Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavodska psihiatrinja že v mesecu oktobru 2006 po indiciranju bolnišničnega psihiatričnega zdravljenja napisala napotnico za Psihiatrično bolnico L., vendar pa je ta sprejem odklonila. Prav tako je v mesecu maju 2007 za tožnika urejala sprejem v Psihiatrični bolnišnici V., ki je prav tako odklonila sprejem tožnika. Ko pa je nameravala tožnika napotiti še v druge psihiatrične bolnice, je tožnik napotitev v bolnišnico odklonil. Tudi tožnik sam je zaslišan kot stranka izpovedal, da je zavodska psihiatrinja takoj predlagala hospitalno zdravljenje in na izrecno vprašanje sodišča, ali ga iz zapora niso hoteli poslati v bolnico, ali pa so ga v bolnici odklonili, izpovedal, da je iz bolnice prišlo obvestilo, da ga ne sprejmejo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o odsotnosti enega od elementov odškodninskega delikta, in sicer protipravnosti ravnanja organa tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 38.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, razveljavi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da se tožbeni zahtevek (za 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) v celoti zavrne. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.603,00 EUR.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče hkrati ugotavlja, da je bil potreben zdravljenja od 4. 10. 2006 do najmanj 30. 5. 2007 oziroma do konca prestajanja kazni zapora in hkrati, da je tožena stranka storila vse, kar je morala, in da za nastalo škodo ni kriva. Navaja, da je presenečen, da sodišče enači državo z ZPKZ. Tožnik je bil v času nastanka škode na prestajanju kazni zapora v ZPKZ, vendar je bil neustreznega zdravljenja deležen na vseh področjih znotraj forenzičnega zdravstva ter institucijah izven zavoda za prestajanje kazni zapora. Zdravljenje psihičnih motenj, ki potrebujejo psihiatrično zdravljenje, ni zgolj v interesu posameznika, ampak je v javnem interesu. Država tožniku ni zagotovila ustreznega zdravljenja. Ni mu ga zagotovila v prostorih zavoda in odklonila mu je zdravljenje na oddelkih psihiatričnih bolnišnic, ki imajo posebne forenzične oddelke. V ospredju odločitve je tožnikova odklonitev, katere razumnost je bila v danem primeru vprašljiva. Pravica do zdravljenja mu je bila zavrnjena brez obrazložitve. Zaključek sodišča, da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, temelji na dejstvih, ki jih tožena stranka ni zatrjevala. Navedba, da je psihiatrinja zavoda takoj predlagala premestitev, še ne pomeni, da je do prošnje za premestitev prišlo. Prvi odgovor iz Psihiatrične bolnišnice L. je prišel februarja 2007. Psihiatrinja je ponovno urgirala 30. 5. 2007. Tožena stranka ni zagotovila pravočasnega zdravljenja, niti ni dokazala, da je v zvezi s tem storila vse kar je morala.

