Jedro

Kljub temu, da se ugotovljeno nasprotje med razlogi nanaša na dejstva, ki glede na opis kaznivega dejanja v izreku ne vplivajo na sam obstoj kaznivega dejanja (pridobitev premoženjske koristi sebi ali komu drugemu je pri kaznivem dejanju po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 predpisana alternativno), pa gre še vedno za nasprotje med razlogi sodbe glede zakonskega znaka kaznivega dejanja, torej glede odločilnega dejstva.

Glede na to, da bi bilo mogoče protipravno premoženjsko korist, ki naj bi si jo pridobil obsojeni A. K., ugotoviti le z vrednotenjem družbe M. d.o.o., je bila obsojencu z zavrnitvijo predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi izračunal obstoj in višino premoženjske koristi, ki se je očitala obsojencu, kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. K. se deloma ugodi in se sodbe sodišča prve in druge stopnje glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika v delu, ki se nanaša na obsojenega A. K., razveljavijo, razveljavi se odločba o izreku enotne kazni in odločba o stroških postopka za obsojenega A. K. in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. K. zavrne.

II. Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene J. K., zagovornika obsojenega O. B. in zagovornika obsojene pravne osebe K. d.o.o., se zavrnejo.

III: Obsojeni O. B. je dolžan plačati sodno takso v znesku 800 EUR, obsojena pravna oseba K. d.o.o., pa v znesku 2.000 EUR. Obsojena J. K. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišče v Ljubljani z dne 5. 9. 2012 je bil: - obsojeni A. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje je sodišče obsojencu na podlagi 46. in 47. člena KZ-1 določilo kazen štiri leta in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen tisoč dvesto dnevnih zneskov po 32,92 EUR, to je 39.504,00 EUR, za drugo kaznivo dejanje kazen osem mesecev zapora ter mu nato na podlagi določbe prvega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let zapora in stransko denarno kazen tisoč dvesto dnevnih zneskov po 32,92 EUR, to je 39.504,00 EUR.

- obtoženi M. J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena kazen dve leti zapora in stranska denarna kazen dvesto petinsedemdeset dnevnih zneskov po 72,52 EUR, to je 19.943,00 EUR.

- obsojena J. K. in O. B. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, za kar je bila vsakemu izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora in stranska denarna kazen petsto dnevnih zneskov po 32,92 EUR, to je 16.460,00 EUR.

- obsojena pravna oseba K. d.o.o., spoznana za odgovorno za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 in 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Na podlagi 2. točke prvega odstavka 26. člena ZOPOKD v zvezi s 14. členom ZOPOKD-B ji je sodišče izreklo kazen 100.000,00 EUR.

Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da so A. K., M. J., J. K. in O. B. dolžni nerazdelno plačati oškodovani družbi N. d.d. znesek 9.024.603,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče A. K., M. J., J. K. in O. B. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Zoper navedeno sodbo so se pritožili obsojeni A. K., njegovi zagovorniki iz Odvetniške družbe H. - M. iz Kranja, zagovorniki obtoženega M. J., zagovornica obsojene J. K. odvetnica J. R. iz Odvetniške pisarne D. R. iz Kranja, zagovornik obsojenega O. B. odvetnik S. R. iz Nazarij, zagovornik obsojene pravne osebe K. d.o.o., odvetnik R. P. iz Šmarij pri Jelšah in okrožni državni tožilec. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 45162/2011 z dne 8. 5. 2013 ob ugoditvi pritožbama zagovornika obtoženega M. J. in okrožnega državnega tožilca, delni ugoditvi pritožbam A. K., njegovih zagovornikov, zagovornikov J. K. in O. B. ter po uradni dolžnosti odločilo, da se izpodbijana sodba: A./ spremeni tako, da se obsojenemu A. K. za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, opisanem pod točko I. izreka sodbe, določena kazen zviša na šest let zapora ter se mu nato na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 ob upoštevanju te kazni in nespremenjene kazni osem mesecev zapora za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovne listine po prvem odstavku 235. člena KZ-1 izreče enotna kazen šest let in pet mesecev zapora (točka I.) in da se obsojenim A. K., J. K. in O. B. stranske denarne kazni ne izrečejo (točka II.); B./ razveljavi v celoti glede obtoženega M. J. (točka I.) in v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka glede obsojenih A. K., J. K. in O. B. (točka II.), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbe obsojenega A. K., njegovih zagovornikov, zagovornice obsojene J. K., zagovornika obsojenega O. B. in v celoti zagovornika obsojene pravne osebe K. d.o.o., zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih ter nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojeni pravni osebi je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka. V ponovljenem kazenskem postopku je Okrožno sodišče Ljubljani s sodbo X K 45162/2011 z dne 10. 10. 2013 obtoženega M. J. ponovno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreklo kazen dve leti zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da sta obsojena J. K. in O. B. dolžna poravnati premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe N. d.d. v višini 9.024.603,82 EUR. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obsojenemu A. K. odvzelo protipravno premoženjsko korist v višini 2.366.251,12 EUR in obtoženemu M. J. protipravno premoženjsko korist v višini 443.108,04 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obsojenemu A. K., M. J., J. K. in O. B. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Zoper navedeno sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega M. J., obsojeni A. K., zagovorniki obsojenega O. B. in zagovornica obsojene J. K. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 45162/2011 z dne 29. 5. 2014 pritožbama zagovornikov obtoženega M. J. ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega M. J. iz razlogov po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Oškodovano družbo N. d.d. je s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da stroški postopka, potrebni izdatki obtoženega M. J. ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun sodišča. S to isto sodbo je sodišče tudi delno ugodilo pritožbi A. K. in odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi v višini 2.366.251,12 EUR odpravilo, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je delno ugodilo tudi pritožbi zagovornice obsojene J. K. in jo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo zagovornika obsojenega O. B. je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 45162/2011 z dne 8. 5. 2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 z dne 5. 9. 2012 so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega A. K. iz Odvetniške družbe H. - M. iz Kranja dne 19. 9 2013, zagovornik obsojenega O. B. odvetnik S. R. iz Nazarij dne 17. 9. 2013, zagovornik obsojene J. K. odvetnik G. F. iz Ljubljane dne 3. 9. 2013 in zagovornik obsojene pravne osebe K. d.o.o., odvetnik R. P. iz Šmarij pri Jelšah dne 10. 9. 2013. Zagovorniki obsojenega A. K. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da njihovi zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev. Zagovornik obsojenega O. B. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zagovornik obsojene J. K. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo spremeni tako, da J. K. iz razloga po 1. točki oziroma podredno iz razloga po 3. točki oprosti obtožbe za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1, podredno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev. Zagovornik obsojene pravne osebe K. d.o.o., vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega O. B. in pravno osebo K. d.o.o., oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločitev sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom. Za navedena obsojenca predlaga tudi prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe. Po prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 45162/2011 z dne 29. 5. 2014 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 z dne 10. 10. 2013 so z agovorniki obsojenega A. K. dne 26. 8. 2014 vložili vlogo, ki so jo naslovili kot dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, zagovornica obsojene J. K. odvetnica D. R. iz Kranja in zagovornik obsojenega O. B. pa sta zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 30. 9. 2014 oziroma 25. 9. 2014 vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovorniki obsojenega A. K. v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev pravice do obrambe, kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 49. člena KZ-1. Zagovornica obsojene J. K. vlaga zahtevo zaradi kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), pravice enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do ustavno pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP, zlasti kršitev 101., 105. in 397. člena ZKP, zaradi kršitve 147. in 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zaradi drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, torej razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo spremeni v izpodbijanem delu tako, da zavrže premoženjskopravni zahtevek vložen zoper J. K. in z njim oškodovanca napoti na pravdo, podredno pa da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Zagovornik obsojenega O. B. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih napačni ter je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izpovedbah v postopku in med samimi listinami in izpovedbami, in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, in sicer 101., 105. in 385. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

3. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteve za varstvo zakonitosti, razen dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, vložena s strani zagovornikov obsojenega A. K., niso utemeljene. Glede dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. K. vrhovna državna tožilka ocenjuje, da obstaja določeno nasprotje med razlogi in izrekom tistega dela pravnomočne sodbe, v katerem je zatrjevan očitek o pridobljeni premoženjski koristi družbenikov M. d.o.o. 4. Vrhovno sodišče je odgovore vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencem in njihovim zagovornikom. O odgovorih so se izjavili obsojena J. K. ter njena zagovornika, zagovornik obsojenega O. B. in zagovornik pravne osebe K. d.o.o. Zavračajo stališče vrhovne državne tožilke o neutemeljenosti njihovih zahtev in vztrajatjo pri navedbah, podanih v zahtevah za varstvo zakonitosti.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. K.:

5. Zagovorniki obsojenega A. K. so na sodišče vložili dve vlogi, prvo naslovljeno kot zahteva za varstvo zakonitosti in jo je sodišče prejelo dne 19. 9. 2013, in drugo, naslovljeno kot dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti in jo je sodišče prejelo dne 26. 8. 2014. S prvo vlogo vložniki izpodbijajo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 45162/2011 z dne 8. 5. 2013, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 z dne 5. 9. 2012, v drugi vlogi, ki so jo vložniki vložili po prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 45162/2011 z dne 29. 5. 2014, s katero je sodba glede obsojenega A. K. postala v celoti pravnomočna (tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka in o odvzemu premoženjske koristi, ki sta sestavini obsodilne sodbe, 5. in 7. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), pa zlasti opozarjajo na nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, do katerega je prišlo z odločitvijo sodišča druge stopnje v ponovljenem sojenju. Ker je po presoji Vrhovnega sodišča ta očitek utemeljen, se bo v nadaljevanju najprej opredelilo do tega dela zahteve.

