odstavku 400. člena ZPP. Sodbi nižjih sodišč sta zato obremenjeni s procesno kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

30. O stroških revizijskega postopka Vrhovno sodišče zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari ni odločalo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

31. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. Ude, L. V: _Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek Zakon s komentarjem_, Uradni list RS in GV Založba, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 601, ter _Triva S., Dika, M., Građansko parnično procesno pravo_, 7. izdaja, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 746. 2 Dejstvo, da naj bi tožnik na podlagi konkretnega, sedaj sodno ugotovljeno ničnega notarskega zapisa, predlagal izvršbo, ne pa morebiti na podlagi katerega izmed dveh drugih notarskih zapisov, ki jih kot novoti ponuja sedaj, je za usodo postopka po paulijanski tožbi nepomembno. Obstoj izvršilnega postopka (torej sprožena izvršba) namreč niti ni predpostavka za paulijansko tožbo. Morebiten predlog za izvršbo, ki ga je tožnik sicer vložil, iz enakih razlogov tudi ne more biti ovira za razreševanje paulijanske tožbe.