Jedro

Tožnika sta svoji raziskovalni dolžnosti zadostila s tem, da sta po zagotovilih prodajalca, da po sporni poti drugim ni dovoljeno voziti, v zemljiški knjigi preverila, ali to drži. Iz zemljiškoknjižnega stanja je bilo razvidno, da na nepremičnini ni bilo bremen. Ker toženci niso storili ničesar, da bi zatrjevano stanje uredili tudi zemljiškoknjižno, sta tožnika lahko upravičeno sklepala, da za hojo in vožnje po sporni poti nimajo podlage. Ob tehtanju interesov zatrjevanih služnostnih upravičencev, ki naj bi pravico do hoje in voženj po sporni poti priposestvovali, na eni strani in varnosti pravnega prometa, ki ga "poosebljata" tožnika, na drugi, je v konkretnem primeru treba dati prednost slednjima.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v zavrnilnem delu (točki II in III) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II.1, II.2 in III. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne še v preostalem delu, v točkah I. in IV. izreka pa se spremeni tako, da se po spremembi glasi: " I. Prvi toženec in druga toženka sta dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na nepremičnin parc. št. 317/0, k. o. X (ID ...), predvsem pa opustiti hojo in vožnjo po služnostni poti na severovzhodnem delu zemljišča in kakršno koli drugačno uporabo tega zemljišča ali zahtevke, ki bi obremenjevali to zemljišče, v 15 dneh, pod izvršbo, pri čemer je prvi toženec navedeno poseganje dolžan opustiti tudi glede uporabe, ki ni v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti na parc. št. 311, 312, 313, 314, 315, 316, vse k. o. X. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.993,83 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ki tečejo prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti."

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.058,6 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo preostali tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala, da druga toženka opusti vsakršno poseganje v njuno lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 317/0, k.o. X, predvsem opusti vsakršno hojo in vožnjo po služnostni poti na severovzhodnem delu zemljišča in kakršno koli drugačno uporabo tega zemljišča ali zahtevke, ki bi obremenjevali to zemljišče v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti prvega toženca na parc. št. 311, 312, 313, 314, 315 in 316, vse k. o. X. 2. Delno je ugodilo zahtevku po nasprotnih tožbah. Ugotovilo je, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 311/0, 312/0, 313/0, 314/0, 315/0 in 316/0, vse k. o. X, k. o., trenutno v lasti prvega toženca, obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili in manjšimi traktorji s prikolico (pri čemer hoje in vožnje niso v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti prvega toženca), po obstoječi poti, ki poteka po severovzhodnem delu nepremičnine parc. št. 317/0, k. o. X, kar je razvidno iz skice izmere sodnega izvedenca. V presežku (glede ostalih vozil, gospodarskih strojev in kmetijske mehanizacije) je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožnikoma naložilo, da v 15 dneh tožencem izstavita za vknjižbo primerno listino. Nadalje je ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 288 in 289/0, k. o. X (v solasti tožencev) in parc. št. 238/0, 239/0, 240/0, 241/0, 242/0, 243/0, 244/0, 250/0, 251/0, 252/0, 254/0, 257/0, 264/1 in 269/0, k. o. X (v solasti prvega toženca in druge toženke) po navedeni poti obstaja tudi služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili, vso kmetijsko mehanizacijo v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti tožencev. V presežku (glede voženj s tovornjaki, tovornjaki s prikolicami in vlačilci ter hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti prvega toženca) je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnikoma pa naložilo izstavitev za vknjižbo primerne listine. Tožnikoma je na račun tožencev naložilo plačilo 1.355,05 EUR pravdnih strokov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnika opozarjata, da je o delu tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno, in sicer je prvi toženec na podlagi predhodne sodbe v konkretni zadevi dolžan opustiti vsakršne posege v lastninsko pravico tožnikov na nepremičnini parc. št. 317, k. o. X v zvezi z gospodarsko dejavnostjo. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju s širšim tožbenim zahtevkom, glede druge toženke pa sprejelo drugačno odločitev in identični tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo, kar ni logično. Ker v sodbi ni odločitve o odločilnih dejstvih, sodišču očitata absolutno bistveno kršitev odločb pravdnega postopka. Podarjata, da se na parc. št. 288 in 289, k. o. X nahajata dvorišče in stanovanjska hiša, zato toženci niso mogli priposestvovati služnosti voženj za potrebe opravljanja kmetijske dejavnosti. Sodišče je tudi spregledalo zatrjevano dejstvo, da je bila stanovanjska hiša tožencev zgrajena šele leta 1998, tj. v obdobju, ko je L. S. že nesporno prepovedoval izvajanje voženj po sporni poti. Dodajata, da tudi sicer druga toženka in tretji toženec ne izvajata več kmetijske dejavnosti. Nepravilna je tudi odločitev glede priposestvovanja služnostne pravice hoje in vožnje z osebnimi vozili in manjšimi traktorji s prikolico, saj je na gospodujoča zemljišča mogoče dostopati po drugi, asfaltirani poti. Da gre za drugačno traso, naj bi potrdile tudi nekatere priče, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarjata, da so priče, predlagane s strani tožencev, potrdile zgolj nekajkratne vožnje, kar ne ustreza rednemu izvrševanju služnostne pravice. Do priposestvovanja zato ni moglo priti. Dodajata, da je sodišče neupravičeno spregledalo izpovedbi L. S. in A. J., ki sta potrdila, da je uporabi sporne poti nasprotoval. Sodišče bi nadalje moralo upoštevati, da sta tožnika nepremičnino kupila v dobri veri, da je prosta vseh bremen. V tem delu sodišče neutemeljeno ni verjelo izpovedbi prvega tožnika, glede dobre vere druge tožnice pa se sploh ni izreklo.

