Jedro

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno presodilo, da je rok iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1 materialni prekluzivni rok. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je sprejeto stališče, da je rok za izpodbijanje upravnega akta, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, procesni rok. Besedili določb ZUS-1 in ZDSS-1, ki se nanašata na rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt, sta si vsebinsko podobi. Zato ni utemeljenega razloga za drugačno razlago sporne določbe ZDSS-1. Po strogo formalnem kriteriju se šteje za materialni rok, če je določen v materialnem predpisu, procesni pa, če ga opredeljujejo procesni prepisi. To sicer ni odločilen kriterij za razmejitev rokov, saj je treba prvenstveno upoštevati vsebino tega, na kar se rok dejansko nanaša. Ob takšnem izhodišču (upoštevanju vsebine in namena roka) v zvezi z varstvom pravic je treba ugotoviti, da gre za procesni rok, saj opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja. Ker je ZDSS-1 procesni zakon, je tudi po formalnem kriteriju rok iz prvega odstavka 72. člena procesni rok.

Ker za toženo stranko kot upravi organ ne velja določba o nevročanju v času sodnih počitnic, je zaradi enakopravne obravnave strank pomembno, da se tudi v socialnih sporih, kjer rok za tožbo ni določen kot materialni rok, uporablja določba 83. člena ZS. Primerjava z roki za vložitev pravnih sredstev pokaže, da drugačno tolmačenje ni utemeljeno in bi povzročilo neenako obravnavo podobnih procesnih situacij.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala odpravo odločb tožene stranke z dne 18. 7. 2012 in Centra za socialno delo V. z dne 9. 2. 2012 ter določitev plačila za program vrtca v višini 30 % cene programa. Ugotovilo je, da je bila tožba vložena priporočeno po pošti 24. 8. 2012, po poteku zakonsko določenega prekluzivnega roka 30 dni iz prvega odstavka 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004), ki se je iztekel 22. 8. 2012. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je rok iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1 materialni prekluzivni rok, ki ga sodne počitnice ne podaljšajo. Zato sklicevanje na določilo 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS, Ur. l. RS, št. 19/94, 45/2008) ni utemeljeno.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je rok iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1 procesni rok, glede na to, da je ZDSS-1 procesni predpis, vložitev tožbe pa je po stališču teorije procesno dejanje. Zato za ta rok velja določba 83. člena ZS in je pri štetju roka potrebno upoštevati čas sodnih počitnic. Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 106/2007, ki jo citira pritožbeno sodišče v svojem sklepu, v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj je bil v citirani zadevi predmet postopka uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Že materialnopravni predpis s področja zavarovanja za primer brezposelnosti je vseboval določbo o sodnem varstvu. Zato je sodišče v citirani zadevi zavzelo stališče, da gre pri roku za sodno uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti za materialni rok, saj je določen v materialnem predpisu. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevi VIII Ips 180/2006, in sicer da gre pri roku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prav tako za materialni rok. Upoštevalo je, da je ta rok določen v materialnem zakonu. Na podlagi nasprotnega razlogovanja je lahko rok za procesna dejanja strank, določen v procesnem predpisu, samo procesni. Vrhovno sodišče je v upravni zadevi I Up 441/2009 zavzelo stališče, da je rok za izpodbijanje upravnega akta, določen v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS št. 105/06 in nadalj.), procesni rok. Edina razlika je, da se je postopek začel pred različnima specializiranima sodiščema, kar pa ne more predstavljati utemeljenega razloga za drugačno tolmačenje roka. S tem je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pri uveljavljanju sodnega varstva se je zanesla na določbo 83. člena ZS. Ker sodišči te določbe nista upoštevali, sta kršili njeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Sklepa nižjih sodišč sta obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Poleg tega sklep pritožbenega sodišča ne vsebuje obrazložitve zavzetega stališča. S tem je tožnici kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče je kršilo materialno pravo, ko je navedlo, da v konkretnem primeru materialni predpis določa rok za vložitev tožbe, vendar takega predpisa ni. Tožnica meni, da so roki za procesna dejanja strank lahko samo procesni roki. Ni bistveno, v katerem predpisu so določeni, saj je pomembna vsebina roka. Rok za sodno varstvo pravice do znižanega plačila vrtca v materialnem predpisu ni predviden.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP) oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Po presoji revizijskega sodišča ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko sodišče ni meritorno obravnavalo tožbe. ZPP v prvem odstavku 274. člena v zvezi s 19. členom ZDSS-1 predvideva zavrženje tožbe, če je bila vložena prepozno. Ker sodišče tožbe ni obravnavalo po vsebini, tožnici ni bilo dolžno zagotoviti nadaljnjega obravnavanja njenega zahtevka. Posledično tožnici tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

8. Revizija sodišču neutemeljeno smiselno očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je navedlo razloge za svojo odločitev.

