Jedro

Zahtevek tožene stranke na vračilo odpravnine zapade z vročitvijo pravnomočne sodbe, s katero je določeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Z navedenim dnem je tožnik neupravičeno obogaten, saj s tem dnem odpade pravna podlaga za izplačilo odpravnine iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker v času odločanja o utemeljenosti odpovedi kondikcijski zahtevek še ni zapadel, terjatev tožene stranki ni pobotljiva s terjatvijo tožnika in se ne odloča o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke (torej meritorno), ampak se pobotni ugovor zavrže kot nedopusten.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba v tč. 2.b se razveljavi in se pobotni ugovor glede zneska 27.354,89 EUR zavrže. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999 iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala dne 1. 12. 2004 in s katero je prenehalo delovno razmerje tožniku, nezakonita in neveljavna. Ugotovilo je, da je prenehanje delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki nezakonito. Toženi stranki je naložilo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje za čas od 21. 1. 2005 do 21. 12. 2005, v roku 8 dni, pod izvršbo (1. tč. izreka).V 2.a tč. izreka je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova plače oziroma razlike v plači za čas od 21. 1. 2005 do 21. 12. 2005 v skupni višini 6.065,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 99,29 EUR od 11. 2. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 3. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 4. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 5. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 6. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 7. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 8. 2005 dalje do plačila, - od zneska 458,82 EUR od 11. 9. 2005 dalje do plačila, - od zneska 458,82 EUR od 11. 10. 2005 dalje do plačila, - od zneska 600,82 EUR od 11. 11. 2005 dalje do plačila, - od zneska 947,76 EUR od 11. 12. 2005 dalje do plačila, - od zneska 675,21 EUR od 11. 1. 2006 dalje do plačila ter terjatev za obračun in plačilo pripadajočih davkov in prispevkov.

Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke iz pobotnega ugovora v višini 27.354,89 EUR (2.b tč. izreka).

V tč. 2.c izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova plače oziroma razlike v plači za čas od 21. 1. 2005 do 21. 12. 2005 izplača znesek v skupni višini 6.065,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 99,29 EUR od 11. 2. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 3. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 4. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 5. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 6. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 7. 2005 dalje do plačila, - od zneska 470,85 EUR od 11. 8. 2005 dalje do plačila, - od zneska 458,82 EUR od 11. 9. 2005 dalje do plačila, - od zneska 458,82 EUR od 11. 10. 2005 dalje do plačila, - od zneska 600,82 EUR od 11. 11. 2005 dalje do plačila, - od zneska 947,76 EUR od 11. 12. 2005 dalje do plačila, - od zneska 675,21 EUR od 11. 1. 2006 dalje do plačila ter obračuna in plača vse pripadajoče davke in prispevke, vse v roku osem dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo 34.540,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo.

V tč. 3.a izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi povrne stroške postopka v višini 1.421,52 EUR v roku osem dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