4. Toženci sodbo izpodbijajo v zavrnilnem delu (točki II in III izreka). Nasprotujejo omejitvi služnostne pravice zgolj na pravico hoje in vožnje z osebnimi vozili in manjšimi traktorji s prikolico, saj sporna pot predstavlja edini možni dostop do zaokrožene kmetije in domačije (bivša K. domačija). Za opravljanje kmetijske dejavnosti se tako uporablja tudi druga kmetijska mehanizacija, kar bi sodišče moralo upoštevati. Poudarjajo, da se je po sporni poti ves čas vozilo z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi in delovnimi stroji, ki so se spreminjali v skladu z gospodarskim razvojem. Glede zahtevka pod točko III izreka sodbe poudarjajo, da imajo gospodujoča zemljišča v lasti že preko 100 let, do njih pa se je ves čas vozilo z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi. Menijo, da je sodišče neutemeljeno omejilo služnostno pravico zgolj na vožnje z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo, saj so se na sporni poti izvajale tudi vožnje s tovornjaki, tovornjaki s prikolicami in vlačilci. Z njimi se je pripeljalo material za gradnjo, dostavilo krmila za živino in podobno, kar so potrdile številne priče in do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nasprotujejo odločitvi sodišča, de je del zahtevka zoper prvega toženca že pravnomočen. Izpodbijajo tudi odločitev o pravdnih stroških.

5. Obe pravdni stranki sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnikov je utemeljena, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

Glede priposestvovanja služnostne pravice hoje in vožnje (zahtevek po nasprotni tožbi)

7. V skladu z drugim odstavkom 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) t. i. neprava stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ne nasprotuje. Med pravdnima strankama je sporno, ali v korist zemljišč, v lasti tožencev, obstoji služnostna pravica hoje in vožnje po poti, ki leži na nepremičnini tožnikov. Toženci trdijo, da pot obstoji že vsaj 100 let, da jo ves čas nemoteno koristijo in uporabljajo oni, njihovi pravni predniki ter tudi ostali vaščani. Tožnika, nasprotno, trdita, da sta nepremičnino parc. št. 317/0, k. o. X kupila v letu 2009, misleč, da je prosta vseh bremen.

