Jedro

Pritožba nima prav, da gre v predmetni zadevi za gospodarski spor, za katerega je stvarno pristojno okrožno, ne pa okrajno sodišče, ki je v zadevi izdalo sodbo. Takim izvajanjem pritožbe ni pritrditi. Po določbi drugega odstavka 481. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP veljajo pravila v postopkih o gospodarskih sporih, v sporih iz medsebojnih pravnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti in v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki in posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti, in osebami iz prejšnje točke. Po Zakonu o odvetništvu pa odvetnik ni samostojen podjetnik in zato po citirani določbi spora med odvetnikom in gospodarsko družbo ni mogoče opredeliti kot gospodarskega spora v smislu 32. poglavja ZPP. Po ostalih določbah (prvi odstavek 481. člena ZPP, 482. člen ZPP in 483. člen ZPP) pa veljajo za opredelitev gospodarskega spora mešani kriteriji (personalni in vsebinski), na podlagi katerih pa tudi spor odvetnika z gospodarsko družbo, ni mogoče opredeliti kot gospodarskega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka 1 in 2 prvostopnega izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka odločilo, da sklep o izvršbi sodišča v Mariboru opr. št. z dne ostane v veljavi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da je dolžan upniku plačati glavnico v znesku 1,025.982,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.1999 dalje do plačila ter sodno odmerjene stroške izvršilnega postopka v znesku

39.191,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.06.2001 dalje do plačila. V odločbi o pravdnih stroških (točka 2 izreka) pa je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

584.510,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z isto odločbo pa je sklenilo, da se citirani sklep o izvršbi delno razveljavi in to v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna upniku glavnico v znesku

92.614,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

25.05.1999 do plačila in v tem obsegu postopek ustavilo.

Proti prvostopni sodbi (točka 1 in 2 izreka) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, pravdni postopek ustavi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nima prav, da gre v predmetni zadevi za gospodarski spor, za katerega je stvarno pristojno okrožno, ne pa okrajno sodišče, ki je v zadevi izdalo sodbo. Takim izvajanjem pritožbe ni pritrditi. Po določbi drugega odstavka 481. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP veljajo pravila v postopkih o gospodarskih sporih, v sporih iz medsebojnih pravnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti in v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki in posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti, in osebami iz prejšnje točke. Po Zakonu o odvetništvu pa odvetnik ni samostojen podjetnik in zato po citirani določbi spora med odvetnikom in gospodarsko družbo ni mogoče opredeliti kot gospodarskega spora v smislu 32. poglavja ZPP. Po ostalih določbah (prvi odstavek 481. člena ZPP, 482. člen ZPP in 483. člen ZPP) pa veljajo za opredelitev gospodarskega spora mešani kriteriji (personalni in vsebinski), na podlagi katerih pa tudi spor odvetnika z gospodarsko družbo, ni mogoče opredeliti kot gospodarskega spora.

Tako pa se pritožbena izvajanja, da zadeve ni obravnavalo stvarno pristojno sodišče (bistvena kršitev določb postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), pokažejo kot neutemeljena.

Pritožbeni ugovor o pogodbeno dogovorjeni krajevni pristojnosti sodišča pa je prepozen, ker lahko tožena stranka tak ugovor poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave (22. člen ZPP).

Da pa je tožeča stranka preuranjeno vložila tožbo, ker bi pogodbeni stranki v skladu z 12. členom pogodbe morale najprej reševati spor sporazumno oziroma s ustanovitvijo posebne komisije, pa so brezuspešna izvajanja pritožbe, ker je ravno tožena stranka z enostranskim razdrtjem pogodbe onemogočila kakršnokoli reševanje spora izven sodnega postopka.

Prvostopno sodišče pa je tudi povsem pravilno glavno obravnavo razpisano za dne 04.04.2005 opravilo brez navzočnosti pravilno vabljenega toženca. Res je, da je toženec dne 31.03.2005 na sodišče vložil prošnjo za preložitev obravnave, ker je bil tega dne kot odvetnik udeležen v sodnem postopku, ogledu. Navedenemu predlogu za preložitev glavne obravnave pa prvostopno sodišče utemeljeno ni ugodilo, ker bi si lahko pooblaščenec za naveden sodni postopek najde substituta in osebno pristopil na obravnavo v pravdni zadevi, kjer je tožena stranka. Tako pa tožencu, ki je bil pravilno vabljen, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in tako tudi ni podana po pritožbi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pa velja opozoriti še na določbo 282. člena ZPP, ki določa, da v kolikor ne pride na prvi narok za glavno obravnavo tožena stranka, kakor tudi če ta ne pride na kakšen poznejši narok, se glavna obravnava vseeno opravi.