V tč. 3.b je tožniku naložilo, da toženi stranki v zvezi z zahtevkom za odpravnino povrne stroške postopka v višini 1.196,00 EUR v roku osem dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo, tožnik pa sam krije svoje stroške postopka v zvezi z zahtevkom za odpravnino.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka. Tožena stranka poudarja, da je pravno nevzdržno, da je sodišče štelo za nepomembno vprašanje, ali je pri toženi stranki obstajala potreba po zaposlitvi na sicer sistemiziranih delovnih mestih, ki so ustrezala tožnikovi stopnji izobrazbe. Nedopustno je namreč od delodajalca zahtevati, da nekoga zaposli, čeprav potrebe po njegovem delu nima, kakor to velja za konkretni primer. Tožena stranka je namreč dokazala, da so bila vsa delovna mesta, na katerih bi tožniku lahko ponudila zaposlitev, bodisi zasedena, bodisi za njihovo zasedbo ni bilo potrebe in so bila nezasedena tako v spornem času kot tudi v nadaljevanju. Ker tožena stranka v spornem času tožniku ustrezne zaposlitve ni mogla ponuditi, je bila edina možna rešitev redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je neutemeljen zaključek sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za primer, ko bi moral delodajalec ravnati v skladu s 3. odst. 88. čl. ZDR in 90. čl. ZDR. Stališče sodišča, da ni mogoče uporabiti določil novega ZDR, ker le-ta v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi še ni veljal, je napačno. V navedenem primeru gre za obliko pravne praznine, ki bi jo morala zapolniti prav sodna praksa, vendar nikakor ne na način, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Za kriterij ustreznosti delovnega mesta je nedvomno šteti tudi smer in ne le stopnjo izobrazbe. Delavec namreč na delovnem mestu, za katerega se zahteva druga smer izobrazbe, dela ne bi bil sposoben opravljati, tožena stranka pa bi kot delodajalec z zaposlitvijo delavca, ki ne izpolnjuje pogojev, storila celo prekršek. Ker tako ne obstaja razlog za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi, je prenehanje delovnega razmerja zakonito, posledično pa je neutemeljen tudi zahtevek tožnika iz naslova plač oz. razlik v plači, in je tudi nepravilna odločitev o stroških postopka. Sodišče pa je neutemeljeno ugotovilo tudi, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz pobotnega ugovora v znesku 27.354,89 EUR. Navedeni znesek je bil namreč tožniku izplačan iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja. Glede na to, da je sodišče odpoved razveljavilo, je potrebno ugotoviti, da ta terjatev nasproti tožniku obstoji, zato bi jo moralo sodišče pobotati s terjatvijo tožnika do tožene stranke iz naslova plač, saj so za to izpolnjeni vsi pogoji. V zvezi z zaključkom sodišča, da tožena stranka ni dokazala, kdaj in kolikšen znesek je tožniku iz naslova odpravnine sploh izplačala, tožena stranka poudarja, da je to v predmetnem sporu nesporno, saj tožnik njenim navedbam v tem delu ni nasprotoval v smislu, da tega zneska ni prejel. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper zavrnilni del sodbe in izrek o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje tožniku napačno prisodilo denarni del zahtevka. Glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas in da je bila odpoved nezakonita, je potrebno vzpostaviti pravno stanje, kot je veljalo pred dnem odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravno stanje pa je takšno, da je tožnik prejemal plačo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999. Tožnik je upravičen do plače, kakršno bi prejemal, če bi delo opravljal, pri čemer je podlaga lahko samo pogodba o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999, torej pogodba, ki je bila odpovedana. Zaradi navedenega je zmotno stališče sodišča, da mora tožena stranka tožniku izplačati plačo za delovno mesto, na katerega bi moral biti tožnik razporejen. Tožnik meni, da lahko pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu samo spremeni, saj tožena stranka višini denarne terjatve tožnika ni nasprotovala, kar pomeni, da se z njo strinja. Tožnik je izračunal, da bi v letu 2005 prejemal povprečno plačo v višini 4.073,35 EUR neto mesečno in takšnemu zahtevku bi sodišče tudi moralo ugoditi. Ker je vsebinska odločitev napačna, so napačno odmerjeni tudi stroški postopka. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Tožena stranka namreč ni dokazala resnega in utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Če je pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje, je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega od utemeljenih, z zakonom določenih odpovednih razlogov. Pogoj za opravljanje dela člana (predsednika) uprave na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na to poslovodno funkcijo (268. člena Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006, ZGD-1). Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, odpoklic člana uprave s strani nadzornega sveta pomeni, da tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela člana (predsednika) uprave, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Enaka situacija nastane, kadar članu uprave mandat poteče in s strani nadzornega sveta ni ponovno imenovan. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (po tč. 3.2. pogodbe o zaposlitvi, ga je bila tožena stranka po prenehanju mandata dolžna razporediti na drugo ustrezno delovno mesto v družbi - priloga A1) ter individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer za čas trajanja mandata od dne 7. 12. 1999 do dne 7. 12. 2004. Tožniku je dne 7. 12. 2004 potekel mandat, istega dne mu je s potekom časa iztekla tudi individualna pogodba o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999 (tč. 9.3 pogodbe). Tožniku mandat ni bil podaljšan oz. ni bil ponovno imenovan na funkcijo člana uprave (priloga A5). Prišlo je torej do situacije, ko tožnik (po 7. 12. 2004) ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela člana uprave po ZGD-1. V kolikor bi imel tožnik pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999 sklenjeno za nedoločen čas, bi tako opredeljeno pravno stanje ustrezalo definiciji razloga nesposobnosti iz druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ki med drugim kot utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi navaja neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni ali izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 219/2008 z dne 07. 6. 2010). Vendar pa tožnik (individualne) pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999 ni imel sklenjene za nedoločen čas, temveč za določen čas (za čas mandata) in je le ta z dnem 7. 12. 2004 potekla, zato toženi stranki te pogodbe niti ne bi bilo potrebno odpovedati. Navedeno pa ne pomeni, da bi tožniku v konkretnem primeru tudi delovno razmerje prenehalo s potekom časa te pogodbe o zaposlitvi. Temu ni tako, saj je imel, kot rečeno, na podlagi tč. 3.2. pogodbe o zaposlitvi tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, ker ga je bila tožena stranka po prenehanju mandata dolžna razporediti (oz. mu ponuditi) drugo ustrezno delovno mesto v družbi.

