Jedro

Med ravnanjem drugega toženca, ki se mu očita v zvezi s prepovedjo konkurence, in zatrjevano škodo glede na ponujena dejstva v obravnavanem primeru ni vzročne zveze.

Ponujena dejstva v obravnavanem primeru ne zadostujejo za zaključek, da bi bilo ravnanje prve toženke nemoralno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, od drugega toženca zahtevala, da preneha s kršitvijo prepovedi konkurence, od prve toženke in drugega toženca pa je zahtevala tudi solidarno plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček in navadno škodo.

2. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da naj bi drugi toženec s poslovodenjem prve toženke in s kapitalsko udeležbo pri prvi toženki kršil prepoved konkurence, oziroma z navedbami, da sta prva toženka in drugi toženec dosegla, da je družba A. tožeči stranki odpovedala distribucijsko pogodbo in pogodbo z enako vsebino sklenila s prvo toženko, s tem pa naj bi tožeči stranki nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, kot tudi navadna škoda, ki je posledica neuporabnega blaga družbe A., ki ga ima tožeča stranka na zalogi.

3. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugi toženec dolžan opustiti udeležbo v kapitalu in pri poslovodenju prve toženke (I.4. točka izreka), da sta prva toženka in drugi toženec dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki znesek v višini 1.017.462,00 EUR z zamudnimi obrestmi (I.6. točka izreka) ter da sta prva toženka in drugi toženec dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške (I.7. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške (II. točka izreka). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper točke I.4, I.6, I.7 in II izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo v teh delih potrdilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka). Sodišči prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek zavrnili že po temelju.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - Tožeča stranka je d. o. o., ki se ukvarja s prodajo farmacevtskih izdelkov in medicinskih potrebščin. Prva toženka je d. o. o., ki se ukvarja z isto dejavnostjo. Prva toženka je bila ustanovljena z namenom, da bi poslovno sodelovala in se dopolnjevala s tožečo stranko. V letu 2006 sta tožeča stranka in prva toženka sklenili pogodbo o poslovno-tehničnem sodelovanju z namenom skupnega nastopa na slovenskem trgu.

- Drugi toženec je že od ustanovitve naprej poslovodja prve toženke in tudi njen edini družbenik. Drugi toženec je bil tudi poslovodja tožeče stranke, in sicer do 24. 12. 2008, ko je bil s te funkcije odpoklican, še naprej pa je ostal eden izmed družbenikov tožeče stranke. V kakšnih vlogah je poslovodja tožeče stranke nastopal v prvi toženki, je tožeča stranka vedela že od samega začetka. Drugi toženec je po 24. 12. 2008 ostal poslovodja prve toženke in njen edini družbenik.

- Tožeča stranka je poslovno sodelovala z več inozemskimi principali, med drugim z A. S. p. A., Milano (zgoraj in v nadaljevanju A.).

Principalu A. je drugi toženec 8. 1. 2009, torej že po odpoklicu z mesta poslovodje tožeče stranke, poslal (elektronsko) sporočilo. Bistveni del sporočila se v slovenskem prevodu glasi: „Kot ste bili predhodno obveščeni, sem bil razrešen s položaja direktorja družbe B. [tožeče stranke] z dnem 24. 12. 2009. Razmere niso „zdrave“ za nadaljnje sodelovanje z mojimi „partnerji“, zato bom kmalu zapustil družbo B. Praktično sem že zunaj. Vsi moji poslovni načrti so zdaj usmerjeni na družbo C. [prvo toženko] v Sloveniji in na Hrvaškem.

Na predlaganem sestanku 14. januarja 2009 bom [lahko zastopal samo družbo C. Če je to sprejemljivo za vas in A., vam bom] predstavil moje videnje nadaljnjega sodelovanja.

