Jedro

Zneski na mesečnih računih, ki jih je izdala tožeča stranka, ne odražajo obsega dejansko opravljenih storitev. Pojasnilo, da je tako ravnala, ker gre pri koncesijski pogodbi za enovito pogodbo, katere sestava je v izključni pristojnosti pogodbenih strank, ni ustrezno. Davčni predpisi, med njimi tudi 12. člen ZDDPO-2 in na njegovi podlagi uporabljeni SRS, so obvezni. Če torej tožeča stranka pri sklenitvi koncesijske pogodbe ni upoštevala davčnih predpisov, to ne pomeni, da ji slednjih zato ni treba uporabiti. Pri tem ne gre prezreti, da je davčni organ vrednost storitve upošteval v višini, kot jo je določila sama tožeča stranka, le da jo je preračunal na ugotovljeni dejanski obseg opravljene storitve, ki se nanaša na gradbeno storitev obnove cest. Temu ustrezno je, upoštevaje tako 33. kot 36. člen ZDDV-1, obračunal tudi DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Velenje tožniku za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2010 dodatno odmeril razliko davka od dohodka pravnih oseb v znesku 20.061,97 EUR, akontacijo davka od dohodka pravnih oseb za januar, februar, marec, april in maj 2011 v skupnem znesku 8.359,15 EUR ter davek na dodano vrednost za davčno obdobje december 2010 v znesku 322.645,17 EUR, vse s pripadki. Pri tem je še odločil, da mesečni obrok akontacije davkov od dohodkov pravnih oseb za leto 2011 znaša 1.671,83 EUR. Odmerjeni zneski morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe. V obrazložitvi pojasnjuje, da je pri zavezancu za davek opravil davčni inšpekcijski nadzor obračunavanja in plačevanja davkov od dohodkov pravnih oseb za davčno obdobje leta 2010 in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje december 2010, na podlagi sklepa o začetku davčnega nadzora z dne 4. 4. 2011. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 17. 6. 2011, ki je bil vročen zavezancu za davek. Slednji na ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ni podal pripomb. V postopku je davčni organ preverjal izpolnjevanje določb Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS), Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik). Davčni organ je v inšpekcijskem postopku ugotovil, da je davčni zavezanec dne 26. 11. 2009 z Mestno občino A. sklenil koncesijsko pogodbo št. 7252/09 za dobo 15 let. Predmet pogodbe je opravljanje javne službe, ki obsega redno vzdrževanje občinskih javnih cest in obnavljanje občinskih javnih cest, vzdrževanje prometnih površin, objektov in naprav na, ob in nad voziščem državnih in občinskih cest, odvoz in hrambo zapuščenih vozil ter geodetsko odmero občinskih javnih cest. H koncesijski pogodbi je bil dne 1. 10. 2010 sklenjen še aneks št. 1. Pri opravljanju dodatnega inšpekcijskega nadzora je davčni organ pri zavezancu ugotovil nepravilnosti, ki vplivajo na zvišanje prihodkov v višini 1.613.925,83 EUR in na zvišanje odhodkov v višini 1.485.171,04 EUR. Posledično to vpliva na spremembo davčne osnove. Pri preveritvi dejansko opravljenih obnovitvenih del je davčni organ ugotovil, da zavezanec za davek prihodkov in stroškov iz naslova koncesijske pogodbe v delu, ki se nanaša na obnove cest, ni evidentiral v skladu s temeljno računovodsko predpostavko upoštevanja nastanka poslovnih dogodkov iz uvodnih določil SRS. To pomeni, da je bil dolžan računovodski izkaz sestaviti na podlagi računovodenja, ki je zasnovano na temeljnih poslovnih dogodkih. Pri takšnem računovodenju se poslovni dogodki pripoznajo, ko se pojavijo in ne šele ob plačilu. Pri tem se sklicuje tudi na 12. člen ZDDPO-2 ter SRS 18.16. Davčni organ je namreč ugotovil, da je zavezanec za davek pogodbeno zavezan opraviti obnovitvena dela po koncesijski pogodbi in priloženem planu v treh letih. Za navedena dela je pogodbeno opredeljen znesek prihodkov, ki jih bo zavezanec za davek obračunaval Mestni občini A. v naslednjih 15 letih. Navedena razdelitev zaračunavanja prihodkov na 15 let je povezana z načinom plačila, in sicer s kreditiranjem Mestne občine, saj bodo storitve opravljene v treh letih. Prihodki, vezani na opravljanje storitev, bi torej morali biti izkazani v treh letih. V obdobju, ko je storitev opravljena, je zavezanec za davek dolžan storitev obračunati in jo evidentirati med prihodki, kar enako velja za odhodke. Davčni organ je na podlagi poročila o vzdrževanju in obnovi cest v letu 2010, ki ga je zavezanec za davek posredoval nadzornemu organu Mestne občine A., ugotovil, da je opravil 60 % od planiranih obnovitvenih del v letu 2010. Zavezanec za davek je v letu 2010 opravil gradbene storitve po koncesijski pogodbi, ki jih naročniku še ni zaračunal. Tako ustvarjenih prihodkov ni izkazal med prihodki leta 2010 in od vrednosti teh opravljenih storitev ni obračunal in plačal DDV. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na prvi odstavek 33. člena ZDDV-1 in njegov 86.a člen. Omenja tudi 127.b člen Pravilnika oziroma 5. člen ZDDV-1. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-16-232/2011 z dne 29. 3. 2012 pritožbo davčnega zavezanca kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da se v obravnavanem primeru kot sporno izpostavi vprašanje, ali opravljene storitve na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe v delu, ki se nanaša na opravljanje storitev obnove cest, predstavljajo samostojno gradbeno storitev, na podlagi katere je davčni organ presojal pravilnost izkazanih prihodkov in odhodkov ter pravilnost obračuna DDV za leto 2010, ali ne. Meni, da je presoja vrste pogodbe in posledično temu način obdavčevanja v davčnem postopku v pristojnosti davčnega organa. Davčni organ ni vezan na oznake vrst pogodbe in z drugačno presojo vsebine pogodbe, kot trdijo stranke, tudi ne posega v svobodno voljo strank. Le razlaga jo (z davčnega vidika) v skladu z njeno vsebino. V obravnavanem primeru ni sporno, da je pritožnik pridobil znotraj koncesijske pogodbe pravico za opravljanje štirih vrst storitev, ki so natančno opredeljene opisno, kot tudi vrednostno. Prav tako je v koncesijski pogodbi v petem odstavku 19. člena jasno opredeljeno, da se obnovitvena dela opravljajo v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. To pa po mnenju pritožbenega organa kaže na dejstvo, da gre v obravnavanem delu za gradbene storitve. Dogovor glede plačila iz pogodbe je davčni zavezanec sklenil sam. Pri presoji pogodbe pa je davčni organ upošteval predpise, ki določajo, kdaj se šteje, da je določena storitev opravljena, kdaj jo je tožnik dolžan zaračunati in v kakšnem obsegu. Davčni organ tako ni posegel v pogodbeno voljo strank, kot tudi ne v poslovne odločitve pritožnika oziroma odločitev, kdaj morajo biti posamezne storitve zaračunane in po kakšni ceni. Presojal je, kdaj se šteje, da je storitev opravljena. Kdaj jo je bil pritožnik dolžan izkazati v davčnih obračunih ter v kakšnem obsegu, pa ne more biti stvar pogodbenih strank, pač pa davčnih predpisov. Način izstavljanja računov, v katerih zneski ne odražajo obsega opravljenih storitev, ni v skladu z določili SRS, Mednarodnih računovodskih standardov (v nadaljevanju MRS), kot tudi ne v skladu ZDDPO-2 ter ZDDV-1. S koncesijsko pogodbo se podeljuje le pravica za opravljanje različnih vrst storitev. Pri presoji teh dogodkov z davčnega vidika pa ni pomembno, kakšen naziv nosi pogodba, temveč je bistvena njena vsebina. V danem primeru je tako storitev obnove cest potrebno obravnavati ločeno, kar izhaja iz določil SRS 18.16, MRS 11 in MRS 18. Gradbene storitve obnove cest, ki so bile dokončane v letu 2010, so natančno določljive, kar izhaja iz poročila Mestne občine A. Določljive so po obsegu, kot tudi po vrednosti. Da zaračunana koncesnina, ki jo je pritožnik izkazal kot prihodek, ne odraža dejansko opravljenih storitev v posameznem letu, pa potrjuje pritožnik že v postopku inšpiciranja, kot tudi v pritožbi. Hkrati je pritožnik stroške, povezane s koncesijsko pogodbo, razmejil preko dolgoročnih časovnih razmejitev. Davčni organ je ugotovil, da so se vsi tako evidentirani stroški nanašali na opravljene gradbene storitve obnove cest v letu 2010. Zato jih je pritožniku tudi utemeljeno v celoti priznal v obračunu davka od dohodka pravnih oseb za leto 2010. Sicer pa pritožnik v svojih poslovnih knjigah ločeno izkazuje stroške za gradbene storitve obnove cest, od stroškov ostalih storitev.

