Jedro

Ker so tožniki navadni sosporniki, se vprašanje dovoljenosti revizije presoja ločeno po revizijsko sporni vrednosti terjatve vsakega posameznega kupca.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožniki morajo v 15 dneh povrniti toženki 353,45 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Vsi trije tožniki in še dve pravni osebi so s toženkino pravno prednico 30.11.1992 sklenili pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča, za katero je bilo v tej pravdni zadevi ugotovljeno, da je bila sklenjena v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in naslednji; ZDen). Zato je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 sodbe ugotovilo njeno ničnost. Med pravdo je toženka vrnila del plačane kupnine in plačala del zamudnih obresti. Zato in zaradi utemeljenega ugovora zastaranja drugega dela zamudnih obresti je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 3 v celoti zavrnilo tožbena zahtevka prvega in tretjega tožnika, v pretežnem delu (za 1.800.000 SIT) pa tudi tožbeni zahtevek drugega tožnika. Njegovemu zahtevku je v izreku pod točko 2 ugodilo le do zneska 754.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2004 dalje, ker je ta tožnik plačal za toliko večjo kupnino od ostalih dveh tožnikov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank proti odločitvi o glavni stvari zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbi tožnikov je ugodilo le glede odločitve o pravdnih stroških, v tem obsegu izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo spremembo izpodbijane sodbe ter povračilo vseh pravdnih stroškov.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru nanjo med drugim opozarja tudi na vprašanje dovoljenosti revizije.

Revizija ni dovoljena.

Čeprav so vsi trije tožniki vložili skupno tožbo, se vrednost spornega predmeta v zvezi z vprašanjem dovoljenosti revizije ne presoja po seštevku njihovih tožbenih zahtevkov, ampak se upošteva le vrednost vsakega posamičnega zahtevka. Tožniki so namreč navadni sosporniki, vsak od njih bi se lahko drugače odločil, ali bo uveljavljal vrnitev kupnine zaradi nične pravne podlage ali ne, vsak od njih bi lahko vložil samostojno tožbo in tudi odločitve sodišča bi lahko bile različne. To pomeni, da imajo njihovi zahtevki različno dejansko podlago, kar terja uporabo drugega odstavka 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3). Pravice do revizije niso mogli pridobiti samo zaradi okoliščine, da so se odločili za vložitev skupne tožbe.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Prvi tožnik ni uspel z dajatvenim delom tožbenega zahtevka za vrnitev 3.755,63 EUR (prej 900.000 SIT), enako velja za tretjega tožnika. Drugi tožnik pa je že v tožbi zahteval več, poleg zneska 900.000 SIT še 754.100 SIT, kolikor je plačal več od ostalih, po lastnih trditvah za kupca E. d.o.o. Koper. Prvi znesek je bil zavrnjen iz enakih razlogov kot tožbeni zahtevek prvega in tretjega tožnika ter je zato predmet revizijskega izpodbijanja, z drugim zneskom pa je drugi tožnik uspel. Ob objektivni spremembi tožbe v vlogi z dne 4.1.2004 je drugi tožnik svoj dotakratni tožbeni zahtevek v skupnem znesku 1.654.100 SIT zvišal na 2.554.100 SIT, torej za nadaljnjih 900.000 SIT. Spremembo tožbe je utemeljeval s trditvijo, da so mu pravni nasledniki nekdanje skupne obratovalnice TIM Divača (peti kupec) cedirali svojo terjatev proti toženki iz naslova kondikcije zaradi ničnosti iste pogodbe. Drugi tožnik tako revizijsko izpodbija zavrnitev svojega tožbenega zahtevka in pritožbe za 1.800.000 SIT, ki je sestavljen iz dveh zneskov po 900.000 SIT kot kondikcijskih zahtevkov dveh različnih kupcev. Zato tudi za ta del veljajo razlogi o upoštevanju vsakega posameznega zneska in ne njunega seštevka.

Ker nobeden od navedenih zneskov ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo vseh treh tožnikov na podlagi 377. člena ZPP zavrglo, kar zajema tudi odločitev o njihovih priglašenih revizijskih stroških. Toženka je v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarjala na vprašanje njene dovoljenosti, zato ji morajo tožniki povrniti njene stroške revizijskega odgovora (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi določb odvetniške tarife. Pri tem je upoštevalo revizijsko vrednost spora (in ne vrednosti spornega predmeta v postopku na prvi stopnji). Zato je odvetniško nagrado odmerilo na 750 točk za sestavo odgovora in 20 točk za poročilo ter odločilo kot v drugem odstavku izreka te odločbe.