Vljudno vas prosim za hiter odgovor, da bi lahko vse pravočasno pripravil. Prosim, ne uporabljajte več mojega prejšnjega e-naslova iz B., ker nimam več dostopa do njega!!! Prosim, kličite me na novo mobilno tel. številko, ki je navedena spodaj.“ Tožeča stranka se je sestala s principalom A. 13. 1. 2009, drugi toženec dan kasneje (14. 1. 2009). Sestal se je s predstavnikom A., D. D., ki mu je že prej poslal elektronsko pošto z dne 8. 1. 2009. Principal A. je odpovedal distribucijsko pogodbo s tožečo stranko v začetku februarja 200[9]; odpovedni rok se je iztekel 30. 4. 2009. Odločitev o odpovedi pogodbe s tožečo stranko je bila samostojna poslovna odločitev principala A., na katero prva toženka in drugi toženec nista imela neposrednega vpliva. Principal A. je vedel, da je drugi toženec v času, ko je bil še poslovodja pri tožeči stranki, posloval uspešno in pospešil prodajo; tožeča stranka pa po oceni vodstva principala kot poslovni partner ni več zadostila zahtevam A. glede prodaje izdelkov bolnišnicam. Principal A. po prekinitvi odnosov ne bi bil sklenil nove pogodbe s tožečo stranko celo, če bi prva toženka v nadaljevanju ne želela poslovati s principalom A. Dne 1. 5. 2009 je bila sklenjena nova distribucijska pogodba med principalom A. in prvo toženko.

Revizijske navedbe

7. Tožeča stranka v reviziji očita zmotno uporabo materialnega prava glede prepovedi konkurence (41. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Sodišče druge stopnje naj bi zmotno presodilo, da naj bi bil drugi toženec na podlagi konkludentnih dejanj tožeče stranke prost svoje obveznosti, da tožeči stranki ne konkurira. Izpostavlja, da naj v dokaznem postopku ne bi bilo ugotovljeno, da bi bila v aktu o ustanovitvi tožeče stranke navedena kakršna koli omilitev prepovedi konkurence; kaj takega tožena stranka med postopkom tudi ni zatrjevala. Določba 41. člena ZGD-1 po mnenju tožeče stranke drugačne razlage, kot je jezikovna, ne potrebuje niti je ne dopušča. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

8. Nadalje tožeča stranka očita, da se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z njenimi trditvami, da naj bi bilo soglasje za opravljanje konkurenčne dejavnosti dano kvečjemu za določeno vrsto poslov ter da naj bi bilo tako soglasje (lahko tudi s konkludentnimi dejanji) odvzeto. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča druge stopnje [18. točka], da naj način, na katerega je drugi toženec opravljal konkurenčno dejavnost, glede na dejstvo, da naj bi mu bilo dovoljeno, da le-to opravlja, ni pomemben. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje naj bi bili deloma sami s sabo v nasprotju.

9. Tožeča stranka prav tako meni, da bi bilo treba za pravilno uporabo določbe prvega odstavka 41. člena ZGD-1 ugotoviti tudi, kdaj je drugemu tožencu prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki.

10. Glede dejanj nelojalne konkurence (13. člen Zakona o varstvu konkurence, v nadaljevanju ZVK) se tožeča stranka v reviziji ne strinja s presojo sodišča druge stopnje, da naj ne bi bila izvršena. Pritrjuje, da se je na podlagi pogodbenih določil družba A. lahko sama odločila, ali in kdaj bo odpovedala pogodbo o sodelovanju s tožečo stranko, vendar pa bi bilo treba upoštevati, na podlagi katerih dejstev je to storila.

11. Tožeča stranka nadalje v reviziji izpostavlja, da naj bi svoj tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na kršitvi dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti (40. člen v zvezi z 39. členom ZGD-1) s strani tožene stranke, sodišče druge stopnje pa naj se o pritožbenih navedbah v tej smeri ne bi izjavilo.

12. V zvezi z obljubo o odkupu blaga na zalogi tožeča stranka v reviziji pojasnjuje, da naj bi svojemu trditvenemu bremenu v celoti zadostila.

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija ni utemeljena.

14. Tožeča stranka v reviziji podaja navedbe o določenih dejstvih, ki so v nasprotju z dejanskim stanjem, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje. Ker revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 370. člena ZPP), se Vrhovno sodišče s tovrstnimi revizijskimi navedbami tožeče stranke ni ukvarjalo.

Glede prepovedi konkurence

15. Besedilo določbe 41. člena ZGD-1 (prepoved konkurence) se glasi: (1) Družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo, komplementarji komanditne družbe, družbeniki in poslovodje […] družbe z omejeno odgovornostjo, člani uprave, upravnega odbora in nadzornega sveta delniške družbe ter prokuristi ne smejo sodelovati pri nobeni od teh vlog, pa tudi ne kot delavci v katerikoli drugi družbi ali kot podjetnik, ki opravlja dejavnost, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe. (2) Akt o ustanovitvi družbe lahko določi omejitve iz prejšnjega odstavka tudi za komanditiste […] v komanditni družbi ali delničarje […] v delniški družbi in komanditni delniški družbi ali za člane gospodarskega interesnega združenja. (3) Akt o ustanovitvi družbe lahko določi pogoje, ob katerih je osebam iz prvega odstavka tega člena dopustno sodelovati pri konkurenčni družbi. (4) Z aktom o ustanovitvi družbe se lahko določi, da traja prepoved tudi po tem, ko je kdo izgubil lastnost osebe iz prvega odstavka tega člena. Prepoved ne sme trajati več kot dve leti, razen v primerih iz drugega odstavka 268. člena in tretjega odstavka 515. člena tega zakona, ko prepoved ne sme trajati več kot šest mesecev. (5) Določbe tega člena ne posegajo v prepoved konkurence, ki velja za osebe v delovnem razmerju.

16. V obravnavanem primeru bi na načelni ravni kršitev prepovedi konkurence lahko zagrešil le drugi toženec, saj je le on družbenik tožeče stranke oziroma je bil do odpoklica dne 24. 12. 2008 njen poslovodja.

17. Vendar pa je, ne glede na revizijske očitke tožeče stranke, ki so usmerjeni v presojo protipravnosti ravnanja drugega toženca, odločitev sodišča druge stopnje glede presoje z vidika prepovedi konkurence (41. člen ZGD-1) v vsakem primeru pravilna. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je bila odločitev o odpovedi pogodbe s tožečo stranko samostojna poslovna odločitev principala A., na katero prva toženka in drugi toženec nista imela neposrednega vpliva, ter da principal A. po prekinitvi odnosov ne bi bil sklenil nove pogodbe s tožečo stranko celo, če bi prva toženka v nadaljevanju ne želela poslovati s principalom A.(1) Ker zato med ravnanjem drugega toženca, ki se mu očita, in zatrjevano škodo glede na ponujena dejstva v obravnavanem primeru ni vzročne zveze, ki je ena izmed obligatornih predpostavk za odgovornost drugega toženca, odgovor na vprašanje o predpostavki protipravnosti (ali je za drugega toženca veljala zakonska prepoved konkurence in ali je to prepoved kršil) ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev o reviziji. Vrhovno sodišče zato ne odgovarja na revizijske očitke tožeče stranke, usmerjene v presojo protipravnosti ravnanja drugega toženca.

Glede nelojalne konkurence

18. Besedilo določbe 13. člena ZVK se glasi: (1) Nelojalna konkurenca je prepovedana. (2) Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. (3) Kot dejanja nelojalne konkurence po prejšnjem odstavku se štejejo zlasti: […] - dajanje podatkov o drugem podjetju, če ti podatki škodijo ali utegnejo škoditi ugledu in poslovanju drugega podjetja; […] - dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; - neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodbe s kakšnim podjetjem, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba z drugim podjetjem; […]

19. V obravnavanem primeru bi na načelni ravni kršitev dejanja nelojalne konkurence lahko zagrešila le prva toženka, saj je le ona podjetje v smislu določbe drugega odstavka 13. člena ZVK.

20. Konkretno je sodišče druge stopnje zavrnilo očitek tožeče stranke, da naj bi bila konkurenca prve toženke nelojalna (13. člen ZVK). Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da ugotovljena dejstva v obravnavanem primeru ne zadostujejo za zaključek, da bi bilo ravnanje prve toženke nemoralno in se na njegovo obrazložitev sklicuje (31. in 32. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Pri tem dodaja, da iz obrazložitve sodišča druge stopnje jasno izhaja, da vzrok za odločitev principala, da odpove pogodbo tožeči stranki, ni bil v ravnanju prve toženke; principal A. po prekinitvi odnosov ne bi sklenil nove pogodbe s tožečo stranko niti, če prva toženka v nadaljevanju ne bi želela poslovati z A. (glej na primer 25. - 27. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

21. Če bi tožeča stranka z revizijskim očitkom, da je najmanj, kar bi bilo mogoče drugemu tožencu [in v tem smislu prvi toženki, katere poslovodja je drugi toženec] očitati, to, da naj bi ravnal nemoralno, ker ni nove poslovodje tožeče stranke oziroma ostalih družbenikov obvestil o sestanku z dne 14. 1. 2009, merila na to, da se sodišče druge stopnje o tem izrecno ni izjavilo, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka tega očitka v pritožbi izrecno sploh ni podala.

Varstvo poslovne skrivnosti

22. Tožeča stranka je dolžnost varovanja poslovne skrivnosti uveljavljala v kontekstu prepovedi konkurence in prepovedi nelojalne konkurence. Očitek, da naj se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedbah v tej smeri ne bi izjavilo, ne drži. Do teh njenih navedb se je sodišče druge stopnje v kontekstu prepovedi konkurence opredelilo v 21. točki obrazložitve svoje sodbe. S temi navedbami se je sodišče druge stopnje seznanilo tudi v kontekstu prepovedi nelojalne konkurence (23. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), podrobnejša opredelitev do njih pa glede na ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je bila odločitev o odpovedi pogodbe s tožečo stranko samostojna poslovna odločitev principala A., na katero prva toženka in drugi toženec nista imela neposrednega vpliva, ter da principal A. po prekinitvi odnosov ne bi bil sklenil nove pogodbe s tožečo stranko celo, če bi prva toženka v nadaljevanju ne želela poslovati s principalom A., niti ni bila potrebna.

Navadna škoda

23. Revizijski očitki v tem delu grajajo odgovor sodišča druge stopnje na pritožbeno navedbo tožeče stranke, da naj bi drugi toženec obljubil, da bo prva toženka ob prevzemu zastopstva družbe A. od tožeče stranke odkupila zaloge (aparate, druge naprave, reagente in rezervne dele), kasneje pa naj tega ne bi naredila. V tem delu je sodišče druge stopnje navedlo več razlogov, zakaj tožeča stranka ne more uspeti s svojimi pritožbenimi navedbami. Tožeča stranka izpodbija zgolj presojo sodišča druge stopnje, da naj ne bi zadostila svojemu trditvenemu bremenu (40. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), ne pa tudi na primer presoje, da tudi iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka kdaj koli dala kakšno ponudbo za prevzem zalog, kaj šele, da bi jo sprejela (42. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ker ta drugi razlog sodišča druge stopnje v vsakem primeru obstane (Vrhovno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava namreč ne pazi po uradni dolžnosti, 371. člen ZPP), tožeča stranka zgolj z izpodbijanjem prvega razloga že zato z revizijo v tem delu ne more uspeti.

Odločitev o reviziji

24. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so bile odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

25. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

26. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP (II. točka izreka).

(1) Sodišče druge stopnje se je s tem izrecno ukvarjalo v okviru presoje z vidika nelojalne konkurence; vendar enako velja za presojo z vidika prepovedi konkurence, saj se je v obeh primerih presojalo ista, v pritožbi izpostavljena, ravnanja prve toženke oziroma drugega toženca. Konkretno je bilo na pritožbeni ravni v razmerju do principala A. sporno elektronsko sporočilo drugega toženca z dne 8. 1. 2009 in udeležba na sestanku, ki je sledil.