Ker pa sodišče v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče presojalo razlog, kot ga je navedla tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razlogov, ker delodajalec ni imel drugega prostega ustreznega delovnega mesta, ki bi ga tožniku lahko ponudil po poteku mandata in k čemur je bil zavezan po 3.2. tč. individualne pogodbe o zaposlitvi (priloga A1). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nastanek poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca ni odvisen od tega, ali delodajalec v celotnem organiziranem procesu dela nima nobenega drugega delovnega mesta za nekega delavca. ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena opredeljuje poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi – zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Nastanek poslovnega razloga je torej povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi in ne z novim delom oziroma s tem, ali delodajalec razpolaga z nekim drugim ustreznim delovnim mestom. Delodajalec je v primeru odpovedi pogodbe iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga sicer dolžan preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga je opravljal oziroma prekvalificirati za drugo delo, in če ta možnost obstaja, delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZDR in 90. člen ZDR). Vendar pa ta dolžnost obstaja šele po ugotovitvi, da je prišlo do prenehanja potreb po delu na obstoječem delovnem mestu.

V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje določbo prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR uporabilo zmotno, ker je spregledalo, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nepotrebnost dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je tožniku potekel mandat, potreba po opravljanju dela člana uprave ni prenehala (tožena stranka kaj takega ni zatrjevala - tožniku pa je pogodbo odpovedala dne 1. 12. 2004 kar je celo pred potekom mandata). To samo po sebi sicer še ne utemeljuje zaključka, da poslovni razlog ni obstajal, ker se delodajalec lahko odloči za drugačen način vodenja družbe (npr. zmanjša število članov uprave). Vendar pa iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi v tem primeru prišlo do tovrstne spremembe organizacije dela. Zatrjevani poslovni razlog torej ni dokazan. Zato je odločitev, da je tožena stranka dne 1. 12. 2004 tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilna, čeprav iz materialnopravno drugih razlogov in je zato pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje tudi potrdilo (353. čl. ZPP).

Ker je predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz obrazloženih razlogov, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami tožene stranke, ki se nanašajo na njeno dolžnost, da tožnika razporedi na drugo ustrezno delovno mesto, saj niso bistvenega pomena za rešitev tega spora (360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče pa je na pritožbo tožene stranke spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pobotni ugovor, saj le ta ni materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo, da zahtevek tožene stranke na vračilo odpravnine, ki jo je tožniku izplačala v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, še ni zapadel (istovrstnost, zapadlost in vzajemnost terjatev so pogoj za pobot - 311. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ), nato pa je nepravilno pobotni ugovor zavrnilo. Zahtevek tožene stranke na vračilo odpravnine zapade z vročitvijo pravnomočne sodbe, s katero je odločeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Z navedenim dnem je bil tožnik neupravičeno obogaten, saj s tem dnem odpade pravna podlaga za izplačilo odpravnine iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka tožniku že izplačala in ima zato nasproti tožniku kondikcijski zahtevek iz naslova odpravnine (190. čl. OZ). Če sodišče ugotovi, da terjatvi tožnika in tožene stranke nista pobotljivi (zapadlost je eden izmed materialnopravnih pogojev pobotljivosti), ne odloča o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke (torej meritorno), ampak pobotni ugovor zavrže kot nedopusten. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo ter na podlagi 2. odst. 354. čl. ZPP v povezavi z 274. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tč. 2.b izreka razveljavilo ter pobotni ugovor zavrglo.

K pritožbi tožnika: Zmotno je tožnikovo pritožbeno stališče, da je tudi po 7. 12. 2004 upravičen do plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999. Tožnik do plače po tej pogodbi v nobenem primeru ni več upravičen, ker je ta pogodba o zaposlitvi iz razloga preteka časa, za katerega je bila sklenjena, sama po sebi prenehala veljati z dnem 7. 12. 2004, ko je tožniku tudi prenehal mandat. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, da je tožnik po 7. 12. 2004 upravičen do plače, ki bi jo prejemal na drugem delovnem mestu, za katerega se zahteva VII. stopnja izobrazba in na katerega bi ga morala tožena stranka po tč. 3.2. pogodbe o zaposlitvi po prenehanju mandata razporediti (oz. mu zanj ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi). Ker tožnik ni podal ugovorov v zvezi s samim izračunom plače za 21. plačni razred, je sodišče prve stopnje tudi po višini odločilo pravilno.

Tožnik le pavšalno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. V tem delu pritožbe izraža zgolj svoje pravno mnenje, da je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna, zato bi morala vse stroške nositi tožena stranka. Iz pritožbe ni razvidno, na katera dejstva opira tožnik svoje mnenje, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).V delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka je sodišče pravilno upoštevalo, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je upoštevajoč navedeno dejstvo tudi stroške postopka pravilno odmerilo, v delu, v katerem pa je tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka, pa ne gre za situacijo, ki jo ureja 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), in po katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde.

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in na katere se stranki le pavšalno sklicujeta (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli (odločitev, s katero je pobotni ugovor zavržen namesto zavrnjen ni šteti za uspeh tožene stranke v postopku), odgovora na pritožbi pa nista bistveno prispevala k rešitvi zadeve, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP).