Jedro

S pravnomočnim sklepom o dedovanju je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot nezakonski otrok zapustnika dedič po njem. Učinki pravnomočnega sklepa se raztezajo le na stranke, ki so se udeleževale zapuščinskega postopka po pok. A. M. (člen 220 ZD). Ne nanašajo pa se ti učinki na stranke, ki se zapuščinskega postopka niso udeleževale. Toženca se zapuščinskega postopka po pok. A. M. nista udeleževala (po njem tudi nista dediča) in zato se učinki citiranega sklepa o dedovanju nanju ne nanašajo. Iz tega razloga lahko uveljavljata v sporu s tožnikom, v katerem ta zahteva ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe, sklenjene med njima in zapustnikom ter vrnitev predmeta te pogodbe v zapuščino po njem, ugovor tožnikove stvarne aktivne legitimacije.

Ker je zaradi ugovora tožencev sporna stvarna aktivna legitimacija tožnika, bo potrebno to rešiti kot predhodno vprašanje. Okvir tega vprašanja bo začrtan z vsebino 109. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj bi ugotovilo ničnost izročilne pogodbe z dne 18.6.1985, s katero sta izročevalca A. M. in G. izročila prevzemnikoma - tožencema svoji nepremičnini v vl. št. 48 k. o. V. in sicer v delu, ki se nanaša na idealno polovico nepremičnine A. M. Zavrnilo je tudi zahtevek, da sta toženca dolžna zemljiškoknjižno prenesti sporni del nepremičnine na izročevalca. Sodišče druge stopnje je s spodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ali pa naj se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče druge stopnje ni ocenilo, koliko utegnejo novo predlagani dokazi privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev. Dalje je zmotno tudi materialnopravno stališče, da je tožeča stranka uveljavljala s tožbo ugotavljanje očetovstva. Tožnik je v pravdi le kot predhodno vprašanje uveljavljal, da je bilo s tujo sodno odločbo očetovstvo že ugotovljeno. Sodba sodišča Bruck na Muri, opr. št. C z dne , je pravnomočna in z njo je dokazano, da je pok. A. M. tožnikov oče. Z dodatnimi dokazi je poskušal tožnik zgolj dokazati, da je bila A. M. dana možnost sodelovanja v postopku. Sodišči nižje stopnje sta spregledali določilo 1. odstavka 12. člena ZPP, kolikor se nanaša na pravnomočen sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v M., E. v O., opr. št. D z dne. Namreč tožnik je bil v navedenem postopku že razglašen za dediča po pok. A. M. Neupoštevanje teh okoliščin pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trditev tožencev, da tožnik ni aktivno legitimiran in enako stališče obeh nižjih sodišč, je v nasprotju z določbo 1. odstavka 12. člena ZPP. Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Revizija je utemeljena. Iz ugotovitev (deloma tudi posrednih) sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je sodišče v zapuščinskem postopku po pok. A. M., umrlem 22.6.1985, razglasilo s sklepom za njegova dediča zapustnikovo vdovo G. M. in zapustnikovega nezakonskega sina H. R. to je tožnika, vsakega do ene polovice premičnega dela zapuščine. Po pravnomočnosti tega sklepa je tožnik vložil 12.11.1985 tožbo zaradi ugotovitve ničnosti dne 21.6.1985 overjene pred tem dne 18.6.1985 sestavljene izročilne pogodbe, s katero je zapustnik izročil svojo eno polovico nepremičnega premoženja tožencema (ki nista dediča po njem). Ker sta toženca oporekala aktivno legitimacijo tožnika, se je ta skliceval na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča iz Brucka (na Muri), ki je pod opr. št. C ugotovilo, da je sedaj pok. A. M. njegov oče in je sodba tudi pravnomočna. Na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo, je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnik ni dokazal, da je zapustnik sodeloval v postopku zaradi ugotovitve očetovstva in da zato navedena sodba ne izpolnjuje pogojev za priznanje po določbah zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list bivše federacije št. 43/82, naprej ZUKZ). V skladu s tem je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je zapustnik njegov oče, zaradi česar ni izkazal aktivne legitimacije v pravdi in je zato njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tako sodbo potrdilo, pri čemer je ocenilo, da vprašanja očetovstva ni mogoče reševati kot predhodno vprašanje, prekluzivni roki za ugotavljanje očetovstva (glede na datum tožnikovega rojstva 20.3.1941) pa so tudi že potekli. Soglašalo je z zaključki sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil pok. A.M. njegov oče. Po izvajanjih revizije sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker sta spregledali, da je zapuščinsko sodišče že razglasilo t ožnika za dediča po pok. zapustniku, da zato tega vprašanja sploh ni mogoče več načenjati v pravdi, sicer pa da tožnik kot predhodno vprašanje ni uveljavljal ugotavljanje očetovstva, ki je bilo že ugotovljeno s tujo sodno odločbo, pač pa le, da navedena sodba izpolnjuje pogoje za priznanje po določbah 101. člena ZUKZ in kar se lahko za potrebe posamične pravde reši kot predhodno vprašanje. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je prišlo v postopkih na prvi in drugi stopnji do bistvene kršitve določb pravdnega postopka in do zmotne uporabe materialnega prava. Ta ugotovitev terja razčlenitev tako procesnopravnih kot materialnopravnih vprašanj, zaradi razveljavitve sodb pa tudi razloge, ki jih nalaga določilo 399. člena v zvezi s 375. členom ZPP. Revizijski očitek, da je v postopku na 2. stopnji prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, po oceni revizijskega sodišča ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo razloge za sprejeto odločitev, ki (ne glede na pravilnost odločbe) pojasnjujejo njegovo miselno pot (glede dejanske in pravne podlage) in zato odločitev ni nerazumljiva. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP), pa ni bila zagrešena. Revizija tudi nima prav v izvajanjih, ki se nanašajo na pomen pravnomočnega sklepa o dedovanju za ta spor. S pravnomočnim sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v M., E., opr. št. D z dne , je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot nezakonski otrok zapustnika dedič po njem. Učinki pravnomočnega sklepa se raztezajo le na stranke, ki so se udeleževale zapuščinskega postopka po pok. A. M. (člen 220 zakona o dedovanju, naprej ZD). Ne nanašajo pa se ti učinki na stranke, ki se zapuščinskega postopka niso udeleževale. Toženca se zapuščinskega postopka po pok. A.M. nista udeleževala (po njem tudi nista dediča) in zato se učinki citiranega sklepa o dedovanju nanju ne nanašajo. Iz tega razloga lahko uveljavljata v sporu s tožnikom, v katerem ta zahteva ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe, sklenjene med njima in zapustnikom ter vrnitev predmeta te pogodbe v zapuščino po njem, ugovor tožnikove stvarne aktivne legitimacije. Vprašanje tožnikove aktivne legitimacije se tu tako pojavlja kot predhodno vprašanje, ki ga mora sodišče z veljavnostjo za predmetno pravdo rešiti v smislu 1. odstavka 12. člena ZPP. Predmet predhodnega vprašanja ni ugotovitev ali je pok. A. M. tožnikov oče (kot sta menili sodišči prve in druge stopnje in česar res ni več mogoče ugotavljati zaradi poteka prekluzivnih rokov, niti ne kot predhodno vprašanje). Njegov predmet bo - ker se zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe - vprašanje ali je tožnik zainteresirana oseba kot to terja za reševanje takih sporov 109. člen zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). Le v navedeni smeri sta lahko predmet tega sklopa vprašanj sodba o ugotovitvi očetovstva iz leta 1943 in sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v M., E. Prikazan zmotni pristop sodišč prve in druge stopnje (na kar utemeljeno opozarja tudi revizija) in nadaljnje naziranje sodišča prve stopnje, da se veljavnost sporne odločbe (o ugotovitvi očetovstva iz leta 1943) ugotavlja po sedaj veljavnih predpisih (že spredaj citiranega ZUKZ), sta povzročila na eni strani bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena v zvezi z 12. členom ZPP (ki se vsebinsko uveljavlja v reviziji), ker je to vplivalo na pravilnost spodbijane odločbe, na drugi strani pa zmotno materialnopravno presojo, ker niso bile pojasnjene okolnosti, ki so bile potrebne za pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato moralo sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti na podlagi 1. odstavka 394. in 2. odstavka 395. člena ZPP. V sami stvari velja opozoriti še na sledeča procesnopravna in materialnopravna vprašanja (v skladu z določilom člena 399 in 375 ZPP). Ker je zaradi ugovora tožencev sporna stvarna aktivna legitimacija tožnika, bo potrebno to rešiti kot predhodno vprašanje. Okvir tega vprašanja bo začrtan z vsebino 109. člena ZOR. Tožnik je v dokaz svoje aktivne legitimacije ponudil pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brucku (na Muri) z dne , opr. št. C in sklep o dedovanju. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tema listinama je potrebno ocenjevati v smislu določb členov 230 in naslednjih ZPP. Pri tem je v zvezi s citirano sodbo iz leta 1943 opozoriti še posebej na določilo 7. člena zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46), ki je ohranil veljavnost odločb, izdanih v civilnopravnih razmerjih po 6.4.1941 (ob možnosti oškodovanca, da je lahko zahteval v roku enega leta po uveljavitvi citiranega zakona ponovno odločanje). V nadajnjem postopku bo potrebno pojasniti dejanske okoliščine, ki jih narekuje spredaj nakazana pravna problematika spora. Če se bo v ponovljenem postopku potrdila stvarna aktivna legitimacija tožnika, pa bo potrebno izvesti še dokaze, ki se nanašajo na ne-veljavnost izročilne pogodbe z dne 18. oz. 21.6.1985. Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.