Jedro

Ob ugotovitvi, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi za delovno mesto člana uprave nezakonito odpovedana, ker zgolj potek mandata na tem delovnem mestu ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče za čas priznanja pravic iz delovnega razmerja neutemeljeno dosodilo tožniku razliko plače le do zneska pripadajoče plače po 21. plačnem razredu, namesto razlike do plače, kot bi mu šla na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Utemeljeno se pri tem tožnik sklicuje na dejstvo, da mu je bila pri toženi stranki plača nazadnje določena z navedeno pogodbo o zaposlitvi, hkrati pa ima odločitev sodišča, da je bila tožniku navedena pogodba nezakonito odpovedana, za posledico, da so imele v spornem obdobju, ko je bil tožnik brez druge zaposlitve, njegove pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki še vedno pravno podlago v nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (glede zneska 34.540,20 EUR) in glede odločitve o stroških postopka v zvezi z denarnim zahtevkom razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, tako da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 1. 12. 1999, ne da bi mu zagotovila dogovorjeno nadaljevanje zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu in toženi stranki naložilo, da tožniku prizna oziroma vzpostavi pravice iz delovnega razmerja za čas od 21. 1. 2005 do 21. 12. 2005 ter mu iz tega naslova oziroma naslova razlike nadomestila plače izplača 6.065,82 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov in s sočasnim plačilom davka in prispevkov. Višji tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila plače v višini 34.540,20 EUR je zavrnilo. Hkrati pa je zavrnilo tudi pobotni ugovor tožene stranke za znesek plačane odpravnine v višini 27.354,89 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in namesto zavrnitve pobotni ugovor tožene stranke kot preuranjen zavrglo, sicer pa pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zoper odločitev o delni zavrnitvi zahtevka kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot bistveni razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je štelo, da zgolj potek mandata na funkciji člana uprave ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da bi mu moralo sodišče tudi za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ko je bil brez druge zaposlitve, priznati nadomestilo plače na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delo direktorja oziroma člana uprave z dne 7. 12. 1999, ki je bila nezakonito odpovedana, saj je edino ta pogodba določala višino plače, do katere je bil tožnik upravičen v času nezakonite odpovedi.

4. Revizija je utemeljena.

5. Ob ugotovitvi, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi za delovno mesto člana uprave nezakonito odpovedana, ker zgolj potek mandata na tem delovnem mestu ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče za čas priznanja pravic iz delovnega razmerja (za čas od 21. 1. 2005 do 21. 12. 2005) neutemeljeno dosodilo tožniku razliko plače le do zneska pripadajoče plače po 21. plačnem razredu, namesto razlike do plače, kot bi mu šla na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Utemeljeno se pri tem tožnik sklicuje na dejstvo, da mu je bila pri toženi stranki plača nazadnje določena z navedeno pogodbo o zaposlitvi, hkrati pa ima odločitev sodišča, da je bila tožniku navedena pogodba nezakonito odpovedana, za posledico, da so imele v spornem obdobju, ko je bil tožnik brez druge zaposlitve, njegove pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki še vedno pravno podlago v nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko za podlago tožnikovega denarnega zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači ni upoštevalo ureditve tožnikove plače v nezakonito odpovedani pogodbi.

6. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači specificiral in zneskovno opredelil na 40.606,02 EUR neto. Tožena stranka je tak zahtevek prerekala, sodišče pa se do njegove višine z vidika plače, kakršna bi šla tožniku po nezakonito odpovedani pogodbi, tudi ni opredelilo, niti ni pozvalo tožene stranke, da se posebej opredeli glede tako opredeljene višine. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zato ostalo vprašanje višine prikrajšanja tožnika pri plači, izhajajoč iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, v dosedanjem postopku nerazčiščeno.

7. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) reviziji ugodilo in v zavrnilnem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 34.540,20 EUR) razveljavilo sodbi nižjih sodišč ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče ob v tem sklepu zavzetem materialnopravnem izhodišču preverilo tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači tudi po višini in po tako dopolnjenem postopku o tem delu zahtevka ponovno odločilo. Ker lahko končna odločitev o denarnem zahtevku vpliva tudi na odločitev o stroških, je sodišče razveljavilo tudi dosedanjo odločitev o stroških postopka, kolikor je bila le-ta vezana na denarni zahtevek in končno odločitev o stroških celotnega postopka (vključno z dosedanjimi revizijskimi stroški) pridržalo za končno odločbo.