8. V skladu z drugim odstavkom 44. člena SPZ pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Ker se dobra vera domneva (9. člen SPZ), je trditveno in dokazno breme o slabovernosti na nasprotni stranki. Slednja lahko dokazuje, da kupec ob nakupu nepremičnine ni v zadostni meri opravil svoje raziskovalne dolžnosti. V skladu s sodno prakso se raziskovalna dolžnost potencialnih pridobiteljev zahteva, če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega kot prenosnika in je to jasno vidno. Potencialni pridobitelj se v takšnem primeru mora pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini1. 9. Iz trditev tožencev izhaja, da sta tožnika dobro vedela, kaj kupujeta. Prvi tožnik je namreč v mladosti prebival v X, obema pa je bilo dobro znano, da obstoji služnostna pot tožencev. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je "prvemu tožniku kot dolgoletnemu profesorju prava moralo biti znano, da sporna pot poteka po parceli, ki jo je kupil", zaključilo, da svoje raziskovalne dolžnosti ni opravil v zadostni meri. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi prvemu tožniku obstoj sporne poti moral biti znan, pa slednje samo po sebi še ne nudi zaključka, da mu je bil znan tudi obstoj služnosti tožencev oziroma njihovih pravnih prednikov. Ker se sodišče z navedenim vprašanjem ni ukvarjalo, pri presoji dobre vere pa je v celoti prezrlo tudi drugo toženko, je bilo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10. Kadar sodišče druge stopnje spozna, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati glavno obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Senat je na seji odločil, da je treba ponoviti določene izvedene dokaze, in sicer z zaslišanjem tožnikov, tožencev in priče L. S. Na obravnavi je sodišče druge stopnje zaslišalo oba tožnika, prvega in drugo toženko ter pričo L. S. Zaslišanje tretjega toženca ni bilo izvedeno, saj slednji kljub pravilnemu vabljenju na narok ni pristopil. Stranke so soglašale, da se izpovedbe strank in prič, opravljene pred prvostopenjskim sodiščem, štejejo za prebrane.

11. Tako prvi tožnik, kot tudi njegova žena, druga tožnica, sta skladno izpovedala, da pred nakupom parcele nista bila velikokrat v X. Tožnik je sicer tam preživel otroštvo, nato pa se je odselil in se je domov redkokdaj vračal. Iz izpovedbe druge tožnice izhaja, da je ob sporni parceli stala hiša tožnikovih staršev, da tam nikoli niso prespali, da v hiši po smrti staršev niso kurili in so zato tja hodili enkrat mesečno, in sicer zgolj v toplejših mesecih. Glede na skladne izpovedbe obeh tožnikov v tem delu, jima pritožbeno sodišče verjame, da se v letih pred nakupom za zemljišče parc. št. 317/0 in na njem stoječo sporno pot nista zanimala, saj sta v X prihajala poredko. Tako tožnika kot tudi prodajalec L. S. so potrdili, da je bil prav on tisti, ki je pri tožnikih sprožil razmišljanje o nakupu parcele. Pritožbeno sodišče zato verjame, da se tožnika pred ponudbo nepremičnine v nakup nista zanimala za vsakodnevno dogajanje v X, vožnje po sporni poti in morebitne medsosedske prepire. Četudi se izkažejo za resnične navedbe prvega toženca in druge toženke, da sta jih tožnika videla voziti mimo parcele in sta jima celo pomahala, to še ne pomeni, da sta jih videla voziti prav po sporni poti. Iz skladnih izpovedb tožnikov namreč izhaja, da sta bila ob redkih obiskih X na nepremičnini tožnikovih staršev, s katere pa sporna pot zaradi nižje lege in gostega grmičevja ni bila vidna. V okviru presoje raziskovalne dolžnosti tožnikov se je zato sodišče omejilo na ugotavljanje dobre vere tožnikov v času prodaje sporne nepremičnine (konec leta 2009).

12. Čeprav je prvi tožnik ob zaslišanju trdil, da si nepremičnine pred nakupom ni ogledal v naravi in mu obstoj poti ni bil znan, mu pritožbeno sodišče ne verjame. Njegove navedbe na pritožbeni obravnavi so bile namreč delno drugačne od tistih, podanih pred prvostopenjskim sodiščem. Tam je potrdil, da je za pot vedel, da jo je imel za L. S. (prodajalčevo) in da mu je slednji zagotovil, da po njej lahko vozi edino on (zapisnik, list. št. 148 in 151). Oba tožnika sta potrdila, da sta po poti videla L. S. voditi živino, tožnik pa je ob ponovnem zaslišanju priznal, da je prodajalca opazil voziti tudi traktor. Da je bil tožniku obstoj poti znan, je nenazadnje potrdil tudi L. S. Navedel je, da je tožnika pred nakupom seznanil s stanjem nepremičnine v naravi, da so parcelo pred nakupom obhodili in si ogledali mejnike ter da je kupcema omenil, da po navedeni poti lahko vozi le on in ne drugi. Da sta tožnika vedela za njegove spore s toženci, je zaslišan na sodišču prve stopnje potrdil tudi prvi tožnik. Iz njegove izpovedbe tako izhaja, da prodajalec in njegova partnerka nepremičnine nista želela prodati tožencem, saj so bili nesramni. Sodišče zato verjame L. S., da je tožnika seznanil s spornimi vožnjami ter mu zagotovil, da takšnih voženj ni dopuščal, saj so bile zanj sporne.

