Jedro

Splošno vprašanje, o razmejitvi med dozidavo in rekonstrukcijo, ki naj bi imela za posledico povišanje strehe, ne da bi revident pojasnil, kateri gradbeni posegi naj bi imeli za posledico povišanje strehe, za dovoljenost revizije ne zadošča.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (2. točko izreka) je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano 2. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, št. 351-399/2013-4 z dne 5. 7. 2013, v delu, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta na tam navedenem zemljišču. S 1. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi revidenta v delu, ki se nanaša na zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja za nadzidavo istega objekta, in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski upravni organ je revidentovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in nadzidavo tam navedenega objekta zavrnil, ker predvidena rekonstrukcija, glede na obseg del, pomeni nadzidavo in dozidavo, to je novogradnjo. Za novogradnjo ni izpolnjen pogoj minimalnega odmika od posestne meje, kot ga določa prostorski akt. Tožena stranka je z odločbo, št. 35108-418/2013/2-00641116 z dne 29. 11. 2013, revidnetovo pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje razmejitve med dozidavo, kot novogradnjo, in rekonstrukcijo obstoječega objekta, v okviru katere je dopustno 10 % povečanje prostornine objekta. Meni, da je v okviru rekonstrukcije in 10 % povečanja prostornine objekta dopustno povišanje strehe in pridobitev dodatnega prostora nad obstoječo garažo. Navaja, da je povečanje prostornine po naravi stvari mogoče le s povečanjem površine ali višine, torej z nadvišanjem in (ali) izzidkom. Navaja tudi, da Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo, sodna praksa sodišč prve stopnje pa je neenotna. Sklicuje se na odločbe sodišča prve stopnje IV U 102/2012, I U 1149/2013, I U 174/2013, II U 366/2012, U 192/2004, I U 344/2010 in I U 1309/2010, ki jih prilaga.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentovo vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. V obravnavani zadevi je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo zavrnjena, ker je bil na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ugotovljeno, da bo obstoječi objekt v okviru rekonstrukcije na vzhodnem delu objekta (nad garažo) v pritličnem delu, ob meji s sosednjim zemljiščem, prizidan oziroma nad garažo povišan tako, da bo izveden višji zid (prej višine 1,37 m, sedaj 3,14 m), pri čemer bo objekt tudi razširjen. Ob takem dejanskem stanju te zadeve revidentovo splošno vprašanje o razmejitvi med dozidavo in rekonstrukcijo, ki naj bi imela za posledico povišanje strehe, ne da bi revident pojasnil, kateri gradbeni posegi naj bi imeli za posledico povišanje strehe, glede na v 7. točki te obrazložitve pojasnjeno trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije ne zadošča. 10. Ne glede na to pa je treba pojasniti, da odgovor na postavljeno splošno vprašanje izhaja že iz same razlike med vsebino pojmov dozidava in rekonstrukcija, kot ga določa Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v prvem odstavku 2. člena točki 7. 2. Že na podlagi same besede dozidava je jasno, da dozidava pomeni dozidati oziroma prizidati k oziroma ob obstoječem objektu in s tem povečati tloris objekta. Rekonstrukcija objekta pa glede na prvi odstavek 2. člena točko 7.2. pomeni spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedbo del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10 %. Že iz obeh izrazov in njunih pomenov je tako jasno, da sprememba prostornine objekta, ki je posledica dozidave, ni rekonstrukcija. Dozidava pomeni izvedbo novega objekta ob obstoječem objektu in ne izvedbe del izključno na obstoječem objektu, kar je zakonski pogoj za rekonstrukcijo. Sprememba prostornine v okviru rekonstrukcije je zato lahko le posledica spremembe konstrukcijskih elementov, tehničnih značilnosti ali rabe obstoječega objekta, na pa tudi posledica dozidave. Tudi v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča razlikovanje med rekonstrukcijo in novogradnjo (dozidavo in nadzidavo) ne vzbuja dvomov ali dilem (prim. odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 250/2013).

11. Revident uveljavlja tudi neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje. To utemeljuje z navajanjem posameznih, iz konteksta vzetih stavkov obrazložitev odločb sodišča prve stopnje. Taka utemeljitev pa za dovoljenost revizije ne zadošča. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr odločbe X Ips 391/2011, X Ips 469/2011, X Ips 187/2012, X Ips 290/2012, X Ips 494/2012, X Ips 4/2013 in druge) bi namreč moral jasno in konkretno navesti, glede katerega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, zatrjuje neenotno sodno prakso, česar ni storil. V nadaljevanju bi moral opraviti celovito primerjavo dejanskega in pravnega stanja iz sodnih odločb, na katere se sklicuje, ter neenotno sodno prakso ustrezno utemeljiti. Revident tudi tega trditvenega bremena ni izpolnil, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal. 12. Revident tudi ni izkazal, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13. Revident je navedel, da objekta ne bo mogel rekonstruirati tako, da bi (le) do 10 % povečal njegovo prostornino, da izpodbijana odločitev zahteva obsežno in drago spremembo projektne dokumentacije ter da bi s povišanjem objekta na jugovzhodni strani pridobil pomembno povezavo z vrtom in delovni prostor. Po njegovem mnenju je zelo huda posledica tudi pravna negotovost zaradi pomanjkljive obrazložitve sodbe in neenotne prakse sodišča prve stopnje.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s tako utemeljitvijo uveljavljanega pogoja ni izkazal. Za to, da Vrhovno sodišče presodi, ali so zelo hude posledice izkazane, mora revident izpolniti trditveno in dokazno breme. V okviru trditvenega bremena mora navesti, kakšne konkretne posledice mu bodo zaradi izpodbijane odločitve nastale, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. V okviru dokaznega bremena pa mora svoje navedbe vsaj verjetno izkazati.(2) Opisanega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil. 15. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(2) Enako tudi odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012 in druge.