Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka del opravil tožnika prenesla na zunanjega izvajalca, zaradi česar se je obseg dela tožnika zmanjšal, predstavlja organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil naveden tudi v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšna odločitev tožene stranke je bila v njeni pristojnosti, smotrnosti takšne odločitve pa sodišče ne more ocenjevati. Smotrnost te odločitve tudi ni bistvena za to, da se ugotovi, da se je potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, zmanjšala. Tudi prenos dela tožnikovih opravil na njegove sodelavce je bil utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je zaradi spremembe v organizaciji dela pri toženi stranki prišlo do tega, da je tožnikovo delo pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (ker so to delo pričeli opravljati tožnikovi sodelavci).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 10. 2015, za ugotovitev, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo po poteku odpovednega roka in da mu še vedno traja po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10. 3. 2014. Zavrnilo je tudi njegov tožbeni zahtevek za reintegracijo k toženi stranki, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, za obračun ter izplačilo pripadajočega nadomestila plače, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov zahtevek za povračilo pravdnih stroškov. V II. točki izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 10. 2015 neveljavna.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v sodnem postopku „širila“ in dopolnjevala odpovedne razloge, kar je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 28/2015, VIII Ips 27/2013, VIII Ips 245/2012). Tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo navedeno, da se je obseg dela bonitetnega analitika zmanjšal do te mere, da je postalo odvečno delo enega od zaposlenih. Glede na to je sodišče prve stopnje izven odpovednih razlogov ugotavljalo zmanjševanje obsega dela v oddelku bonitetnih analiz, kar je tožena stranka kasneje v postopku sicer zatrjevala, vendar pa so bile takšne navedbe nedovoljeno „širjenje“ odpovednega razloga. Na to je tožnik ves čas tudi opozarjal. Odpovedni razlog ni obstajal, saj zaposleni in zunanji sodelavci še naprej izvajajo delo bonitetnih analitikov. To pomeni, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala. To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka večji del tožnikovih nalog prenesla na zunanjega izvajalca, A., s.p., del tožnikovih nalog pa na tožnikove sodelavce. Obrazložitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zgolj pavšalna. Sodišče prve stopnje je presojalo upad proizvodnje pri toženi stranki, čeprav se tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na to ni sklicevala (zatrjevala in dokazovala ga je le v sodnem postopku). Poleg tega so bili nekateri dokazni predlogi v zvezi z upadom poslovanja v spis vloženi prepozno, zaradi česar je bila tožena stranka z njihovim predlaganjem prekludirana. Listinam v tujem jeziku namreč niso bili priloženi tudi overjeni prevodi, saj so bili ti prevodi v spis vloženi šele v dodatnem roku, ki ga je sodišče prve stopnje postavilo toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil v roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in da je bila redna odpoved iz poslovnega razloga, ki jo je v tem sporu izpodbijal tožnik, dovolj obrazložena, saj je vsebovala obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Ugotovilo je tudi, da tožena stranka v sodnem postopku ni „širila“ razlogov za odpoved, temveč je te razloge le podrobneje obrazložila. Nadalje je zaključilo, da je za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajal utemeljen poslovni razlog (ki ga je tožena stranka dokazala), zaradi katerega je postalo delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Ugotovljeno je bilo, da je prišlo pri toženi stranki do upada prihodkov in dobička ter da se je zmanjšal obseg dela na oddelku bonitetnih analiz. Tožena stranka je delo tožnika, ki ga je opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „bonitetni analitik“, prerazporedila med ostale delavce, del tega dela pa je bil prenesen tudi na zunanjega izvajalca (na A.A., s.p., ki s toženo stranko sodeluje pogodbeno). Nadalje je zaključilo, da je zaradi ekonomskih razlogov tožena stranka sprejela določene organizacijske ukrepe (ki so bili kot poslovna odločitev v pristojnosti tožene stranke kot delodajalca), posledično pa je postalo delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Glede na zgoraj navedene zaključke je ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče, prav tako pa soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da se v nadaljevanju opredeljuje le do sicer neutemeljenih tožnikovih pritožbenih navedb.