13. Glede na konsistentno izpovedbo priče pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik ni mogel vedeti, da vožnje po sporni parceli poleg prodajalca izvaja še kdo drug. Tožnika sta zato svoji raziskovalni dolžnosti zadostila s tem, da sta po zagotovilih prodajalca, da po sporni poti drugim ni dovoljeno voziti, v zemljiški knjigi preverila, ali to drži. Iz zemljiškoknjižnega stanja je bilo razvidno, da na nepremičnini ni bilo bremen. Ker toženci niso storili ničesar, da bi zatrjevano stanje uredili tudi zemljiškoknjižno, sta tožnika lahko upravičeno sklepala, da za hojo in vožnje po sporni poti nimajo podlage. Ob tehtanju interesov zatrjevanih služnostnih upravičencev, ki naj bi pravico do hoje in voženj po sporni poti priposestvovali, na eni strani in varnosti pravnega prometa, ki ga "poosebljata" tožnika, na drugi, je v konkretnem primeru treba dati prednost slednjima. Toženci in njihovi pravni predniki kljub zavedanju, da se zemljiškoknjižno in dejansko stanje ne ujemata, niso pravočasno poskrbeli za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo. S tem so prevzeli tveganje, da se dobroverna kupca vpišeta v zemljiško knjigo in s tem onemogočita priposestvovanje stvarne služnosti (drugi odstavek 44. člena SPZ).

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnikov in izpodbijano sodbo v točkah II in III izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo še v preostalem delu (358. člen ZPP). Glede na pojasnjeno se kot pravno nerelevantne izkažejo vse pritožbene navedbe tožencev, s katerimi želijo doseči ugotovitev stvarne služnosti v večjem obsegu. Pritožbo tožencev je bilo zato potrebno v celoti zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. (353. člen ZPP).

Glede prenehanja vznemirjanja lastninske pravice (zahtevek po tožbi)

15. Tožnika sta proti tožencema vložila opustitveno oziroma negatorno tožbo, s katero zahtevata opustitev poseganj v njuno lastninsko pravico, ki jih prvi toženec in druga toženka izvršujeta z uporabo poti po nepremičnini parc. št. 317/0, k. o. X (drugi odstavek 99. člena SPZ). Namen negatorne tožbe je v ugotovitvi, da je tožnikova stvar prosta omejitev, ki si jih je prisvajala tožena stranka, v vzpostavitvi ustreznega stanja ter v prepovedi bodočih vznemirjanj. Negatorna tožba je utemeljena proti tistim poseganjem v lastninsko pravico tožnikov, ki so storjena protipravno, ker si je tisti, ki je vršil navedene posege, neupravičeno prilaščal stvarno ali obligacijsko pravico do takšnih posegov. Tožniki morajo dokazati, da je bila njihova lastninska pravica vznemirjena in da so jo vznemirili toženci, ni pa jim treba dokazovati protipravnosti poseganj, ki jih vznemirjajo. Tožena stranka je tako tista, ki mora dokazati, da njeno ravnanje ni protipravno oziroma da je upravičena do ravnanj, ki vznemirjajo lastnika nepremičnine.

16. Toženca v konkretnem primeru nista dokazala pravice, ki bi ju upravičevala do očitanih poseganj v nepremičnini tožnikov. Takšna pravica, bi bila služnostna pravica, ki bi jo pridobila bodisi pravnoposlovno, s sklenitvijo pravnega posla, ali originarno oziroma s priposestvovanjem. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da toženca pot uporabljata tako za hojo kot tudi za vožnjo z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi (na to se tudi sama sklicujeta, pritrdilo pa jima je tudi sodišče prve stopnje), pri čemer jima ni uspelo z zahtevkom na ugotovitev služnosti (primerjaj razloge pod točko 13 sodbe), po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljeno vznemirjata lastninsko pravico tožnikov.