6. Za obsojenega A. K. je bil ves čas postopka sporen očitek po obtožbi, da si je z očitanim kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 preko družbe M. d.o.o., pridobil protipravno premoženjsko korist v sorazmerju z velikostjo svojega poslovnega deleža v njenem osnovnem kapitalu, to je 26,22% poslovnim lastništvom preko družbe B. d.o.o., v znesku 2.366.251,12 EUR (pridobitev protipravne premoženjske koristi se je očitala tudi M. B., in sicer v zvezi z njenim 1,31% lastništvom v znesku 118.222,31 EUR ter M. J. v zvezi z njegovim 4,91% lastništvom v znesku 443.108,04 EUR ). Po njegovem mnenju namreč sklepanje, zavzeto v obtožbi, da se je s prihodkom, ki ga je družba M. d.o.o., pridobila s sporno prodajo TCP, neposredno povečala vrednost te družbe ter posledično tudi vrednost poslovnih deležev njenih družbenikov, s čimer so si ti pridobili protipravno premoženjsko korist v sorazmerju z velikostjo njihovih poslovnih deležev, nima opore v ekonomski stroki. Za realno oceno učinka obravnavanega posla na vrednost družbe bi bilo potrebno po njegovem prepričanju opraviti vrednotenje družbe pred in po sporni transakciji in šele v tem primeru bi se lahko ugotovilo, ali in za koliko se je spremenila vrednost poslovnega deleža posameznega družbenika. Sodišče prve stopnje tem ugovorom obrambe ni sledilo in je v izrek svoje sodbe povzelo tudi očitek o pridobitvi protipravne premoženjske koristi A. K., M. B. in M. J. Poleg tega je, glede na priglašeni premoženjsko pravni zahtevek oškodovane družbe N. d.d. v znesku 9.024.603,82 EUR, odločilo, da so A. K. , M. J., J. K. in O. B. dolžni oškodovani družbi N. d.d. nerazdelno poravnati priglašeni premoženjskopravni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojeni A. K. (med drugim) ponovil zgoraj povzeto stališče in vztrajal, da sam iz spornega posla prodaje TCP ni pridobil nobene premoženjske koristi. Do premoženjske koristi bi po njegovem mnenju lahko prišlo šele, ko bi svoj poslovni delež zaradi tega lahko tudi dražje prodal. A do prodaje ni prišlo, družba M. d.o.o je šla v stečaj, družba B. d.o.o., pa je postala insolventna. Kot dokaz za svoje navedbe se je obsojenec skliceval na mnenje Inštituta za poslovno računovodstvo, ki je bilo priloženo k pritožbi njegovih zagovornikov, in potrjuje njegove trditve o ugotavljanju konkretne premoženjske koristi. Sodišče druge stopnje pritožbama obsojenega A. K. in njegovih zagovornikov v tem delu ni sledilo in je potrdilo krivdorek prvostopenjske sodbe (tudi) v delu, ko obsojenemu A. K. (in M. B. ter M. J.) očita pridobitev protipravne premoženjske koristi. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je za enak znesek, kot se je povečalo premoženje družbe M. d.o.o., posredno povečala vrednost poslovnih deležev lastnikov družbe M. d.o.o., (glej str. 36-37 sodbe). Je pa zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (utemeljenega ugovora litispendence) razveljavilo odločitev o premoženjsko-pravnem zahtevku glede A. K., J. K. in O. B. ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 obsojenemu A. K. odvzelo protipravno premoženjsko korist v višini 2.366.251,12 EUR z obrazložitvijo, da gre za znesek, za katerega je bil obsojenec obogaten oziroma da gre za znesek protipravne premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Zoper to sodbo je obsojeni A. K. vložil pritožbo, v kateri je ponovno uveljavljal, da v konkretnem primeru ni pridobil premoženjske koristi, saj prihodka, realiziranega v družbi, ne moremo avtomatsko šteti kot neposredno premoženjsko korist družbenika, ki bi bila lahko predmet odvzema. Pri tem se je ponovno skliceval na mnenje Inštituta za poslovno računovodstvo, ki je bilo sodišču posredovano v prvem sojenju. Tokrat je Višje sodišče v Ljubljani tem pritožbenim navedbam sledilo in s sodbo II Kp 45162/2011 z dne 29. 5. 2014 pritožbi obsojenega A. K. deloma ugodilo tako, da je odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi v višini 2.366.251,12 EUR odpravilo (v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje). V razlogih sodbe je sodišče druge stopnje izrecno zapisalo, da gre pri ugotovljeni protipravni premoženjski koristi, ki jo je s kaznivim dejanjem pridobila družba M. d.o.o., za posredno povečano knjigovodsko vrednost deležev družbenikov oziroma vseh lastnikov družbe M. d.o.o., kar pa po določilih kazenskega zakonika ne predstavlja neposredne premoženjske koristi, kot to pravilno uveljavlja pritožnik. Vrednost lastniškega deleža posameznega družbenika je mogoče ugotavljati le na podlagi tržne vrednosti deleža posameznega družbenika, ki pa se neposredno ne spreminja s spremembami knjigovodske vrednosti kapitala družbe. Zato s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno knjigovodsko vrednost deleža obsojenega A. K. ni mogoče enačiti z neposredno premoženjsko koristjo, ki bi jo bilo mogoče na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzeti. Dejansko tržno vrednost, ki so si jo pridobili posamezni lastniki, med njimi tudi A. K., in s tem dejansko vrednost premoženjske koristi bi bilo mogoče ugotoviti šele, če bi sodišče prve stopnje opravilo vrednotenje družbe M. d.o.o., po mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti, in bi se ugotovilo, da se je zaradi povečanja knjigovodske vrednosti, ki je bila posledica kaznivega dejanja, dejansko povečala tudi tržna vrednost deležev družbenikov družbe M. d.o.o. Ker sodišče prve stopnje dejanske vrednosti povečanja premoženjske koristi, ki so si jo pridobili posamezni lastniki družbe M. d.o.o., ni ugotavljalo na takšen način, je sodišče druge stopnje odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi obsojenemu A. K. odpravilo.

7. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti vložniki utemeljeno opozarjajo, da je s takšno odločitvijo sodišča druge stopnje nastalo nasprotje med razlogi sodbe. V sodbi z dne 8. 5. 2013 pritožbeno sodišče v 14. točki zavrača ugovor obrambe, da izračun protipravne premoženjske koristi, ki si jo je pridobil obsojeni A. K., ni pravilen, ker je bila ta izračunana na podlagi lastninskega deleža obsojenca v družbi M. d.o.o., in zneska, za kakršnega je bila tej družbi pridobljena premoženjska korist (9.024.603,82 EUR), namesto na podlagi morebitnega oziroma ustreznega povečanja vrednosti družbe. V sodbi z dne 29. 5. 2014 pa je pritožbeno sodišče glede višine protipravne premoženjske koristi obsojenega A. K. ugotovilo, da le-te ni mogoče izračunati na podlagi povečane knjigovodske vrednosti kapitala družbe in da je vrednost lastninskega kapitala posameznega družbenika mogoče ugotavljati le na podlagi tržne vrednosti deleža. 8. Nasprotje med razlogi sodbe predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar samo pod pogojem, da se nanaša na neko pravno relevantno, torej odločilno dejstvo.

Glede na razlago v procesni te oriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjev, GV Založba, Ljubljana 2004), ki jo povzema tudi sodna praksa (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips

142/2004 z dne 6. 4. 2006 in druge), so odločilna vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi do deseti odstavek 364. člena ZKP). Ker se kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nanaša samo na odločilna dejstva, je Vrhovno sodišče v nadaljevanju presojalo, ali je ugotovljeno nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje podano glede odločilnega dejstva.

9. Kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 stori, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil veliko premoženjsko korist ali povzroči veliko premoženjsko škodo z zlorabo položaja ali zaupanja dejansko pridobi takšno korist oziroma povzroči takšno škodo. Pridobitev protipravne premoženjske koristi je torej določena kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, in sicer kot prepovedana posledica, ki mora nastati, da se šteje kaznivo dejanje za dokončano. To pomeni, da se ugotovljeno nasprotje nanaša na dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. Določbe prvega in drugega odstavka 240. člena KZ-1 pa so popolnoma jasne v tem, da je pridobitev premoženjske koristi sebi ali komu drugemu predpisana alternativno. Obsojencu se v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe očita, da je s kaznivim dejanjem pridobil veliko protipravno premoženjsko korist sebi in drugemu, to je družbi M. d.o.o. Res bi opis kaznivega dejanja vseboval vse znake kvalificiranega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 tudi v primeru, če ne bi vseboval očitka, na katerega se ugotovljeno nasprotje nanaša, torej da je obsojenec pridobil veliko protipravno premoženjsko korist tudi sebi. Kljub temu, da se ugotovljeno nasprotje nanaša na dejstva, ki glede na opis kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe ne vplivajo na sam obstoj kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, pa to za ugotovitev kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni imelo bistvenega pomena. Gre namreč še vedno za nasprotje med razlogi sodbe glede zakonskega znaka kaznivega dejanja, torej glede odločilnega dejstva, ki ga je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona. Poleg tega je sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarjajo vložniki zahteve, dejstvo, da si je obsojeni A. K. s kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 2.366.251,12 EUR, upoštevalo kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni (glej str. 56 sodbe z dne 5. 9. 2012), čeprav po drugi strani iz razlogov sodbe izhaja, da protipravna premoženjska korist, ki naj bi si jo pridobil obsojenec, sploh ni bila ugotovljena. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP že sama po sebi terja obvezno razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe.

10. Glede na prej povzeto stališče sodišča druge stopnje, da bi bilo mogoče protipravno premoženjsko korist, ki naj bi si jo pridobil obsojeni A. K., ugotoviti le z vrednotenjem družbe M. d.o.o., po mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti, se kot utemeljen izkaže tudi naslednji očitek, ki ga uveljavljajo vložniki zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer, da je bila obsojencu z zavrnitvijo predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi izračunal obstoj in višino premoženjske koristi, ki se je očitala obsojencu, kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe, saj bi, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, šele s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, ki bi opravil vrednotenje družbe M. d.o.o., po mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti, sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali in v kakšni višini si je obsojenec s kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Pri tem je potrebno še opozoriti na nasprotje v razlogih sodbe glede utemeljenosti omenjenega dokaznega predloga. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožb zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 5. 9. 2012 očitek pritožnikov, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomsko finančne stroke, ki bi lahko pojasnil pravnorelevantna dejstva o višini posredno pridobljene premoženjske koristi, ki se očita obtoženim, zavrnilo z obrazložitvijo, da sodišče ni potrebovalo strokovnjaka finančno-ekonomske stroke, saj je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki, da je samo pravilno izračunalo dejansko vrednost oškodovanja družbe N. d.d. in za enak znesek povečanje premoženja družbe M. d.o.o. Sodišče druge stopnje nato zapiše, da se je zato v enakem znesku posredno povečala vrednost poslovnih deležev lastnikov družbe M. d.o.o. Vrednost poslovnih deležev je sodišče ugotovilo na podlagi lastninskih deležev obtožencev v družbi M. d.o.o., in z upoštevanjem zneska, za kolikor se je povečalo premoženje družbe M. d.o.o. Takšnih zaključkov, kot izrecno zapiše sodišča druge stopnje, mnenji finančno-ekonomskih strokovnjakov, ki ju izpostavljajo pritožniki, ne moreta omajati (str. 36-37 sodbe sodišča druge stopnje z dne 8. 5. 2013). Na te razloge se je ob zavrnitvi predloga za postavitev izvedenca finančne stroke v ponovljenem sojenju v celoti sklicevalo in jih v svojo sodbo z dne 10. 10. 2013 povzelo tudi sodišče prve stopnje (stran 9-10 sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da so zgoraj povzeti razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili očitek pritožnikov o kršitvi pravice do obrambe, v popolnem nasprotju z razlogi, ki jih je sodišče druge stopnje navedlo v sodbi z dne 29. 5. 2014. V sodbi z dne 8. 5. 2013 in 10. 10. 2013 namreč sodišče zapiše, da je sodišče prve stopnje že samo pravilno izračunalo višino premoženjske koristi, ki so si jo pridobili obtoženci, in da zato strokovnjak finančno-ekonomske stroke ni bil potreben, medtem ko v sodbi z dne 29. 5. 2014 sodišče druge stopnje zapiše, da sodišče prve stopnje dejanske vrednosti povečanja premoženjske koristi ni ugotavljalo, da pa bi jo bilo mogoče ugotoviti, če bi se opravilo vrednotenje družbe M. d.o.o., po mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti. Iz teh razlogov pa logično izhaja, da predlog za postavitev izvedenca ekonomsko finančne stroke ni bil nepotreben in da zavrnitev dokaznega predloga iz tega razloga predstavlja kršitev pravic obrambe, ki jih zagotavlja druga alineja 29. člena Ustave in drugi odstavek 371. člena ZKP. Tudi ta kršitev narekuje razveljavitev sodbe v navedenem delu.

11. V nadaljevanju se je Vrhovno sodišče opredelilo še do tistih kršitev, ki jih zagovorniki obsojenega A. K. uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 19. 9. 2013 in se nanašajo na kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 oziroma bodo relevantne za odločitev v ponovnem sojenju.

a) Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

12. Prvi očitek kršitve določb kazenskega postopka v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 19. 9. 2013 je očitek kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obsojencu v tej kazenski zadevi ni sodilo nepristransko sodišče. Zagovorniki pojasnjujejo, da je predsednik senata sodišča prve stopnje izdal sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po določbi 502.c člena ZKP in se s tem vnaprej opredelil do zadeve ter krivde obsojenca, čeprav takšnega sklepa sploh ni bil pristojen izdati. Skladno z določbo 502.a člena ZKP je namreč predsednik senata pristojen le za odreditev, ne pa tudi za podaljšanje omenjenega ukrepa, za kar je po določbi 502.c člena ZKP pristojno sodišče, torej zunajobravnavni senat. Opisano ravnanje predsednika senata po mnenju zagovornikov vzbuja dvom v njegovo nepristranskost in so zato iz tega razloga zahtevali njegovo izločitev že v postopku na prvi stopnji, vendar je predsednik sodišča njihovo zahtevo za izločitev zavrnil, višje sodišče pa je takšno zmotno odločitev povsem spregledalo in se do nje v sodbi sploh ni opredelilo.

13. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP presodi višje sodišče v obrazložitvi sodbe navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (primerjaj npr. sodbo I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 in druge), da je standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nekoliko nižji, kot to velja za prvostopenjsko sodbo, mora pa sodišče druge stopnje presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti. V obrazložitvi pritožbe je pritožnik dolžan konkretno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi (3. točka prvega odstavka 369. člena ZKP). Posplošenih in nekonkretiziranih pritožbenih razlogov, da je izpodbijana sodba napačna, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so zagovorniki očitano kršitev v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljali z navedbo, da se tako „ni moč izogniti občutku, da so bile vse navedbe obrambe v zahtevi za izločitev predsednika senata, ki jih je obdolženec podal še pred začetkom sojenja 18.5.2012 in jo je predsednik sodišča zavrnil, utemeljene.“ Čeprav sodišče druge stopnje, kot poudarjajo zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, res ni izrecno odgovorilo na te pritožbene navedbe, pa s tem ni kršilo določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Zagovorniki namreč v vloženi pritožbi niso navedli ničesar, kar bi sodišču druge stopnje omogočilo presojo o utemeljenosti zavrnitve zahteve za izločitev predsednika senata, in niso v ničemer pojasnili, zakaj menijo, da je bila zavrnitev zahteve za izločitev predsednika senata neutemeljena, temveč zgolj posplošeno navajajo, da se takšnemu občutku ni moč izogniti. Takšni razlogi pritožnikov pa so presplošni in preskopi, da bi se pritožbeno sodišče do njih lahko opredelilo. Ker vložniki očitane kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi obrazloženo niso uveljavljali, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa niso podali razlogov, zakaj te kršitve niso mogli obrazloženo uveljavljati že v pritožbi, je posledično tudi Vrhovno sodišče z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dolžno presojati. Z novelo ZKP-K je bil namreč kot pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti določeno tudi predhodno izčrpanje pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP), kar pa ne pomeni le formalnega izčrpanja (to je vložitve pritožbe), temveč tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev v že vloženih pravnih sredstvih). Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti glede očitane kršitve ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP in je zato Vrhovno sodišče ni presojalo.

14. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva za varstvo zakonitosti tudi v pomanjkljivi obrazložitvi prvostopenjske sodbe, ki niti z besedo ne omenja dejanskega koncerna in razmerja obvladujoče ter odvisne družbe. Isto kršitev vložniki očitajo obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, s katero je sodišče druge stopnje saniralo pomanjkljivost prvostopenjske sodbe in s tem prevzelo pristojnost prvostopenjskega sodišča ter na ta način obsojencu odvzelo pravico do pritožbe. Vložniki menijo, da bi moralo sodišče druge stopnje ugotoviti očitane procesne kršitve in prvostopenjsko sodbo razveljaviti, ne pa nadomestiti njenih pomanjkljivosti (izostanek razlogov o odločilnih dejstvih) s svojimi ugotovitvami in razlogi. Na ta način je pritožbeno sodišče nezakonito poseglo v pravico do obrambe, saj zoper novote in razloge, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče, obsojenec ni imel možnosti pritožbe. V zvezi s tem očitkom vložniki konkretneje izpostavljajo ugotovitev pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje pri ocenjevanju dejanskega stanja sicer res ni izrecno navedlo, da ga ocenjuje tudi na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) o dejanskem koncernu (545. člen ZGD-1), dejansko pa ga je ocenjevalo, ter ugotovitev, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za postavitev izvedenca utemeljeno zavrnilo, čeprav je pri tem navedlo napačne razloge.

15. V zvezi s tem očitkom Vrhovno sodišče najprej poudarja, da presoja pritožbe zoper napačno ali pomanjkljivo argumentirano sodbo sodišča prve stopnje, ki je kljub temu materialnopravno pravilna, terja posebno previdnost, saj ima takšna zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) lahko značilnosti sodbe presenečenja, ki pomeni kršitev strankine pravice do obrambe (29. člen Ustave). Vendar o tovrstnem procesnem položaju v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe, kot pravilno ugotavljajo zagovorniki, sicer res ni izrecno sklicevalo na določbe ZGD-1 o dejanskem koncernu (razen v okviru presoje kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da je bil obsojeni A. K. s strani odvetniške družbe opozorjen, da se obvladujoča družba lahko razbremeni svoje odgovornosti po 547. členu ZGD-1, če se v pogodbo o odstopu odkupnega upravičenja vključi določilo, da je obvadujoča družba dolžna odvisni družbi v določenem časovnem obdobju nadomestiti prikrajšanje, glej stran 46 sodbe z dne 5. 9. 2012) in je bilo šele pritožbeno sodišče tisto, ki je izrecno navedlo, da je potrebno dejansko stanje presojati tudi z vidika določb ZGD-1 o dejanskem koncernu, konkretno določbe 545. člena ZGD-1, ki med drugim določa obveznost, da obvladujoča družba odvisni družbi nadomesti prikrajšanje. Vendar odsotnost pravne opredelitve razmerja med družbo M. d.o.o. in N. d.d. kot dejanskega koncerna po določbah ZGD-1 v sodbi sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja postopkovne kršitve, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Za pravno sklepanje so namreč odločilna dejstva, ki jih ugotovi sodišče. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, je sodišče prve stopnje, čeprav pravne podlage (določbe 545. člena ZGD-1) ni izrecno navedlo, ugotovilo vsa dejstva, ki so pravno pomembna za presojo dejanskega stanja (razmerja med družbo M. d.o.o. in družbo N. d.d.) z vidika določb ZGD-1 o dejanskem koncernu, in na teh dejstvih naredilo pravilno materialnopravno presojo o obstoju kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je zaradi finančne in personalne povezanosti med obvladujočo družbo M. d.o.o. in odvisno družbo N. d.d. slednja v svojo škodo brezplačno prenesla nakupno upravičenje obvladujoči družbi, ne da bi pri tem zagotovila nadomestilo za prikrajšanje oziroma ni bilo določeno, kdaj in kako se bo to prikrajšanje nadomestilo. Glede na ugotovitev sodišča druge stopnje, ki ji pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo vsa odločilna dejstva in jih z vidika materialnega prava (določbe 545. člena ZGD-1) pravilno ocenilo, zgolj izostanek navedbe konkretne pravne podlage, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ocenjevalo ugotovljena dejstva, da odvisna družba N. d.d. ni zagotovila nadomestila za prikrajšanje oziroma da najpozneje ob koncu poslovnega leta, v katerem je bila odvisna družba prikrajšana, ni bilo določeno kdaj in kako naj se prikrajšanje nadomesti, ni terjal razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v postopku s pravnimi sredstvi. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, navedba konkretne zakonske določbe pa ne predstavlja odločilnega dejstva v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavanem primeru tudi ni moč trditi, da je s strani sodišča druge stopnje navedena pravna podlaga o dejanskem koncernu (545. člen ZGD-1) obsojenca presenetila. S strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje nazorno kaže na pravno podlago, ki jo je izrecno uporabilo sodišče druge stopnje, da je potrebno odnos med obvladujočo družbo M. d.o.o. in odvisno družbo N. d.d. opredeliti kot dejanski koncern in ga presojati (tudi) po določbah ZGD-1 o dejanskem koncernu, pa je vas čas postopka (in tudi v pritožbi) izrecno zatrjevala tudi obramba sama, zato z izrecno navedbo zakonskih določb ZGD-1 o dejanskem koncernu v sodbi sodišča druge stopnje ni mogla biti presenečena.

16. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče v obrazložitvi sodbe med drugim navesti, kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca. Izostanek razlogov o pravni podlagi v razlogih sodbe zato lahko predstavlja kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar je relativna bistvena kršitev določb postopka, pri kateri mora vložnik izkazati, da je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Iz pravice po 25. členu Ustave izhaja, da ima stranka pravico do pritožbe oziroma da stranka pravico do pritožbe lahko učinkovito uresniči v primeru, če ji je omogočeno, da ugotovi razloge, na katerih temelji odločba sodišča prve stopnje. Standard ustrezne obrazloženosti sodne odločbe predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Le če bi zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bila mogoča, bi taka sodna odločba kršila strankino pravico do pravnega sredstva, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča, kot je že pojasnilo zgoraj, mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve. Tako tudi zagovorniki v pritožbi izrecno navajajo, da „v obrazložitvi sodbe ni niti besede o obstoju dejanskega koncerna po Zakonu o gospodarskih družbah, čeprav je tako v izreku obtožbe kot v izreku sodbe zapisano, da je bilo nakupno upravičenje preneseno na obvladujočo družbo M., kar pomeni, da tudi sodba priznava, da je šlo v razmerju M. – N. za obvladujočo in odvisno družbo, torej za dejanski koncern.“ Obramba je torej že v času vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zavzela stališče, da je sodišče prve stopnje razmerje med družbo N. d.d. in M. d.o.o., presojalo kot dejanski koncern in je torej imela že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje možnost uveljavljati kršitve in navajati razloge, vezane na pravno opredelitev razmerja med M. d.o.o., in N. d.d. kot dejanskim koncernom. Poleg tega pa zahteva za varstvo zakonitosti niti ne pojasni, katerih konkretnih „novot“, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče v zvezi s pravno opredelitvijo ugotovljenega odnosa med družbama M. d.o.o. in N. d.d. obsojenec ni imel možnosti uveljavljati v pritožbi in iz katerih razlogov bi obramba tem „novotam“ nasprotovala. Zagovorniki tudi z ničemer ne izkažejo, da bi v primeru, če bi imel obsojenec možnost te „novote“ izpodbijati s pritožbo, to pripeljalo do drugačne odločitve oziroma kakorkoli vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Iz teh razlogov ni podlage za sklepanje o takšnih kršitvah določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

17. Ostale kršitve določb kazenskega postopka, ki jih zagovorniki obsojenca uveljavljajo v zahtevi za sodno varstvo, in sicer kršitev 344. ter 353. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zlorabilo procesne pravice in na novo odprlo glavno obravnavo izključno zato, da je državni tožilec lahko spremenil obtožnico, pri čemer je sodišče dovolilo spremembo obtožnice, čeprav se v obtožnici navedeno dejansko stanje glede na izvedene dokaze ni v ničemer spremenilo, pa bodo zagovorniki, kolikor bodo šteli, da so kršitve še relevantne, te lahko uveljavljali v ponovljenem postopku, zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo. Zagovorniki izpodbijajo tudi odločbo o kazenski sankciji , ki je po njihovem mnenju povsem neprimerna in izrečena v nasprotju s pravili za odmero kazni. Poudarjajo, da je izrečena kazen odločno previsoka, saj sodišče očitno ni upoštevalo osebnostnih okoliščin obsojenca pa tudi specifičnih okoliščin dejanja. V kolikor vložniki s temi navedbami izpodbijajo kazensko sankcijo, ki je bila obsojenemu A. K. določena za kaznivo dejanje ponareditev ali uničenje poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, jim je potrebno odgovoriti, da z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, razen če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). Slednje pomeni, da je izrečena kazen izven okvirov, predpisanih v kazenskem zakonu za kazniva dejanja, za katera je sodišče izreklo obsodilno sodbo. Takšne kršitve sodišče ni storilo, prav tako je ne uveljavlja zahteva. Ker zagovorniki ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč izpodbijajo primernost kazenske sankcije (s tem uveljavljajo razlog iz 374. člena ZKP) , Vrhovno sodišče teh navedb iz že navedenih razlogov ni moglo upoštevati. Kazenska sankcija, določena za kaznivo dejanje po drugem odstavku 240. člena KZ-1 pa bo, glede na to, da je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo tudi v odločbi o določitvi kazni za kaznivo dejanje po drugem odstavku 240. člena KZ-1 in izreku enotne kazni obsojenemu A. K., predmet ponovnega odločanja in bodo lahko vložniki te kršitve uveljavljali v novem sojenju.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega O. B. 18. Obsežno zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zagovornik obsojenega O. B., je po vsebini mogoče strniti v dva temeljna očitka. Prvi očitek, ki ga vložnik uveljavlja v okviru zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izpovedbah v postopku ter med samimi listinami in izpovedbami, se nanaša na ugotovitev sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, kdaj oziroma s katerimi pravnimi posli in transakcijami je bilo izvršeno temeljno kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Vložnik se namreč ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno v obdobju od 16. 12. 2008 do 29. 6. 2009 s t.i. verižno preprodajo nepremičnine TCP. Pri utemeljevanju svojega stališča o času izvršitve kaznivega dejanja zagovornik celotno dogajanje v zvezi z nepremičnino TCP deli na pravne posle in dejanja »Prvi del« in pravne posle ter dejanja »Drugi del«. Pravni posli in dejanja »Prvi del« obsegajo pravne posle, sklenjene med N. d.d. in H. d.o.o., v letih med 2001 in 2008, ki so omogočili pravno podlago za brezplačen prenos nakupnega upravičenja iz N. d.d. na M. d.o.o. in nato še prenos lastništva nepremičnine od H. d.o.o. na M. d.o.o. Pravni posli in dejanja „Drugi del“ pa obsegajo vse nadaljnje posle in dogajanja v zvezi z nepremičnino, in sicer razgovore, dogovore in pogajanja med A. K. in O. B. glede nakupa nepremičnine TCP v jeseni 2008, nato pripravo osnutkov pogodb, medsebojna pogajanja in usklajevanja le-teh ter njihov podpis v decembru 2008, čemur so sledila šestmesečna intenzivna prizadevanja K. d.o.o. za pridobitev kredita za plačilo kupnine, ki pa niso bila uspešna in je zato nepremičnina po sklenitvi prodajne pogodbe in pogodbe o odstopu terjatev z dne 29. 9. 2009, prešla v last družbe N. d.d., s čimer je bil posel za K. d.o.o., v razmerju do N. d.d. in M. d.o.o., finančno in računovodsko zaprt. Po stališču zagovornika so bili izključno pravni posli in dejanja »Prvi del«, torej brezplačen prenos nakupnega upravičenja in na tej podlagi realiziran nakup TCP s strani M. d.o.o., ključno dejstvo in dejanje, s katerim je bila pridobljena očitana premoženjska korist in tudi storjeno očitano kaznivo dejanje. Izključno s temi posli je bila namreč dosežena prepovedana posledica, da je družba M. d.o.o. postala za plačanih 8.725.367,57 EUR lastnica premoženja (nepremičnine) v tržni vrednosti 17.749.971,39 EUR. Pri teh pravnih poslih in dejanjih pa obsojeni O. B. dokazano ni sodeloval in za njih sploh ni vedel. Dejstva, ki jih navaja sodišče kot dokaz za to, da je obsojeni O. B. vedel za posle »Prvi del« in da je celo vseskozi vedel, da je namen posla, da se na prikrit način družbi M. d.o.o., pridobijo sredstva za poplačilo obveznosti, ki izhajajo iz lastninjenja, po stališču zagovornika pomenijo le golo sklepanje sodišča, ki je napačno in z ničemer dokazano. Vložnik poudarja, da obsojeni O. B. ni vedel, kakšen motiv so zasledovali A. K., M. J. in M. B. pri prodaji TCP niti ga ta motiv ni zanimal, saj je sam ob nakupu nepremičnine zasledoval le nesporne dolgoročne ekonomske interese družbe K. d.o.o., Tudi v vseh stalnih kontaktih med obsojenima A. K. in O. B., ki jih ugotavlja sodišče in na njihovi podlagi sklepa o seznanjenosti obsojenega B. z motivom spornih poslov, ni bilo prav nikoli govora ali seznanjanja O. B. o nameravanem prenosu brezplačnega nakupnega upravičenja ali celo o motivih za ta prenos. Ravno tako o njegovem vedenju ni mogoče sklepati na podlagi elektronskih sporočil z dne 15. in 16. 12. 2008, kot to zmotno počne sodišče druge stopnje, saj iz teh sporočil, ravno nasprotno, jasno izhaja, da je bil namen K. d.o.o., pridobiti kredit za plačilo kupnine, da je družba N. d.d. po nakupu TCP s strani K. d.o.o., tega vzela v najem za nedoločen čas, kar v celoti izpodbija trditve sodišča o kratkoročnosti posla, in da se za primer, če družba K. d.o.o., ne uspe pridobiti kredita, za zavarovanje posla sklene reodkupna pogodba z N. d.d. V teh elektronskih sporočilih pa ni niti ene besede ali vsaj namiga o tem, kakšen motiv so zasledovali A. K. , M. J. in M. B. pri prodaji nepremičnine TCP družbi K. d.o.o., ali da je bilo predhodno brezplačno preneseno nakupno upravičenje ter kdo in v kakšni vsebini je bil prvotni imetnik tega upravičenja, ali da bo družba M. d.o.o., pridobila kakršnokoli premoženjsko korist in za kaj naj bi jo uporabila, ali da naj bi bil celoten posel prodaje TCP zgolj navidezen, vloga K. d.o.o., pa bi bila prikrivanje pravega namena. Vložnik opozarja, da so napačne, neutemeljene in vsebinsko med seboj popolnoma nezdružljive tudi navedbe sodišča, da tripartitna prodajna pogodba in pogodba o pobotu z dne 29. 6. 2009 potrjujeta zaključek, da je obsojeni O. B. vedel, da je s tem posel, kot je bil dogovorjen z A. K., zaključen, pri teh poslih pa je O. B. sodeloval in vedel, da iz naslova teh pogodb izhaja obveznost družbe N. d.d. do družbe M. d.o.o., kakor tudi, da je obveznost višja zaradi odstopa nakupnega upravičenja. Ti posli, pri katerih je sodeloval obsojeni O. B., namreč s temeljnim pravnim poslom brezplačnega prenosa nakupnega upravičenja, s katerim je bilo po obtožbi storjeno očitano kaznivo dejanje in z njim tudi pridobljena protipravna premoženjska korist, nimajo pravno in vsebinsko prav nič skupnega oziroma med njimi ni prav nobene povezave. Na podlagi zgoraj povzetega stališča o času storitve kaznivega dejanja vložnik utemeljuje tudi drugo zatrjevano kršitev, to je kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker v ravnanju, ki se očita obsojencu, niso podani vsi zakonski znaki pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Ker že obtožba sama tezo o obstoju pomoči utemeljuje izključno preko udeležbe K. d.o.o. pri poslih, s katerimi že pojmovno gledano ni moglo biti izvršeno nobeno kaznivo dejanje, niti ti posli objektivno gledano niso bili povezani z opisanim konstitutivnim znakom kaznivega dejanja iz obtožbe, obsojencu očitanega ravnanja ni mogoče šteti za dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja. Ravno tako ni izkazana vednost pomagača o tem, da je prišlo do brezplačnega prenosa nakupnega upravičenja in nato do sklenitve prodajne pogodbe med M. d.o.o. in H. d.o.o., kot tistega konstitutivnega znaka kaznivega dejanja iz obtožbe, ki je njegov dejanski materialni temelj in ključni element za pridobitev protipravne premoženjske koristi, brez katerega opis dejanja iz obtožbe ne bi predstavljal kaznivega dejanja.

19. Ravnanje, ki je časovno locirano po dokončanem kaznivem dejanju ali celo po nastanku prepovedane posledice, že po naravi stvari ne more predstavljati niti uresničenja zakonskih znakov kaznivega dejanja niti odločilnega prispevka k njihovi uresničitvi (sostorilstvo), niti tako ravnanje ne more predstavljati nobene od oblik udeležbe (lahko pa predstavlja samostojno kaznivo dejanje, npr. pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 282. členu KZ-1, prikrivanje po 217. členu KZ-1; tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 217/2000 z dne 27. 3. 2003) . Če bi se torej stališče vložnika, da je bilo kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 dokončano že s pravnimi posli in dejanji »Prvi del«, izkazalo za pravilno, bi to pomenilo, da ravnanja, ki se očitajo obsojenemu B., glede na to, da so bila ta ravnanja časovno izvršena po pravnih poslih in dejanjih »Prvi del«, ne morejo predstavljati kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča stališču zagovornika, da protipravnost ravnanja, opisanega v izreku prvostopenjske sodbe, predstavlja zgolj očitek, da je prišlo do brezplačnega prenosa nakupnega upravičenja in na tej podlagi do sklenitve prodajne pogodbe med M. d.o.o. in H. d.o.o. ter da je bil zato napačno ugotovljen čas storitve kaznivega dejanja, ni mogoče pritrditi. Čas storitve kaznivega dejanja je pomembna modaliteta vsake sodbe oziroma že prej obtožbe (določilo 2. točke 269. člena ZKP čas storitve kaznivega dejanja uvršča med obvezne sestavine obtožnice). Po določbi 18. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica. Citirana določba uveljavlja t. i. delavnostno teorijo, po kateri se za čas izvršitve kaznivega dejanja šteje samo čas delovanja oziroma nedelovanja, iz katerega izhajajo znaki izvršitvenega dejanja. Če se kaznivo dejanje izvršuje skozi daljše časovno obdobje, je treba upoštevati kot čas storitve kaznivega dejanja ves tisti čas, ko je trajalo izvršitveno ravnanje. Pri opredelitvi časa storitve kaznivega dejanja je zato potrebno izhajati iz opisa kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek prvostopenjske sodbe, in ugotoviti, v katerem časovnem obdobju so bila izvršena ravnanja, ki pomenijo uresničitev bistvenih zakonskih znakov in prepovedane posledice kaznivega dejanja. Prepovedana posledica lahko nastane z enim samim izvršitvenim ravnanjem, lahko pa jih je potrebnih tudi več, če v določeni medsebojni povezavi šele vsa skupaj povzročijo prepovedano posledico. Stališče zagovornika, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno že z brezplačnim prenosom nakupnega upravičenja in sklenitvijo prodajne pogodbe med družbama M. d.o.o. in H. d.o.o. ter da nadaljnji pravni posli in finančne transakcije ne pomenijo izvršitve zakonskih znakov kaznivega dejanja, bi glede na povedano držalo le v primeru, če bi se storilcem očitalo, da so kaznivo dejanje izvršili zgolj z brezplačnim odstopom nakupnega upravičenja in da je bila družba N. d.d. zaradi tega prikrajšana za vrednost nakupnega upravičenja, družba M. d.o.o., pa na ta račun obogatena, pri čemer nastalo prikrajšanje družbi N. d.d. ni bilo nadomeščeno. Vendar pa je v obravnavanem primeru očitek storilcem po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe širši, in sicer se jim očita, da so preko niza vnaprej dogovorjenih in usklajenih poslov oziroma finančnih transakcij, izvršenih pri vodenju in nadzorstvu družbe N. d.d. (torej tako poslov »Prvi« kot »Drugi del«, kot jih deli vložnik zahteve), izvedli verižno preprodajo nepremičnine TCP, katere končni cilj je bila realizacija nezakonitega dobička na družbi M. d.o.o., v škodo družbe N. d.d. Očitek o brezplačnem prenosu nakupnega upravičenja je torej le eden od sestavnih delov (ne pa edini!) izvršitvene oblike zlorabe položaja ali danega zaupanja, za katero je značilno, da ima storilec pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar ga ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarskega subjekta, ker ne ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, saj storilec pri izvrševanju svojih pooblastil namesto interesov gospodarskega subjekta zasleduje svoje lastne interese. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno ugotovili, da je bilo zadnje inkriminirano izvršitveno dejanje izvršeno dne 29. 6. 2009 s sklenitvijo pogodbe o odstopu in pobotu terjatev med družbami M. d.o.o., K. d.o.o. in N. d.d. Na podlagi te pogodbe je M. d.o.o. svojo terjatev za plačilo kupnine v višini 21.299.965,67 EUR, ki jo je imel do K. d.o.o., odstopil družbi N. d.d. S tem dejanjem je hkrati nastala tudi prepovedana posledica, saj je N. d.d. postal dolžnik, družba M. d.o.o. pa njen upnik, kar pomeni, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, da se tudi knjigovodsko ni moglo izkazovati, da družba N. d.d. ni ničesar dolžna družbi M. d.o.o., oziroma se je v knjigovodskem stanju moralo izkazovati, da ima družba M. d.o.o. terjatev do družbe N. d.d. Na ta način je družba M. d.o.o. na škodo družbe N. d. d. pridobila likvidnostna sredstva v obliki dobička od realizirane prodaje TCP v znesku 9.024.603,82 EUR, kar je bil tudi namen oziroma končni cilj izpeljane verižne preprodaje nepremične TCP. Družba N. d.d. pa je bila s takimi pravnimi posli oškodovana, saj je dolgovala 17.749.971,39 EUR (brez DDV), kar predstavlja realno vrednost TCP, torej je dolgovala 9.024.603,82 EUR brez DDV več, kot bi za isto nepremičnino plačala, če bi jo na podlagi nakupnega upravičenja sama odkupila od družbe H. d.o.o. Po navedenem Vrhovno sodišče zavrača kot nepravilno pravno naziranje zahteve, da je bilo kaznivo dejanje storjeno že z brezplačnim prenosom nakupnega upravičenja in s sklenitvijo prodajne pogodbe med M. d.o.o. in H d.o.o. Čas storitve celotne kriminalne dejavnosti je že omenjen časovni okvir, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in znotraj njega sklepanje posameznih časovno določno opredeljenih poslov in finančnih transakcij.

