Jedro

Iz projektne dokumentacije, priložene upravnim spisom, dejansko izhaja, da sta rekonstrukcija in nadzidava obdelani ločeno, kar utegne pomeniti ustrezno podlago, da bi toženka lahko vsakega od teh posegov obravnavala v okviru samostojnega zahtevka, o katerih je mogoče odločiti tudi različno.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-399/2013-4 z dne 5. 7. 2013 odpravi v delu, ki se nanaša na nadzidavo in se v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in nadzidavo objekta, ki stoji na zemljišču parc. št. 942/2 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da projektna dokumentacija ni v skladu z določbami prostorskega akta, poleg tega pa je v vodilni mapi PGD napačno prikazan odmik objekta od zahodno ležeče meje z zemljiščem parc. št. 492/1 k.o. ...

Ugotavlja, da prostorski akt za novogradnje predpisuje, da morajo biti od meje odmaknjene najmanj 4 m, razen v primeru, če lastnik sosednjega zemljišča soglaša z manjšim odmikom. Tožnik želi graditi neposredno ob meji zemljišča s parc. št. 939/1 k.o. ..., kjer je že zgrajen delno vkopan objekt, ki sega 1,37 m nad koto terena, po gradnji pa bo ta objekt visok 3,14 m. V PGD sta ločeno prikazani rekonstrukcija in nadzidava, vendar je dejansko stanje tako, da posega ni mogoče šteti za rekonstrukcijo, saj presega dovoljen procent povečanja volumna osnovnega objekta, zaradi česar predstavlja novogradnjo. Iz PGD izhaja še, da gre za enoten poseg, ki zajema rušenje dela obstoječega objekta in nato gradnjo kot enoten poseg, ne pa samo rekonstrukcije obstoječega objekta.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v obrazložitvi pa med drugim navaja, da bo po predloženem projektu obstoječi objekt v okviru rekonstrukcije nad garažo povišan tako, da bo zid predvidenega prostora „delovna soba“ ob meji s sosednjim zemljiščem, parc. št. 939/1 k.o. ..., visok 3,14 m namesto sedanjih 1,37 m, objekt pa bo razširjen tudi v delu „prostor za čevlje“, v odmiku 1,5 m od meje z navedenim zemljiščem. Tožnik za to gradnjo nima soglasja lastnika tega zemljišča, zato se drugostopenjski organ strinja s prvostopenjskim, da za gradnjo ni izpolnjen pogoj minimalnega odmika, ki ga predpisuje prostorski akt. Ta rekonstrukcija sicer res ne predstavlja povečanja volumna objekta za 10 % vendar je bilo treba pri tej rekonstrukciji, ki med drugim predstavlja razširitev in nadvišanje obstoječega objekta na vzhodnem delu, upoštevati tudi navedeno določbo prostorskega akta.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da domnevna napaka v PGD glede odmika objekta od meje pomeni le nebistveno pomanjkljivost, zato mu prvostopenjski organ tudi ni posebej naložil njene odprave. Tožnik ima vsa potrebna soglasja lastnikov predmetnih zemljišč, poleg tega pa bi, če bi ga organ seznanil s tem, da lahko ta pomanjkljivost odločilno vpliva na utemeljenost njegovih zahtevkov, pomanjkljivost zlahka odpravil, kot je odpravil tudi več drugih. Poleg tega ni dobil možnosti, da bi se do te pomanjkljivosti ustrezno opredelil, kar predstavlja kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik posebej poudarja, da je s svojo zahtevo uveljavljal dva, vsebinsko jasno ločena zahtevka, in sicer posebej za nadzidavo in za rekonstrukcijo. Ta zahtevka bi lahko vložil tudi ločeno, česar ni storil zaradi stroškov. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da iz PGD izhaja, da gre za enoten poseg, saj sta zahtevka nedvoumno razmejena tako v tekstualnem kot v grafičnem delu PGD. To pomeni, da bi prvostopenjski organ v primeru, če je ugotovil neustreznost enega izmed zahtevkov, moral drugemu še vedno ugoditi. Pri tem tožnik opozarja, da je predvidena nadzidava v skladu s prostorskim aktom, zagotovljeni so vsi predpisani odmiki, razlogi prvostopenjskega organa pa se že na prvi pogled ne nanašajo nanjo.

Ker gre za ločena posega, je nepomembna ugotovitev prvostopenjskega organa, da se bo obstoječi objekt na delu, najbližjem parcelni meji, povišal z 1,38 na 3,14 m, saj je tako povišanje objekta predvideno z rekonstrukcijo, ki sama zase ne bo presegla dopustna 10 % povečanja prostornine objekta. Rekonstrukcijo je treba razumeti kot „pravico obstoječega objekta“, ne glede na njegovo lego in velikost, saj je zakon ta tip gradnje opredelil posebej in ga izvzel iz novogradenj. V tem delu torej ne gre za novogradnjo, zato tudi ni treba upoštevati predpisanih odmikov. Iz navedenih razlogov je napačna tudi ugotovitev prvostopenjskega organa o povečanju volumna objekta za 41,87 %, saj pri zahtevku za nadzidavo vprašanje povečanja prostornine sploh ni pravno pomembno in ga ni mogoče prištevati k povečanju prostornine pri rekonstrukciji. Če bi obveljalo pravno stališče toženke, bi rekonstrukcija kot poseben tip gradnje, pri kateri je izrecno dopuščeno 10 % povečanje prostornine, v celoti izgubila svoj smisel, saj bi zanjo veljala enaka pravila kot za novogradnjo.

Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

Po drugem odstavku 130. člena ZUP lahko stranka v primeru, če se njene pravice opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, uveljavlja v enem samem postopku tudi več različnih zahtevkov. Sodišče se zato strinja s tožnikom, da načeloma ni ovire, da ne bi mogel hkrati, v istem postopku, zahtevati izdaje gradbenega dovoljenja za dva ločena posega na istem objektu, ki ju poimenuje „rekonstrukcija“ in „nadzidava“.

Iz upravnih spisov zadeve je mogoče ugotoviti, da je tožnik več čas upravnega postopka (enako kot tudi v tožbi) poudarjal, da sta posega v projektni dokumentacijo obdelana ločeno. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe s tem sicer strinja, vendar dodaja, da iz PGD izhaja, da gre za enoten poseg, ki zajema rušenje dela obstoječega objekta in nato gradnjo kot enoten poseg, ne pa samo rekonstrukcije obstoječega objekta. Drugostopenjski organ se kljub izrecnim pritožbenim navedbam do tega vprašanja ni opredelil. Po presoji sodišča je s tem izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na nadzidavo obstoječega objekta, ostala neobrazložena. Iz projektne dokumentacije, priložene upravnim spisom, namreč dejansko izhaja, da sta rekonstrukcija in nadzidava obdelani ločeno, kar utegne pomeniti ustrezno podlago, da bi toženka lahko vsakega od teh posegov obravnavala v okviru samostojnega zahtevka, o katerih je mogoče odločiti tudi različno. Sodišče pri tem sicer ne izključuje možnosti, da nadzidava brez rekonstrukcije ni mogoča, vendar to iz prej povzete pavšalne navedbe toženke, da gre za „enoten poseg“, ne izhaja, niti ni kaj takega očitno do te mere, da obrazložitev sploh ne bi bila potrebna.

Vsi nadaljnji razlogi, na katere se sklicuje toženka, se sodeč po projektni dokumentaciji nanašajo izključno na poseg, ki ga tožnik poimenuje „rekonstrukcija“, oziroma na oddaljenost tega posega od parcelne meje. Zato brez jasnih razlogov, zakaj nadzidave ni mogoče obravnavati ločeno od tega posega, ostaja zavrnilna odločba glede nadzidave brez vsakršnih razlogov. Tega ne more spremeniti niti sklicevanje v obrazložitvi izpodbijane odločbe na napako na eni od risb, saj ostaja povsem neobrazloženo, ali oziroma zakaj bi lahko ta napaka že sama po sebi zadostovala za izdajo zavrnilne odločbe.

Navedeno pomeni, da se izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na poseg, poimenovan „nadzidava“, ne da preizkusiti, kar se v skladu z drugim odstavkom 237. člena ZUP vedno šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi v tem obsegu ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

Po 7. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je gradnja izvedba gradbenih in drugih del in obsega gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo in odstranitev objekta. Gradnja novega objekta je izvedba del, s katerim se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled (7.1. točka istega člena), rekonstrukcija objekta pa je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilaganje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se prostornina ne spremeni za več kot 10 % (7.2. točka).

Iz navedenih določb izhaja, da dozidave objekta ni mogoče enačiti z njegovo rekonstrukcijo, čeprav je dopustno, da se s slednjo prostornina stavbe celo poveča do 10 %. Iz definicije rekonstrukcije namreč izhaja, da je to povečanje posledica spreminjanja tehničnih značilnosti obstoječega objekta oziroma spremembe njegovih konstrukcijskih elementov, ne pa morebitne dozidave. Povedano drugače: tudi če se volumen stavbe zaradi dozidave poveča za manj kot 10 %, te dozidave zgolj zato še ni mogoče obravnavati kot rekonstrukcijo.

Iz razlogov izpodbijane in drugostopenjske odločbe izhaja, da je toženka zavrnila izdajo dovoljenja za gradbeni poseg, ki ga tožnik poimenuje „rekonstrukcija“ zato, ker pri njem niso bili upoštevani odmiki od parcelnih mej, ki jih prostorski akt predpisuje za novogradnje. To pomeni, da je toženka tudi ta poseg vsaj v delu, ki je določno opredeljen v drugostopenjski odločbi, štela za novogradnjo.

Sodišče se iz prej navedenih razlogov s tem stališčem strinja, saj iz obrazložitve izpodbijane in še posebno drugostopenjske odločbe izhaja, da bo v obravnavanem delu prišlo do bistvene spremembe gabaritov obstoječega objekta oziroma do nastanka novih stavbnih volumnov, iz projektne dokumentacije pa, da bo obstoječi stavbi tudi v tem delu dodan nov prostor. Vse to tudi po presoji sodišča pomeni, da je poseg treba obravnavati kot dozidavo oziroma nadzidavo in ne kot rekonstrukcijo. Kot je bilo obrazloženo, dozidave in nadzidave po določbah ZGO-1 spadajo med novogradnje, zato je toženka v tem delu pravilno in v skladu z zakonom ugotovila, da projektna dokumentacija ni izdelana v skladu s prostorskim aktom, kar je glede na 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker ta pogoj ni bil izpolnjen, je izpodbijana odločba v tem delu pravilna, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški do višine 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/ Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). V zvezi s prisojenimi stroški postopka sodišče dodaja še, da je tožnik s tožbo sicer uspel le deloma, vendar so bili stroški za tožbo enaki, kot če bi uspel v celoti, zato mu je sodišče prisodilo celotni znesek v skladu s Pravilnikom.