Glede DDV drugostopni organ pripominja, da so predmet obdavčitve z DDV v skladu s 3. točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 opravljene storitve, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo. Sklicuje se še na prvi odstavek 33. člena ZDDV-1. Direktiva Sveta 2006/112/ES določa obdavčljiv dogodek in nastanek obveznosti obračuna DDV v členih od 62 do 67, ki so povzeti tudi v slovenskih zakonih. Tako 32. člen ZDDV-1 opredeljuje, kaj je obdavčljiv dogodek in kdaj nastane obveznost obračuna DDV. V danem primeru izjema iz tretjega odstavka 33. člena ZDDV-1 ni uporabljiva. Velja za primere, ko storitev še ni bila opravljena, račun še ni bil izdan, plačilo pa je bilo že izvršeno. V konkretnem primeru nesporno izhaja, da je bila gradbena storitev obnove cest že opravljena, poleg tega pa je ugotovljen točen obseg opravljene storitve v letu 2010, kot tudi njena vrednost. Stališče davčnega organa prve stopnje, da je obveznost obračuna davka nastala, ko so bile gradbene storitve opravljene, je pravilno.

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka, nato pa je, glede na to, da je tožena stranka med postopkom odločila o njeni pritožbi, sodišču v smislu 39. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sporočila, da na tožbi vztraja. V njej tožeča stranka najprej povzema potek dosedanjega postopka, nato pa pojasnjuje razloge za vztrajanje pri svoji tožbi. Meni, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, da je napačno uporabila določbe materialnega prava ter da je bistveno kršila določbe upravnega postopka. Zaključki tožene stranke po njenem nezakonito posegajo v pogodbeno voljo strank in poslovne odločitve tožeče stranke glede računovodske politike. Meni, da je pristop, kot ga je uporabila tožena stranka, v nasprotju z pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Poseganje tožene stranke v poslovne odločitve posameznega gospodarskega subjekta striktno prepovedujejo tudi smernice OECD. Meni, da koncesijske pogodbe ni mogoče razbijati na posamezne dele in jih za namene računovodstva ali davčne namene različno obravnavati. Navaja, da zaključek za takšno stališče najdemo tudi v strokovni literaturi. Za poslovni izid so relevantni samo prihodki v obliki nadomestila za izvajanje koncesije in sorazmerni del dejansko nastalih stroškov glede pričakovanih stroškov. Koncesijska pogodba ni obnova nekaterih delov cestnega omrežja, ampak zagotavljanje varnega prometa na njih, ohranjanje in izboljšanje prometnih, tehničnih, varnostnih lastnosti ceste ter ohranitev urejenega videza cest. Zato nobenega dela koncesijske pogodbe ni mogoče opredeliti kot samostojne gradbene pogodbe in prihodkov pripoznavati na podlagi stopnje dokončanosti posameznih obveznosti po koncesijski pogodbi. Del storitev, ki se nanaša na vzdrževanje cest, je nemogoče natančno oceniti s stopnjo dokončnosti, saj je prihodek tožeče stranke v tem delu zgolj ocena, izdelana na podlagi povprečnih vrednosti pričakovanih stroškov iz tega naslova. Zato je argumente tožeče stranke dodatno podkrepil tudi 12. člen koncesijske pogodbe, kjer je navedeno, da obseg rednega vzdrževanja, obsega tudi vzpostavitev prevoznih, občinskih, javnih cest ter uporabnosti drugih prometnih površin ob naravnih in drugih nesrečah. Pogodba ne izpolnjuje vseh pogojev po SRS 18.16, saj izida pogodbe ne moremo zanesljivo oceniti. Način pripoznavanja prihodkov v takih primerih v SRS ni opredeljen. Zato je po prepričanju tožeče stranke potrebno v konkretnem primeru upoštevati določilo MRS 18, po katerem so določbe SRS 18.15 povzete. Na podlagi določil MRS 18.25 in 18.26 je bila tožeča stranka upravičena prihodke pripoznati zgolj v obsegu pripoznanih odhodkov in brez dobička. V konkretnem primeru pa je najustrezneje postopanje po določilih MRS 18.24, ki določajo, da je potrebno, če storitve sestoje iz nedoločenega števila dejanj v nekem obdobju, iz praktičnih razlogov pripoznati prihodke enakomerno v tem obdobju. Tožeča stranka nadalje meni, da drugostopni organ ni pojasnil, zakaj se koncesijska pogodba ne more šteti kot enovit posel. Glede DDV se tožeča stranka načeloma strinja s stališčem tožene stranke, da je tožeča stranka kot izvajalec dolžna upoštevati 76.a člen ZDDV-1 in četrti odstavek 127.a člena Pravilnika in na tej osnovi obračunati in plačati DDV. Tožena stranka pa nikjer v postopku in izpodbijani odločbi ne utemeljuje zakonske podlage za spremembo višine davčne osnove za odmero DDV. V letu 2009 je bila tožeča stranka za opravljene gradbene storitve po koncesijski pogodbi upravičena zgolj do določenega pavšalnega zneska. Po mnenju tožeče stranke nobena storitev še ni bila dokončno opravljena. V zvezi s tem se sklicuje na tretji odstavek 33. člena ZDDV-1. Ponavlja, da storitve vzdrževanja po koncesijski pogodbi ni mogoče enostavno ločiti od ostalih storitev, ne glede na to, da so sicer določljive po obsegu in po stroških. Davčni organ pri svojih odločitvah uporablja dvojna merila in davčne določbe v podobnih primerih razlaga različno. Vedno pa na način, ki je davčnemu organu v korist. Med pogodbenima strankama je bila za storitev, opravljeno v letu 2010, dogovorjena fiksna cena. Zato tudi ni podlage za obračun DDV od zneska, ki se razlikuje od omenjenega. Po mnenju tožeče stranke bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi zaključiti, da lahko davčno osnovo za DDV predstavlja le znesek, ki ga je tožeča stranka dobila plačanega s strani Mestne občine A. za storitve, opravljene v letu 2010, in ki je enak znesku po računih tožeče stranke. Zgolj podredno, kolikor bi sodišče pritrdilo stališču davčnega organa, da v primeru koncesijske pogodbe ne gre za enovito storitev, pa tožeča stranka navaja dodatne argumente, ki po njenem dokazujejo, da tudi v tem primeru zaključki davčnega organa niso pravilni. Meni, da je bilo v postopku kršeno pravilo davčnega postopka iz prvega odstavka 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pavšalnih navedb ni mogoče šteti kot argument v davčnem inšpekcijskem postopku. Tožeča stranka bi morala, glede na tolmačenje tožene stranke, prihodke za posamezno leto priznati le v višini njihove diskontirane sedanje vrednosti in ne po njihovi nominalni vrednosti. Tožena stranka bi morala v izpodbijani odločbi upoštevati in ločeno pripoznati prihodke iz naslova poslovanja in ločeno prihodke iz naslova financiranja. Stroški storitev materiala in dela, povezani s prihodki, bi ob upoštevanju te metode bili pripoznani v dejansko nastali višini. Prihodke iz financiranja pa bi bila tožeča stranka v tem primeru upravičena zaračunati šele v letih, ko bo ta storitev tudi dejansko zaračunana v mesečnem nadomestilu za izvajanje koncesije. V nadaljevanju se sklicuje na MRS 18.10 in 18.11 ter 18.29 oz. 18.30. Meni, da na vse argumente tožeče stranke drugostopni davčni organ ni odgovoril oz. je odgovoril na način, ki kaže na to, da drugostopni davčni organ ni razumel vsebine argumentov tožeče stranke. Tožena stranka bi morala v izpodbijani odločbi upoštevati, da poslovni prihodki iz naslova koncesijske pogodbe v zvezi z obnovo cest ne morejo predstavljati zneska 5.844.217,54 EUR in 443.750,00 EUR prihodkov iz naslova geodetske odmere cest. Razlika med višino prejemkov v znesku 10.999.157,90 EUR in navedenim zgornjim zneskom iz pogodbe, pa predstavlja izključno prihodke iz naslova financiranja. Tožena stranka je za leto 2010 napačno zaključila, da bi morala tožeča stranka za omenjeno leto izkazati prihodke v višini 2.206.370,93 EUR. Enaka ugotovitev, kot za znesek prihodkov v konkretnem primeru, pa veljajo tudi za področje DDV.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi oz. da zadevo vrne v ponovni postopek prvostopnemu organu. V vsakem primeru naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Tožeča stranka namreč v tožbi, enako kot že v pritožbi, izpostavlja svoja stališča, ki naj bi kazala na to, da je tožba utemeljena, odločitev tožene stranke pa napačna.