3. Tožnik je v tožbi zatrjeval obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, zaradi delovanja njenih organov, in sicer, kot je navedel, predvsem Okrožnega sodišča v Mariboru in Generalnega urada Uprave za prestajanje kazni zapora, za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi prestajanja kazni zapora v ZPKZ. Sodišče naj bi bilo odgovorno, ker mu ni odložilo prestajanja kazni zapora kljub temu, da je ni bil sposoben nastopiti, omenjeni urad pa zaradi neustreznega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je s sodbo III P 395/2013 z dne 2. 1. 2015 razsodilo, da odločitev o zavrnitvi predloga za odlog prestajanja zaporne kazni ni bila protipravna, ker je bil tožnik sposoben nastopiti kazen zapora. Ugotovilo je, da je bila pri tožniku prisotna psihična motnja, in sicer disocialna osebnostna motnja, ki pa ni predstavljala utemeljene ovire za nastop kazni zapora. Ugotovilo je tudi neutemeljenost tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na zatrjevano škodo, ki naj bi mu nastala po zaključku prestajanja kazni zapora. V tem delu je prvostopenjsko sodišče z omenjeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (za znesek odškodnine v višini 38.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Z odločitvijo pritožbenega sodišča III Cp 1021/2015 z dne 11. 6. 2015, s katerim je to zavrnilo tožnikovo pritožbo proti takšni odločitvi, je ta del omenjene sodbe prvostopenjskega sodišča postal pravnomočen. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče kršilo določbo 319. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je z izpodbijano sodbo o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločilo oziroma tožbeni zahtevek v tem obsegu ponovno zavrnilo. Takšno ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik sicer ne uveljavlja, vendar pa nanjo pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V tem delu je bilo treba pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je v preostalem delu (zoper odločitev o plačilu denarne odškodnine v znesku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) neutemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da se je pri tožniku v času prestajanja kazni zapora (od 14. 3. 2006 do 30. 4. 2008) pojavilo psihotično doživljenje, ki ga je izvedenec opredelil kot „neopredeljene psihotične motnje“. Te so se (tudi sicer) pri tožniku pojavljale občasno in časovno omejeno. V primeru njihovega pojava in če so bili psihopatološki fenomeni močneje izraženi, je bilo pri njem potrebno bolnišnično psihiatrično zdravljenje. Ko so se omenjene motnje pojavile tudi v času tožnikovega bivanja v zaporu, ni bil deležen takšnega zdravljenja. Sodišče je ugotovilo, da je bil čas, ko je bilo potrebno bolnišnično psihiatrično zdravljenje med 4. 10. 2006, ko je zavodska psihiatrinja indicirala potrebo po takšnem zdravljenju, pa do 30. 5. 2007, ko naj bi tožnik tovrstno zdravljenje sam odklonil.(2) Iz izpodbijane sodbe izhajajo neprerekane trditve tožene stranke, da je bil tožnik od začetka prestajanja kazni zapora pod zdravniškim nadzorom in da je bil deležen ambulantnega psihiatričnega zdravljenja. Ugotovilo je, da je zavodska psihiatrinja že v mesecu oktobru 2006 po indiciranju bolnišničnega psihiatričnega zdravljenja napisala napotnico za Psihiatrično bolnico L., vendar pa je ta sprejem odklonila. Prav tako je v mesecu maju 2007 za tožnika urejala sprejem v Psihiatrični bolnišnici V., ki je prav tako odklonila sprejem tožnika. Ko pa je nameravala tožnika napotiti še v druge psihiatrične bolnice, je tožnik napotitev v bolnišnico odklonil. Tudi tožnik sam je zaslišan kot stranka izpovedal, da je zavodska psihiatrinja takoj predlagala hospitalno zdravljenje in na izrecno vprašanje sodišča, ali ga iz zapora niso hoteli poslati v bolnico, ali pa so ga v bolnici odklonili, izpovedal, da je iz bolnice prišlo obvestilo, da ga ne sprejmejo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o odsotnosti enega od elementov odškodninskega delikta(3), in sicer protipravnosti ravnanja organa tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo materialnopravno podlago za postopanje zavoda v primeru, kot je obravnavani. V 59. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) je določeno, da se zdravstvena dejavnost za obsojence lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda in da o napotitvi obsojenca na zdravstveni pregled ali zdravljenje odloča zdravnik, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost. Tako je oseba zavoda tudi postopala, zato ji ni mogoče očitati, da je na nedovoljen način prekršila pravo, ki sicer varuje zavarovani interes (v obravnavanem primeru zdravje) tretjega oziroma oškodovanca. Če je tako, toženi stranki ni mogoče naprtiti odgovornosti zaradi opustitve dolžnega ravnanja njenega organa, kot je to v tožbi zatrjeval tožnik. Odklonitev tožnikovega zdravljenja omenjenih javnih zdravstvenih zavodov bi lahko pogojevalo njihovo odškodninsko odgovornost, ne pa odgovornost tožene stranke. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati nepravilne organizacije zdravljenja v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda za prestajanje kazni zapora, saj takšne trditve niso del dejanske podlage tožbe. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje štelo za dokazana dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da si je zavodska zdravstvena služba ves čas prizadevala za sprejem tožeče stranke v psihiatrično bolnišnico, da je zavodska psihiatrinja že v oktobru 2006 zapisala napotnico za sprejem in da je v maju 2007 urejala tudi sprejem v Psihiatrični bolnišnici V., ki je prav tako odklonila sprejem, da je zavodska psihiatrinja nameravala napotiti tožnika tudi v druge psihiatrične bolnišnice, vendar pa je ta potem, ko je njegovo zdravstveno stanje postalo stabilno, sprejem odklonil. 7. Glede na navedeno je tožnikova pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP.

Op. št. (1): Pristojnost za sojenje v tej zadevi je bila s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015 prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

Op. št. (2): Že v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča III Cp 1021/2015 je bilo opozorjeno, da predstavlja tožnikova pritožbena trditev, da odklonitev zdravljenja ni bila razumna oziroma hotena, neupoštevno dejansko pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (3): Da nastane obveznost države povrniti škodo, morajo biti poleg predpostavk iz 26. člena Ustave RS podane še splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, ki so določene v 131. členu Obligacijskega zakonika (protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda povzročitelja).