Prvostopno sodišče pa je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi pogodbe med tožencem kot naročnikom in tožečo stranko kot izvajalcem (priloga A 6), dodatne ponudbe z dne 12.11.1998 (priloga A 7), dopisa tožene stranke tožeči (priloga A 8), aneksa k pogodbi, ki sicer ni podpisan po pogodbenih strankah (priloga A 9), izpovedbe pravdnih strank ter izpovedb prič, ki je za tožečo stranko izvajal gradbena dela, ki je s tožencem sklenil pogodbo o izdelavi izvedbenih projektov za rekonstrukcijo poslovno-stanovanjske zgradbe (priloga B 7) ter in, prvostopno sodišče pravilno pogodbeno razmerje med pravdnima strankama opredeljuje kot pogodbo o delu (600. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče tudi nima prav nobenega pomisleka v pravilnost ugotovitve prvostopnega sodišča, da je na podlagi pogodbe o delu bila med pravdnima (pogodbenima) strankama dogovorjena izdelava in gradnja stavbnega pohištva za pritličje in nadstropje objekta ter izdelava in montaža aluminijaste fasade. Pred razdrtjem pogodbe (toženec je enostransko pred končanjem gradnje razdrl pogodbo z izjavo z dne 18.05.1999) pa je tožeča stranka za toženca opravila že pretežni del naročenih del (delna izpolnitev) in to v višini 1,025.982,00 SIT (vrednost izdelave in montaže stavbnega pohištva ter vgradnih elementov za fasado), kar prvostopno sodišče pravilno ugotavlja na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke. Navedeni izvedenec pa je še povedal, kar tudi pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da je tožeča stranka izvajala naročena dela po projektu in v skladu s pravili gradbene stroke.

Po pravilni ugotovitvi, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba (pogodba o delu), ki se je po tožeči stranki pričela tudi že izvajati in je do enostranskega razdrtja pogodbe bila izpolnjena v vrednosti do 1,025.982,00 SIT (vrednost izdelave in montaže stavbnega pohištva ter vgradnih elementov za fasado), je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da sklep o izvršbi do navedenega zneska glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.1999 dalje do plačila ter glede izvršilnih stroškov v znesku 39.191,00 SIT, ostane v veljavi.

Take presoje prvostopnega sodišča pa pritožbena izvajanja s sklicevanjem na zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne morejo v ničemer spremeniti. Sklicevanja pritožbe na postopanja arhitekta pa so povsem brezpredmetna, saj navedena oseba ni pogodbena stranka obravnavane podjemne pogodbe.

Da pa bi pri gradnji prihajalo do "velikih zamud", pa tudi nima pritožba prav, saj se je dogovorjena podjemna pogodba izvrševala v skladu z dogovorom iz podjemne pogodbe. Tako pravilno ugotovitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedb prič in ter priče. Sicer pa v navedeni podjemni pogodbi poseben rok za dokončanje del ni določen. Po določbi drugega odstavka

607. člena ZOR pa se mora delo izvršiti v določenem času, če pa ta ni določen, pa v času, ki je razumljivo potreben za take posle. V zaključek prvostopnega sodišča, da so se dela po navedeni podjemni pogodbi izpolnjevala v smislu navedene določbe ZOR, pa pritožbeno sodišče nima pomisleka.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji s sklicevanjem na mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije glede gradnje (obnove) spornega objekta, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je na investitorju, torej v danem primeru na tožencu, breme pridobiti gradbeno dovoljenje in nato na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja sklepati posle z izvajalci za izvajanje del v skladu z gradbenim dovoljenjem. Naročena in (delno) izpolnjena dela po dogovorjeni podjemni pogodbi pa je naročnik dolžan prevzemniku posla plačati ne glede na obstoj gradbenega dovoljenja.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odtavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s

1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.