9. Revizija pravilno opozarja, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno presodilo, da je rok iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1 materialni prekluzivni rok. Pri tem se je sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 106/2007 z dne 25. 3. 2008. Vrhovno sodišče je v citirani zadevi in zadevi VIII Ips 180/2006 z dne 25. 10. 2007 res zavzelo stališče, da je rok za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti materialni rok. Vendar je tak zaključek sprejelo zato, ker sta bila v obeh primerih roka za vložitev tožbe določena v materialnem predpisu (1). V obravnavanem primeru rok za vložitev tožbe zoper odločbo tožene stranke kot organa druge stopnje, s katero je odločila o pravici tožnice do znižanega plačila vrtca, ni določen v materialnem predpisu, torej v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10, 40/11, 110/11-ZDIU12). ZUPJS v tretjem odstavku 38. člena določa samo stvarno pristojnost socialnega sodišča v primeru sporov zoper odločbe tožene stranke.

10. Že revizija navaja, da je v sodni praksi Vrhovnega sodišča sprejeto stališče, da je rok za izpodbijanje upravnega akta, določen v ZUS-1 (prvi odstavek 28. člena), procesni rok (2). Besedili določb ZUS-1 in ZDSS-1, ki se nanašata na rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt, sta si vsebinsko podobi. Zato ni utemeljenega razloga za drugačno razlago sporne določbe ZDSS-1. Razlog za spremembo stališča je torej tudi poenotenju sodne prakse Vrhovnega sodišča. 11. Po strogo formalnem kriteriju se šteje za materialni rok, če je določen v materialnem predpisu, procesni pa, če ga opredeljujejo procesni prepisi. To sicer ni odločilen kriterij za razmejitev rokov, saj je treba prvenstveno upoštevati vsebino tega, na kar se rok dejansko nanaša. Ob takšnem izhodišču (upoštevanju vsebine in namena roka) v zvezi z varstvom pravic je treba ugotoviti, da gre za procesni rok, saj opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja. Ker je ZDSS-1 procesni zakon, je tudi po formalnem kriteriju rok iz prvega odstavka 72. člena procesni rok.

12. Upoštevajoč zgoraj obrazloženo naravo roka iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1 sta nižji sodišči zmotno izključili uporabo 83. člena ZS. Slednji določa, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja, razen v nujnih zadevah, ki so taksativno naštete v drugem odstavku. Procesni roki začnejo teči prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice, če je bilo sodno pisanje vročeno v času sodnih počitnic. Ker za toženo stranko kot upravi organ ne velja določba o nevročanju v času sodnih počitnic, je zaradi enakopravne obravnave strank pomembno, da se tudi v socialnih sporih, kjer rok za tožbo ni določen kot materialni rok, uporablja določba 83. člena ZS. Primerjava z roki za vložitev pravnih sredstev pokaže, da drugačno tolmačenje ni utemeljeno in bi povzročilo neenako obravnavo podobnih procesnih situacij.

13. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila dokončna odločba tožene stranke tožnici vročena dne 23. 7. 2012, torej v času sodnih počitnic. Ob upoštevanju tega, da ne gre za nujno zadevo iz drugega odstavka 83. člena ZS, to pomeni, da se je rok za vložitev tožbe iztekel 14. 9. 2012 (in ne 15. 9. 2012 kot napačno navaja tožnica). Ker je bila tožba vložena priporočeno po pošti dne 24. 8. 2012, je bila vložena pravočasno.

14. Sodišči nižje stopnje sta torej sprejeli zmotno presojo o neobstoju procesne predpostavke pravočasnosti tožbe po 274. členu ZPP, s tem pa je podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

15. Ob napačni presoji sodišči nižje stopnje nista odločali po vsebini in ugotavljali odločilnih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1 razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo o njej odločilo po vsebini.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): V zadevi VIII Ips 106/2007 je bil rok za vložitev tožbe določen v tretjem odstavku 45. člena Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, veljavnem v času vložitve tožbe), vendar le do uveljavitve ZDSS-1, v zadevi VIII Ips 180/2006 pa je bil določen prvenstveno v drugem odstavku 252. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, veljavnem v času vložitve tožbe).

Op. št. (2): Primerjaj zadevi I Up 55/2011 z dne 22. 12. 2011, I Up 441/2009 z dne 12. 5. 2010.