17. Odločitev o tem, da je prvi toženec neutemeljeno vznemirjal lastninsko pravico tožnikov in da je zato dolžan opustiti vsakršno poseganje v njuno lastninsko pravico, predvsem hojo in vožnjo po sporni poti oziroma kakršno koli drugačno uporabo tega zemljišča v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti na parc. št. 311, 312, 313, 314, 315, 316, vse k. o. X, je že pravnomočna. Višje sodišče je namreč z odločbo II Cp 1527/2013 s 4. 9. 2013 odločitev sodišča v tem delu potrdilo2, Vrhovno sodišče pa v ta del (I. točko izreka) ni poseglo (II Ips 185/2014 s 5. 9. 2016). Pritožbeni očitki tožencev, ki trdijo nasprotno, so zato neutemeljeni. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek (list. št. 4) je tako sodišče dolžno odločiti še o negatorni tožbi zoper drugo toženko in preostanku tožbenega zahtevka zoper prvega toženca, s katerim je zahtevano, da opusti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov, tudi če slednje ni povezano z opravljanjem gospodarske dejavnosti.

18. Ker je prvostopno sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnikov ugodilo še v preostalem delu. Druga toženka je tako dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov, ki jo imata na nepremičnini št. 317/0, k. o. X, predvsem pa opustiti vsakršno hojo in vožnjo po služnostni poti po severnozahodnem delu zemljišča in kakršno koli drugačno uporabo tega zemljišča ali zahtevke, ki bi obremenjevali to zemljišče. Enako velja za prvega toženca, pri čemer se prepoved nanaša tudi na uporabo, ki ni v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti na parc. št. 311, 312, 313, 314, 315, 316, vse k. o. X. 19. Glede na spremenjen uspeh v pravdi je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 161. členom ZPP. Ker sta tožnika po pritožbi s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, jima morata prvi toženec in druga toženka nerazdelno povrniti pravdne stroške.

20. Tožnikoma je sodišče odmerilo stroške v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi3 in Zakonom o sodnih taksah ter predloženim stroškovnikom (priloga A21, A24 in A32). Ker tožnika v pritožbi odmeri pravdnih stroškov ne nasprotujeta, je pritožbeno sodišče povzelo odmero sodišča prve stopnje in tožnikoma priznalo naslednje stroške (z vključenim povečanjem za zastopanje dveh strank po tar. št. 1200): nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZodvT v višini 196,8 EUR, nagrada za naroke v trikratnem sojenju (tar. št. 3102 Zodvt) v višini 442,8 EUR (3 x 147,6 EUR), nagrada za postopek s pritožbo (tar. št. 3210 ZodvT) v višini 196,8 EUR, odgovor na pritožbo s 30. 12. 2013 v višini (tar. št. 3210) 196,8 EUR, nagrada za odgovor na revizijo (tar. št. 3906) v višini 246 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v trikratnem sojenju v višini 60 EUR, povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.633,8 EUR, skupaj s sodnimi taksami v višini 360 EUR pa 1.993,83 EUR.

21. Toženci so dolžni tožnikoma povrniti tudi pritožbene stroške. Pritožnika sta namreč s pritožbo v celoti uspela, zato sta upravičena do nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3210) v višini 233,7 EUR, nagrade za narok (tar. št. 3212) v višini 147,6 EUR, materialnih stroškov (tar. št. 6002) v višini 20 EUR in 22 % DDV, kar skupaj s sodno takso (495 EUR) in kilometrino na relaciji K.-L.-K. (74 EUR) znaša 1.058,6 EUR. Stroške so dolžni povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2012 s 30. 10. 2014. 2 Razveljavilo je zgolj odločitev v zavrnilnem delu (glede druge toženke) ter zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem se od prvega toženca zahteva, da služnostne poti ne bodo uporabljali njegovi delavci in mld. sin Ž. R. 3 Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009 - Zodv-C.