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga neobrazložena in da je tožena stranka v sodnem postopku „širila“ in dopolnjevala odpovedne razloge. Iz izpodbijane redne odpovedi, ki jo je tožena stranka dne 23. 10. 2015 podala tožniku (A6), izhaja, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih in strukturnih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Po opravljenem pregledu poslovanja in glede na načrte poslovanja se je tožena stranka odločila za izvedbo reorganizacije, racionalizacije in optimizacije poslovanja in delovnega procesa, saj obstoječa organizacija ni zagotavljala optimalnega delovanja družbe. Zato je tožena stranka sprejela ukrepe zmanjševanja stroškov poslovanja, predvsem stroškov dela. Zaradi odločitve tožene stranke, da določenih storitev ne bo več opravljala, pa se je zmanjšal tudi obseg dela pri toženi stranki. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane redne odpovedi ugotovila tudi, da je mogoče delovne procese pri njej optimizirati in racionalizirati z ustrezno prerazporeditvijo preostalih delovnih nalog. Ugotovljeno je bilo še, da se je tožena stranka po primerjavi stroškov delovnih mest in analizi nalog na posameznih delovnih mestih odločila, da je treba izvesti reorganizacijo z zmanjšanjem števila zaposlenih delavcev in da je mogoče tožnikovo delo, kolikor ga je še preostalo, v celoti in učinkovito prerazporediti med preostale že zaposlene delavce pri toženi stranki. Zgoraj opisana obrazložitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni neobrazložena, saj je v njej naveden in obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga opredeljuje 1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 7. Prav tako je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v sodnem postopku ni „širila“ odpovednih razlogov, temveč je poslovni razlog, ki je bil kot razlog naveden v tej odpovedi, le konkretizirala s podatki o rezultatih poslovanja oziroma o spremembi na strani prihodkov (izgubi). To pa nikakor ne pomeni „širitve“ odpovednega razloga. Od delodajalca ni mogoče pričakovati (in tega ZDR-1 od njega niti ne zahteva), da bi že v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navajal konkretne podatke npr. o poslovanju, o zmanjšanju prihodkov, o zmanjšanju dobička oziroma o izgubi, o stroškovnih primerjavah delovnih mest, o tem, med katere ostale delavce je bilo razporejeno delo delavca, kateremu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi,... Ta dejstva oziroma okoliščine, ki so privedle do tega, da je delavcu podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko delodajalec konkretno obrazloži in dokazuje tudi v sodnem postopku, kar je tožena stranka tudi storila. To pa pomeni, da so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika, da je tožena stranka v sodnem postopku „širila“ odpovedne razloge.

8. V zvezi s tem se tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 28/2015, VIII Ips 27/2013 in VIII Ips 245/2012, saj so te odločitve temeljile na drugačnem dejanskem stanju in drugače ugotovljenih odločilnih dejstvih. V zadevi opr. št. VIII Ips 28/2015 (odločitev v istem individualnem delovnem sporu je Vrhovno sodišče RS prvič obravnavalo v sklepu opr. št. VIII Ips 245/2012 z dne 2. 4. 2013, ki ga prav tako navaja tožnik v pritožbi) se je presojala zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kateri je bilo (enako kot v predhodno izdanem obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi) navedeno le, da je obseg dela konec decembra 2010 in v januarju 2011 močno upadel, zaradi česar je bil delodajalec primoran racionalizirati svoje poslovanje, zato je postalo delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Ker v tem primeru tožena stranka ni pravočasno predlagala dokazov, da je konec decembra 2010 in v januarju 2011 dejansko prišlo do močnega upada obsega dela (tožnik je v tožbi izrecno zatrjeval, da se obseg dela pri toženi stranki ni zmanjšal), je Vrhovno sodišče RS kot pravilno potrdilo ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni dokazala resničnosti razloga, navedenega v odpovedi (torej močnega upada obsega dela konec decembra 2010 in v januarju 2011). V tem individualnem delovnem sporu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala ekonomski razlog za podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (upad prihodkov in dobička v preteklih letih, izguba dela prihodkov, vezanih na nekatere večje stranke - B., C., D.). Posledica te spremenjene ekonomske situacije pa je bilo tudi zmanjšanje obsega dela v oddelku bonitetnih analiz oziroma obsega dela, ki so ga pri toženi stranki opravljali delavci na delovnem mestu bonitetni analitik, ki zato na svojih delovnih mestih niso bili polno obremenjeni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je prerazporeditev tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto bonitetni analitik organizacijski ukrep (ki je v pristojnosti delodajalca), ki ga je tožena stranka dokazala.

