Jedro

Zoper dokončno odločbo (o priznanju pravice do znižanja plačila vrtca) je socialni spor dopusten v roku 30-tih po vročitvi odločbe. Ker gre za materialni prekluzivni rok, ga sodne počitnice ne podaljšajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo, ker je štelo, da je bila tožba vložena po preteku zakonsko določenega prekluzivnega roka 30 dni.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo sojenje, toženki pa naloži nastale stroške postopka. Meni, da je sodišče pri presoji poteka roka za vložitev tožbe spregledalo določbe 83. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji), ki določa tek procesnih rokov v času sodnih počitnic. Ni sporno, da je bila dokončna odločba toženke tožnici vročena 23. 7. 2012, torej v času sodnih počitnic. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ki je procesni zakon, v prvem odstavku 72. člena določa, da se tožba v socialnem sporu vloži v 30-ih dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe je procesni rok, za katerega velja določba tretjega odstavka 83. člena ZS. Ker je bila dokončna odločba toženke tožnici vročena v času sodnih počitnic, je začel rok za vložitev tožbe teči šele po izteku sodnih počitnic, to je 16. 8. 2012 in se je iztekel po poteku 30 dni, to je 15. 9. 2102. Tožba, vložena priporočeno po pošti dne 24. 8. 2012, je bila torej vložena znotraj 30-dnevnega roka in je zato pravočasno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Dejansko stanje v predmetni zadevi je naslednje: Dokončna odločba tožene stranke z dne 18. 7. 2012 je bila tožeči stranki vročena dne 23. 7. 2012. Navedena odločba vsebuje pravilen pouk, saj tožnico napotuje, da je zoper dokončno odločbo možen socialni spor, ki se lahko sproži v 30-ih dneh po vročitvi odločbe pri pristojnem socialnem sodišču v Ljubljani, Komenskega 7, Ljubljana. Zadnji dan roka za pravočasno vložitev tožbe je bila tako sreda 22. 8. 2012. Tožba je bila vložena po pošti priporočeno dne 24. 8. 2012 in je tako prepozna, saj je bila vložena po preteku zakonsko določenega prekluzivnega roka 30 dni, ki ga določa prvi odstavek 72. člena ZDSS-1. Tridesetdnevni rok, določen v prvem odstavku 72. člena ZDSS-1, je materialni prekluzivni rok, ki ga sodne počitnice ne podaljšajo. To pomeni, da se tožnica neupravičeno sklicuje na določilo 83. člena ZS. Ta v tretjem odstavku izrecno določa, da v času sodnih počitnic ne tečejo le procesni roki (razen izjem, ki so določene za nujne zadeve). O pravni naravi roka iz 72. člena ZDSS-1 je bilo večkrat zavzeto pravno stališče, med drugim tudi v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 106/2007 z dne 25. 3. 2008. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da je bila tožba vložena prepozno, jo zavrglo, saj je za to imelo podlago v prvem odstavku 274. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, v skladu s 165. členom ZPP v povezavi s 154. členom ZPP, krije stroške pritožbe sama.