Jedro

Vzrok za razvezo pogodbe izvira iz toženčeve (naročnikove) sfere, zato je pravilen zaključek sodišč, da je pogodba prenehala po volji toženca (naročnika). Nižji sodišči sta v zvezi s tem pravilno uporabili 926. člen ZOR, ki pravi, da lahko naročnik pogodbo razdre kadarkoli hoče, vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2001/05013 z dne 18. 6. 2001 ohranilo v veljavi v delu, s katerim je tožencu naloženo plačilo glavnice 1.025.982 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 1999 do plačila in plačilo stroškov izvršilnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec je z oper to odločitev vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z obrazložitvijo odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za preložitev obravnave, razpisane za dne 4. 4. 2005. V postopku je nastopal kot stranka in zastopal lastne interese, v postopku, zaradi katerega se je opravičil, pa je zastopal interese svoje stranke. Njegova službena dolžnost ne more biti sekundarnega pomena napram lastnim interesom, saj bi bilo to v nasprotju z Zakonom o odvetništvu in Kodeksom poklicne etike OZS ter nezdružljivo z odvetniškim poklicem.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je v tem, da sodišče ni dosledno opravilo dokazne ocene obravnavanih dokazov. Enostransko je sledilo izpovedbam prič (arhitekta B. R., S. A., V. Z.), medtem ko izpovedbo priče F. L., ki je po prepričanju toženca edina merodajna, ni upoštevalo. Povzema vsebino pričine izpovedbe, ki jo je ta podala na obravnavi 8. 5. 2003, in kot bistveno izpostavlja, da spremembe projekta niso vplivale na izvedbo del, da se je zapletlo pri izvedbi del v zgornjem prostoru ter da je priča delo tožnika ocenila kot nestrokovno. Nadaljnja bistvena kršitev določb postopka je v tem, da sodišče ni zaslišalo priče M. V., ki ji je poznano dejstvo, da je bil toženec primoran podaljšati najemno razmerje za prostore pri M., in bi lahko potrdila navedbe, da je tožnik z delom zamujal. Sodišče se o opustitvi dokaza ni izreklo. Revident nadalje navaja, da so ugotovitve sodišča o obstoju veljavnega aneksa v nasprotju z vsebino listin in v nasprotju z zapisniki o izpovedbah. Sodišče šteje nepodpisan aneks za veljavno sklenjen aneks, kar je kontradiktorno, ker iz vsebine aneksa izhaja, da je ravno tožnik veljavnost le-tega pogojeval s podpisom toženca, ta pa v ničemer ni potrdil njegove veljavnosti.

Napačna uporaba materialnega prava je podana v tem , da sodišče ni pravilno razlagalo vsebine pogodbe št. 9/98 z dne 7. 12. 1998. V 4. členu se je tožnik zavezal, da bo dela dokončal do konca januarja 1999, tožniku pa je bilo tudi znano, da je imel toženec sklenjeno najemno razmerje za poslovne prostore v družbi M., da so se pogodbena dela nanašala na nove poslovne prostore ter da je končni rok izvedbe del bistvena sestavina pogodbe. Toženec je pogodbo razdrl 19. 5. 1999, kar je vsaj pet mesecev po dogovorjenem končnem roku.

Sodišče ni ocenjevalo vsebine računa št. 258/99 , v katerem je določeno, da je do končne poravnave plačila blago last tožnika. To pomeni, da tožnik s predajo blaga tožencu, niti z vgradnjo blaga, na toženca ni prenesel lastninske pravice, ampak bi jo prenesel šele z dokončno poravnavo plačila. Tožniku zato ne gre plačilo za nevgrajeno stavbno pohištvo, ki ga je toženec tožniku želel vrniti.

Sodišče je napačno uporabilo določilo 607. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženec je pogodbo razvezal upravičeno, saj tožnik dela nikoli ni opravljal v skladu s pogodbo niti ni ravnal po navedenem določilu. Sklicuje se na 608. in 609. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08 ), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve konkretizirati. Kritika postopka, ker naj bi sodišče toženčevo prošnjo za preložitev obravnave zavrnilo neutemeljeno, je presplošna in nekonkretizirana, saj revident ne pojasni, katera določba pravdnega postopka naj bi bila kršena in kako naj bi kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Táko uveljavljanje kršitve postopka ni obrazloženo in zato v revizijskem postopku ne more biti upoštevno. Enako velja tudi za na načelni ravni uveljavljani kršitvi 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju toženec niti ni opredelil. 7. Očitek o procesni kršitvi zaradi nedosledno opravljene dokazne ocene obravnavanih dokazov je le navidezen, saj toženec z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. S poudarjanjem posamezne izpovedi namreč nasprotuje dokazni oceni in s tem izpodbija dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženec konec leta 1998 in v začetku leta 1999 rekonstruiral svojo poslovno-stanovanjsko zgradbo in kot naročnik s tožnikom kot prevzemnikom del dne 7. 12. 1998 sklenil pisno pogodbo o delu, s katero se je tožnik zavezal izdelati in vgraditi aluminijasto stavbno pohištvo za pritlični del toženčevega objekta, z montažo „po dogovoru januarja“. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu, da je tožnik 17. 4. 1999 pripravil aneks k pogodbi o delu in ga toženec ni podpisal, na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta pravdni stranki v aprilu 1999 sklenili še usten dogovor o izdelavi in vgradnji stavbnega pohištva za nadstropje objekta ter o izdelavi in montaži aluminijaste fasade. Ob teh ugotovitvah pa se navedba revidenta, da sodišče „šteje nepodpisan aneks za veljavno sklenjen aneks“, izkaže za neresnično in v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijanih sodb, kjer sodišči takega zaključka nista naredili. Ugotovitve o obstoju in vsebini dogovora predstavljajo dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano, zaradi česar izvajanja toženca, ki želi prikazati nasprotno, niso dopustna. Glede na to, da med strankama poseben rok za dokončanje ni bil določen in ni bil dogovorjen fiksen rok izpolnitve, je pravilen zaključek sodišč, da izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe v smislu 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978) in neizpolnitev obveznosti v roku nima za posledico razdrtja pogodbe po samem zakonu.

9. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da toženec ni dokazal, da je od pogodbe o delu odstopil zaradi krivdnih razlogov na strani tožnika, ki ji pritrjuje tudi drugostopenjsko sodišče, je pravilna. Toženec namreč ni dokazal okoliščin, ki bi terjale zaključek, da so bili pogoji za razvezo pogodbe iz 608. in 609. členov ZOR izpolnjeni, torej da tožnik dela ni izvrševal kvalitetno oziroma da se ne drži projektov, da je dogovorjen rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe, niti da je zamuda tožnika pri izvedbi del, ki je sicer bila podana, a zanemarljiva, sploh odločilna za odločitev toženca za razvezo pogodbe. Kasnejša ocena toženca, da izdelano in montirano stavbno pohištvo ne ustreza njegovim pričakovanjem in z njim ni zadovoljen, pa ne predstavlja upravičenega razloga za enostransko razvezo pogodbe. V zvezi z očitkom, da sodišče glede dokazovanja zamude ni zaslišalo priče M. V. in zavrnitve dokaza ni obrazložilo, je treba pojasniti, da ta ne drži in zatrjevana kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz zavrnilo in pravilno obrazložilo, da za odločitev v zadevi ni odločilen (prvi odstavek na tretji strani prvostopenjske odločbe). Ker zamuda tožnika za toženčev odstop od pogodbe ni bila ključna (temveč je razlog za odstop od pogodbe iskati v nezadovoljstvu toženca), so okoliščine o zamudi nepomembne, njihovo raziskovanje z zaslišanjem predlagane priče pa nepotrebno. Tudi zato, ker je sodišče prve stopnje nenazadnje ugotovilo, da je tožnik z deli zamujal, a je bila zamuda zanemarljiva.

10. Ker vzrok za razvezo pogodbe izvira iz toženčeve (naročnikove) sfere, je pravilen nadaljnji zaključek sodišč, da je pogodba prenehala po volji toženca (naročnika). Nižji sodišči sta v zvezi s tem pravilno uporabili 926. člen ZOR, ki pravi, da lahko naročnik pogodbo razdre kadarkoli hoče, vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan. Vendar pa je uresničitev odstopne pravice v smislu navedene določbe povzročila razvezo (prenehanje) ustnega dogovora iz aprila 1999, glede katerega je tožnik posel že pričel izpolnjevati, a ga še ni dokončal, ne pa tudi prenehanja pisne pogodbe z dne 7. 12. 1998. Ob ugotovitvah, da je tožnik izdelal in v pritličju objekta montiral stavbno pohištvo ter s tem posel, ki je bil predmet izpolnitvenega ravnanja po pisni pogodbi, končal še preden je toženec odstopil od pogodbe, je toženčeva odstopna pravica v smislu 629. člena ZOR prenehala, njegova odstopna izjava pa je v delu, ki se nanaša na pisno pogodbo, ostala brez pravnih učinkov. Naročnikova pravica odstopiti od pogodbe namreč preneha, ko podjemnik posel konča. Toženec je opravljeno delo dolžan plačati na podlagi pisne pogodbe (ker je tožnik delo po tej pogodbi končal) in na podlagi 629. člena ZOR (ker ima tožnik, čeprav z ustnim dogovorom naročenega dela ni končal, pravico do plačila dogovorjenega zneska, zmanjšanega za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta).

11. Revizija izpostavlja, da sodišče ni ocenjevalo vsebine računa št. 258/99, v katerem je določeno, da je do končne poravnave plačila blago last tožnika, kar naj bi predstavljalo oviro za plačilo nevgrajenega stavbnega pohištva. Gre za nova dejstva, ki jih toženec navaja šele v reviziji in svoje obrambe nikoli ni gradil na teh trditvah. Zatrjevana dejstva niso bila predmet obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku, zato niso postala del dejanske podlage sodb nižjih sodišč. Ker se nanašajo na dejansko stanje kot podlago za odločanje, po določbi 372. člena ZPP pa jih smejo stranke v revizijskem postopku navajati oziroma predlagati le, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija, táko revizijsko izvajanje ni dovoljeno.

12. Revizija torej ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi zahtevo toženca za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).