9. Tudi pritožbeno sklicevanje tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 27/2013 z dne 2. 9. 2013 ni utemeljeno. V citirani zadevi je namreč Vrhovno sodišče RS ugotovilo (enako kot pritožbeno sodišče in sodišče prve stopnje), da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla različne ekonomske razloge in spremembo organizacije, pri kateri je prišlo do ukinitve tožnikovega delovnega mesta in do razporeditve del med ostale zaposlene. Vrhovno sodišče RS je v citirani sodbi zaključilo, da sta sodišči prve in druge stopnje ostali v okviru presoje razlogov za odpoved, ki so bili navedeni v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker v njej ni navedeno, da se je obseg dela „bonitetni analitik“ zmanjšal do te mere, da je postalo odvečno delo enega od zaposlenih. Iz te odpovedi izhaja, da je bilo mogoče delo tožnika, kolikor ga je še preostalo, v celoti in učinkovito prerazporediti med preostale že zaposlene delavce pri toženi stranki (to pa pomeni, da je postalo njegovo delo nepotrebno). Dejstvo, da je tožena stranka del opravil tožnika prenesla na zunanjega izvajalca, zaradi česar se je obseg dela tožnika zmanjšal, pa predstavlja organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil naveden tudi v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšna odločitev tožene stranke je bila (kot je bilo že ugotovljeno) v njeni pristojnosti, smotrnosti katere pa sodišče ne more ocenjevati. Smotrnost te odločitve tudi ni bistvena za to, da se ugotovi, da se je potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, zmanjšala. Tudi prenos dela tožnikovih opravil na njegove sodelavce je bil utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je zaradi spremembe v organizaciji dela pri toženi stranki prišlo do tega, da je tožnikovo delo pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (ker so to delo pričeli opravljati tožnikovi sodelavci). Ker je bil razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika v spremembi organizacije dela pri toženi stranki, so neutemeljene in nebistvene pritožbene navedbe tožnika, da se delo „bonitetnega analitika“ pri toženi stranki še vedno opravlja.

11. Tožena stranka sicer v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izrecno navedla, da je prišlo pri njej do upada poslovanja, vendar pa se v obrazložitvi izpodbijane redne odpovedi sklicuje na pregled poslovanja in načrte poslovanja, zaradi česar je prišlo do reorganizacije, racionalizacije in optimizacije poslovanja in delovnega procesa pri njej. Glede na to, da se je tožena stranka že v odgovoru na tožbo sklicevala (tudi) na upad obsega poslovanja in to dejstvo po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi dokazala (odpoved poslovnega sodelovanja z enim od poslovnih partnerjev, slabši pogoji poslovanja za toženo stranko glede poslovnega sodelovanja z drugima dvema poslovnima partnerjema), je odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, pravilna. Ob tem ni odločilno pritožbeno navajanje tožnika, da je tožena stranka listinske dokaze glede upada obsega poslovanja vložila v spis prepozno, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev glede navedenega dejstva oprlo predvsem na druge dokaze (izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke in prič E.E. ter F.F., drugi listinski dokazi). Posledično tudi niso odločilni pritožbeni očitki tožnika, da je bila tožena stranka z vložitvijo prevodov listin v tujem jeziku (originale teh listin je tožena stranka vložila v spis že z odgovorom na tožbo) prekludirana, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo prav s sklicevanjem na navedene listine. To pomeni, da v pritožbi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP ni podana.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.