20. Glede na pojasnjeno tudi ni mogoče pritrditi vložniku, da v dejanju, ki se očita obsojencu, niso podani znaki kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 in da je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Po drugem odstavku 38. člena KZ-1 se kot pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja šteje zlasti, če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.

Dejanja pomoči so – drugače, kot dejanja storilcev ali sostorilcev – zunaj kroga po zakonu določenih ali naravnih izvršitvenih dejanj in objektivno pomenijo le podporo, omogočanje, olajševanje, pripravljanje in podobna ravnanja. Pomoč pri storitvi kaznivega dejanja pa je kazniva le, če je naklepna, zato je treba ugotoviti ne le objektivna ravnanja, temveč tudi subjektivne elemente pomoči. Naklep pomagača mora obsegati zavest, da pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja in hkrati hotenje te pomoči, nanašati pa se mora na določeno kaznivo dejanje.

21. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je obsojeni B. nudil pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja na ta način, da je kot direktor družbe K. d.o.o. dal na razpolago to družbo kot sredstvo za izvršeno verižno preprodajo TCP z namenom, da se v zvezi s slednjo prikrije neposredna povezava med družbama N. d.d. in M. d.o.o., pri tem pa je že od samega začetka izpeljave preprodaje TCP vedel, da gre za nezakonito oškodovanje družbe N. d.d. ter da s svojim prispevkom pomaga pri končni realizaciji nezakonitega dobička na družbi M. d.o.o. kot končnemu cilju zadevne preprodaje TCP. Glede na to, da pomoč kot akcesorna kazniva udeležba ne pomeni neposrednega in odločilnega prispevanja h kaznivemu dejanju, temveč gre za dajanje podpore storilcu kaznivega dejanja, ki je temu objektivno olajšala storitev kaznivega dejanja, se za kaznivost te oblike udeležbe ne zahteva, da bi pomočnik sodeloval pri izvršitvenih ravnanjih kaznivega dejanja ali bil z njimi v celoti seznanjen, temveč zadošča že, da njegovo ravnanje objektivno olajša storilcu izvršitev kaznivega dejanja in da pomočnik ve, da s svojim ravnanjem pomaga pri izvršitvi določenega kaznivega dejanja ter da to hoče. Kaznivo dejanje, tako kot je opisano, zato po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja po merilih iz drugega odstavka 38. člena KZ-1, sodišči pa sta v razlogih sodb tudi prepričljivo obrazložili, na podlagi česa ugotavljata, da so podani tako objektivni kot tudi subjektivni elementi pomoči. Obsojenca A. K. in O. B. sta se o preprodaji TCP dogovarjala že v sredini decembra 2008 in sta že takrat dogovorila podrobnosti posla, med drugim tudi, da se bo TCP na koncu prodal nazaj družbi N. d.d. in da bo imel K. d.o.o. pri tem nekaj dobička, kar je predstavljalo ceno, ki jo je določil B. za svoje sodelovanje pri preprodaji TCP. V elektronskem sporočilu z dne 16. 12. 2008 ob 12:17 uri obsojenec govori tudi o alibiju, zakaj to počne, in pravi, da je dobiček na poslu najboljši izgovor. Že uporabljena beseda alibi in iskanje opravičila za svoje početje jasno kažeta na to, da se je obsojenec zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, pa ga je kljub temu hotel storiti. Z navedbami, da je sodišče napačno ugotovilo, da je obsojenec vedel, da z očitanimi ravnanji pomaga pri kaznivem dejanju, ki jih je s prepričljivimi razlogi zavrnilo že sodišče druge stopnje, pa zahteva ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč ponuja izključno drugačno videnje dogajanja in lastno oceno izvedenih dokazov ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Zaradi navedenih razlogov opisu kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, ni mogoče očitati pomanjkljivosti in s tem povezane kršitve zakona, na katero se sklicuje zagovornik. Ob ugotovitvi višjega sodišča, da je obsojenemu ta način izvršitve kaznivega dejanja dokazan in da so zato pritožbene navedbe neutemeljene, pa tudi pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da ni razumno odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika.

22. Ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojenega B., da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče za uporabo materialnega prava ugotoviti in dokazati obstoj elementov civilnega delikta oziroma predpostavko odškodninske odgovornosti. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 46750/2010 z dne 14. 2. 2014 sprejelo stališče, da v primeru, ko je škoda element odločilen za presojo kaznivega dejanja, sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku v okviru adhezijskega postopka vezano na ugotovitve v zvezi z ugotavljanjem kaznivega dejanja, kolikor škoda tvori del oziroma je znak kaznivega dejanja (člen 14 Zakona o pravdnem postopku). Pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, za kakršno so bili obsojeni A. K. kot storilec, J. K. in O. B. pa kot pomagača, je bila škoda v višini 9.024.603,82 EUR, povzročena družbi N., znak tega kaznivega dejanja. Sodišče, ki je v skladu s tretjim odstavkom 102. člena ZKP odločalo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, je v okviru presoje o obstoju navedenega kaznivega dejanja in odgovornosti storilcev ugotovilo tudi vse elemente odškodninskega delikta, to je, da je bila oškodovancu povzročena škoda v višini premoženjske koristi, ki jo je pridobila družba M. z naklepno izvršitvijo kaznivih dejanj, ki so jih storili obsojenci. Zato ni mogoče pritrditi vložniku, da sodišči prve in druge stopnje nista pojasnili, zakaj menita, da so podani elementi odškodninskega delikta in sicer škodni dogodek, protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost storilcev. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni podana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornik obsojenega B. v zvezi z obrazložitvijo odločitve o premoženjskopravnem zahtevku.

23. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču zagovorniku obsojenega B., da je podana kršitev 101. člena ZKP, ker je sodišče obravnavalo premoženjskopravni zahtevek družbe N. zoper O. B. in J. K. v kazenskem postopku, kljub temu, da je oškodovanec pri Okrožnem sodišču v Kranju vložil civilno tožbo. Civilna odškodninska tožba je bila vložena le zoper A. K., zato je imel oškodovanec - družba N. v skladu z načelom dispozitivnosti prosto izbiro, koga bo še tožil za povzročeno škodo, pri čemer tudi ni nobene omejitve glede tega, ali oškodovanec svoj zahtevek uveljavlja v civilni pravdi ali v civilnem postopku, ki je pridružen kazenskemu. Po določbah Obligacijskega zakonika za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, pomagač odgovarja solidarno z njimi (prvi in drugi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika).

24. Prepoved spremembe na slabše (člen 385 ZKP) se ne nanaša na odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, saj pri tem ne gre za kazensko sankcijo. O zadnjih dveh zatrjevanih kršitvah je sodišče druge stopnje v točkah 26., 27. in 28. svoje sodbe z dne 29. 5. 2014, navedlo pravilne razloge za zavrnitev teh ugovorov.

25. Zagovornik obsojenega B. navaja, da je pritožbeno sodišče odločilo, da mora obsojenec poravnati stroške postopka v nasprotju z dejstvi in sicer, da je obsojenec nezaposlen, brez premoženja in na prestajanju kazni ter da ima dva otroka, ki sta še na šolanju. Zatrjuje tudi, da obsojenec B. ni lastnik nepremičnin. Z navedenim ugovorom vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar po po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da vložnik neutemeljeno izpodbija odločbo o stroških.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene J. K.: a) glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

26. Zagovornik obsojene J. K. uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zlorabilo procesne pravice in kršilo določbi 344. ter 353. člena ZKP, ker je na novo odprlo glavno obravnavo izključno zato, da je državni tožilec lahko spremenil obtožnico. S takšnim nezakonitim postopanjem je sodišče kršilo tudi pravico do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave, saj se je odkrito postavilo na stran državnega tožilca in mu z zlorabo prvega odstavka 353. člena ZKP omogočilo, da je ponovno modificiral obtožbo. Poleg tega je sodišče prve stopnje kršilo še več določb ZKP, in sicer 1. člen ZKP, ki sodišču nalaga izvedbo zakonitega postopka, 15. člen ZKP, ki sodišču nalaga, da prepreči zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku, pa tudi 16. člen ZKP, ki zagotavlja enakopravnost strank v postopku. Sodišču druge stopnje pa očita, da se o pritožbenih navedbah v tej smeri ni konkretno opredelilo, zato sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

27. Kot izhaja iz podatkov spisa je v obravnavanem primeru državni tožilec na naroku za glavno obravnavo dne 28. 8. 2012 spremenil obtožbo z dne 13. 2. 2012 tako, da je v točki I v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja dodal očitek, da so obtoženi A. K., M. B. in M. J. s kaznivim dejanjem posredno tudi sebi pridobili premoženjsko korist, v dejanskem delu pa tako, da je navedel konkretne zneske, ki so si jih pridobili navedeni obtoženci, katere je določil glede na velikost posameznega poslovnega deleža, ki so ga imeli M. B., M. J. in družba B. d.o.o. in s tem A. K. v osnovnem kapitalu družbe M. d.o.o., in višino protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki jo je s kaznivim dejanjem pridobila družba M. d.o.o. (9.024.603,82 EUR). Državni tožilec je spremembo obtožbe ustno obrazložil in pojasnil, da je obtožnico spremenil na podlagi zagovorov nekaterih obtožencev, da si iz naslova sporne transakcije, ki so jo izvedli na škodo družbe N. d.d. niso dali v žep nobenega evra. Zato je obtožnico konkretiziral v smeri, da so si na račun protipravne premoženjske koristi, ki si jo je s kaznivim dejanjem pridobila družba M. d.o.o., posredno pridobili protipravno premoženjsko korist tudi navedeni trije obtoženci, in sicer v sorazmerju z velikostjo njihovih poslovnih deležev v osnovnem kapitalu družbe M. d.o.o. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28. 8. 2012, so obtoženci in njihovi zagovorniki pojasnili, da so modifikacijo obtožbe razumeli. Sodišče je nato zaradi priprave na zagovor glede spremenjene obtožbe glavno obravnavo nadaljevalo dne 31. 8. 2012 in ker ni bilo novih dokaznih predlogov, je tega dne dokazovanje zaključilo. Na naroku za glavno obravnavo dne 3. 9. 2012 je sodišče na podlagi 353. člena ZKP glavno obravnavo odprlo na novo in jo nadaljevalo v fazi dokazovanja. Okrožni državni tožilec je zatem v spis vložil čistopis modifikacije obtožbe, v zvezi s katero je sodišče na samem naroku ugotovilo, da je tožilstvo poleg uskladitve velikosti poslovnih deležev v osnovnem kapitalu družbe M. d.o.o. glede na stanje po izvršeni dokapitalizaciji opravilo zgolj še redakcijske popravke ter v nekaterih delih nadomestilo besedno zvezo nezakonito ustvarjen dobiček z besedno zvezo protipravna premoženjska korist, v ostalem delu pa je ostal izrek obtožbe nespremenjen. Iz zapisnika o glavni obravnavi nadalje izhaja, da so obtoženci in odvetniki razumeli modifikacijo obtožbe in da na spremembo niso imeli pripomb, niti niso zahtevali roka za pripravo obrambe . Ker ni bilo novih dokaznih predlogov, je sodišče, ne da bi izvedlo kakšen dokaz, istega dne dokazovanje zaključilo.

Pritožbeno sodišče je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi, pojasnilo, da se je obtožencem že v prvotni obtožbi očitalo, da so hoteli drugemu – družbi M. d.o.o., s tem pa posredno tudi sebi pridobiti premoženjsko korist, in je zato takšna sprememba obtožnega akta dopustna, saj ne presega prvotno začrtanega očitka, temveč ga le konkretizira z navedbo konkretnih zneskov. Zato sprememba ne predstavlja zlorabe procesnega upravičenja tožilca, s katero bi bila otežena obramba obtoženih. Enako velja tudi za navedbe, da je sodišče ponovno odprlo glavno obravnavo in s tem omogočilo tožilstvu zlorabo pravic (točka 5 na str. 23 sodbe z dne 8. 5. 2013).

28. Iz povzetih procesnih dogodkov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik obsojene J. K. utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 31. 8. 2012 dokazovanje zaključilo, da je nato na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 3. 9. 2012, sklicujoč se na določbo 353. člena ZKP, na novo odprlo glavno obravnavo in jo nadaljevalo v fazi dokazovanja, da je takoj za tem državni tožilec v spis vložil modifikacijo obtožbe, da sodišče na tej na novo odprti glavni obravnavi ni izvedlo nobenega dokaza in je še istega dne, ker ni bilo novih dokaznih predlogov, dokazovanje zaključilo. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP sme državni tožilec obtožbo spremeniti le do konca dokaznega postopka (po prejšnji ureditvi, ki je veljala do uveljavitve novele ZKP-K, ki se je pričela uporabljati 15. 5. 2012, je smel tožilec to storiti še v besedi strank).

29. Glede na to, da je sodišče dne 31. 8. 2012 zaključilo dokazovanje, državni tožilec, v kolikor sodišče dne 3. 9. 2012 ne bi na novo odprlo glavne obravnave, ne bi mogel več spremeniti obtožnice. Po določbi 353. člena ZKP sme sodišče, če med posvetovanjem spozna, da bi bilo treba za dopolnitev postopka ali za razjasnitev posameznih vprašanj na novo začeti glavno obravnavo, sprejeti sklep, da se glavna obravnava začne znova. Dopolnitev postopka se praviloma nanaša na dopolnitev dokaznega postopka, lahko pa tudi na kakšen drug del glavne obravnave, npr. na dopolnitev odgovora na obtožbo ali samo na besedo strank. Tudi razjasnitev kakšnega spornega vprašanja ni nujno vezana na dokazni postopek (tako mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjev, GV Založba, Ljubljana 2004 ).

Za zakonito ponovno odprtje glavne obravnave se torej ne zahteva, da bi moralo sodišče izvesti kakšne dokaze. Zato zgolj iz razloga, ker sodišče na novo začeti glavni obravnavi ni izvedelo nobenega dokaza, še ni mogoče sklepati, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 353. člena ZKP. P a tudi sicer bi šlo lahko

v okviru zatrjevane kršitve zgolj za relativno

bistveno kršitev

določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer bi moral vložnik izkazati vpliv kršitve na zakonitost sodbe, česar pa v obravnavanem primeru ni storil. Vložnik ta vpliv sicer zatrjuje z navedbami, da je kršitev vplivala na zakonitost sodbe, saj je „na naveden način sodišče prve stopnje omogočilo državnemu tožilcu obtožbene očitke modificirati tako, da jih je nato sodišče lahko ustrezno povzelo v krivdorek“, vendar s tem po vsebini ne zatrjuje vpliva na zakonitost sodbe, temveč zgolj ponovi navedbe o zatrjevani kršitvi. V zahtevi pa ne navede ničesar o tem, da bi bil obsojenki zaradi spremembe obtožnice otežen njen dejanski in pravni položaj ali da bi ji bila okrnjena njena pravica obrambe, ki posamezniku zagotavlja, da je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe in ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, kar bi lahko vplivalo na zakonitost sodbe. Zagovornik v zahtevi zatrjuje tudi kršitev 1., 15. in 16. člena ZKP, ki določajo temeljna načela kazenskega postopka: načelo zakonitosti, prepoved zlorabe pravic in načelo enakopravnosti strank v postopku. Uresničevanju teh načel so namenjene številne izvedbene določbe ZKP. S sklicevanjem na kršitev navedenih splošnih načel, ne da bi utemeljeno izkazal kršitev katere od izvedbenih procesnih določb, zagovornik ne more izpodbiti napadene pravnomočne sodbe.

30. Na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz vsebine zahteve je razvidno, da zagovornik obsojene J. K. sodišču druge stopnje očita ravno to, da ni odgovorilo na navedene relevantne navedbe pritožbe in zato po vsebini uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodbe sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje je do pritožbenih navedb, kot že rečeno, zavzelo stališče v točki 5 na strani 23 obrazložitve sodbe, ko je zapisalo, da iz istih razlogov, kot je zavrnilo očitek kršitve prvega odstavka 344. člena ZKP, torej da gre za nedovoljeno spremembo obtožbe, zavrača tudi očitek kršitve prvega odstavka 353. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je na novo odprlo glavno obravnavo, omogočilo tožilstvu zlorabo pravic. Sodišče druge stopnje se je torej do teh navedb opredelilo in jih ni prezrlo. Zato relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP ni podana. V konkretni zadevi bi bila kršitev podana, če bi vložnik v zahtevi izkazal, da je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka in da je višje sodišče ni prepoznalo oziroma glede zatrjevane kršitve zavzelo s procesnega vidika napačno in s tem nezakonito stališče. 31. Zagovornik sodiščema prve in druge stopnje očita tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih kvalificira kot absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodbi sodišča prve stopnje očita tako imenovano protispisnost z utemeljitvijo, da je sodišče napačno ugotovilo, da sta bili tudi elektronski pošti z dne 16. 12. 2008 ob 12.17 in 20.48 uri poslani v vednost obsojenki, čeprav iz teh dveh elektronskih sporočil nedvomno izhaja, da obsojenki nista bili posredovani. Sodišču druge stopnje očita, da v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer ni obrazložilo, zakaj elektronska pošta z dne 21. 12. 2008, s katero je bila obsojenka seznanjena, da bo po izvedenih transakcijah M. d.o.o. dolžan N. d.d. 8,7 milijonov EUR, obsojenke ne razbremeni odgovornosti, ni pojasnilo, na podlagi česa ugotavlja, da je obsojenka vedela, da družba M. d.o.o. ne bo nadomestila prikrajšanja družbi N. d.d., ne pove ničesar o obstoju oziroma neobstoju pravne zmote na strani obsojenke, sodba pa, razen splošnih okoliščin - položaja obsojenke v obeh družbah, tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi dokazovale njen direktni naklep, da nudi pomoč pri kaznivem dejanju.

32. Tako imenovana protispisnost, ki jo očita sodbi sodišča prve stopnje, je podana samo, če se nanaša na kakšno odločilno pravno relevantno dejstvo in le takrat, če sodišče v sodbi reproducira dokaz v nasprotju z njegovo vsebino. Sodišče prve stopnje je res zmotno ugotovilo, da je bila elektronska pošta z dne 16. 12. 2008 poslana tudi v vednost obsojenki (glej stran 26 sodbe z dne 5. 9. 2012), vendar pa v nadaljevanju svoje presoje o obsojenkini krivdi na vsebino teh elektronskih sporočil ni oprlo. Sodišče se pri pravni oceni obsojenki očitanega dejanja izrecno sklicuje samo na vsebino elektronskega sporočila z dne 21. 12. 2008, medtem ko elektronskega sporočila z dne 16. 12. 2008 ne omenja, kar torej pomeni, da sodbe nanj ne opira. Očitana kršitev zato ni podana.

33. Z nadaljnjimi navedbami, v katerih zagovornik podaja svojo interpretacijo razlogov drugostopenjskega sodišča in ocenjuje obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje kot pomanjkljivo, pa zagovornik po vsebini izraža predvsem nestrinjanje z razlogi drugostopenjskega sodišča o obsojenkini kazenski odgovornosti, torej izraža nestrinjanje o dejstvih, na podlagi katerih temelji sprejeta odločitev v sodbi sodišča druge stopnje, kar pomeni nedovoljeni razlog za uveljavljanje zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je v točki 15 obrazložitve jasno utemeljilo svojo odločitev, zakaj elektronska pošta z dne 21. 12. 2008 ne more razbremeniti obsojenke njene odgovornosti, in na podlagi katerih dokazov sklepa, da je obsojenka vedela za celoten verižni posel in njegove posledice, torej tudi za to, da družba M. d.o.o., ne bo nadomestila prikrajšanja družbi N. d.d. Sodišče se je pri tem oprlo na vlogo obsojenke v obeh družbah in sklepalo, da je glede na to, da je bila obsojenka vodja finančnega sektorja v družbi N. d.d., življenjsko nelogično, da obsojenka ne bi vedela za celoten verižni posel, nadalje na izpoved Ž., ki je pojasnila, da je cene določala finančna služba, in izpoved priče U. R., ki je med drugim izpovedala, da je delala po navodilih finančne službe, na elektronsko sporočilo z dne 15. 12. 2008, s katerim je bila obsojenka obveščena o poslu, dejstvu, da so bili kasnejši poboti izvršeni v finančni službi in da je obsojenka podpisala anekse k prodajni pogodbi med družbama M. d.o.o. in K. d.o.o., na elektronsko sporočilo z dne 21. 12. 2008, iz katere izhaja, da je tudi druge finančne posle v zvezi z družbo N. d.d. in z družbo M. d.o.o. usklajevala obsojenka. Glede na navedeno se tudi ni moč strinjati z zagovornikom, da sodišče druge stopnje ni navedlo nobenih konkretnih okoliščin, ki bi dokazovale obsojenkin naklep, ter da sodišče ni zadostilo obveznosti, da svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži. Ravno tako ne drži, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede pravne zmote, saj je v točki 15 na strani 39 sodbe navedlo konkretne razloge, zakaj ni mogoče sprejeti navedb pritožnice, da je obsojenka ravnala v pravni zmoti. Nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki izpodbijane sodbe pa, kot že rečeno, ne predstavlja relevantnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

34. Zagovornik obsojene Kraševec v okviru bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP še uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pretežni del glavne obravnave opravilo v nenavzočnosti obsojenke, pri čemer pogoj za sojenje v njeni nenavzočnosti ni bil izpolnjen, saj je sodišče na teh narokih izvedlo številne dokaze in je bila zato njena navzočnost nujna. Poleg tega sodišče obsojenke z dokazi, ki so bili izvedeni na narokih, na katerih obsojenka ni bila navzoča, ni seznanilo in tudi ni navedlo vsebinskih razlogov za sojenje v nenavzočnosti, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Določba petega odstavka 420. člena ZKP nalaga vložniku zahteve formalno in materialno izčrpanje pravnega sredstva. Kot je razvidno iz zakonskega besedila, mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno z njegovo vložitvijo, temveč tudi vsebinsko. To pa pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v postopku s pritožbo. V prehodnih in končnih določbah ZKP-K v 114. členu ZKP je določeno, da se peti odstavek 420. člena ZKP uporablja za postopke, v katerih sodba na prvi stopnji do začetka uporabe tega zakona še ni bila izdana. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 5. 9. 2012, torej po uveljavitvi novele Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Vrhovno sodišče ugotavlja, da te kršitve v pritožbi niso bile uveljavljane, niti iz zahteve za varstvo zakonitosti ne izhaja, da jih v pritožbi ni bilo možno uveljavljati. Vrhovno sodišče zato utemeljenosti navedenih kršitev ni presojalo.

35. Zagovornica obsojene J. K. prav tako meni, da ni dopustno odločati v kazenskem postopku o premoženjskopravnem zahtevku zoper pomagača, če je zoper storilca že začet pravdni postopek za enak zahtevek na pravdnem sodišču, zoper pomagača pa ne in postavlja vprašanje ali lahko kazensko sodišče še dovoli oškodovancu uveljavljati pravico izbiro, kje bo vložil premoženjskopravni zahtevek za posameznega udeleženca, če ima le-ta v času odločanja o tem, že vloženo tožbo zoper storilca oziroma nekatere udeležence na pravdnem sodišču. 36. Načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku daje tožniku izbiro koga, kdaj in kje bo tožil zaradi povzročene škode. Vložnica, ki postavlja navedeni vprašanji, ne postavi niti trditve, v čem konkretno je položaj obsojene J. K. slabši, ker je oškodovanec zoper njo vložil odškodninski zahtevek v okviru kazenskega postopka, vložnica tudi ni utemeljila stališča, da je bila zaradi navedenega ravnanja oškodovanca kršena določba 101. člena ZKP. Obsojena J. K. oziroma njena obramba je imela v pravdnem postopku, pridruženem kazenskemu, možnost uveljavljati prav vse ugovore, ki jih toženec lahko sicer uveljavlja v pravdi. Vložnica le navrže, da gre za vprašanje pasivne legitimacije, krivdne odgovornosti za nastalo škodo, višino škode. Glede teh elementov odškodninske odgovornosti je bilo že odgovorjeno v zvezi z ugovori zagovornika obsojenega B. v sodbi pritožbenega sodišča z dne 29. 5. 2014 v točki 27. Vložnica nadalje zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo posebnega statusa obsojene J. K. v odnosu do oškodovanca (delavka v delovnem razmerju, za katero veljajo posebne določbe o odgovornosti delavca). Gre za zatrjevanje na povsem splošni ravni, ne da bi bila upoštevana konkretna situacija, v kateri je bilo ugotovljeno, da je obsojenka povzročila oškodovancu škodo s kaznivim dejanjem, to je naklepno. Zato status obsojenke kot oškodovančeve delavke nima posebnega vpliva na njeno odškodninsko odgovornost. 37. Zahteva vložnice po, kot pravi, ustrezni utemeljitvi obrazložitve, s katero bi bil izključen utemeljen dvom v kršitev ustavno varovanih pravic obsojenke, je v bistvu zahteva vložnice, naj sodišče z njo pravno razpravlja o vprašanjih, ki ali niso relevantna ali ki jih ni vložnica postavila z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih bi sodišče lahko ocenjevalo ali so za odločitev v tej zadevi pravno pomembna. Vrhovno sodišče tako na podlagi navedenih razlogov ugotavlja, da kršitev zakona, ker se sodišče ni opredeljevalo do navedenih vprašanj, ni podana.

b) glede kršitev kazenskega zakona:

38. Ob zaključkih, sprejetih ob zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega O. B., se za nepravilno izkaže tudi stališče zagovornika obsojene J. K., ki se ravno tako kot zagovornik obsojenega B. ne strinja s takšno časovno opredelitvijo izvršitve kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, in v zahtevi tudi sam ponuja svoje videnje pravilne časovne opredelitve izvršitve kaznivega dejanja. Kot pojasnjuje, iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da v časovnem obdobju od 16. 12. 2008 do 29. 6. 2009 premoženjska korist na strani obvladujoče družbe M. d.o.o., oziroma premoženjska škoda na strani odvisne družbe N. d.d., (še) ni nastala, saj do dne 29. 6. 2009 pobot med družbama N. d.d. in M. d.o.o., še ni bil izveden, kar pomeni, da N. d.d. do 29. 6. 2009 za nakup TCP ni plačal ničesar, je pa že bil lastnik TCP, družba M. d.o.o. pa je bila na ta dan kvečjemu oškodovana, saj je svojo terjatev na plačilo kupnine odstopila družbi N. d.d. Tudi s takšnimi navedbami se pri Vrhovnem sodišču ne more prav v ničemer omajati prepričanje o pravilnosti ugotovitve sodišč prve in druge stopnje glede časovne opredelitve kaznivega dejanja. S sklenitvijo pogodbe o odstopu in pobotu terjatev z dne 29. 6. 2009, na podlagi katere je M. d.o.o. odstopil svojo terjatev do K. d.o.o. delno v višini 21.299.965,67 EUR družbi N. d.d., je, kot že rečeno, N. d.d. postal dolžnik družbe M. d.o.o. za znesek odstopljene terjatve. S tem se je pri družbi M. d.o.o. realizirala protipravna premoženjska korist, saj ji je nastala terjatev do družbe N. d.d. Kasnejši poboti med družbama N. d. d. in M. d.o.o. pa pomenijo le način izpolnitve obveznosti, ki jo je imela družba N. d.d. do družbe M. d.o.o., in je nastala že dne 29. 6. 2009 s sklenitvijo pogodbe o odstopu in pobotu terjatev, ter so zato za ugotavljanje časa storitve kaznivega dejanja kakor tudi njegovega dokončanja povsem nerelevantni.

39. Po opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe se je obsojeni J. K. očitalo, da je naklepoma pomagala pri naklepnem kaznivem dejanju s tem, da je kot namestnica direktorice družbe M. d.o.o. dala drugim storilcem kaznivega dejanja to družbo na razpolago kot sredstvo za storitev kaznivega dejanja, na katerem se je lahko po izvršeni verižni preprodaji TCP realizirala protipravna premoženjska korist, s tem da je dne 16. 12. 2008 podpisala „Predloga za prenos upravičenj iz Prodajne predpogodbe z dne 14. 12. 2001«, dne 19. 12. 2008 pa podpisala prodajno pogodbo z družbo H. d.o.o., na podlagi katere je M. d.o.o. pridobil lastništvo na TCP. Po presoji zagovornika ti dve posamični ravnanji ne moreta predstavljati pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz dveh razlogov. Kot prvi razlog, s katerim utemeljuje to stališče, vložnik navaja, da podpis „Predloga za prenos upravičenj iz Prodajne predpogodbe z dne 14. 12. 2001 v pravnem prometu nima nobenega pomena in pomeni le seznanjenost s tem, da želi N. d.d. prenesti svoje prodajno upravičenje na družbo M. d.o.o., s čimer vložnik meri na to, da obsojenka s tem ravnanjem ni v ničemer olajšala izvršitve kaznivega dejanja in bi v primeru, če bi se njegove trditve izkazale za utemeljene, to pomenilo, da njenega ravnanja ni mogoče šteti za dejanje pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja. Drugi razlog, s katerim utemeljuje ta očitek, pa vložnik veže na razloge, ki jih uveljavlja v okviru navedb, da je sodišče napačno ugotovilo čas storitve kaznivega dejanja oziroma da je napačno ugotovilo, s katerimi pravnimi posli so bili izvršeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Vložnik trdi, da podpis prodajne pogodbe z dne 19. 12. 2008 ne more predstavljati kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, ker s sklenitvijo te prodajne pogodbe ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje, temveč je bilo to storjeno šele kasneje s sklenitvijo drugih pravnih poslov, ko je družba M. d.o.o. dne 24. 12. 2008 TCP prodala družbi K. d.o.o., slednja pa ga je nato dne 29. 6. 2009 prodala družbi N. d.d. Ker pa se obsojenki niti ne očita, da bi bila kakorkoli udeležena pri teh pravnih poslih, njeno ravnanje ne vsebuje elementov pomoči pri obravnavanem kaznivem dejanju. Zagovornik sicer izrecno ne navaja, katero kršitev kazenskega zakona uveljavlja, vendar je očitno, da ima v mislih kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, ker je sodišče prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenka preganja, kaznivo dejanje.

40. Po presoji Vrhovnega sodišča ni moč pritrditi nobenemu od navedenih razlogov. S prvim je vložnik prekludiran, saj ga obsojenka oziroma njena zagovornica v pritožbi nista uveljavljali, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ne pove, zakaj ta kršitev ni mogla bili uveljavljana že v pritožbi. Vrhovno sodišče se zato do teh navedb ni opredeljevalo (peti odstavek 420. člen ZKP). Drugi razlog pa zagovornik utemeljuje s pravno zgrešenim stališčem, da je bilo kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti izvršeno šele z ravnanji po 19. 12. 2008. Vrhovno sodišče je že pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. pojasnilo, da je glede na opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe potrebno preprodajo TCP obravnavati kot celoto in da celoten niz vnaprej dogovorjenih in usklajenih poslov oziroma finančnih transakcij predstavlja izvršitveno ravnanje zlorabe položaja ali danega zaupanja. Ravnanje obsojenke, ko je dala na razpolago družbo M. d.o.o. kot sredstvo, na katerem se je po izvršeni verižni preprodaji realizirala protipravna premoženjska korist, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja enega od v zakonu primeroma naštetih oblik pomoči (drugi odstavek 38. člena KZ-1).

41. Zagovornik nadalje trdi, da obsojena J. K. očitanega ji kaznivega dejanja ni mogla storiti tudi iz razloga, ker družba M. d.o.o. sploh ni bila v njeni lasti. Poleg tega sta direktorica družbe M. d.o.o., oziroma njena namestnica lahko samostojno v imenu družbe sklepali le tiste pravne posle, katerih skupna ali posamična vrednost ni presegala 50.000,00 EUR. Za ostale pravne posle, torej tiste, katerih vrednost je presegala 50.000,00 EUR, kakor tudi za pridobitev, odtujitev ali obremenitev nepremičnin in pravic, ki iz tega izvirajo, pa sta morali pridobiti predhodno pisno soglasje družbenika z najvišjim poslovnim deležem. Ta družbenik je bil preko svoje družbe B. d.o.o., A. K., kar pomeni, da je lahko v obravnavanem primeru edino A. K. dal na razpolago družbo M. d.o.o. kot sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja, ne pa tudi obsojena J. K., kot se ji to očita v izreku prvostopenjske sodbe.

42. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta kršitev kazenskega zakona ni podana. V zvezi z lastništvom sredstev, ki jih da pomočnik na razpolago storilcu za storitev kaznivega dejanja, se glede na določbo drugega odstavka 38. člena KZ-1 ne zahteva, da bi bili last pomočnika, zato je ugovor zagovornika, da obsojenka ni mogla storiti očitanega ji kaznivega dejanja, ker družba M. d.o.o. ni bila v njeni lasti, že iz tega razloga pravno neupošteven. Za odločitev v tej zadevi pa tudi niso bistvenega pomena navedbe vložnika v zvezi z omejitvijo pooblastila obsojenke za zastopanje družbe M. d.o.o. ZGD-1 v 32. členu določa, da družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Zastopnik lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, statutarna ali druga omejitev pa nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Navedena določba je namenjena varstvu pravnega prometa in omogoča tretjemu, da se v pravnem prometu lahko zanese na načeloma neomejeno zastopanje družbe s strani njenega zakonitega zastopnika. Notranje omejitve, kakršna je tudi s strani vložnika zatrjevana, v družbeni pogodbi določena omejitev pooblastil za zastopanje družbe M. d.o.o. (38. člen družbene pogodbe za M. d.o.o. - priloga B418-428), torej v razmerju do tretjih nimajo pravnega učinka. V razmerju do tretje osebe je izjava volje (soglasje) zastopnika veljavna (pravno učinkovita) in je zato pogodba veljavno sklenjena, četudi je zastopnik prekoračil morebitne notranje omejitve upravičenj za zastopanje. Za obravnavani primer to pomeni, da je obsojenka v razmerju do tretjih oseb ne glede na omejitev njenega pooblastila za zastopanje veljavno sklenila oba pravna posla, ki se ji očitata v izreku prvostopenjske sodbe, zato vprašanje omejenosti njenega pooblastila za zastopanje za konkretno zadevo niti ni pravno pomembno.

43. V zvezi z očitkom kršitve kazenskega zakona, ki ga vložnik utemeljuje z navedbami, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. člena KZ-1 (in s tem tudi pomoč pri tem kaznivem dejanju) ne more biti podano tudi iz razloga, ker je bil M. d.o.o. stoodstotni ekonomski lastnik družbe N. d.d., po praksi Vrhovega sodišča (sodba I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007) pa storilec in oškodovanec ne moreta biti en in ista oseba in zato kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 ne more biti podano, če je škoda povzročena premoženju, ki je v izključni lasti storilca kaznivega dejanja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenka oziroma njena zagovornica te kršitve v pritožbi nista uveljavljali, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ne pove, zakaj te kršitve niso mogle biti uveljavljane že v pritožbi. Vrhovno sodišče se zato do teh navedb ni opredeljevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene pravne osebe K. d.o.o. 44. Prvi očitek, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojene pravne osebe K. d.o.o. je identičen očitku, ki ga je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal zagovornik obsojenega O. B. Tudi zagovornik pravne osebe K. d.o.o. trdi, da sodišče druge stopnje ni vsebinsko presodilo in se obrazloženo opredelilo do pritožbenih navedb, da je konstitutivni znak in dejanski materialni temelj, s tem pa ključni element obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, brezplačen prenos nakupnega upravičenja in s tem povezana kasnejša pridobitev lastninske pravice družbe M. d.o.o., na TCP, v spisu pa ni nobenega dokaza, da je bil obsojeni O. B. s tem brezplačnim prenosom nakupnega upravičenja seznanjen. Še več, iz dokaznega postopka jasno izhaja, da odgovorne osebe družbe K. d.o.o., niso sodelovale pri sklepanju pravnih poslov za nastanek in prenos nakupnega upravičenja niti pri sklepanju pravnih poslov za pridobitev lastninske pravice družbe M. d.o.o., na TCP. Sodišče druge stopnje je na te pritožbene navedbe odgovorilo zgolj z enim stavkom, in sicer da so „zagovor obsojenega B. in navedbe zagovornikov v pritožbi, da obsojeni o prvem delu posla ni vedel nič, izpodbiti z zgoraj navedenimi elektronskimi sporočili“, pri čemer pa ni navedlo ničesar o sami vsebini teh sporočil. S tem je sodišče druge stopnje kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, z izostankom dokazne presoje pa je podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po presoji zagovornika podana tudi iz razloga, ker je ugotovitev sodišča druge stopnje, češ da elektronska sporočila izpodbijajo zagovor obsojenega B., da ni vedel nič o brezplačnem prenosu nakupnega upravičenja in na podlagi tega o nakupu TCP s strani družbe M. d.o.o., v nasprotju z jasno vsebino teh elektronskih sporočil. Elektronska sporočila, na katera se sklicuje sodišče druge stopnje, vsebujejo namreč le predloge glede posameznih poslov v zvezi s prodajo TCP s strani prodajalca M. d.o.o., kupcu K. d.o.o., ničesar pa o brezplačnem prenosu nakupnega upravičenja in nakupu TCP s strani družbe M. d.o.o. Poleg tega je takšen dokazni zaključek sodišča druge stopnje tudi v neskladju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi obsojeni O. B. vedel za način, okoliščine in pogoje prenosa nakupnega upravičenja. Takšno postopanje sodišča druge stopnje ne predstavlja samo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč hkrati tudi kršitev ustavnih pravic iz 2., 14., 22. in 28. člena Ustave, ki pa jih vložnik z ničemer ne obrazloži. Ker se je o bistvenem dejanskem in pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, prvič določno opredelilo šele sodišče druge stopnje, je bila obsojeni pravni osebi kršena še pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, saj je bila s tem obsojena pravna oseba prikrajšana za pravico do dvostopenjskega sojenja.

45. Po presoji Vrhovnega sodišča očitani kršitvi določb kazenskega postopka (prvega odstavka 395. člena ZKP in kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) nista podani. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik obsojene pravne osebe K. d.o.o., v pritožbi njeno kazensko odgovornost izpodbijal preko izpodbijanja kazenske odgovornosti obsojenega O. B., in to z v bistvenem enakimi argumenti, kot je kazensko odgovornost obsojenega B. v pritožbi izpodbijal njegov zagovornik. Pritožbeno sodišče je, kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo zgoraj, argumentirano zavrnilo pritožbene navedbe zagovornika obsojenega B. Pri tem je sodišče druge stopnje res navedlo, da so zagovor obsojenega B. in navedbe zagovornikov v pritožbi, da obsojeni o prvem delu posla ni vedel ničesar, izpodbiti z zgoraj navedenimi elektronski sporočili, vendar ne drži, da sodišče o vsebini teh sporočil ni navedlo ničesar, da jih dokazno ni ocenilo in da protispisno povzema njihovo vsebino, kot to zatrjuje vložnik. Sodišče druge stopnje je na strani 39 in 40 povzelo vsebino elektronskih sporočil (z dne 15. 12. 2008 in 16. 12. 2008), se do nje opredelilo in na njeni podlagi sklepalo o tem, da je bil obsojeni B. seznanjen s celotno verižno preprodajo nepremičnine TCP, torej tudi s pravnimi posli »Prvi del« (brezplačnim prenosom nakupnega upravičenja in na podlagi tega nakup TCP s strani družbe M. d.o.o.), kot jih poimenuje zagovornik O. B. S tem se je pritožbeno sodišče argumentirano opredelilo tudi do enakih pritožbenih navedb zagovornika obsojene pravne osebe in še dodatno pojasnilo, da zagovornik obsojene pravne osebe v pritožbi izpodbija le kazensko odgovornost obsojenega B., ki po njegovi oceni ni podana, medtem ko drugih pritožbenih razlogov ne obrazlaga. Ker je sodišče druge stopnje presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo o kazenski odgovornosti obsojenega B., je posledično kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo zagovornika pravne osebe. Na ta način se je pritožbeno sodišče v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb zagovornika obsojene pravne osebe in za svoje zaključke navedlo prepričljive razloge. Kolikor pa zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje protispisno ugotovilo, da elektronska sporočila izpodbijajo zagovor obsojenega B., da ni vedel ničesar o brezplačnem prenosu nakupnega upravičenja in nakupu TCP s strani M. d.o.o., saj kaj takšnega iz vsebine samih sporočil ne izhaja, pa drugače kot sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenjuje izvedene dokaze. S tem pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

46. Po prvem odstavku 424. člena ZKP Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne opravlja uradnega preizkusa izpodbijane pravnomočne odločbe. Omeji se samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, Zbirka sodnih odločb 2007, 2010 Vrhovnega sodišča RS, Kazenski oddelek, GV Založba Ljubljana, 2010). V nasprotnem njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Z neobrazloženimi trditvami, da je sodišče druge stopnje kršilo ustavne pravice iz 2., 14., 22. in 28. člena Ustave, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni zadostil zahtevi po minimalni določenosti in obrazloženosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti kršitev navedenih ustavnih pravic, zato Vrhovno sodišče teh očitkov ni moglo presojati.

47. Je pa Vrhovno sodišče presojalo očitek o kršitvi pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave in ugotovilo, da ta ni utemeljen. Zagovornik namreč ta očitek utemeljuje na napačnem izhodišču, da je bilo šele sodišče druge stopnje tisto, ki se je prvo ukvarjalo z vprašanjem seznanjenosti obsojenega B. z brezplačnim prenosom nakupnega upravičenja. O seznanjenosti obsojenega B. s celotnim nizom verižnih transakcij, njihovim namenom in motivom se je namreč ukvarjalo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa je glede na izrecne pritožbene navedbe, da obsojenec o brezplačnem prenosu nakupnega upravičenja ni vedel ničesar, zgolj navedlo dodatne razloge za potrditev stališča sodišča prve stopnje in jih še dodatno preciziralo. Ker torej že prvostopenjska sodba vsebuje ugotovitve o seznanjenosti O. B. z izvršeno verižno preprodajo, je imel obsojeni že v pritožbi možnost izpodbijati pravilnost te ugotovitve, kar pomeni, da mu ni bila kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave.

48. Protispisnost in s tem kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik zahteve tudi v ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je „nesprejemljivo navajanje, da imajo kasnejša poplačila družbe N. d.d. družbi M. d.o.o., ki so bila opravljena po 29. 6. 2009, podlago v kakšnem drugem poslu, za katerega obtoženi B. ni vedel.“ Zagovornik to kršitev utemeljuje z navedbami, da do vzpostavitve terjatve družbe M. d.o.o. do družbe N. d.d. in s tem nastanka dobička na družbi M. d.o.o. in premoženjske koristi v višini 9.024.603,82 EUR ni moglo priti na podlagi same Pogodbe o odstopu in pobotu terjatev z dne 29. 6. 2009, temveč so do tega nesporno pripeljali šele kasnejši pravni posli in poslovni dogodki, tj. poboti oziroma posli, ki so bili osnova za vzpostavitev vzajemnih in nasprotnih terjatev, ki so bile pobotane, pri čemer je nesporno, da obsojeni O. B. o teh pobotih ni vedel in ni mogel vedeti ničesar niti se mu kaj takega ne očita.

Protispisnost je podana, če sodišče v razlogih sodbe povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Takšna protispisnost mora biti precejšnja, nanašati pa se mora na odločilna, to je pravno relevantna dejstva. Očitno je, da zagovornik s takšnimi navedbami sodbi sodišča druge stopnje ne očita protispisnosti v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izpodbija ugotovitev sodišča, s katerimi pravnimi posli in kdaj se je na družbi M. d.o.o. realizirala protipravna premoženjska korist. Razlogi, s katerimi vložnik utemeljuje svoje stališče o času nastanka prepovedane posledice, so po vsebini enaki razlogom zagovornika obsojene J. K., ki je ravno tako uveljavljal, da je protipravna premoženjska korist nastala šele z izvršenimi poboti. Vrhovno sodišče je takšno stališče zagovornika obsojene J. K. ocenilo kot zmotno in zato iz istih razlogov kot zmotno zavrača tudi stališče zagovornika obsojene pravne osebe. Kasnejši poboti so pomenili le način izpolnitve obveznosti, ki jo je imela družba N. d.d. do družbe M. d.o.o., in je nastala že dne 29. 6. 2009 s sklenitvijo pogodbe o odstopu in pobotu terjatev.

49. Zagovornik sodišču še očita, da ni navedlo enega samega razloga, dejstva, dokaza ali indica za ugotovitev, da je obsojeni B. vedel, da je obveznost družbe N. d.d. do družbe M. d.o.o. višja zaradi odstopa nakupnega upravičenja, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S temi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki kot sta jih v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S tem tudi po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izpodbija dokazno oceno, ki jo je v zvezi z očitanimi mu kaznivimi dejanji v obsodilnem delu izpodbijane pravnomočne sodbe sprejelo sodišče. Iz tega razloga, torej zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

50. Zagovornik svojo zahtevo zaključuje z očitkom kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker mora za obstoj kaznivega dejanja po obtožbi obstajati vedenje, da do nadomestitve prikrajšanja ne bo prišlo med poslovnim letom oziroma v zakonsko predpisanih rokih, v obravnavanem primeru pa se obsojenemu B. ne očita, da je vedel in hotel (imel v naklepu), da do nadomestitve prikrajšanja ne bo prišlo, kar pomeni, da ni podana njegova kazenska odgovornost. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, se za kaznivost pomagača ne zahteva, da bi bil seznanjen z vsemi izvršitvenimi ravnanji kaznivega dejanja, pri katerem pomaga, mora pa vedeti, da pomaga pri kaznivem dejanju in to hoteti. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil obsojeni B. seznanjen s celotnim verižnim poslom in tudi z motivom, ki so ga s preprodajo TC Primskovo zasledovali storilci kaznivega dejanja, zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta kršitev ni podana.

C.

51. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojene J. K., zagovornika obsojenega O. B. in zagovornika obsojene pravne osebe K. d.o.o. niso utemeljene, zato jih je zavrnilo (425. člen ZKP) in odločilo, da sta obsojena O. B. in pravna oseba K. d.o.o., glede na premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP). Obsojeno J. K. je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95 člena ZKP). Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. K. pa je po presoji Vrhovnega sodišča deloma utemeljena in ji je zato Vrhovno sodišče v tem obsegu ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na obsojenega A. K. razveljavilo tako, kot izhaja iz I točke izreka te sodbe, ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V preostalem delu je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.