Jedro

Vprašanje očetovstva se ne da reševati kot predhodno vprašanje. Tako stališče zastopajo številni avtorji in sodna praksa. Pa tudi če bi bila dovoljena možnost, da se o izvenzakonskem očetovstvu lahko odloča kot o predhodnem vprašanju, se po poteku rokov iz 25. člena Temeljnega zakona o razmerjih med starši in otroki (sedaj 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) ne bi moglo odločati niti kot o predhodnem vprašanju v zapuščinski pravdi, ki bi jo izvenzakonski otrok začel proti zakonitim oziroma oporočnim dedičem svojega zatrjevanega očeta.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi ugotovilo ničnost izročilne pogodbe z dne 18.6.1985, s katero sta izročevalca A.M. in G.M. izročila prevzemnikoma D.K. in G.K. nepremičnino, vpisano pri vl. št. 48 k.o. V. in sicer v delu, ki se nanaša na idealno pravico te nepremičnine.

Zavrnilo je tudi zahtevo, da toženca izstavita ustrezno zemljiškoknjižno listino, s katero bi se ta del nepremičnine vknjižil na pok. A.M. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje, ki je reševalo kot predhodno vprašanje priznanja tuje sodne odločbe štelo, da tožnik ni dokazal, da se tuja sodna odločba nanaša na pokojnega A.M. Toda iz te odločbe izhaja, da je mladoletnega otroka zastopal S.J., toženec pa je stanoval na naslovu V., zato št. 3 ali 5 nista pomembni. Dodaja, da je tožnikov oče njegovi materi v dveh pismih priznal očetovstvo, vendar ju je kasneje uničil. V zvezi s tem predlaga zaslišanje novih prič P.J. in T.M. Poleg tega opozarja, da je tožnik že dedoval po pokojnem A.M., s čimer se je pokojnikova žena strinjala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dovolj popolno ugotovilo tisto dejansko stanje, ki je potrebno za odločitev, da tožnik ni dokazal pravnega interesa, ki ga zahteva določilo 109. člena Zakona o obligacijskih razmerjih od osebe, ki uveljavlja ničnost. Sodišče druge stopnje se strinja z navedbo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev take tožbe, saj mu ni uspelo dokazati, da bi bil pokojni A.M. (izročevalec) njegov oče. V zvezi s pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje ugotavlja, da se vprašanje očetovstva ne da reševati kot predhodno vprašanje.

Čeprav Zakon o pravdnem postopku ne vsebuje izrecne prepovedi (kot npr. Zakon o splošnem upravnem postopku, ki v 145. členu prepoveduje razpravljanje o obstoju kaznivega dejanja ali obstoja zakonske zveze ali ugotovitve očetovstva kot o predhodnem vprašanju), pa to izhaja iz njegove narave. Tako interpretacijo zakona dajeta teorija in sodna praksa. Procesni teoretiki kot npr. Jože Juhart, Lojze Ude in Dragica Wedam-Lukić: Komentar pravdnega postopka, str.42; Lojze Ude: Civilni pravdni postopek in samoupravni sodni postopek, str. 111; Siniša Triva: Gradjansko parnično procesno pravo paragraf 17 do 19 menijo, da vprašanje očetovstva ni mogoče rešiti kot predhodno vprašanje, ker se s tem rešuje statusno vprašanje, ki velja erga omnes, v pravdi pa se predhodno vprašanje rešuje samo za razmerja med pravdnimi strankami (ki v danem primeru sploh niso dediči); in ker je za ugotavljanje očetovstva v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih predpisan poseben postopek. Podobno meni tudi Srečko Goljar: Odločanje o očetovstvu kot predhodnem vprašanju za dedno pravico nezakonskega otroka? (Pravnik 7-9/1969), ki navaja mnenja različnih avtorjev in sodne odločbe, v katerih je izražena naslednja misel: tudi če bi bila dovoljena možnost, da se o izvenzakonskem očetovstvu lahko odloča kot o predhodnem vprašanju, se po poteku rokov iz 25. člena Temeljnega zakona o razmerjih med starši in otroki (sedaj 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) ne bi moglo odločati niti kot o predhodnem vprašanju v zapuščinski pravdi, ki bi jo izvenzakonski otrok začel proti zakonitim oziroma oporočnim dedičem svojega zatrjevanega očeta (VSH Gž 3154/70, Pregled VSH 2/70 str.13). Ker navedena zakona predvidevata rok za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva še najkasneje pet let od dneva, ko otrok postane polnoleten, je ta rok zamujen. Iz zapisnika z glavne obravnave in v spisu predloženih listin namreč izhaja, da je tožnik rojen leta 1941, torej ni pravočasno poskrbel za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva ali priznanje ustrezne tuje sodne odločbe.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in zasliševanje dodatno predlaganih prič ni potrebno, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je izrek izpodbijane sodbe v skladu z določilom 368. člena Zakona o pravdnem postopku potrdilo. Pri tem je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89), Temeljnega zakona o razmerjih med starši in otroki (Ur.l. FLRJ 104/47, 55/56 in 10/65) in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l.SRS št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS 13/94) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I).