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča med strankama ostaja sporno, ali je lahko koncesijska pogodba zgolj enovita pogodba, ali pa jo je mogoče ločiti na posamezne sklope in v zvezi s tem, ali deloma predstavlja tudi gradbeno pogodbo, ali ne. Odločitev o tem vprašanju namreč vpliva na način obdavčenja. V petem odstavku 19. člena sporne koncesijske pogodbe je jasno opredeljeno, da se obnovitvena cestna dela opravlja v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. Zato tudi po mnenju sodišča dvoma, da gre v tem delu za opravljanje gradbenih storitev, ne more biti. Prav tako se sodišče strinja z razlogovanjem davčnih organov, da je koncesija podelitev pravice za opravljanje določenih poslov. Zgolj zaradi omenjenega dejstva pa se pogodba, ne glede na njeno vsebino, ne more avtomatično šteti za en sam posel in ga tako tudi obdavčiti. Ni sporno, da je sklenitev koncesijske pogodbe stvar pogodbenih strank. Ne more pa biti tudi sporno, da mora davčni organ upoštevati davčne predpise, kar v konkretnem primeru pomeni tiste predpise, ki določajo, kdaj se šteje, da je določena storitev opravljena in kdaj jo je zavezanec za davek dolžan zaračunati in v kakšnem obsegu. Po mnenju sodišča je zato 12. člen ZDDPO-2 in na njem temelječi že navedeni SRS, jasen. Temeljna računovodska predpostavka je upoštevanje nastanka poslovnih dogodkov. To pomeni, da je treba računovodske izkaze sestavljati na podlagi računovodenja, ki je zasnovano na temeljnih poslovnih dogodkih. V skladu z njim se poslovni dogodki priznajo, ko se pojavijo in ne šele ob plačilu. Zapisujejo se v računovodske razvide in o njih se poroča v računovodskih izkazih obdobja, na katero se nanašajo. Odhodki se pripoznavajo v izkazu poslovnega izida in pred tem v računovodskih razvidih na podlagi neposredne povezave nastanka stroškov ali odhodkov in pridobitve prihodkov. Da tožeča stranka pri računovodenju temeljne računovodske predpostavke ni spoštovala, ni sporno, kot tudi ne dejstvo, da zneski na mesečnih računih, ki jih je izdajala, ne odražajo obsega dejansko opravljenih storitev. Pojasnilo, da je slednje storila iz razloga, ker gre pri koncesijski pogodbi za enovito pogodbo, kjer je sestava pogodbe v izključni pristojnosti pogodbenih strank, je tudi po mnenju sodišča neustrezno. Davčni predpisi, med njimi tudi 12. člen ZDDPO-2 in na njegovi podlagi uporabljeni SRS, so za uporabo obvezni. Uporaba določb MRS, na katere se sklicuje tožnik, pa glede na povedano, ne prihaja v poštev. Če torej tožeča stranka pri sklenitvi koncesijske pogodbe ni upoštevala davčnih predpisov, seveda to ne pomeni, da zaradi tega omenjenih predpisov tudi ni treba uporabiti. Pri tem ne gre prezreti, da je davčni organ vrednost storitve upošteval v višini, kot jo je določil zavezanec za davek, le da jo je preračunal na ugotovljeni dejanski obseg opravljene storitve, ki se nanaša na gradbeno storitev obnove cest. Davčni organ je pri obračunu DDV upošteval tako 33. kot 36. člen ZDDV-1. Ugotovil je le dejansko opravljene storitve, katerih vrednost je zavezanec za davek določil v koncesijski pogodbi in kar je potrdil tudi naročnik storitve. Nikakor pa omenjeno zakonsko določilo ne pomeni, tudi če je dogovorjeno z naročnikom, da lahko zavezanec za davek zaračunava vrednost za opravljene storitve neodvisno od dejanskega obsega opravljenih gradbenih storitev obnove cest. Merilo je dejansko opravljena storitev, ki jo je potrdil tudi zavezanec za davek in ki je razvidna in ugotovljena iz poročila, oddanega Mestni občini A., ter iz dokumentacije zavezanca za davek. Tudi ne drži trditev, da naj bi v konkretnem primeru davčno osnovo predstavljal znesek plačila. Tretji odstavek 33. člena ZDDV-1 določa drugačen primer od konkretnega. Gre za situacijo, ko je plačilo izvršeno, preden je blago dobavljeno, ali preden so storitve opravljene. V takem primeru nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema plačila in od prejetega zneska plačila. V danem primeru je bila gradbena storitev obnove cest že opravljena, ugotovljen je bil točen obseg opravljene storitve v letu 2010, ter tudi njena vrednost, kot jo je pogodbeno opredelil zavezanec za davek.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so pritožnikovi ugovori enaki tožbenim, jih sodišče iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in se nanje sklicuje.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. S tem je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na prvem in četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.